MI smo bli čist taki.
No skor.
Vsako leto nas je obiskal krošnjar.
Pa drugi podobni so tudi prihajali.
No skor.
Pa drugi podobni so tudi prihajali.
Ne vem če se je kdaj kaj novega pripetilo.
Čeprav, če pa pomislim.
Je blo pa skos kej.
Uj, kaj vse se ni pripetilo.
Se usedeš na motorko proti Trebnjem. V starih časih je vozil hlapon in to v Karlovac. Austroogrci so namreč tu zgradili progo, verjetno za preskrbo Vojne Krajine. Kaj pa vem. A gotovo je bila strateška poteza. So imeli vizijo, česar nam dan današnji tako fali.
Zadnjič sem se peljal tu, ko sem se vrnil iz Finske. Sem tako pogrešal počasno vožnjo motorke, in poglede na znane holmce, gozdove in zaselke, pa zateglo počasno govorico domačih logov, to zadnje je povsem izginilo. Na cugu so vsi po lublansk guvorl. Če se ne bi tam nekje pri Velikem gabru, nasproti usedla upokojenca, ki sta vlekla, kot v starih časih, bi mislil, da sem se na napačnega usedel. A otom potom.
Kadar koli smo se peljali smo pomno opazovali, dosežke standarda. Kje je kdo prizidal verando. Še na hlaponu, je nekega lepega dne, verjetno, kot pravim tistih časov se bežno spominjam, večinoma so zato pripovedovanja in tuji spomini.
Nekega lepega dne se je pojavila moda verand. Pa to niso bile verande v današnjem pomenu. Danes bi rekli predprostor. Toliko, da si na suhem odklenil vrata, ne, da bi ti za vrat teklo, ker marelo si moral odložiti, v drugi roki je bilo pa obvezno težko breme in z napušča je kapljalo, no in so verande bile statusni simbol. V začetku samo, da je bila. Potem pa večje in večje, danes je pa itak že poseben objekt in zato rabiš gradbeno dovoljenje.
Ko verande niso bile več dovolj, ko so že večinoma bile, so se pojavila pomivalna korita. Pri nas je bila kuhinja tako mala, da smo dobili samo z enim koritom. Sicer so se pa večala in daljšala. Na Finskem smo enemu vgradili pipo z devetimi elektronskimi programi.
In tako je en od otrok nekega lepega dne, ko je beseda nanesla na:
Mi mamo pa verando.
Mi mamo pa rostfrei kuritu,
Muj stric je pa pulcaj...
Stalno smo se prepucavali, pa je bilo vse ena sama ljudska preproščina.
Ponavadi se je začelo z ali se gremo nožkat.
V tistih časih, in v tistih krajih, smo vsi imeli pipce. Tamali male, ta srednji srednje, ta veliki pa velike.
Takrat so se veselice, če so bile za kaj, obvezno končale z auf bix pa čreva na plot. Pa se ni nihče počutil kaj ogroženega. Če si imel čevlje, katere niso imeli vsi stalno, si imel tudi pipec. Pa pipec prej, ko čevlje.
Apropo na čevlje. Takrat smo otroci v gumijastih škornjih okoli letali. Sam sem bil težki frajer, ker sem imel nogavice. Večino so imeli stare cunje. Te sem tudi sam preizkusil, pa bolj iz solidarnosti, kot iz nuje. Saj na začetku, ko ti cunje babi navije na nogo še gre. Meni jih je malo bolj, da me ne bi zeblo. Pol pa tečeš in se ti cunja ravna in konča se z oteklo nogo, ker se je cunja na začetek škornja nabrala in se je škorenj zatorej skrajšal za tretjino. Toliko večji pa spet niso bili, čeprav so jih kupovali za več let. Pa, če si rasel al pa ne, da se ne bi bistveno poznalo s cunjo na začetku ali brez. Sem raje nadaljeval po Lublansk. Z volnenimi nogavicami pozimi.
Kadar se kakšna deska ni hotela dovolj kriviti, so ratale smuče za ta male. Pač toliko krajše. Čez jesen so bile v kozolcu zataknjene, da so krivino dobile, pozimi pa, saj ne prav za dolgo, ker so se zravnale, pa veselo na sneg. Na smuči je bil usnjen jermen z žeblji zabit. Tam si zabil škorenj in juhu v dolino. Samo naravnost. Zavijati se ni dalo. Preden se je pa hrib zravnal, se je pa smuča zataknila v travo, ker je prebila sneg na krivini in naprej v teku po snegu. Škornji so ostali na smučah. Tisti z cunjami namesto nogavic pa bosi. Iz nosov nam je teklo, pa nismo bili skoraj nikoli bolni. Pri igri smo se tako zagreli, da je sneg se takoj stopil, ko si ga dobil za srajco in pas.
Tako, da sem bil extra frajer, ko sem dobil gips. Proti večeru smo se ponavadi nabrali na sosedovem toplarju. To je kozolec iz dveh vrst, povezan s pojato, kjer se je sušilo seno. U, je bilo luštno, ko se je na novo nabasalo sena. Smo se metali iz najvišje prečke ostrešja dol v globino. Globina je en, dva, tri ratala, ker si vedno v isto točko priletel. Tako, da je bilo prav težko izpod sena zlesti. Oj, kaj vse se ni dogajalo na kozolcu pa ob kozolcu pa okoli kozolca. .
Kot že rečeno smo se proti večeru večinoma pri enem kozolcu dobivali, pa je vsaka hiša imela vsaj enega. Pa raje še kakšnega na travnikih. Pa pojata za listje je bila, sicer ločen objekt, a tudi poln zgodb in pripetljajev, da svinjaka niti ne omenjam.
In tako visimo po latah. Ponavadi smo se razporedili po velikosti, tamali na vrh, ta večji pa bolj pri zemlji. Narobe svet. A tavelikim se ni dalo zvirati, tamali smo bili pa kakor gumice in viseti tam zgoraj na eni roki in eni nogi, pa zraven, med pogovorom še kakšen lik narediti, pa preval, pa špago pa premet, pa se ni nikoli nikomur nič zgodilo. Razen meni.
Za tiste, ki ne razumete Slovensko. Trubar je namreč rekel, da je Slovenščina iz Dolenjščine ratala, mi Dolenci pa ne rečemo mestni človek, ampak maistu, maisten člouk. No, ta isti je tistega usodnega dne ravno začel na prvo prečko lesti. Prva je malo višja, da seno kadar se suši na latah, po tleh ne opleta, in sem drugo zgrešil, na kar sem nazaj stopil. In si nogo zlomil.
U, je bilo joka. Glede na to da, je bil pa večer, sem pa še do doma odskakal, prespal noč, zjutraj sva šla pa z babico na unga ob šestih. Na katerega sem se ponavadi zbudil, ker se je prav razločno slišalo, ko je zaukal doli pri potoku. Menda me je štuparamo nesla samo od cuga do bolnice, kar pa tudi danes z avtom ni ravno blizu. Sicer sem bil drobižek a vseeno. Stara ženska s prestreljenimi nogami, sicer vojni invalid.
Nazaj grede,sem že po malem na peto stopal. Dobil sem pa tudi leskovo palico, katera mi je pomagala. Doma v vasi so pa še starejši prišli gledati kako gips izgleda. Oj, to je bilo zgodb. Vsak je kakšno natresel. Če se ni sam poškodoval se je pa vsaj kakšen sorodnik. Pa to ne nogo zlomil. Enga je voz povozil. Enga je konj pomedral, en si je s sekiro koleno odprl in tako ure dolgo. Ena bolj zanimiva kot druga. Verjetno je pa kaj dodala še dolenska pripovednost, katera naj bi bila še posebej živa v naših krajih. (Prosto po Trdini) .
Pozno pomladi smo sezuli škornje in naprej tekali bosi. V začetku po malem, po žetvi pa tudi že po strnišču. Ne, to ni stranišče. Strnišče se reče ostankom stebelj žita na njivi po žetvi, ki pikajo, ko vrag, a to je bil preizkus, a si odrasel al nisi. Čeprav odrasli niso bosi hodili. Na, sedaj vidim kakšna neumnost. Takrat smo pa samo ta gajstnati tekli po strnišču. Večinoma so šli prav počasi in previdno, z veliko stokanja in javkanja, včasih pa tudi joka.
Jok ni bil za nas. Čeprav po drugi strani, če se je pa kateremu res kaj hudega zgodilo, potem je bilo pa povsem normalno, da si se drl kot, da te iz kože dajejo. Ko me je babi hotela okoli uh, ker sem ne vem kaj ušpičil, sem se začel tako dreti, da je premnogokrat zaklicala, pa saj te še klofnila nisem, kaj se dereš kot jeshar
To je stara fora, po moje so jo, deca, uporabljali že v kameni dobi. Pa še vedno deluje. Vidim pri sinu. Če bi mu rad kaj povedal češ, kdor ne dela, naj vsaj je, se začne tako razburjati kot, da sem začel ne vem kako delikatno temo in z njim se kaj tacega pač ne, da kar tako razpravljati. Pa se mi vidi, de se me tako najhitreje odkriža samo, da ima mir.
Otroci v tistih časih sploh nismo znali hoditi. Zato se še danes reče kam pa tako letiš. Če so mi hoteli kaj povedati, so me vzdignili, ko sem pač mimo pritekel, me držali nad zemljo, povedali kar je bilo, slišal itak nisem nič, iz enga not iz drucga ven, ušesa namreč, me spustili na tla, po mojem sem še v zraku stalno migal z nogami, od dotiku pa frrrrrrrrt in me že ni več bilo.