01
Kakor je pokazano na fotki.
Vlaga teži od mokrega k suhemu. Če koga zanima zakaj, je literature na tone, od povsem enostavnega, kakor je poizkus s kocko sladkorja in kavo na krožniku, do tako komplicirane razlage, da še avtor vsega ne razume.
In točno to se dogaja na veliko starih objektih. Vlaga vedno najde pot v svobodo. Če ji preprečimo s coklom se bo pač pojavila nad coklom.
Kaj pa sedaj?
Rešitev je kar na sosednji stavbi. Interesantno je, da je isti lastnik. Samo, da so eno delali pod nadzorom spomeniškega varstva, drugo pa verjetno lokalni izvajalec.
Čim več prostega damo vlagi, tem boljši je rezultat. Ja, vzdrževati je tudi treba. Tu pa potem takoj nastopi vprašanje kako?
02
Higroskopnost.
Material ki nase "vleče" vlago je higroskopen in kot tak "slab". (razen če gojimo šampinjone)
Material, ki odbija vlago je "dober".
Cementna malta, v naši dolini zakon, je v resnici "slaba rešitev", ker nase vleče vlago.
Ja, ka pa pol?
Apneno mleko je super fajn, ne samo, da odbija meteorno vlago, še celo prepušča paro in kot tak idealna rešitev pri vzdrževanju odprtega cokla.
Kje pa naj jo dobim?
Včaih je vsaka hiša imela apneno jamo, da so lahko vzdrževali omete. Saj se spomnite, nekateri so celo z modro galico mešali.
V Kamniku imamo še dve peči za žganje kamna.
Apno se namreč pridobi s pečenjem apnenca.
A sta obe samo kot spomenik pretekle dobe, tako da je potrebno po apneno malto ...
Ne smem navijati za nikogar.
Je pa to odvisno od povpraševanja in ponudbe. Če jih bo več povpraševalo po apneni malti, ometu, mleku, se bo gotovo našel podjeten mladec, ki bo vprašal dedka, ata, koko ste včasih apno delali? Potem bo sicer zajetna razlaga, kdo je komu kaj in kdo je bil pri katerih, a se bo dalo izluščiti glavne povdarke tudi pri pečenju apnenca. Sicer so pa Hrvati posneli dokumentarec, ker v Liki nekateri še proizvajajo apno za lokalne potrebe.
03
Sem mislil, to pa ja vsak ve.
Pa ne.
Tako kot Miša vsako leto pri kmetijskih nasvetih pove, da kavni zoc nima nikakršne vloge v kompostu, pa vsi moji sosedje redno to na kompost zlivajo.
Tako tudi še vedno množično zapirajo cokl, da ne bi vlaga not prišla, pa je povsem obrnjen efekt, ker para najde pot na svobodo.
Razen.
Je enim jasno, da bi bilo potrebno nekaj spremeniti in prvi poizkusi tipanja se pojavljajo.
Sicer še ne vedo kaj in kako, a je očitno da je reža pri tleh dobrodošla.
04
Če pa tako grdo izgleda.
Kakor že prej povedano, čim večje je območje sušenja zidu, tem boljši je rezultat.
Tu bi dodal, da je odvisno tudi od debeline zidu.
Na pol metra debelem zidu, kar pri starih objektih sploh ni nenavadno, je reža 5 cm sušenja sicer dobrodošla, a je v smislu "bolje išta, nego ništa."
Na tankem zidu, tanka sušilna reža.
Skratka debel zid za sabo povleče "debelo" območje sušenja.
Na zvoniku je sušenja več kot meter, pa bi verjetno pomagalo še več, a nekje je potrebno narediti zapik.
Koliko?
Na širokem zidu, široko sušenje.
Tu bi bilo potrebno narediti več preiskusov, da bi čas pokazal, kaj je optimum.
Tako in tako je sušenje kompromis.
Sigurno je bolje kot zapreti cokl.
05
Ni debate, pa vendar.
Zato je potem par rešitev.
Da ponovim.
Čim bolj odprto tem bolje, vse ostalo je zmanševanje učinkovitosti.
1.rešitev.
Cokl prekrit z apneno malto.
2. rešitev
Cokl prekrit s ploščami, lahko keramičnimi, cementnimi, kamnitimi, kovinskimi, vendar z odprtino pri tleh in med stikom cokla z ostalo fasado. Čim večje so odprtine spodaj, zgoraj, med ploščo in zidom, tem boljši je učinek sušenja.
3. rešitev.
Cona sušenja vkopana pod teren.
Na nivoju terena cestna rešetka, ista kot odtok na cesti.
Spodaj zidana ali betonsaka kaneleta.
06
Injeciranje silikona
Najboljša rešitev, po moje je z injeciranjem silikona, a je draga in zamudna, kakor tudi še par ostalih.
Prezračen cokl je mnogo cenejši, da ne omenjam, da se ga lahko vsak sam loti.
Prazračevan cokl
Tole smo se učili daljnega leta 1979
Prezračevane obloge.
Cona sušenja vkopana pod teren.
Sicer je pa vse opisano v:
Peter Fister:
Obnova in varstvo arhitekturne dediščine.
Partizanska knjiga, Ljubljana, Znanstveni tisk
Ljubljana 1997
III. del
Tehnologija saniranja konstrukcijskih poškodb.
