V resnici me je spodbudil k pisanju članek o Pavlihi, satiričnem časopisu, del objavljen iz spleta, pa še to samo začetek. Nadaljevanje ne, začetek pa.
Po drugi svetovni vojni je bil, kot vrsta satiričnih časopisov v socialističnih državah Vzhodne Evrope, to režimski projekt, ki je bil sprva ustanovljen kot protiutež in ventil ostrim proti režimskim vicem, ki so si jih ljudje pripovedovali na ulicah in v bifejih.
Nekdanja Jugoslavija je bila država, ki jo je lahko skupaj držala samo diktatura. Takoj ko je bilo konec trde roke, ki je zatirala demokracijo in svobodo, je bilo konec tudi države.
Ena večjih neumnosti, katerih je na spletu na ostajanje. A je tudi vse res.
Sploh nočem glorificirati starih cajtov, v tem kontekstu, moje mladosti, 60-ta, 70-ta, 80-ta in se mi povsem normalno zdi, da smo se osamosvojili, a kakor osamosvojitev se ne bi zgodila sama od sebe, ampak je rezultat niza dogodkov, tako tudi trditi da je bilo vse za en drek, sedaj je pa vse super, ne gre.
Čudi me, da nismo ta boljših sabo nesli, ta slabe pa tam pustili, saj zato smo se vendar osamosvojili, sedaj pa zgleda precej v kontro.
Sem dolgo mislil, da smo grdo arhitekturo risali, ker smo živeli v diktaturi in se kaj več niti ni dalo.
Prvih 5 let sem delal v Titovi Jugoslaviji. Potem sem odšel v tujino in se vrnil ko je nova država že sijala v vsej svoji slavi.
Vsi smo pričakovali ogromno. Kaj nismo vedeli, a sedaj bo pa čisto malo kiksov, pa še tiste bomo složno takoj popravili, odpravili in sploh bomo sami fajni.
So mi takoj na začetku razložili da nič ne štekam, ker me pač ni bilo tu, ko se je kalilo jeklo in da so moji kapitalistični pogledi fajn mim.
Ok, saj menda je kaj na tem, a sem vse eno verjel v demokracijo in ženi naročil, da mora Bučarja voliti, ker bomo ziher demokrati zmagali.
Smo dobili 2%, tako da sem potem samo nemo opazoval, kaj se sploh grejo.
Ne bom sedaj ponavljal, saj je novejša zgodovina in jo vsak sam nosi v spominih.
Torej.
Tule bo copy-paste text, ker se po mojem ni nič kaj veliko spremenilo.
Ne glede na vse svinčene čase in duhamorno ozračje, kakor tudi sistemske rešitve, tule moram spomniti na čas, ko je bila stara Ljubljana od večine pozabljen becirk, samo siromaki so tam stanovali in v pritličju životarili obrtniki, bilo je nekaj gostiln, a kakor kaže razglednica, bi lahko tam parkiral, kjer se ti zahoče, če bi le imel avto.
Ok, nima veze, ima pa da so bile fasade baročne Ljubljane več ali manj sive, sajaste, omet se je luščil na mnogih mestih.
Nekateri smo vse eno videli lepoto tudi v tistem, ker za dobro arhitekturo sploh ni treba da je nova in sijoča, kakor bi radi dan današnji plasirali, a tisto je potem tudi že ena druga štorija.
Danes ostajam pri tem, da smo fajn hecne stvari risali, ko smo se udinjali po birojih. Mi, novopečeni smo sicer navijali za post moderno, ne se režat to takrat je to bilo progresivno, ker so naši šefi še vedno risali grozote po obrobju Ljubljane.
Ko je moja mama kot smrklja stanovala v Šiški, je bilo potrebno skozi koruzo v Ljubljano. Tistih njiv že takrat ni bilo več, ko sem sam začel svojo pot. No, ena je še dan današnji, sem videl na gugitu, a je bolj za okras, ne vem če tam še kaj pridelujejo. Ok, takrat je bila Šiška obrobje, katero se je pa vse bolj gostilo, ker so naši šefi tam harali.
Arhitekti, sicer okoli hiše, zgradbe, naselja, narišemo krogce, kar naj bi pomenilo zunanjo ureditev in ozelenitev, ali celo zeleni pas, do sledečega objekta, naselja, a že ko tiste krogce flancaš, veš, da bi bilo fino, če bi krogci drevesa postala, vendar ti je tudi jasno da je tako malo možnosti, da si samo pri sebi misliš, u kok fajn projekt, omeniš pa ne, ker ...
Ker je otvoritev, že takrat ko se še po blatu hodi, še cest ni narejenih, kamoli zelena ureditev, tisto se potem čaka, par let, da bi se našel junak, ki bi denar zrihtal. A ko se ta junak pojavi, ne pride do sajenja dreves, ampak do drobljenja parcel in tisi zeleni pas ratajo še vrstne hiše za izbrance, če si prej bloke risal.
Pa tudi tisto je že čisto ena druga zgodba, bi lahko ratala prav posebna razprava na tisto temo.
Namreč, namenil sem se pisati, ker je bilo tako grdo. Ja, arhitektura, kaj pa. Tisto kar je ostalo od projekta.
Takrat sem si to razlagal, da so bili taki časi in se kaj veliko, v resnici, niti ni dalo, pa vendar ...
Namreč, vsi se arhitekturnega oblikovanja naučimo. Čisto noben se ne rodi z rešitvijo. Ja, nekateri so bolj nadarjeni, nekateri pa ekstra krampi, a ni o teh, pač pa o večini vmes, ki nekaj bi, pa ne vedo točno kaj, se trudijo, pa je mal v prazno naprezanje, nekateri poizkušajo, pa je strel v prazno.
Ali večinoma, prošo tvoj voz. U, tega je ogromno. Tisto od študenta, do šefa zna biti desetletje, če ne dva, pol pa je, kakor je.
Danes bi radi tiste grozote prodali kot brutalizem, kateri je imel spet malo migati, a ga je formalizem povsem povozil, tako da razen nekaj klavrnih poizkusov niti ni bilo.
In ko se učiš za arhitekta, potem tudi okoli gledaš, ne samo do Velenja in Gorice. Potem pa ...
Tudi v tem se razlikujemo.
Pri nas ga ni ki bi zbiral čudne arhitekture. Pri nas mora biti vsaj Borbina nagrada, da je aktualno, zraven pa nihče nikoli ne pove, da so bili sami režimski, kakšen zlobnež bi dodal, da so bili sami udbaši.
Vsi ne, keri pa glih.
Pa saj se ni drugače dalo.
Samo, da nekaterim ni bilo potrebno nič roke zvijati, so bili sami od sebe zraven.
Ja, seveda s figo v žepu in zvečer pred ogledalom, boste že videli, enkrat bo pravica skazica, a je potem zjutraj na istem špeglu prav pohleven razmišljal, kakšen dopis na komite naj pošlje.
Lej, mal heca mora bit.
In pri teh francoskih razglednicah se vidi od kje so kopirali, ali pa vsaj lovili navdih.
Zdej to je tko.
Če kopiraš svetovne veleume, seveda ne bo niti slučajno veleumno, mogoče celo katastrofa, a še vedno bolje, kot če kopiraš kopirano, interpretiraš, trikat prežvečeno.
Se spomnim, je en od velikih šefov, v biroju na Finskem, so bili trije, rekel tako kot Alto, ko je pokazal skico, katero naj bi v življenje spravil.
Tu je potrebno pokazati, da je zares direkna kopija Alta. Al kaj ko je to samo detajl na ogromni kompoziciji, ker je senatorih v
Paimiju,
konglomerat stavb, je potem lahko ogromna kompozicija. Še začetek in konec stavbe od kjer je šefe prekopiral, sta vsak zase drugačna in je potem tudi prekopirani
del fajn.
Sam zase pa ne. Pa ne samo to, isti
detajl okoli cele zgradbe je pa grozota.
Ta zgodba je sicer ekstrem, a ni nenavadna. Pri nas bi se našlo kar kaj apologetov. Sicer ne reference na Alta, ta je za našo dolino, vse eno tumač, na kakšne Italijane ali Nemce pa hitro.
Eto in se na francoskih razglednicah vidi, da tudi naši niso bili samo socialistično zamorjeni, saj so se trudili vsaj približati njim in njim podobnim. Lahko pa da so v Franciji takrat tudi imeli diktaturo in so zato naše doline umotvori, njihovim podobni.
Nekaj jih je pa celo še dobrih.
Seveda ne tako kot svetovna imena, a se vidi da se je trudili. Hrvati so naredili serijo na tv, o Jugoslovanski arhitekturi ob magistralki.
Po njej smo se vsako leto na morje vozili, vsaj tisti, ki nismo šli samo v Istro in tam videli, uporabljali to isto arhitekturo, saj smo se včasih ustavljali v motelih ob cesti. Fiček je šel na vodo, te pa ni bilo v izobilju. Ja, morje je stalno zraven, a fiček ga ni prebavljal.
Zato je bilo grdo, ker so interpretirali interpretirano, zraven se pa ne prav gnali, saj se itak nič ne da, da ne rečem da je honorar tut čist mim.
A veš kok zasluži arhitekt v Švici?
U, to smo tudi velikokrat poslušali, a mi je postalo jasno, da ne prav veliko, šele po ene 4 letih tujine. Absolutno nominalno seveda ogromno, ali pa vsaj veliko več, kot takrat mi. Vidim pa da sedaj ni ne vem kako drugače, a to je že spet ena druga zgodba.
Tam sem imel na začetku ene 4 do 5x večjo plačo. A je bila Delamarisova turistična pašteta v Štokmanu, samo tam se je dobila, ene 10 x dražja, tako da sem si jo privoščil, samo za velike praznike, ali pa če sem imel zares krizno domotožje. Slednjega je bilo samo za vzorec, ker sem s tisto plačo raje v Pariz hodil.
Vitruvijeva
Arhitektura
pa 100x dražja, kot Građevinska knjiga takrat v Konzorciju.
Tako da.
Ja arhitekt v Švici več zasluži, a tam je še šola privat, tako da se sploh nismo zavedali kako luštno nam je, v tisti duhamorni diktaturi.
unpaysagemoderne