Ločili smo strošek reciklaže embalaže od proizvodnega stroška produkta.
Kdo?
Mi.
O, to pa že ne!
Vsi tako naredijo, to je edino normalno, sicer se pa sploh ne splača.
Reciklirat lončke marmelade postrežene na piknikih.
Za to so bili proglašeni, ko so se pojavili.
Ja, ne boš steklen kozarec sabo v hribe nesel, a veš kolt je to težko?
Ja, smo se vsi strinjali, onesnaženje z mikro-plastiko pa sploh nismo vedeli, da obstaja.
Stvarnost se je med tem zasukala za 360 stopinj in zopet smo pred odločitvijo ali še bolj pljuvati v lastno skledo ali pa nekaj korenito spremeniti.
Ker niso samo lobiji proizvajalcev produktov pakiranih v plastiko. Še tisti, ki naj bi se spoznali na proizvodnjo hrane pravijo, da je edino možno zaradi zdravja, ker vsa druga embalaža ne dosega zahtevanih standardov higiene.
To je tko.
Verjetno je vse res, a je res tudi, da imamo na drugi strani vse več problemov s zdravjem, mogoče ravno zaradi tega.
Česa?
Sanitetnih standardov.
Primer vode.
Čista izvirska voda, reklamirajo.
A vsi vemo, da nobena izvirska voda ni dovolj čista, da bi zadostila standardom, ker standardi niso o okusu in kvaliteti vode, ampak o ščitenju monopolov.
In tako ne moreš zajeti gorskega potoka v vodovod ali celo v stekleničeno vodo, ampak mora biti določen procent klora in vseh ostalih neumnosti, da uniči vse žive snovi v vodi, katere pa imajo seveda svoje življenje.
Se sreča.
Ker, kakor sedaj kaže, bi bilo potrebno še ljudi nafilat s herbicidi, fungicidi in insekticidi,
ker vse tiste životinjice male, ki dajo okus gorskemu potoku, imajo pra-začetke tam.
Začetni namen je bil dober.
Vodovodi so puščali kot rešeto, jih sploh ni malo, ki še vedno, a tisto je potem še ena druga zgodba in za higieno mnogo kdo na koncu 2. svetovne vojne še slišal ni, kamoli da bi se je šel.
Samo kakšne mestne buržujske familije so vedele kaj to je, pa še tiste ne vse, v vse pore življenja.
Pa ne bi sedaj o porah življenja, ker so o tem napisane debele bukve.
Samo kot ilustracija, da so bili tudi tisto eni drugi časi in se je sanitarni standard za proizvodnjo pitne vode prilagodil proizvodnji industriji, na folk pa pozabil, itak to veliko let sploh ni bila tema.
Menda se se med tem alergije nemarno povečale, a kdo bi povezoval pakiranje produkta s alergijami. No, eni jih, a tudi tisto je potem posebna debata.
Da ostanem pri stroških za razgradnjo ali reciklažo odpadne embalaže.
So bili časi, ko je bilo večino v steklenih embalažah. Nekaj v aluminijastih, nekaj v pocinkanih, sladoled Planica pa je bil pa v povoskanem papirju.
Do mene ni prišlo, da je kdo povezal kakšno bolezen s povoskanim papirjem sladoleda. Je pa prišlo, da tako več ne gre in je edina racionalna v plastiki.
Če bi bil strošek za razgradnjo ali reciklažo zopet del cene izdelka, bi se kar samo porihtalo, ker bi večina zelo hitro prešaltala na reciklirane materiale, kakršni so nekoč že bili.
Tko da.
Zopet isto.
Če se če, se da!
Ampak, a se sploh če?