Prvi del

• žalosten
• hotel
• odvisno
• laik
• Pozabil
• In tko
• zvezdice
• Me ima
• minevajo
• Madona
• palec
• vidimo
• drugih
• Pomislim
• dnevi

Sem bil kar nekaj časa žalosten.

Ene pol ure ziher, mogoče celo več, a je bilo v afektu in nisem štopal, tako da po faktih ne vem, po občutkih pa.

Ker ...

Ker čez čas ko sem se zamotil s ostalim, sem se tudi skuliral in samemu sebi priznal, da je sicer žalostno, a tudi pričakovano, na nek način celo logično nadaljevanje.

Zdej, logično?

Lih zaradi tega bom navrgel par njih.

Zakaj je pa logično da so pozidali zadnjo (skor) obdelovalno zemljo?

Zdej, to je tko.

Sem tudi sam narisal ene par zazidalnih načrtov in seveda se ne poglobil v ozadje, še najmanj pa v semtertjametalne poglede postaranih debeluhov.

Če je priključek na avtocesto, pač ne bo ostal prazen. Še veliko več bodo navesili nanj, kakor je bilo na začetku mišljeno. U, narod ima apetite. Takoj ko vidi da je njegova podrtija na zazidalni zemlji, postanejo tiste gnile deske, al kaj je že ostalo od nekoč skromne kajže, zlate posute s diamanti.

Sam Svarovski jih je po rokah vlačil, vam povem.

Moja žalost je bila reakcija ne seštevek impulzov.

Nameč.

Dogodile so se nam poplave in postalo je jasno, da ni več proste parcele, ne da bi uničili narave. Tista da bi namesto sanjske hiške z vrtom, delali bloke, v 60tih so bili taki mali z 4 ali 6 stanovanji, s dovolj prostora, takrat z vrtički, kateri so potem garaže postali, a tisto je sedaj ’prošo voz’.

Sedaj vsak hoče ’hišurinu’ z ogromnim vrtom, na takle nov priključek še možno. V Domžalah bi mu že dali vetra, tako da bi tam imel samo 4 metre okoli hiše.

Ok, a to so potem že ene druge debate.

Skratka prostora je premalo, obnašamo se pa še vedno kot da ga je dovolj, potem pa jamramo, da je država kriva ker je poplavljalo, ker je plaz odnesel cesto.

Država je kriva da je dala dovoljenje, graditi na prepovedanem.

Kakšnem prepovedanem, a smo v socializmu?

Sedaj lahko vsak gradi kjer hoče.

Če se poruši pa država plača.

Prepovedano je graditi na kmetijskem, vodovarstvenem, poplavnem, plazovitem, itd.

To vse piše v zakonih, a nihče več ne upošteva, saj podkupi uradnike in pride do dovoljenja.

Za Magno niso nikogar podkupili.

Ne, so kar ustanovili agencijo, zaposlili svoje in naročili kakšno mnenje in dovoljenje potrebujejo.

To ni podkupovanje, je pa kriminal.

Če že kriminal ne moreš reči, saj je bilo vse legalno in legitimno, je pa gotovo prostorski terorizem in to državnega tipa.

Tako kot.

Dolfe ni nobenga Žida skuru, a je zato nedolžen, ni, je bilo pa vse legalno in legitimno, saj so bili zakoni sprejeti v parlamentu.

Samo kdo bo sedaj s prstom pokazal, kdo je dal soglasje za pozidavo na vodovarstvenem in kmetijskem.

Nirberških procesov še nekaj časa ne bo, če sploh kdaj bo še kaj na to temo.

Viš me zanese kot staro brajnevko.

(Branjevka: Prodajalka solate iz Trnovega in Krakovega. Lahko tudi Zaloga, al pa kje drugje, samo da je tistim solata prej uvenela, preden so do centra prišle. Tako da je Zalog bil bolj znan po pericah.)

Sem hotel povedati, da so me poplave precej prizadele.

Me ne poplave same, a dogajanje okoli tega. Ker sem inženir, sem seveda prvo pomislil, ker ti je pa narisal hišo tam. Nato pa, kako se sedaj počuti projektant, ko se je porušilo, razpokalo, nagnilo.

Na srečo meni ni bilo nikoli dano tako mejno dogajanje. Če sem ga zavohal, sem se mu ognil in par krat so me po pameti spraševali.

Pa ja ne boš odklonil posla, če ti je sekira v med padla in si dobil takega investitorja ki lahko dela vse kar se mu zahoče, kjer se mu zahoče.

Ne, da sem vedel za posledice, bolj ženska intuicija, če je že moški nimamo, me je rešila in nisem nikoli za tajkune delal na prepovedanem.

- - -

Ne moja vasica ni bila nič posebnega.

Sploh ne arhitekturni biser, kakor kakšna kraška vasica krasotica, katero so kar sami uničili, ko so podirali stare lepe hiše in gradili prevelike objekte.

Ja, to je bila reakcija na pretekli čas.

Se tako živo spomnim, ko je samo še ena hiša v vasi imela zemljo v kuhinji po tleh. Seveda je imela posebno obravnavo, a smo bili že tako daleč, da je bilo samo še pomilovanje. Ker tisto prej, ko jih je že nekaj imelo linolej na plohih, večina pa še zemljo je bilo zdravo slovensko fovširanje.

U, se je grdo govorilo o unih z, ne bi verjel če ne bi bil zraven, ne glede na to da pol nisem razumel.

Cicibanu, se seveda ni sanjalo da ima socialni pečat z ali brez linoleja.

Ko je bila zadnja taka, je foušija izpuhtela, ma zaradi tal, zaradi ostalega se je pa porajala sproti, glede na pridobitve standarda.

-Mi mamo pa verando. (imamo predprostor)

-Mi pa rostfai kuritu. (nerjaveče korito)

-Muj stric je pa pulcaj, pa vas bo vse zapru.

To je bilo med deco, stari niso tako luštno povedali.

Ok, nima veze.

Ima pa da je bilo vse reakcija na vsesplošno revščino in so bile socialistične sanje nekaj kar je v vsakemu pustilo seme da se da.

Kaj sicer ne in smo se precej lovili, a počasi so v vas prihajale ideje o napredku.

Še državne službe niso veliko pomenile. Učiteljica je bila podobno revna, samo plača je bila redna. Marjanov oče je bil kretničar, kar je pomenilo redno pijančevanje, tako da se jim ni poznalo na standardu. Na koncu doline je bil šintar, pa se tudi njemu ni poznalo, če ne bi imeli še mizarske delavnice bi bili povsem mimo. Že tako ni bil visoko, ker je ene vrste grobar, ti pa takrat še niso bili veliko bolje plačani kot smetarji.

En se je vrnil iz Amerike, a razen obilice zgodb se tam ni posebej poznalo, da bi imeli več. Ja je bila druga največja kmetija v vasi, a to že od staršev, pa se obe veliki nista mogli primerjati s kakšnim panonskim kmetom. Z današnjimi holandskimi in francoskimi pa tudi v sanjah ne.

Tako za vsak dan, iz rok v usta pa ravno prav velika.

Eni so šli u Maistu (Novo mesto) delat, pa so tudi pri njih obnavljali menda na leto eno okno, pa še to nisem siguren. Sem pa, siguren vendar, da so bile vse, tako imenovane nove brez fasade, neometane. Do tretje faze je ceneje, ko pa pridejo obrtniško inštalaterska dela, se pa zalomi in veliko jih nikoli ni dokončalo.

Šintarjevega poba nihče ni zares jemal, tako da je babi z veseljem pritrdila na vprašanje:

-Tjata, al buste kej hudi, če bom mim hiše iz kamionam vozu, grem med avtoprevoznike?

(teta, ali boste kaj hudi, če bom mimo hiše s tovornjakom vozil)

-Ti kr voz, kaku je pa Pepa (gospodinja s katero sta osnovno šolo naredili), lapu jo pozdrau?

Čeprav s sošolko nista govorili menda že od takrat, jo je pa le zanimalo kako živi.

-Hvala tjata, jo bom pozdravu, buhlonej.

Bog lonaj. Mi ni nikoli uspelo izvedeti kaj pomeni, spraševal pa tudi nisem.

Če bi vedeli, ali vsaj slutili, kaj je pomenilo tisti buhlonej.

Pob je zares nekaj let mimo kajže vozi, glede da je bil tako ozek kolovoz je bilo precej razburljivo ko je prvi šleper pripeljal.

Takrat smo dobili razširjeno, no vsaj tako ozko več ni, cesto in asfalt, pa še fino se nam je zdelo.

Čez leta je bilo le preveč prometa, pa ne za vaščane, ampak za prevoznika in je raje naredil priključek iz svoje parcele na takrat še republiško hitro cesto, cesta bratstva in enotnosti imenovana. Ne vem če je že bila avtocesta med Logatcem in Postojno, al pa takrat enkrat.

Priključek je bil seveda črna gradnja in so se leta tožili. Glede na to da je z številom vozil rasel tudi ugled, saj je vse več zaposloval, so postopki trajali leta.

Kakor tudi napovedi da bo čez moj travnik šla avtocesta. To sem poslušal menda celo otroštvo in glede na to ne verjel da sploh kdaj bo.

Tako da nisem šel slikat, ko so končno napovedali da je trasa narisana, da se bo začelo pridobivanje dovoljenj.

A daj dej, to bo še leta trajalo.

Tako da mi je žal kakor imam las na glavi, ene par jih je še, da takrat nisem šel posnet stanja.

Takle velik fotograf, pa ja ne bo blata in grmovja slikal.

Pol se pa prdušam, da so mi uničili vasico.

Ma saj so jo res.

Res je tudi da ni bila nič omembe vredna, razen da je bila moje otroštvo, z vsemi detajli.

Tistega dne, ko sem šel na Gugita gledat kako in kaj, gledat, ker je teta Majda napisala email, v katerem sprašuje od kje sta babi Minka in teta Fani.

Sploh ni teta ampak sestrična, a med nama je tolišna časovna razlika, da sem jo od kar pomnim klical teta in je tudi že v pokoju. Kot taka nima kaj resnega dela in malo klika po spletu. Ker je žlahto po mojega očeta bratu že obdelala, pa še malo gleda kako je z dolenskim poganjkom rodovine.

Sem ji na hitro napisal želene podatke potem pa še pogledal na Gugita in me je na rit vrglo.

Zares sem bil par ur depra, potem pa še za češnjo na torti, sem pa zvečer videl en kičast nemški film, kateri je pa posnet na kmetiji z veliko detajli kot iz moje vasi.

Ne spomeniško zaščiteni detajli ali arhitektura in urbanizem, če pa kaj, pa ravno nasprotno.

Tudi v filmu je na kmetiji ki ima ...

Mene je sila veselilo gledati mravlje, ali stikati za osami in ostalimi žuželkami v fugah na fasadi.

Isti bakelit šolter (stikalo), katetri ni več pritrjen in samo še visi na kablu kot v mojem otroštvu, ravno tako trta na fasadi, malta katera odpada iz fug.

Kot bi me kdo s kladivom po glavi.

Kar sapo mi jemlje gospa.

Skratka, travnika na katerem sem štrikal s Diano po novo zapadlem snegu ni več, ker je nivojski priključek na avtocesto.

Gozdička med staro hitro cesto bratstva in enotnosti, kateri mi je nudil neskončno doživetij ni več, je parkirišče za tovornjake.

Dolinice pred hišo v katero se je hodil Valdi povaljati po žitu in kjer sem tekel do Marjana na drugo stran, ali skakal pozimi na skakalnici ni več.

Zasuli so jo in na njej so sedaj 4 nove ogromne hiše. V resnici niso ogromne, ampak normalne za današnji čas, danes nihče več ne naredi hiše s 30 kvadrati. Vsaj 300 in več, kakor se je nekaj časa dogajalo, ko so ljudje zgradili 3x preveliko hišo pa potem stanovali samo v enem štuku, otroci so se pa preselili v mesto.

Domačije Amerikanca ni več tudi tam stoji niz hiš, a tisto je že pred priključkom bilo prezidano, vendar so se vsaj držali urbanizma, če bi to še kaj pomenilo.

Marjanova še stoji, a je menda drvarnica, ker sta pred njo dve veliki, verjetno nova hiša Marjanova in naslednja otrokova.

Zastopm.

Razumem da je razvoj, a je vse eno vprašanje kakšen?

Sedaj že par dni guglam po okolici, vidim da je okolica Trebnjega več ali manj pozidana. Sploh ni več prehoda med naselji v dolini in nizu vinogradov katerega smo klicali Rihpovc. V resnici so vsaj tri imena, a za nas je bil vse samo en Rihpovc.

Rihpovec pravijo po novem.

To je naslednja neumnost, katera me precej jezi.

Rihtar - sodnik, vaški poglavar, župan.

Rihpuc še nikoli ni bil Rihpovec, pa če se vsi felistri na glavo postavijo.

Zdej to je tko.

Če bi kaj pomagalo preimenovanje, da bi se narod bolj spoštljivo obnašal do prostora, bi celo to požrl.

Pa ne.

Ne pomaga.

Vsi so prezidali zidanice.

Zidanica je takrat pomenil sod ali 4 sodčke v pritličju in postelja s gašperjem, miza in orodje za delo v vinogradu v nadtropju. Skratka 4x4 v tlorisu, če ne še manjše.

Nisem našel nobene več take.

Sedaj je vse vsaj 3x večje, nekatere pa cele stanovanjske hiše. Vinogradi so samo še za dekoracijo, saj več kot cvička tam nikoli niso pridelali.

Cviček.

Za časa mojega otroštva mešanica najslabših vin. Ločili so samo med cvičkom in šmarnico, izabelo, u je dobra ti kar možgane scvre. Sem šele na stara leta pogruntal zakaj ne želodca kakor ga je takrat cviček.

Skratka tisto kar smo za časa socializma imenovali kulturna krajina in smo se okoli tega precej naprezali, je dan današnji vse pozidano* in od luštnih krajev ni nič ostalo.

Normalno za svobodo.

Ja, dokler smo se šli industrijsko deželo, če smo kmetijstvo že pred socializmom pustili bolj naprednim.

Žalostno je, da sedaj ko smo dovolj srečni v svobodi ni več kraja ki bi ga lahko propagiral kot luštnega.

Me je fino začudilo, sem našel nekoga ponuja aktivne počitnice pod Rihpovcem.

Že v starih cajtih ni bilo veliko početi, če te niso veselile radosti izpraznitve soda za naslednjo letino.

Skratka, vse tiste kislice so se večinoma eksale.

Danes bi se morala kvalitetna vina pokušati po požirkih, če ne že po aromi. A če si enkrat obiskal Provanso in Toskano, potem zares ne veš kaj sploh ponujajo.

Ja, ni dolgo tega ko so še ponujali, tako imenovane kmečke turizme, domačo ponudbo in so imeli nekateri mizo za 50 gostov, toliko jih pride z avtobusom, jim ponudili narezka in vina ter so bili vsi zadovoljni.

Turisti nisi več pričakovali, ponudniki niso več nudili.

Na srečo se to precej hitro poslavlja in sedaj bi vsi trobezljali o bio in eko, zadnje čase pa še okolsko vzdržno.

Je zadnjič ena influencerka razlagala da ga je na zob dala iz vinograda kjer sploh ne špricajo, pa ni bilo o Šmarnici.

Ja, narod kupi kaj vse ne.

Če ne ponujaš šmarnice sploh ni vina.

*
Zdej, to je tko.
Sploh ni tako hudo, kar je sicer diskutabilno kaj, a sem šel še enkrat pogledat, našel celo Rihpovc, a ne tam kjer bi moral biti. Tisto kar je bil za nas Rihpovc, se danes imenuje Lipnik.
Zakaj težim s tem?
Ker je bil samo začetni šok takrat ko opisujem, ponovno pogledovanje pa ne. Ne da je fajn, še vedno podn, a ni vse pozidano. Je veliko, a so še vmes tudi travniki in celo nekaj host. Da bi bilo pa luštno pa ne, a to je itak stališče.
To je podobno kot s Kubanci. Si najbolj na svetu želijo McDonald hrane in se jih seveda ne da dopovedat, da imajo sedaj bogi hudiči najboljši okus hrane, potem, ko pridejo pa zahodne proizvajalke hrane, je sicer sto vrst te iste, a ena slabša od druge, okus je pa itak čist mim.
To niti mojim Fincem nisem mogel dopovedati, da ima paradajz iz babičinega vrta čist drug okus kot kupivni. Ne da niso razumeli, še všeč jim ni bil, ker je preveč motil ustaljen izbor okusov.
Tako tudi moji Trebanci sploh ne vejo da je včasih bilo fajn, kar se kulturne krajine in arhitekture tiče, sedaj je pa podn, pa magari bili tako ponosni na novogradnjo.

. . . . . .

Niso samo moje vasice zejebali.

A sem hotel nekaj povsem drugega.

Sedaj mi je kristalno jasno, kakor je v teh letih sploh še kaj kristalno. Sem se leta spraševal, ob kontaktu s kakšnim upokojencem, pa večinoma upokojenkami, kako da nimajo nikoli časa, ko pa nimajo pametnejšega dela.

"Sedaj si v pokoju in lahko kadar koli na okoli prideš, samo pokliči prvo, da ne boš v prazno hodila.

Ne morem, nimam časa, imam ..., cel spisek dejavnosti."

Sem si mislil, te bo že minilo, to je samo začetni navdušilitis, ko enkrat do penzije prideš, katero si čakal dolgo predolgo, nekateri celo pol življenja, a za tiste ni pomoči, ker razmišljati o penzionu tam na sredi kariere, pa so tudi taki redki bili, je zares mimo. Ne rečem potem na koncu, ko te mladiči prehitevajo po levi in desni, veliko jih pa še ne opazi da si zraven.

Pa ne vem kaj se zgodi vmes?

Nekdaj center svata, si predstavljaš tam nekje na koncu faksa, potem pa pride čas ko te niti več ne opazijo.

Pa sigurno ni zaradi mase.

Sedaj me je lih pol več skupaj, če ne več, pa me včasih skoraj kakor da me ni. Tako da sem prav prijetno presenečen, če se mi kdaj še katera nasmehne.

Ma, ja, vem iz pomilovanja, pa vendar je povsem drug občutek, kakor gledati namrščene, tečne, jezne face.

Ok. nima veze.

Ima pa, je zadnjič Miha povedal, ta ga pa res pikne v bistvo.

"A veš zakaj upokojenec prazno šajtrgo (samokolnico) okoli poriva?

Ker je nima časa napolniti."

Je minil trenutek, preden sem se začel režat, pa ne zato ker ne bi razumel vica, kar se mi je kar dogajalo, ampak me je spreletela zona, o absolutni resnici v tem stavku.

Kako eni tako enostavno povedo tako zaguljeno resnico.

To o esenci stvarnosti se mi je pred kratkim zgodilo.

Sem si z starostjo razlagal, kako to, da ni več dobrih hiš?

Ja, sem arhitekt v pokoju, a še vedno imam mnenje. Ne ne spremljam več promptno, a sem vse eno še kar na tekočem. Ne, kaj je moderno in modno, to mi nikoli ni sedlo, še takrat ko sem bil na vrhuncu mujanja. Mujanja pravim, ker je večinoma tako tudi izpadlo. Se mujaš na vse mile viže in načine, rezultata, tistega pravega pa noče in noče biti.

Ja, pri arhitekturi ni enostavno.

U, vzrokom tamal milijon. Je šef tako hotel, investitor je butatst, izvajalci pojma nimajo, še sosedov pes me vedno nahruli.

Ok, tudi nima veze, to je itak ena druga zgodba, mogoče kdaj dopišem.

Sem hotel o esenci bistva.

Sem si razlagal da sem pač upokojenec in je prošo voz in je normalno da mi je vse manj stvari všeč, če niso vsaj malo na temo unih cajtov, ko sem sam gor rasel.

Da ne bom preširok, že sedaj mi malo uhaja, nisem se znal izraziti. Nisem znal definirati, kako to da skoraj ni več fajnih arhitektur, ureditev, prostorov.

Je rekel kolega, da nisva za časom, ampak današnji čas ni več kompatibilen z nama.

Še dobr.

Pa me je vse eno glodalo, kaj se dogaja.

Pol smo se pa zbrali okoli drevesa ob Drami. Ptiči različnega perja, sploh ne somišljeniki, a drevo nas je družilo in nekako dobiš občutek, da vse pa le ni brez veze. Ja, novi prijatelji na Fb, to pa ja nič ne pomeni.

Se strinjam.

Pa vendar.

Al pa?

Vsaj dokler ga niso podrli sem imel občutek, da sem še del stvarnosti.

Pol.

Pol so bile pa zelo različne interpretacije, a sploh nisem hotel o tem, ampak o esenci bistva.

Drevo pri Drami nas je združilo. Bilo je vroče, sam pa že dolgo podpiram boj proti klimatskim razmeram.

Mularija ima pametne telefone, ne nimam ga in merijo temperaturo pred posekom in po poseku.

Ne, samo to, spremljam tudi druge meritve katere objavljajo in zraven ...

Ena izmeri vročo točko, hot spot se temu sedaj reče, trga na Ptuju, 50+ stopinj in zraven zapiše:

Betonplatarji si talajo Plečnikove nagrade.

Ej, me je tudi zona oblila, kako lahko en tako enostaven stavek spremni pogled na svet.

Ja, seveda, to je to.

To kar nisem znal povedati, kako da mi je vsem manj stvaritev všeč.

Klanovstno je bilo vedno in vedno bo. Cehovstvo enako. Prijateljstvo je itak temelj lokalne ekonomije.

A v veselem socializmu je roko čez držala partija, no SZDL in je vse in še več, bilo pod taktirko le teh. Tako da je bil vsesplošni občutek, da je sistem kriv in ga je potrebno zamenjati.

Pa smo ga.

A si ni nihče predstavljal, da bo dosti slabše.

Sedaj ni več partije da bi bremzala ali kanelirala deviacije in so se razcvetele čez vse meje.

Fevdi so potalani in srednji vek se ne naselil v vse pore družbe. Kakor da nismo vmes imeli industrijske revolucije.

Koza nostra sam imenujem stanje katere trenutno živimo.

A nisi o kristalnih upokojencih začel?

U, pa res.

Torej, zakaj upokojenci nimajo časa?

Ko sem bil še aktiven sem imel roke, katerih se se več ali manj držal.

Seveda bo na rok, je nekaj vmes prišlo, drug teden pa ziher, naslednji mesec sem oddal.

Sedaj pa ni rokov.

Načrtov ravno toliko, če ne še več, u, kaj vse me še čaka, ampak bom jutri, pojutrišnjem, drug teden, naslednji mesec, drug letni čas.

Do zime bo ziher.

Ta še najbolj špila.

Dostikrat se vprašam kaj sem sploh počel celo dopoldne, pa sem samo za vreme preveril na internetu.

Si sploh ne predstavljam, kaj so počeli upokojenci pred internetom.

Ker ...

Če si hribolezec, je vse eno kdaj slabo vreme.

Če obdeluješ vrt, pride zima.

Če betoniraš, nekoč ne ostane več kaj.

Če hodiš na tango, po moje vse eno nekoč pride čas ko se dol usedeš in vprašaš kaj pa sedaj.

Pri popotovanjih pa še toliko prej.

Sam nisem nikoli rad okoli hodil, zaradi okoli hodenja. Ja, vem, sedaj je instagram svetovna veselila in je vzpodbudila celo industrijo ne samo generacije, da ne omenjam upokojencev.

No, mene ni.

Ja sem bil tam, pa so me že 2x blokirali.

Kapa nage babe objavljaš.

Ni to.

Po pa kakšne teroristične zarote.

Še manj.

Zakapapol?

Ha, to gre pa približno kola.

Ko sem šel na svoje, tam nekje daljnega leta 2003, sem tudi namontiral Linuxa na mašino. Ja, nikoli se ni dalo brez Winsov, a se da tudi to rešiti da jih poganjaš od tam. Nikoli se tudi nisem poglobil v drobovje, samo kar sem rabil za sprot uporabnega. Tisto, ko mora bančni certifikat delati, je znalo bili zanimivo. Še največja jeba z Linuxom, je, ko omeniš podpori na banki da imaš Linuksa, o super, napreden uporabnik in je kar trajalo, da so se navadili, da nisem nič kaj napreden, samo winsov ne uporabljam, tako da so me potem enako vodili kot ostale. Pri ostalih, gospod, sedaj pa kliknite v okence v zgornjem levem kotu, kje, saj ga ni, a nimate win xp, ne, katere pa imate, pojma nimam, taka siva mašina je.

Pri linuxu ni oken, ali pa zelo redko, je pa zato ukazna vrstica in tam je zelo podobno, če ne obvladaš te morajo voditi korak za korakom.

Sem pa zato izkoriščal vse veselosti Linixove in ena je da lahko blokiraš vse reklame.

Uni na instagramu pa mene.

Sem naredil nov račun, pe je tudi trajalo lih ene 14 dni, pol pa mrk.

Samo kot ilustracija.

Hotel sem pa o drugem.

Namreč, ne glede na vse opravke okoli hiše sem čisto preveč na internetu, al kaj ko odpreš eno, pa te zanese kam vse ne, tako da je veliko področij, katere nikoli nisem spremljal, a se sedaj kažejo ne samo zanimive, še sprejemljive in razumljive.

Ne vse, daleč od tega, se kar dobro upiram slabim vplivom, čeprav se vmes tudi razjezim, kakšne vse neumnosti ljudje ne objavljajo.

Večinoma smo sami krivi, da se damo speljati na tanek led, ali pa vsaj na konec ki nima nič pozitivnega. Pa je tako enostavno. Lokalno tv spremljam samo še v napovedniku, sicer pa vse ostale, še največ france24. Ja, imajo področja, katera mi sploh ne ležijo, a je tudi tam lahko, samo prešaltaš pa je.

Tako tudi ne spremljam prijateljev, ne glede na to da jih ima rad, če objavljajo samo sebe, al pa mucka, al pa lokalne čenče, al pa kej so potovali. Samo tiste ki imajo fajn objave.

Pol je pa od počutja odvisno.

Saj veš, tisto, ko kdaj malo odlutaš in si malo sam s svojimi mislimi in se tam prikotalijo spomini in ...

. . . . . . .

Zadnjič gledam na gugitovih zemljevidih, kakšno je stanje v biroju v katerem sem delal, ko sem bi Helsinkuju. To pa zato ker sem urejal album fotografij, sva obiskala prijatelje in smo se tudi mimo biroja peljali, ter sem videl da so sedaj tam 4 bloki.

To sem vedel da je Kale prodal, ko je šel v penzijo, a da je prodal tudi lokacijo pa ne in sem prav debelo gledal. Je bilo fajn zanimivo.

Na street view se ga še vidi. Na zemljevidih je prazna parcela, v resnici so pa že stanovanjski bloki tam.

Samo kot ilustracija, da sem potem še malo po starih fotkah šaril in prišel do skena tlorisa našega štuka, smo ga imeli, da so bile označene telefonske številke.

In potem malo po seznamu guglam in nekaj se jih odpre.

In se malo čudim, saj ne vem kaj sem si predstavljal, a to sigurno ne. Kaj bi si isti o meni mislili? Zato je bolje ne gledat, kaj se dogaja bivšim kameradom, ker je spomin, recimo pozitiven, pol pa tam ...

Sploh ni važno, razen da je ene vrste šok. Šokec, ker res ne vem kaj sem si predstavljal.

Pol, je že spet po murfitu.

Pa lih tisti, ki so se zdeli še kar zanimivi izparijo in ni nobene asociacije nanje.

Gugi jih ne zazna.

Saj, veš tisto, ko se poroči in spremeni priimek, kako naj bogi gugi ve kero Mici si mislil. Da ne rečem takrat pred milijon leti je čisto nekaj drugega obetala.

In tko.

Pol jih je nekaj, s katerimi nisem niti ne vem kakega stika navezal, nas je le bilo 52 v biroju in ni da bi pretiraval, s Finci je pa še posebej križ, a o tem se že velikokrat in veliko pisal, pa sedaj ne bom ponavljal.

Skratka je nekaj njih kateri so obetali, pa pač ni bilo priložnosti. Eni so pa itak že odšli, ko sem toliko napredoval, da sem še koga izven ožjega kroga porufal.

Oh, to je tisto, ko greš v kuhinjo po kofe, al pa na dvorišče na cigaret, al pa pri kseroksu čakaš, ker se je Antero lih odločil da bo celo knjigo prekopiral, kar je hudo nenavadno za Finca, saj le ti sila resno jemljejo zakone, pri njih je pa že od vekomaj avtorsko pravo prvo, sam sem kakšno revijo skopiral, samo ta zanimiv del, a obvezno zvečer ko so vsaj tajnice odšle, če ne večina njih.

Ok, nima veze, teh čakanj in posledično srečanj je bilo še drugje nekaj in pride že naslednji, Antero pa še vedno nasmiha, ker mu je nerodno, pride že tretji in seveda klepetam. Pa zopet ne z vsemi. Nekateri samo stojijo in kobajagi nekaj nujno berejo, kar je znak, pust me pri miru, sem tečen k drek, ali pa samo tipiš finiš in se ne spodobi kar nekaj klepetati.

U, s tem imajo Finci težave.

Menda jih od malega učijo, če ne veš kaj boš vprašal potem ne vprašaj.

Smo poslušali enga ameriškega scenarista, je imel predavanje na fakulteti za gledališče, je po koncu predavanja vprašal, ali ima kdo kakšno vprašanje, da predavanje končno dobi tudi zanimivo, ali celo človeško plat, pa je bilo sigurno več kot 50 ljudi in so bili vsi tiho.

Je potem na piru ves poparjen spraševal, kaj je takega rekel, da ni bilo nikakršnega odziva in potem ne verjel, da Finci pač taki so, če ne vedo kaj vprašajo so tiho.

Ne verjamem če je požrl.

Ok, veze nima, ima pa da je tam parkrat stala ena, tu jo bom imenoval Hana, čeprav je bila nekaj drugega, pa nisva nikoli nastavila pogovora, čeprav sploh ni izgledala tipiš finiš. Tisto, blond, apšlesana, stalno gledajoč v tla. Tudi ne ena tistih z absolutno švedsko lepoto, katera ti takoj pade v oči, in ti zastane beseda in sploh se takoj popraviš, kaj pa tako butasto zijaš.

Ma, lej kok je dobra. Če bi me ker vprašal, pa me ni in je bila zato avto cenzura.

Sploh ne vem kam bi jo dal. Ni bila nič tipiš. Ne ala Nemka, ne ala Angležinja, Francozinja, Italijanka, ne Španka ... Al pa vse po malem.

Ne sploh ne lepotica ki ti takoj ukrade srce. No nekaj drugega, za srce je potrebno še kaj, vsaj ne gre tako hitro.

Slaba pa tudi ne.

V resnici, čim bolj sem jo opazoval, ma ne načrtno, a včasih sva se srečala, tem bolj se mi je dopadla.

Ena tistih dopadanj ki so mehka in zaupljiva.

Sem že razpredal na to temo.

Ko prideš okoli vogala na primer na Miklošičevo ob pol treh, ko je gužva in vsi nekam hitijo. Eni na cug, drugi po solato, tretji samo domov, da bi bilo že tega dneva čim prej konec, jo zagledaš.

U, ena superca.

Ne bi tu v detajle in okončine, ker se podobno dogaja tudi pri kateri netipični, a sila prikupni. Ne, pri nekaterih normalni kriteriji sploh ne špilajo, pa je tanajvečja superca.

A nisem hotel o tem, ampak, ko prideš okoli vogala in ja zašacaš pomisliš na ...

-Tango,

al pa

-Žarečih macesnov v jesenskih hribih,

al pa

-Plivkanje večernega morja,

-Vonja poletnih trav,

-Palačinke za zajtrk,

-Zaupanja in sreče v otroških očeh.

-Toplega občutka okoli srca,

Sem že razpredal, to nima veze z opazovano, ampak z razpoloženjem opazovalca.

Zdej.

Glede na to da sem Hano večkrat videl in srečeval, je ostal samo še topel občutek okoli srca. Ja, včasih se mi je nasmehnila, a to je en tistih nasmehov, ko greš mimo nekoga, mu podariš nasmeh, zraven si pa z mislimi povsem drugje in nasmeh nima a ma baš nikakršni dodatnih konotacij.

Tako da se enkrat usedem ob njo na avtobusu. Jusi se je moral usesti na drug konec, čeprav sva kao skupaj odšla iz biroja in do prihoda avtobusa tudi klepetala, potem pa na avtobusu izvedem povsem nepričakovan manever.

Saj je tudi meni bilo povsem nepričakovano, sploh ne vem od kje sem pobral.

Brala je knjigo s slikami in tam so bile ilustracije reproduktivnih organov za razvoj ploda.

Sem jo prav nerodno vprašal, ali je dobila fanta in je odgovorila, da je v tretjem mesecu, da bo še 2 meseca v biroju, potem gre pa na bolniško.

Kar sapo mi je vzelo.

Sploh nisem vedel kaj naj bi rekel.

Ej, vse sem pričakoval, razen tegale.

Zraven ji pa sploh ni bilo nerodno, kakor bi ji kot lokalki sigurno bilo.

Sem že pri Jusitu napisal, da je vožnja iz prvega levega otoka od centra, kjer je bil biro, trajala pol ure, tako da je bila kar zagata, če mi je pa teksta zmanjkalo še preden smo na most zapeljali, skratka, kot kakšen Finec bi tam sedel mutav in prav butasto skozi okno gledal, ali pa se občasno nasmehnil, Jusutu tri stole spredaj in bog ne daj, če bi slučajno srečal njen pogled, u matr, kar v zemljo, no avtobus, bi se udrl, a zares nisem vedel kako bi nadaljeval, da ne bi izpadel še večji butl, kakor sem že.

Una glavna cesta po otoku je v velikem polkrogu, da zaobjame čim več večinoma blokov, mi smo se pa že približevali križišču, kjer avtobus prestopi na lokalno cesto med centrom in Otanjamijem.

Na Otanjamiju, začetku Espa, je najbolj znana arhitekturna šola na svetu vseh časov. A tudi tu s pripisom. Kakor za koga in kakor kdaj. Amerikanci, Japonci in večina zahodnega sveta tako misli. Al kaj ko je še 2/3 finskih arhitektov, da je eno samo afnanje in da je itak za turiste, moj Juha če je bil hud, kar je bilo redko, je celo rekel, da sploh ni arhitekturna šola, ampak snobističa. Zatorej bi se ji moralo reči šola za snobizem Otanjemi.

No, pa o tem sem tudi že precej, pa raje nadaljujem, da me je takrat zalivala groza, saj bom izpadel, totalen butl.

Takrat prvo leto sploh še nisem skužil, da je to groza iz južnih krajev, tam pa čisto nič nenavadnega, da se z nekom ki ga poznaš, pelješ pol ure na avtobusu in razen živjo in adino ne spregovoriš.

Evo in ravno ko začnem besedo, pa sploh nisem imel pripravljenega stavka in sem iz čiste agonije začel nekaj, se oglasi Hana, ker sva začela istočasno sem ji z velikim olajšanjem dal prednost, saj vendar punce imajo prednost.

Oh oprosti, daj ti.

Ne ti.

Počaka, kakor da ji je jasno dan ne bo njena obveljala in nadaljuje.

Da jo je presenetilo. Ne, nič ni narobe, zelo je vesela, ni bilo načrtovano, vsaj takoj na začetku ne, sedaj pa obe žlahti paniko iz tega delajo in je 100 stvari za urediti in je njena mama imela težave da je donosila, zato sedaj mislijo, da mora takoj nehati delati, pa makar je šele iz faksa prišla in je to prva prava služba in da mora samo doma ležati in čakati da pride veliki dogodek.

Dejansko nisva opravila drugega pogovora. Dol je šla takoj na drugi strani mosta, kar je še zelo daleč od centra a me je tudi tisto povsem spodneslo, tako da več kot adijo, v resnici je bil moj-do, ki se pa uporablja pri prihajanju in odhajanju, kot naš živjo, nisem skupaj spravil, ter prav zaprepadeno gledal za njo, ko se je namenila proti Kabel faktori, ki je pa že takrat bil umetniško središče.

Pol sem imel ful enih stvari, saj veš dogodki v zvezi z Jusijem, pa ne samo to, tako da sem po dveh mesecih spregledal, da Hane ni med nami, spraševal pa tudi nisem, saj še vedel nisem ali je sploh kaj.

In ji pritisnem laik.

Tisti prst pokonci na Fb.

Za razliko od večine punc ima isti priimek, ali se je pa ločila in popravila napako, kapaveš, samo ...

Ja, sem jo takoj spoznal, no skor, ampak od tiste lepotice, no, še kar mačke ni ostalo veliko, sploh bi pa lahko še kakšno svojo fotko objavila, ne pa samo pse in mačke.

Že spet ena ki ni prenesla, da partner s svojo glavo misli in sta šla narazen, al je pa umrl, a sedaj je kobajagi srečna s svojim kužitom.

Končno ima vse pod kontrolo.

Tuki čiči, pa čaki, pa z repom migaj.

Kaj se pa tako sliniš srček?

U, tega je ogromno.

Takih osamljenih, seveda nikoli ne priznajo, saj jih razveseljuje pes s svojim debilnim vdanim odnosom, ali muca, sicer bistveno bolj samostojna, a je prispodoba, za njeno neodvisnost.

Je, sicer nihče več ne povoha, a če bi jo, bi pa že videl, kaj je kot mačja osebnost zmožna.

Pa ni samo poprask po duši.

Večinoma je to samo maska pred strahom, da ji ne bi življenje zopet prineslo razočaranj in posledično depresij. Pa je samo, ali vsaj velikokrat nezmožnost komuniciranja, prilagajanja, obvladovanja danih situacij ...

Ne vedno.

Sam sem tudi že razmišljal, da bi si psa nabavil, pa nikoli nisem imel problem obvladovanja situacij, katere življenje prinese.

Ma, ja od primera do primera, nekateri so sila boleli, nekateri pustili nezaceljene rane, a sam sem to jemal kot del življenja.

Tako kot je smrt del življenja, seveda ta žalostni del le tega, a je tudi vse vmes in zaradi tistega vmes se živi.

Seveda je bolelo in skelelo, ko me je pustila, a to je tako kot s dobro knjigo.

Ko te prevzame in jo srkaš z vsemi možnimi kapacitetami in čutili, ti je potem, na koncu žal, da jo je že konec.

Tisti pregovor kar drži.

Pogreta župa ni več dobra.

Pa sem tudi to probal. Ja sem še enkrat prebral. Ja, je bila fajna, a sploh ne tako kot prvič.

Pa se potem čez čas vprašam, če ni bila napaka.

Sem poizkušal tudi s punco s katero sva se razšla. Ja, je bila fajna, a sploh ne tako kot prvič.

Enih stvari je bolje da ne ponavljaš.

Bolje je uživati ob dobri knjigi, jo odložiti ko jo prebereš, razmišljati o vsebini, delati celo zaključke glede na poznano, a potem tudi vzeti novo v roko.

Ne glede na to, da ne veš ali te bo prevzela, potegnila, ali celo osvojila, je vse eno bolje kot stare zgodbe ponavljati.

Predvsem na stara leta, je to potem zelo izraženo. Ja prav žalostno videti. Eni niso nikoli zaključili srednje šole. Eni ne kofetkanja, eni celo konkretnega lokala. Še vedno sedijo tam, oblečeni so podobno, iste štose pravijo.

Zdej to je spet tko.

Če so srečni pa naj bo, ker edino to je pomembno.

Al, kaj ko imam velikokrat občutek, da je za fasado vse kaj drugega. Edino kar špila je, da se niso razvijali, dopolnjevali, rasli in dan današnji samo še tiste spomine obujajo.

Seveda je fino srečati kamerada iz tistih časov, a je kmalu jasno, da je super da sva se srečala, sicer imam pa ful enih stvari , se slišiva.

Fraza ki pomeni ...

Nisi (več) moj tip.

A kaj se spremeni vmes?

U, kaj vse ne.

V resnici nihče ne premišljuje o tem, ali pa samo potem ko srečaš nekoga, se ga razveseliš, prav evforično začneš, pol pa vidiš ...

Eni so čisto drugačni, si sploh ne predstavljaš, da je sploh isti človek.

Eni so isti, a dolgočasni v svoji istosti, da te kar nekam pritisne.

Eni so isti, a si se sam tako spremenil, da sploh nisi več kompatibilen in ti samo še spomini vežejo, sedanjost realnost pa točno nasprotje.

Eni so povsem drugo, kar si nosil v srcu.

Eni so točno nasprotje tistega in se sprašuješ, kako si ga sploh lahko prenašal, če je tak idiot.

Lahko da si bil včasih podoben, a takrat tistemu nisi rekel idiot, verjetno točno nasprotje.

Sem pred leti, ko sem se vrnil iz tujine srečal eno, sva se še kar rada videla, a iz tistega nikoli nič naredila, sva pa preživela par ur, dni, mesecev v skupnem odkrivanju resnic sveta. No, takrat bolj socialističnega bratstva in enotnosti.

Ok, nima veze.

Ima, pa da si ne padeva v objem, saj to se pa ja ne dela, če smo kole pametni arhitekti, pa makar te točno to ima in sva potem tam na kauci glumila kok sva resna in sploh, pri sploh bi moral napisati pomembna, pa edino to nisva bila, tako da ostane samo še sploh.

Seveda sva premlela vse sproti, vse za naprej in večino za nazaj.

Menda sploh ne štekam, ker me tako dolgo ni bilo in da sem se kompletno spremenil in da me sploh več ne pozna.

Sva se raje poslovila, kam pa veš kam bi pripeljalo nadaljevanje.

Pa ni bilo nič posebnega.

Sem se na ta dogodek spomnil, ko sem poslušal eno drugo osebo, ki je še vedno trobezljala o Tarkovskem kot edinem odgovoru, ja, so bili časi ko smo podobno razmišljali, a tistemu sam rečem puberteta, da pa na začetku penzije iste floskule trosiš, zraven je pa itak vse pod nivojem, pa makar prisostvovali pogovoru z eno ki je dobila že precej nagrad, še kraljica se je obregnila ob, Spilberg je pa odkupil pravice za filmanje, pol pa Tarkovski.

Nič ne rečem, ga tudi sam spoštujem, a sem ga tudi prebolel in lahko gledam tudi povsem pogrošne filme, ter jih predalčkam po dobrosti.

Dobr film ni uspešen film.

Eni to mešajo.

Ja pa seveda lahko tudi uspešen, to pa nikoli več ni bil problem.

Skratka, v situaciji, ko sam samo zijam in srkam vsako besedo sogovornice, ki ji je uspel veliki met, se nekateri še vedno sprdujejo, če ni tako kot Tarkovski potem je zanič. Tako kot Tarkovski pa itak nihče ne more biti, tako da je itak vse zanič.

Sam temu rečem ljubljanska kvazi intelektualnost. V tem kontekstu psovka. Sicer pa del ene čisto druge debate.

Ok, nima veze.

Ima pa, da se meni zdi, da se je treba razvijati do zadnjega. Ne, sploh ne govorim o učinkovitosti. A je dosti bolje da gre upokojenec na tečaj slikarstva, če se mu preveč roka trese, bo pač ekspresionist, kakor da v bifeju razlaga da je vse za en drek in da se itak nič ne da, in take, zelo prisotno vsaj v naši generaciji, ene 90% primerih.

Redki, zares redki so tisti, ki kaj iz sebe naredijo na stara leta, še največkrat gredo na uro gledat po svetu.

Zdej.

Če so srečni, je to to, a so tudi dolgočasni, ker gledati razglednice katere si tudi sam že videl, a v puberteti, je zares dolgčas. Pa makar nisem bil na kitajskem zidu, Himalaji, Grand kanjonu.

Eto smo bili v Lasvegasi. Pa je na fotki njegova, ali prijatelj, ali cel avtobus upokojencev. Na eni fajn, na drugi uredu, na tretji, ti tako slabo vidim, daj mi naredi album in mi ga pošlji na email,

Kar nikoli ne naredi, ker ga ne zna,

a tudi to je že ena druga štorija.

Pol sem pa pozabil.

Pozabil na laik Hani na Fb.

Sploh pa tudi nič nisem pričakoval.

Zakaj pa bi ena, s katero niti nisem več stavkov spregovoril, sploh trznila. Mogoče pa še slabo vidi al pa je kot sem sam, daleč za cajtom, sem zadnjič videl, da nekateri uporabljajo mesinđerja na Fb. Sam ga nisem, tako da je bil kar odkritje*. Ma ne da ga sedaj uporabljam. Še na Fb ne grem velikokrat. Ma, ja, zjutraj in včasih zvečer, na hitro, sicer pa kar od drugod kaj limam tam. Pravijo da je to nevarno početje, ker menda Fb gleda v vse pore življenja in če iz druge strani nalimaš na Fb nekaj, potem te tudi tam kontrolirajo kaj delaš, pa še bolj s kom vse si tam v kontaktu.

Zdej.

Če bi bil tajni agent, ne rečem, verjetno bi uporabljal Telegram, pa nisem, pa še Fb mesinđerja ne. Sem probal, pa me ob živce spravi, ker bi rad v naslednji vrsti nadaljeval, idiot pa kar pošlje tam sredi stavka.

Glupog li mi mesinđerja.

Zato raje sestavim, če imam kaj na mejlu, lahko popravljam in spreminjam, ter se sam odločim kdaj bom, če sploh bom, komu poslal.

Sem se precej spraševal, kaj so penzionerji počeli pred internetom. Verjetno jih je zato toliko končalo v bifeju. Sedaj je še uličnega kriminala bistveno manj, kamoli penzionerjev v bifeju.

Ja, eni delajo na vrtu, a slej ko prej pride zima, kapapol?

Eni betonirajo potke okoli hiše. Nakaj časa omembe vredno zapravljanje časa, al kaj ko nihče nima Luvra (Louvre), da mu nikoli ne bi zmanjkalo potk, pa še tam se je enkrat nehalo.

Eni pometajo.

Gledam bogo sosedo, verjetno brez interneta, je še iz enih drugih časov, katerih je bilo nam, lublančanom, prizanešeno.

Mi bomo vedno lublančani (Ljubljančani), nima vaze ali sem že živel v Kamniku, ali pa kako dolgo.

Nekateri so celo stari kamničani (Kamničani).

U, tisto je šele zabeljeno. Sem že pisal, sem klepetal z eno mamco v bloku, mimo katerega sem otroka iz vrtca vodil. Da sem star in Kamničan in če to kaj pomeni, glede na to da je nastavila da je stara Kamničanka**.
U, je bila huda.

Ok, nima veze, ima pa da boga soseda, s pedigrejem se mora obnašati, kakor se dotični spodobi in leta ni vrta urejala. Ma, gartlc, tam kjer je solata, peteršilj, lubenice. Teh sicer ni, a je vse eno kar napeto.

Ko smo se preselili, je naša tamlada, sicer deklerativno iz kmetov, a je bilo bolj poza, sicer pa doktorjeva in seveda ni vedela, kako jagode izgledajo, kadar so brez sadežev.

Pri meni še huje, ne ločim dokler nima sadežev niti dreves. Ja, vem kje raste sliva in jo spoznam tudi brez sadežev, a na tujem teritoriju, pa ločim iglavce in listavce, ajd še topol in vrbo, ostalo pa nisem siguren.

Samo kot ilustracija, da ni tako enostavno, pa makar vsi zatrjevali da je.

Ok, boga soseda se je obnašala ustaljenim vzorcem ustrezno in se ja ne spodobni da bi gospodinja njivo (vrtiček) okopavala in je to postoril njen desc in potem ko ga je pobralo pa brat.

Ona je pa lahko samo pometala in brisala, boga ima vrt obrnjen na cesto in še v ležalnik ni mogla, kaj pa če jo ker vidi da zabušava.

Zdej, to je tko.

Kakor sem že velikokrat navrgel, če je srečna je pa to to.

No, pa ni.

Njej se pa zares vidi da trpi, ker se ne more na vrtu vrteti, ker glavni dogodek v življenju je prihod pismonoše in po 5x pogleda če se je že prikazal na začetku ulice. Dogodek nad vsemi, je pa odvoz smeti. Vedno zglanca kanto, ko odpeljejo, pripravljeno pa ima že prejšnji dan.

Skratka boga izgleda ne uporablja interneta in se ji v življenju ne zgodi ama lih nič.

Ekstra fajn je bilo ob poplavah, je po cele dneve slonela na ograji in z vsemi, bilo jih je pa stalno veliko, premlevala trenutno situacijo.

Moja babi je podobno preživljala prosti čas. Ob hladu je sedela ob kuhinjskem oknu, ob vročini pa na avtobusnem stolu*** pod napuščem v senci, kobajagi brala TV15, glasila vezistov in kurirjev, v resnici pa pomno spremljala dogodke na kolovozu pred hišo.

Jože gre krompir okopavat.

(Med vsakim dogodkom je vsaj 30 minut)

Frenk pelje krmo prašičem.

Sosedova Pepa je spet pijana, lej kako jo zanaša.

Je komentirala.

Tako da sem en srečko, da so internet pogruntali že za časa, da sem se ga malo navadil. Sedaj sem že vehementen na Fbju in imam prijateljev 300 in še čez.

Včasih sem jih imel 3, pa še za tiste sem imel slab občutek da se jim ne posvečam dosti.

Srečko, ti povem.

- - - - -

Razlage:

*

Sem opazil da ima Fb še obilo drugih funkcij, a sem že pri prvi, video, odnehal. To se mi vedno bolj pogosto dogaja, me odnese, še sam ne vem kam, potem se pa sprašujem kaj sem sploh počel celo dopoldne.

Zdej, to je tko.

Sem nekaj časa gledal videote, na začetku zanimivo, nekaj smešnih, pol je pa že spet glupih li mi amerikanaca. Tako kot so uničili filme, takoj prazno tudi gledanje videotov kateri ti ponudi Fb.

Saj veš tisto, ko so v starih filmih cel film napeljevali, korak za korakom, sceno za sceno, dialog za dialogom, da je proti koncu pripeljalo do vrhunca in je potem en eno, al pa una njega, odvisno od scenarija, kušnu, al pa z lopato po zobih, odvisno od žanra.

Sedaj so pa še napisi, ker špila, pa že vse po luftu leti. A da je sedaj bolj zanimivo. Ravno nasprotno, že na začetku dolgčas.

Dobro da smo ubranili Tv1 in še kažejo tudi staroveške filme, pa makar so nekateri novi, a so iz nekih neznanih produkcij, tako da sem resno premišljeval, če ne bi odpovedal TV, ker se Slo1 tudi na žici vidi, ostalo je pa itak 99% butasto.

Pa jo ne, ker je Davinči lrning in bbc samo na naročnini, pol pa moram imeti naročnino za 300 kanalov, gledam jih pa 5.

**

Star Kamničan sploh ni samo da si Kamničan, pa še v letih. Sploh ne, čeprav je še kar logičen stavek, a s čisto drugim pomenom.

Skratka.

V srednjem veku, no že sila dolgo tega, je bil Kamnik mesto, še ko Ljubljani ni bila, a tisto je potem že ena druga zgodba, ker je Kamnik, takrat imenovan Stein bil od enih nemških graščakov, ki so pa na svet drugače gledali, kot takratna Kranjska. Ja takrat je bilo glavno mesto Kranj, Ljubljana pa vas med potjo do Novega mesta.

V tistem Stainu so bili protestantje. Še en od tapomembnejših đžekov se je tu malo skrival. Ni bil Trubar, ker pa je bil pa na gugita poglej.

In iz tistih časov, al pa mal prej, lahko pa tudi pozneje, so prebivalci tistega Kamnika imeli skupne gozdove in pašnike, katere je upravljala mestna skupnost (cives steinenses).

Na tisto se sedaj vatajo, ko hočejo nazaj hoste, v svetlem socializmu podružblene.

Ne glede na to da se je družbeni red zamenjal, politično ene 3x zavrtelo, se spremenilo stoletje, še celo tisočletje.

O, to pa že ne. Mi smo stari Kamnčani.

***

avtobusnem stolu.

Ko je šel sosedov pob med avtoprevoznike začetek ni bil tako pompozen kot konec.

Prvo je kupil star razpadajoč avtobus, tisti model, ki je imel nad vrsto oken, še vrsto malih okenc z ukrivljenim steklom. Nekateri so imeli celo barvne in le ti so me kot otroka precej prevzeli.

Avtobusna kariera se niti začela ni, ker ni dobil koncesije, če bi takrat bile, saj so bila vsa avtobusna podjetja globoko državna. Avtobus je potem nekaj let stal ob gozdu pri domačiji od Ivi in počasi izgubljal sedeže, ker ni samo babi dobila sedežev pred hišo.

Tako da mu ni preostalo drugega kakor da začne z razmajanim TAM-om, licenca Doica. Ko ga je odplačal, je pa počasi širil vozni park in je potem prišlo tako daleč, da mu še DARS ni mogel nič in je prav mastno zaslužil za parcelo, katera mi je v otroštvu nudila obilo zabave.

Ma, od skakalnice v gozdu, do podzemne jame, kjer so se menda partizani skrivali, da ne omenjam vsakoletnih gob, borovnic, jagod.

In tko minevajo dnevi.

Ampak res.

So me nafintali in sem sedaj precej omrežen.

Sem se dolgo spraševal, kako je tako velik problem, menda jih je velika večina odvisnih od "fine streaming media", kar bi se po naše slišalo fajne pretočne vsebine.

Meni je bilo pa vedno tako enostavno. Ugasneš pa je.

Ja, daljinca je fajn najti, a je knof za off tudi na napravi. Sam nimam TVja, ampak projektor, je Jana isto velika kot sam. Pravi žena da je neostro. Pa ne vidim. V resnici me je rešil veliki format, da sploh še kaj vidim in seveda ne vidim da ni ostro.

No, pri takem razmerju se pač ne vidi ostrine.

Ne gre.

Če ekran pogledaš iz ene 3 cm, tudi vidiš da ni ostro, a ekranov se pač ne gleda tako blizu. Jumbote samo iz avta ko se mimo pelješ, če bi pa na par cm, bi pa videl da je samo ogromno treh pik. Rdeče, modre in rumene.

No pa za take detajle v kašne bolj kunštne knjige poglej, al pa na ekran, tule samo povem, da komot ugasnem, če mi grejo na jetra in si zares nisem predstavljal, kako je lahko 90% ljudi zasvojenih z fajnimi pretočnimi vsebinami.

Pol sem pa videl hudiča.

So me nevede potunkali.

Kot rečeno fb spremljam zares površno, pa še tam sem si sedaj naredil izbor, a o tem na koncu*, ker je današnje pisanje o tem.

O, tem da te pozavga.

No, na Fb vidim nekdo objavi, da bodo drevo pri Drami podrli.

Zdej, glede na to da sem arhitekt, sem seveda takoj pogledal, kako izgleda zmagovalni projekt.

Dougcajt.

A to je ena druga zgodba, katero bom pa osvetlil, ker je posredno kriva za moj tunk.

Skratka, okoli drame so se kresala kopja, al kaj se že kreše, če hočeš bolj literarno zastaviti, že dolgo. Tako dolgo da sem popustil, ker sem se med tem že upokojil in mi je zares odveč spremljati pritlehnosti vsakdana, kateri se ponavlja, ne glede na novo tisočletje, stoletje, sistem in režim. Na lokalnem nivoju je vedno isto. Protagonisti sicer zamenjajo barvo zastave, prej je bila rumena na rdeči zastavi. Rdeča na rdeči menda ne gre. Rumena pa menda tudi ni bila*.

Ok, nima veze sploh ne pomembno, kar sem hotel navreči je, da so samo zamenjali zastavo da lahko nadaljujejo nikoli končano zgodbo, kdo bo koga, ali še bolje kdo bi komu poleno pod noge vrgel, ker krav se menda ne meče, čeprav mu to še najbolj privošči. Da mu krava crkne, pa makar arhitekti nimamo krav (večina).

Al pa?

A tisto je potem glede na projekt. Bik, ali krava, pač glede na dogajanje, a je raje kaj bolj zabeljenega.

Skratka, če mi je kaj odveč mi je pa spremljanje kdo je pri koritu, spremeniti se pa itak nič ne da, saj so vedno sami naši.

Sem se dolgo spraševal, kaj se dogaja, pa nisem znal udejanjiti, definirati, sem pač del sistema in kot tak pripadnik ceha. Ja ceh, a kar počnejo je pa čist mim, ne samo brez veze.

Kako to, da pri nas ni več dobrega arhitekta po Plečniku.

Ja, ka pa ga serješ? Kapa Ravnikar?

Ha.

Ravnikar je bil čist uredu za našo dolino, pa ni bil samo on, samo da mi tisti časi niso legli.

Režimski mi niso nikoli sedli, že zaradi ideologije ne.

Plečko je bil pa nadrežimski, nadčasovni nad nacionalen, nad trivialnostmi vsakdana.

Še potem ko so mu odvzeli vse titule, katere so mu potalali evropski voditelji, je naredil najboljše partizanske spomenike.

Spomenik NOB v Kamniški Bistrici je genialen, pa makar, ga je samo za en kol*.

Spomenik NOB v Trnovem je nad vsemi modernizmi iz tistih časov. Še takrat ko se ni smel več podpisati, pod projekt je bil nad vsemi.

Pričakovati kaj takega danes je mal pompozno.

Nič ne rečem, je, točno to, a se mi le čudno zdi, smo se ja zato osamosvojili, da bomo ta dobre stvari sabo nesli in jih naredili še boljše, slabe pa tam pustili in se bo o tistem samo še v zgodovinskih romanih pisalo.

Pa je ravno obratno.

Vse neumnosti in pritlehnosti smo s sabo prinesli in je sedaj 100 huje kot je bilo takrat.

Takrat se je oblast upala veliko, a ne vsega in se je dalo vse eno krmariti med Scilo in Karibdo. KP in SZDL.

Takrat so ravno tako kot danes hoteli posekati drevesa na grajskem hribu. Še celo argumenti so bili isti, ali pa vsaj sila podobni.

Takrat smo bili proti koncu faxa in kot taki najbolj angažirani. Tudi disntalo se je na mnogih področjih, seveda je bilo v kontekstu.

Smo priredili demonstracije na magistratu in je tedanjemu podžupanu, župani so bili takrat samo parkirani partijci, čakajoč na naslednjo funkcijo v komiteju, odneslo pokrovček, kar mu nikoli prej ni in nikoli pozneje.

Ali so bile naše demonstracije krive, ali je bilo pa še kaj, pa ne vem.

Rezultat je da se sedanji župan kani iti isto zgodbo, samo da civilno družbo, če ne trobi v isti rog**, sploh ne sliši. Če ne trobi, pa ustanovi novo civilno iniciativo, samih naših. Eto smo demokratični, isto hočejo kot mi.

In sem ga pritisnil.

Laik.

Tisti prst pokonci postavljen na Fb.

Je nekdo objavil, fotko temperature na ulici, in pod kostanjem. Kakor se spomnite, bilo je precej pregreto poletje in je fino padlo v kontekst.

Potem sem videl, da zmagovalni projekt sploh ni imel dreves okoli in sem seveda prilimal ta hudega***.

Pol pa še vprašal za prijateljstvo, tako da se je kar samo širilo.

Eno z drugim se je mreža razpredla med enako mislečimi. Sem sicer pri naslednjih problemih videl da imamo samo par skupnih točk, tako da sem potem že malo popusti, a seveda še dan današnji laikam, če kdo kaj objavi, saj so vendar relevantni problemi vsakdana.

In ravno tu je haklc.

Sam tako luštno živel v mehurčku, se posvečal odprtosti interneta, Greti in Glifosfatu. Ma, ja ne samo tem, a nekako na nivoju, pa kar koli naj bi že to pomenilo.

Pol sem pa pri občutku, da je fino, da sem zopet angažiran tudi v naši dolini, videl, da so sicer relevantni problemi, zares nerelevantni, ker ...

Dokler se v Brukseleksu (Bruslju) ne zmenijo, lahko še tako podpisujem peticije, a Glifosfat gre po svoje. Tako da je zares neumesno spremljati domače probleme, ker so samo slaba preslikava dogajanja v Bruslju, ta pa slaba preslikava, kaj ga Amerikanc, al pa Rus serjata. Da bi Kitajce posnemali, smo še prezeleni.

Kaj pa ima drevo s Brukselesom?

Ogromno. Samo lokalne pritlehnosti in bebavosti ne. Uni to dosti bolj intelektualno v rokavicah zrihtajo.

Je ena pred leti rekla, ko sploh še ni bilo toliko turistov v Ljubljani, da je proti podrejanju mesta v turistične namene.

Zdej, to bi požrl, če se že strinjati ne morem, a to je del razvojne politike.

Se odločimo da bomo kmetijska dežela in potem vse, ali vsaj večino v tisto smer peljemo.

Se ve da tudi pri odločitvi da smo industrijska dežela ne pride v poštev graditi na kmetijski zemlji.

Kakor tudi ne pri odločitvi da smo turistične dežela.

Pa se točno to dogaja. Lokalni bageristi so postali župani in sedaj je brezzakonje. Ne brezvladje. Kajti vlada je v službi lobijev, katerih noben zakon več ne ustavi. Če zakon prepoveduje gradnjo na vodovarstvenem in kmetijskem, potem spremeni zakon.

Kdo ga bo?

Ustanovimo nove agencije, ki dajo soglasje in glede na težo argumentov naši potem tisto požegnajo.

Smo se osamosvojili ker je bil enopartijski sistem.

Sedaj je tudi enopartijski. Interesne skupine diktirajo kaj naj vlada, nima veze katera naredi in je samo še vprašanje časa, da energetski lobi zagradi Sočo.

Ne samo to.

Polovico bi Evropa dala, za razvojna sredstva za podeželje in neodvisnost od ruskega plina.

Pa da ne bom samo jamral, ker pomaga čisto nič, dodam da se je z razširitvijo mreže na "fine streamin media" zgodil tudi kontakt z fajnimi.

Sem dolgo razmišljal, kaj se mi dogaja, pa je potem prijateljica povedala v enem stavku.

Beton platarji si talajo Plečnikove nagrade.

Vsa resnica žalosti zaplankanosti doline v enem stavku, sploh ni treba več pojasnjevati.

Ravno tako kaj se dogaja z mano, če grem maja tako rad v Ljubljano, ko se pojavijo prvi turisti. Junij, julij in avgust so pa itak karma.

Ja imam rad turiste. Ja, jih je preveč, a tisto je potem zopet razvojna politika, pri čemer imamo še ogroooooooooomne rezerve.

Rad jih pa imam, ker preglasijo zatežene, tečne lokalce, kateri izgledajo kakor da ji je mačka mlade snedla, pa jim lih nič nočem, med turisti je pa veliko prijaznih obrazov, veliko veselih, nekaj pa celo pozitivnih, tisto ko bi malo klepetal, ker je tako lep dan in je v najlepšem mestu in sploh je srečko da je je pravi čas rodil.

Kaj je zares z menoj, da me take obletavajo.

Pa sem ravno včeraj prebral, da je mož ene Ljubljančanke iz tujine vprašal kaj je ljudem, če imajo stalno sonce, vozijo se z bicikli, po najlepšem mestu, zraven pa se držijo kot da bi jim kdo prdnil v obraz.

Ja, točno to, samo nisem znal povedati.

zvezdice

*

Na vrh kola je zvezda, kako pk, v zvezdi so rdeča steklena očesa in nekoč mi je uspelo slikati totem ravno ko je sonce presvetlilo skozi in so se očesa iskrila kot bi bile led luči. Če se je Plečko zavedal efekta, me ne bi čudilo, ne glede na to da se mu ni niti slučajno sanjalo o led razsvetljavi. Fotke s tistim efektom ne najdem, če jo, ko jo, jo prilimam.

***

Sem pogledal. Ni bila rumena, ampak zlato obrobljena. Ni bila samo zvezda ampak zvezda s kladivom in srpom.

****

Fb zadnje čase skriva neaktivne, kar je po svoje fajn, al kaj ko imaš občutek da spremljaš same fajne in ne samo, ampak same tvoje. Tiste katere si si sam zbral. Pol je pa zares dolgčas, če so neaktivni in ni nikoli nič novega. Itak sem vse tiste kateri sebe slikajo, ali ljubljenčke, ne daj bože hrano skril. Se da, samo najti moraš nastavitve.

Pol ti pa namesto nič novega Fb ponudi, kar se mu zdi fino. Sicer se kao vata, da naj bi bilo v povezavi z ostalimi kliki, al kaj ko ga takoj zanese, da bi mi kaj prodal, al še huje, da so mi všeč joškate. Saj so mi, a so mi tudi take spred dila, zad pa ploh, kakor smo temu v osnovni rekli, ker je bistveno v vsebini, pa še bolj v kontekstu, za katerega pa se pa Fb še ne sanja. Še Gugi ne ve, pa menda zadnje čase ve več kot sam.

Skratka. Sem si naštimal gor med bližnjicami, v orodni vrstici mapo in v njej bližnjice do tistih, kateri me ekstra zanimajo, glede na trenutno dogajanje. Trenutno talci v Gazi, prej drevo ob Drami in tko.

To Fb še ne zna skriti, tako da zares ne razumem, kaj jih toliko jamra in objavlja skrivne formule, kaj moraš poklikati, da Fb na finto vržeš. Fb ve ze vse finte katere še ljudje ne vedo in šele pridejo. Samo ne ve še kako bi ti še fizično v orodni vrstici brisal, kar si sproti vpisal.

Mogoče celo do tega kdaj pride.

*****

Smo sedaj pri Rogu videli, se jih podkupi in jih je za celo četo (naših civilnikov (ostale pa pred vhodom policija preganja)).

*****

Ma, če naj bi prst pokonci postavljen predstavljal fino-fajn, potem smeško predstavlja u kok je pa to fajn in je na nasprotni strani ta žalosten, na koncu pa še jezen in tistega sem prilimal.

Me ima da bi vse v maloro poslal,

po pa spet,

se me le čisto preveč tiče.

Oh, to je že spet una fora, kakor kdo, kakor kdaj, kakor zakaj?

Skratka od stališča odvisno, v takih primerih, ko bi pa vse še nekam pošiljal, pa občutek.

Občutek nemoči, odtujenosti, utrujenosti.

Zdej, utrujenosti?

Kaj pa upokojencu treba tega? Dol se used pa se odpočij.

No, pa ni to.

Sploh ni fizično, ok, tudi malček, se le poznajo leta, a spihično pa precej.

A o čem spet trobezljam?

O present tensu. Zdaj in tukaj. Pa še o tam in njih.

Namreč, sem bil fino naspidiran, ko mi je kapnilo kako končati Ukrajinsko vojno, pa sem sedaj pogruntal, da sem menda edini ki razmišlja kako končati.

Se je sin razburil ob moji pripombi, da bodo sedaj morali Izraelci klepetati z Hamasom, ko pa imajo toliko talcev, pa še ti so otroci, ženske in starci.

Kaj da mi je, da bi se z teroristi pogajali.

Lej, če hočejo svoje nazaj bo lih treba.

Tako so me tudi ob ukrajinski vojni po pameti spraševali, al naj da Ukrajina tretjino ozemlje Rusom.

Pa sploh nisem tega omenjal.

Če bi hoteli ustaviti vojno, potem bi ta konflikt za 25 let zamrznili pod okriljem ZN. V tem času bi še Zelenskega minilo ne samo Putina, potem bi pa z referendumom prebivalcev pred konfliktom določili, keri hočejo pod Rusijo, keri hočejo pod Ukrajino, keri bi pa kar svojo državo imeli.

Po moje bi jih bila večina za tretjo.

V 25 letih se marsikaj zgodi in bi samo upokojenci sanjarili o starih cajtih.

Sploh ni važno.

Važno je da bi ustavili vojno.

A izgleda da lih nihče noče. Še sin pravi da se ne moreš pogajati z agresorjem.

Pa tako lepo sem ga vzgajal.

Sedaj pa zaradi Fb-ja kola.

Tako da.

Ja, me prime, da bi vse skupaj v maloro poslal, a kaj ko ravno to hočejo. Tiste, ki uporabljajo svojo glavo (nima veze z rezultati), bi radi ugasnili, ostale pa pitali z informacijami, katere bi sproti urejali in potvarjali.

Sedaj se AI (umetna inteligenca), še v beta fazi, sproti uči in ravno sedaj je potrebno napisati tudi drugačno mnenje, da se AI ne bo samo z desnimi populisti ukvarjal.

In tko minevajo dnevi 2.

Ne, res.

Nič kaj veliko se ne dogaja, seveda če ignoriram Ukrajino, Gazo, Glifosfat, odprtost interneta. U, tam je stalno kaj, tako da zares nimaš časa na nič drugega pomisliti.

Na srečo nas življenje obdaruje tudi z vsakodnevnostmi, ki sicer nimajo ama lih nobene zgodovinske, ali celo literarne teže, pa vendar te okupirajo in prevzamejo, da potem še časa nimaš za uno prej.

Lepi del jeseni se poslavlja, letos zelo počasi, vmes so še prav tople ure in trta na terasi se ne zna odločiti, ali bi odvrgla liste ali ne. Prejšnja leta je bil javor zadnji ozaljšan, letos je pa po urniku opravil in je zato še na orehu več listov, trta pa žari v vsej svoji gloriji.

Vem, v resnici odmira in je ene vrste penzion, samo da potem čez 4 mesece zopet živne. Tisto je tudi fajn. Vse od najmanjših poganjkov v še mrzlih dnevih, potem čisto malih lističev, takat še rdečih, da potem maja ozelenijo in se v juniju razprostrejo kar se le da na široko.

Pa vendar je meni najlepša v jeseni ko se zlato orumeni, s pridihom rdeče rjavih tonov. Ko še jutranje sonce posije skozi liste je pa že kakor v ameriških filmih.

Eni se vedno dogajajo v jeseni v Vermontu. Sem spoznal enega od tam, pravi da gre v jeseni vedno v NewYork, ker mu je ogabno gledati horde upokojencev ki slikajo rdeče rumene javorje.

Sam to kompenziran s trto. Ni tako kot, je pa skor, pa predvsem na terasi in mi horde ne težijo.

In prileti.

Srček.

Ja, na Fb-ju, kje pa?

Srček od Hane, po ene 4 mesecih.

Sem zgolj slučajno še na mesinđerja pogledal in eto ga.

Kera Hana pa meni pošilja srčke?

Na moj laik sem povsem pozabil kakor na Hano iz biroja, tako da sem prvo pomislil ne eno norveško tabornico, me je celo obiskala v Lj, a takrat je bila že z svojim Hogarjem.

Ma, se ne spomnim imena, a zame so vsi Norvežani Hogarji.

Ker je Hogar grozni prvi moj zavestni Norvežan, zato.

Kar zona me je oblila ko sem skužil kaj se je zgodilo.

Če bi hotel kaj povedati bi jecljal, a sem hotel napisati, tam pa ne moreš.

Jecljati.

Al pa?

Sem takoj odprtl nov txt, a se tudi takoj ustavil, pa ne zaradi klasičnega, kaj pa naj napišem. Ja, tudi, a ta je bil samo podzavesten, zavestno sem se pa zabremzal, ker že tako kot celo življenje, zaradi začetnega navdušilitisa planem, pol pa večina odneha, ker se ustraši, kakšen norc je pa že spet to.

Tako da.

Ja, se moram delati neprizadetega, kao mene se to skor ne tiče, kaj me pa briga ena Hana iz biroja kjer sem delal pred 30 leti in s katero sem spregovoril ene 3 stavke. Pojma nimam koliko, a ne prav veliko, sigurno pa veliko premalo, da bi sedaj lahko vehementno nadaljeval pogovor tam kjer sva takrat nehala.

Če bi se spomnil.

A z nekaterimi se včasih tako postavi, ga nisi srečal lih podobno, mogoče ne toliko, a veliko let vmes in se srečata ter nadaljujeta, kakor da se nisva spreminjala zadnjih 10 let nič, ali pa samo malo, kolikor nas pač življenje vsak dan gnete, pa ne dovolj da bi sploh omenil.

Ja, se razveseliš, stari kamerad, a z nekaterimi zastane beseda takoj po vljudnostnih otvoritvah.

Koko si, kaj delaš, pa drgač?

Pri pa drgač velikokrat pride do premora.

Nekateri premori kar trajajo. Nekateri so le bežen trenutek, pri par njih pa do drgač sploh ne pride, ker ima zares veliko povedati, na splošno, konkretno, sedaj, vmes, jutri, tako da potem po tistem pol ure klepetanja tam na nekem vogalu, vidiš, da bo treba eno tapravo druženje, ker tule bo še 100 stvari zadaj, vmes in še v prihodnosti.

A je Hana taka?

Kako pa naj to vem.

Na Fb ima same kužke, pa še par muck, ene tri so z njo, pa še tam nisem bil prepričan ali je ona.

Lahko bi bila.

Lahko pa tudi ne.

Ali je še vedno tako pozitivistična, ali pa ji je življenje naložilo take križe in težave, da je sedaj samo še zatežena starka.

U, tisto zna biti še posebej sitno.

Srečaš tam en super spomin, ki pa s tistim takrat veze nima in se potem vprašaš al pa je bil že takrat kole zatažen, al smo bili vsi, pa se zato ni poznalo.

Problem je, da večinoma s seboj nosimo samo lepe spomine, zatežene pa zadušimo, če niso bili zares prelomnica v dogajanju.

Tako da.

Ja bom glumil, da ne skačem do stropa od navdušenja, da se je javila. Dlani se mi sploh ne potijo, kakor na prvem randiju, srce mi ne razbija 100 na uro.

Butast.

Ampak tako to je.

Malokdo razume da se veseliš srečanja, ali celo da ga imaš rad, samo zato ker se nekaj obeta.

Zato vedno rečemo:

"Pejd greva na kauco!"

Al pa pir, od konteksta odvisno,

ne pa:

"U, kok je to fajn, da sva se srečala, sem tako vesel, pa prav rad te imam, najraje bi te objel."

Dej, dej.

Če je beda te klofne, če je bednik te pa u tri krasne pošlje (samocenzura).

Tako tudi Hani ne morem napisati gornjega, pa makar me take obletavale.

Kaj se pa naredi po laiku in odgovoru s srčkom, saj sploh ni nič konkretnega. Še celo tako je lahko, da sploh ni tista za katero jo imam, pač ena vesela nora mačja zmešana baba.

Kapaveš?

No, pa to niti nima veze.

Glede na to da sva samo na Fb nivoju pozitivna, sploh ni treba da ima še kakšne konotacije.

Tisto ko kero povabiš na kavco, pa se prav vljudno zahvali, da nima časa, zraven se pa boji da bo zanosila.

Od kavce še nobena ni, je pa lahko začetek nečesa. A da tako daleč pride, mora pa res preteči ogromno srečnih naključij.

Saj smo vendar poročeni.

Zdej.

A zaradi tega ne smem nobeno na kavco peljati.

V kakšnih zaguljenih primerih tudi, a tisto je potem bolestno stanje.

A ne bi raje šli celo tako daleč, da niti Mone Lize ne smem občudovati, "Kaj jo pa tako pohotno gledaš?

Kaj delam?

MonoLizo tako gledaš!

Tis čist prtegnena."

Ne samo Mona Liza, še Zofka je fajna, ne, Mrlinka mi ni nikoli potegnila, zato pa Hana tudi, samo ne vem, če nisem kaj pomešal in sem ene tri situacije v en koš vrgel.

To se mi kar dogaja.

En od razlogov zakaj pišem, je tudi ta. Da vsaj približno v kontekst postavim in s tem tudi v vrsto.

Ne, sploh ni znanstveno dokazano.

Če pa kaj ne, pa točno to, a meni je dovolj že da ne mešam spominov iz faksa z osnovno šolo, in vse vmes. Kaj iz tistega rata je tudi diskutabilno.

U, to je že pri včerajšnji oddaji diskutabilno. Eni slišijo to, drugi pa drugo. Sadaj je lažje ker je v arhivu, a so bili časi, ko si kaj navrgel in je sogovornik ogorčeno zahteval, o, to pa že ni bilo tako, kar Francelna upraš, samo da danes ne vem več kerga Francelna, če pa že, kam pa naj ga dam, da ne omenjam, kako naj do njegovega kontakta sploh pridem. Tako da me že na začetku mine, če bi se le pokazala prilika, da bi kaj preverjal, tako da sem že davno zaključil, da je dosti bolj pomembna zgodba kakor dejstva.

To se je v vsej razšeznosti pokazalo na ovim prostorima za časa osamosvojitvenih vojn.

Wikipedija to tako reši, da je o istem dogodku več tekstov. Ne da Srbi trdijo diametralno nasprotno od Hrvatov.

A eni poudarijo eno, drugo pa ne , ali celo povsem izpustijo iz teksta. Tako da je včasih fino prebrati tudi bosanski tekst, ter seveda angleškega, kar naj bi bil sažetak in oficielna razlaga.

Madona, madona kaj pa zdej?

Najraje bi napisal pismo vzhičenja, vsaj tako sem se počutil.

Pol pa spet, zakaj pa, ka pa če ni taprava?

Pa tut če je, a naj kar navalim?

Ne.

Tako da sem rabil par dni, itak se toliko stvari dogajalo ko si upokojenec, da nikoli ni dovolj časa.

A za kaj?

Tko na splošno.

Sem že pravil, se roki razblinijo, no, razen za elektriko in takih, itak imam pa večinoma trajnike, pri tistih par pa tudi kdaj pozabim, a do sedaj ni bilo nikoli krize, pač opomin, pol pa plačam.

Zato ker ni več rokov, se vse tiste nameravane spremenijo v meglice in počasi pridejo na vrsto, če ne danes, pa jutri, če ne jutri pa pojutrišnjem, če ne pojutrišnjem, pa drug teden, če ne drug teden, pa čez 14 dni, če ne ta pa naslednji mesec, če ne ta pa po treh ziher, ampak na menjavo letnih časov pa obljubim. Sicer pa če se po 6 mesecih nič ne zgodi, potem pa se slišiva.

In tko.

Nikoli dokončana zgodba.

Pa ko bi bilo samo to, bi še nekako v vrsto postavil in bi iz tiste logike nastal en kriterij, pa ne.

Ne ni v vrsti.

No, je, a samo hote, v resnici se pa prepletajo. Ma, vse une aktivnosti od prej. Malo tega, pa malo onega, včasih tretjega, pa spet prvega, potem naj bi si pa še zapomnil kaj sem hotel.

Lej briđ ovr trebl votr (bridge over troubled water) znam skoraj na pamet, no nikoli je zares nisem znal, zakaj sem pa v kuhinjo prišel, se pa ne spomnim, a me vedno reši hladilnik, tako da tudi tu ni krize.

Par dni vmes, se ne spomnim kaj je bilo, verjetno kaj z vrtom, sedaj v jeseni je najlepši. No junija je še lepši, a tisto je ena druga lepota.

Sedaj pa vse žareče barve, če bi bilo po moje bi bila cela jesen taka, pa ni, tako da zna ta lepi del trajati samo par dni, potem je pa sluzasto mrzlo in vetrovno, skratka za not biti občutje.

Takrat se je potrebno prisiliti da greš ven in zato sem premišljeval, če si ne bi cucka nabavil. Potem te primora, pa če ošpičene prekle padajo moraš na sprehod. Ker brez psa je tamal milijon izgovorov da ne grem na ven.

Se samemu sebi čudim.

So bili časi ko sem bil stalno zunaj in me je izobraževanje teplo, ker bi moral sedeti s knjigo, pa ker tepec sedi ob takem prešernem vremenu. Na sprehod, v čoln, na kolo, v hribe, al pa kar tako žmurkat v sončne žarke na gladini vode, a rabiš še kaj?

Ja, če se kera stisne je tut fajn, a za tisto ne rabiš sonca. Ja, v določenih konotacijah, v drugih je pa lahko polarna noč, pa te ne moti.

Zdej to je tko.

Kaj pa naj ji napišem?

Ja, Hani, keri pa?

Da razložim situacijo, no pa če jo zanima me najde na spletu, o meni pa ja ni težko zbrati informacij.

Ne, dejanskih, tisto se malo skrivam, pa ne zelo, a ostale, tako na približno, hobi, pa prosti čas, pa take, se hitro najde.

To je tko.

Sem pred par leti, ne dolgo nazaj, opazil, da najbolje skriješ če objaviš na spletu.

H?

Asčist nagalu šantou?

(Ali si povsem v glavi skrenil?)

Ja, Gugi mi je par let, ko sem bil še aktiven, pošiljal explozivne ponudbe da mi šenkajo 90€ če uporabim aplikacijo. Ker nikoli nisem trznil, niti potem ko je bila enkratna priložnost, da mi šenkajo 150€, me je začel, Gugi namreč, skrivati.

Ko sem postavil svojo internetno stran je to bilo v naši dolini še eksota med arhitekti.

Smo bili 4 v rezultatih in to ene 3 leta, mogoče 4, ko so se tudi drugi začeli prebujati. Kakor je raslo število strani o arhitekturi, tako je moja tonila. Ena od osnovnih pravil je starost strani. Sem jo osveževal vsak teden, pa ni dosti pomagalo. Sem pisal vsem prijateljem po Evropi, da me dajo pod prijatelje, je pomagalo mesec ali dva, pol pa spet štrbunk.

Po parih letih sem bil na tretji strani, to je pa tista za katero se je že takrat reklo da je nevidna.

Redko, zares redko kdo gre do tretje strani. Če na prvi ne najde, potem na drugi že nekaj drugega išče. Pa je z leti postajalo vse slabše, vidnost strani, dokler se ni Gugi odločil, da moraš plačati če hočeš da te pokaže. Ker nikoli nisem plačal me je začel skrivati.

Seveda, če imaš direkten link te še ne more skriti, ne vem če ne bo kmalu tudi to.

Torej Hana me komot klikne na Fb povezavi na ostale moje skrivnosti, če bi jo zanimalo, tako da ni da bi o tem razkladal, vsaj ne na začetku, ko še ne vem kako in kaj.

Nč. Kar bo pa bo.

Sem ji poslal:

"How are you?"

in prilimal spomladanske tulipane z vrta, pa makar je jesen in bi pasala zlato runena sončna trta.

Ampak sem zvit ka ljisic in je v obeh primerih, tekstu in fotki tudi vprašanje, kaj, zakaj, koko, pa take.

Pol sem par dni ves na trnih pričakoval, da bo odgovor. Odgovor vsej malo vzhičen. Če to ne, pa vsaj fotka.

Če to ne pa vsaj palec.

Pa ni bilo ne enega ne drugega, kamoli tretjega.

Me je malček poparilo, čeprav ne vem kako naj bi to izgledalo, a sem nekje slišal, ali še raje prebral, ker res ne vem kdo bi se tako izrazi, razen v kakšnem slovenskem romanu, pa še raje povesti, ker z slovenskimi romani si nismo na ti, povesti sem pa vsaj tam v začetku precej rad poslušal in pozneje prebiral.

Najraje sem imel tiste z veliko slikami.

Ok, veze nima.

Kar sem hotel povedati je, da sem veliko preveč pričakoval, kakor se je zgodilo, ker se pa nič ni, sem pa potem s časom celo pozabi, kot rečeno upokojenci nimamo nikoli časa.

Zakaj bi se pa sploh javila?

Če ni prava, je bila itak samo zezancija. Če je in je upokojena, je pa isto kakor sam, nima časa.

Verjetno je toliko dela okoli psa, da zares nima časa odgovarjati na butasta vprašanja in butaste fotke.

Dobr.

Fotka sploh ni bila slaba in Finci so itak prikrajšani za taka veselja. Ne da tam ni rož. So a je podobno kot na Pokljuki, ne samo klima, tudi izgleda na nek način podobno. Če ne bi bilo zadaj hribov in če gledaš v detajlu, na primer una scena čez močvirje, ki je občasno celo malo na jezero, pač glede na letni čas, po topljenju snega in z veliko dežja se tisto barje namoči in voda malo stoji.

Eto tisto je potem identična scena kakor gor. In tam ni veliko rož. Ja saj mahovi cvetijo, a tisto cvetenje se ne more primerjati s tulipani.

No, pa tudi naši tulipani so v resnici holandski, samo da pri nas zunaj rastejo, na finskem pa samo v teglcih na okenskih policah in cvetličarnah.

Ok, mogoče jo ni fascinirala fotka, a pri Fincih bi vse eno pričakoval, da zaradi vljudnosti pohvalijo.

U tega je gor ogromno.

Tega da mu v resnici sploh ni všeč, pa se vse eno zahvali in pohvali, tako da sem po par letih dobil občutek, da nikomur ni nič všeč saj so zmožni samo formalnih pohval.

Pa ni to, a o tem sem že precej pisal, tako da sedaj nadaljujem s Hano.

Mogoče pa ni vsak dan na Fb-ju, sam sem ga tudi nekaj časa bojkotiral, al kaj to pomaga če so vsi ostali tam ali pa na Insta. Instagram sem tudi bojkotiral. Skratka vse v zvezi z današnjo Meto (koreto).

Tako da gre življenje mimo če nisi tam. Naša generacija pa itak ne obvlada veliko več.

Sam niti poizkušal nisem.

Pol, pa pogledaš kaj dela ta, kaj pa un, pridejo taki trenutki, da ne rečem dnevi, ko te fibec matra in eto me nazaj.

Palec tam, komentar tam, pol pa še kero fotko prilimam. Na Insta so me blokirali, se mi je še fino zdelo.

Sem naredil nov profil in je trajalo par mesecev pa isto.

Moja razlaga je, da imam izključene vse reklame in poslušalce, v minuti se ti na Insta nabere čez 200 poslušalcev, to so uni, ki beležijo vse kar tam delaš, pa ne samo to, tudi vse tvoje stike in potem te podatke prodajajo Gugitu in Meti. Temu se danes reče biznis, služijo z težkimi miljardami. Mi na Linuxu smo to lahko izključili, pol je pa še mene Insta izključil.

Sicer sem jo dojemal za ene 5 do 10 let mlajšo. Ok, pet verjetno. Sam sem bil že uveljavljen, h, brt vidu, arhitekt, ona je pa ali bila na koncu faksa ali pa na začetku kariere, ker se ji je videlo, da je še prijazna vedno do vseh.

Ta del se potem precej profilira.

Meni se je takrat že dozdevalo, jasno mi je postalo, šele ko sem se vrnil v ljubo dolino, da te toliko kolikor se pustiš, nič več in nič manj. Zato študenti tako slabo skozi pridejo, ker se bojijo pokazati šefu, da so meje pregrade za slovenske brigade, gor tega ni bilo, pa se vse eno nisem dal vsakemu vrteti (samocenzura (zajebavati v resnici)), kar mi je prineslo kar kaj problemov a tudi kredita.

Francis, Markus in Raja so me globoko spoštovali, ker sem se Andesu, šefu na tretjem nivoju upal povedati da je sam zajebal in to z najbolj krutim stavkom:

"Shit in, shit out!"

Je Kale, big bos, vmes stopil in me dodelil drugi nalogi, ker bi mu direkt v glavo skočil.

Tretji nivo?

Oh, to je pa tko.

Piramida je bila približno kola.

Kale, ustanovitelj biroja, lastnik 75% kapitala v firmi se je večinoma samo smehljal do delavcev. Mene je njegova žena vzela pod perutničko in sem imel ena vrste zaščito po difoltu.

Pod njim sta bila druga dva šefa, en mi je potem ko so že množično odpuščali, iz Kanade poslal prijazno pismo, da sedaj razume, kako je biti izbeglica.

Drugi je do zadnjega ostal največja rit na svetu. Se nisva obrajtala tako da z njim nisem veliko sodeloval. Je pa zanj delal Juha in Jusi, pa še Hana, tako da sem ostal na tekočem.

Na tretjem nivoju so bili pa šefi skupin. Skupina je delala na več projektih hkrati, pač kolikor se je takrat mudilo.

Sam sem bil vseh 5 let na projektu Oko Valila, to je ena večjih bank, a sem vmes pomagal tudi pri drugih projektih, parkrat še celo ritonji Jusitu .

Tako da ni bilo lahko slediti delu.

Anders, šef skupine, je bil en tistih ljudi, ki je rad dal veliko dela v petek zvečer, kar je bilo strup za Fince.

U, oni imajo zmenjeno pol leta v naprej kaj se bo kaj dogajalo. Meni niti ni bil problem, sam nisem bil nikoli tako vezan na datume. Ja, tako načelno, ampak, če ne danes pa jutri. Če ne jutri pa pojutrišnjem, ampak drug teden pa ziher.

Zato se tako čudijo Finci če pridejo na obisk, da vse eno funkcioniramo, pa makar je totalna anarhija.

Poleg tega sem na začetku in to je bilo na začetku, učil, ljudi avtocada, še birojskega računalničarja.

Skratka je bila uporaba računalnika pri projektiranju še malček v luftu.

Anders pa meni delo za cel teden, v petek zvečer.

Še preden je odšel domov sem že končal, tako da mu čeljust globoko mahedrala pod vljudnostim nivojem.

Je pa zato ob priliki, na isto tipko pritisnil, al kaj ko ni obvladal in je izpadlo vsesplošna katastrofa.

Je zajebal ene 5 ljudi po tamalem. So vsi samo v tla gledali in z zobmi škrtali, Raja je celo jokala.

Pa sem mu povedal, če ne obvlada da naj se loti raje česa drugega. Ravno v trenutku ko bi začela vpiti, je slučajno, al pa tudi ne, med naju stopil Kale, big bos, in vprašal kaj dogaja?

Mu je Anders povedal kje je problem.

Mu je Raja povedala kaj je problem, So mu še drugi, da se tega pač ne da narediti čez vikend, ker je dela za cel mesec in to za celo ekipo.

Je začel z računalniki, da ni tako kot so mu obljubljali, in da sem itak jaz zajebal.

Je Kale še mene vprašal in sem povedal uno prej.

Pa da vidimo.

Pa ni bilo kaj videti.

Hana se ni odzvala, torej gremo dalje z vsakdanjostmi.

Ena stvar, ki sem se jo naučil o stresu, je, da si pod stresom zelo, zelo butast. Dovolj neumen, da bi zase sprejemal še slabše odločitve. Hitro odgovarjamo na e-pošto in povpraševanja in idiotsko, pogosto rečemo da. V želji, da bi odgnali delo - kakršno koli - boste morda na koncu dejansko prevzeli več dela. Sprejemanje nečesa, kar je mogoče dokaj hitro rešiti, je lahko neverjetno koristno za tiste, ki se soočajo z velikimi in na videz nerešljivimi težavami.

Nekaj, kar običajno rečem sebi (in vsem svojim prijateljem), ko sem pod stresom, je - Zapomni si, da postajaš butast. Ne sprejemajte prenagljenih odločitev. Ko vidiš teden pred sabo in se ti zdi neizvedljivo, ne začnite delati, vleči in trgati vsega hkrati.

Namesto tega si vzemi trenutek in oceni, kaj lahko počaka, kakšno srečanje, ki bi ga lahko preložil na prihodnost? Ali res moraš nocoj po nakupih? Ali je nujno, da gred otrok na ta določen trening, če bi moral zvečer počivati? Ali je možno nekaj dni popustiti? Ali obstaja kaj, kjer lahko zamujaš, da se malo spočiješ?

Pogosto obstajajo načini in rešitve, vendar se moramo ustaviti in umiriti, da jih vidimo. In samo izvajanje te vaje lahko zmanjša stres. Ker te spominja, da imaš moč nad svojim življenjem. Seveda ne vso moč - ampak več moči, kot si mislite, ko ste pod stresom in neprištevni.

To sem veliko vadil. Tako zelo, da je moj prvi instinkt, ko sem pod stresom, da neverjetno mirno sedim v sobi. Bolj kot sem pod stresom, počasneje se poskušam umiriti, da ne bi še poslabšal nereda.

Je presenetljivo učinkovito!

Se dogaja toliko drugih stvari.

Danes sem se cepil proti kovidu in proti gripi. Če preč pridem, kakor napovedujejo nekateri, vedi da me je veselilo tole in take pisat, samo zato sem to počel, ker me je veselilo, nič drugega ni zadaj.

Nekateri imenujejo moje pisanje knjiga, a sam nisem nikoli niti pomislil na to obliko.

Na začetku so bili spomini.

Prvo zato ker me je sin takrat še v četrtem razredu vprašal:

"Oči a si ti kdaj imel cvek?

Ankol, mišek."

A naj mu povem da že v prvem.

Zato sem potem prelil v zgodbe, z mislijo da nekje proti koncu osnovne prebere. Nisem pričakoval prej, je le preokupiran z računalniškimi igricami, a tam nekje proti koncu, ko ga začnejo glodati tudi druge ideje in vprašanja pa mogoče.

Ajd, na začetku gimnazije.

Zato tudi nisem nikoli poizkušal kaj več kakor nivo za bizgece.

No, sem, potem ko se je že razraslo in niso bili več samo spomini, pol ko sem se začel izmišljevati, takrat sem nekje na začetku prepisal stran od par avtorjev, kateri so se mi priljubili takrat.

Zdej to je tko.

Nikoli ne bom niti podoben tistim, se le vidi da imajo kilometrino, katere meni sigurno fali.

Pa ni bilo samo to.

Me je že prej razjedalo ali naj nadaljujem v moji maniri, ali pa naj poizkušam tako kot ...

To sem videl v svoji arhitekturni karieri, je strup za vse, za našo dolino pa še toliko bolj.

Tko kt Plečnik.

Ej se mi je kar želodec obrnil, ker ni bilo niti pod slučajno nič na temo mojstra.

Ma, tisto ko nekdo obesi slike v eno linijo, ter izvali kot Plečnik.

Ne, da jih mojster ni nikoli, še celo večinoma, a to zna vsak in če obesiš slike tako še nisi mojster, kamoli kot Plečnik, še arhitekt ne, ker to zna vsaka gospodinja.

Tako da ostane samo sam svoj, kolikor se sploh da, ker v resnici ni nikoli nič novega.

Ker ..., ker je sam obstoj, plagiat.
In iz tega stališča je en dolgčas, a je na srečo tisto vmes, od rojstva do smrti zanimivo, če tudi primerjaš z ostalimi. V resnici sploh ne primerjaš, ker edino to ni pomembno, pa vendar nas definira odziv, brez njega pač ni nič. Če se en tam v globoki džungli sam sebi smili ni prav nobenega efekta. Če pa ta isti iz džungle pride, pa takoj naleti na tako kot sceno in iz tistega se potem rodi kaj vse ne, še celo kontinuiteta identitete, ali pa na drugi strani cela rajda kompleksov in frustracij.

Ok, to je bolj stališče kot fakt.

Ker je vse odvisno od opazovalca, konteksta, časa, prostora, itd.

Tisto ko je bil Juha precej hud, ker sem rekel da je Altova vaza samo 3d jezero.

Takrat je autocad znal v 3d samo črtno risbo, niti pod slučajno nič na senčenje in rendranje.

Takrat so bile vse 3d risbe črtne, v acadu se jim reče wire. In dejansko krivulja z višino zgleda precej podobno kot Altova vaza.

Če sem do tedaj še dvomil, ali naj se podrejam utečenim pravilom, sem potem na srečanju z eni prevajalko, ki mi je nekje na začetku mojih pisanj obljubila, da mi prevede v slovenščino, vejice so moja travma, če še kdaj kaj napišem.

Jo je potem sicer minilo, ker sploh nisem nehal pisati. Ja, so obdobja. Včasih več, včasih manj, poleti skoraj nič, pozimi, če je mokro in sluzasto pa menda po cele dneve.

Ma ne da pišem po cele dneve. To sploh ne. A se spravim nekaj pisat, pa me že tam na zečetku misli potegne, ker sem nekaj napisal, za kar nisem siguren in potem gledam na tisto guglam in mine cel dan, ker me zanese kam vse ne, stavek se pa ne nadaljuje, včasih še kaj vmes pride in ga nadaljujem naslednji teden.

Sem pogruntal, da ne bi mogel biti ne novinar ne profesionalni pisatelj.

Pri obeh je rok.

Novinarju naročijo pejt ke, pa do jutri napiši 300 besed.

Tudi pod slučajni ni mogoče.

Pejd ke pa kej napiš, bi že še šlo, do jutri tut slučajno ne, 300 besed pa če me ...., ni vse za napisat.

Sem zadnjič gledal dokumentarec o Agati Cristy, je boga imela pogodbo, sicer menda dovolj časa, a v pogodbi je stalo 700 000 besed.

Pol so pa kazali, si je zapisovala za vsak dan koliko besed, po tednu seštevek, po mesecu seštevek.

Ka pa če imaš ustvarjalno krizo.

Zastopim novinarja je toliko zverziran da lahko 300 besed vedno napiše, pa makar samo prazno slamo mlatil.

Pri 3000 je pa že kriza, se že vidi da naklada, zraven pa ne ve kaj bi hotel povedati.

To je tudi glavna razlika med novinarji in pisatelji. Včasih ima kateri novinar občutek, če ga že tako vsi hvalijo, bo pa še knjigo napisal.

Ne da ne gre. Gre, še celo uspešnica je lahko, pa vendar sam ne bom nikoli kuharskih knjig bral, pa makar jih napisali najboljši med najboljšimi.

Kuharska knjiga je kuharska knjiga.

Članek, članki v knjigi so samo članki.

Knjiga pa ...

Predvsem pisatelj ima nujo da prelije na papir. Ja, včasih so kateri tako zverzirani, da po istem kopitu štancajo pa še dobro se prodajajo.

Pa vendar so blazne razlike med knjigami in knjigami.

Brez nekaterih ne moreš živeti. Ne bom naštel katere so meni tiste, smeh je sicer zdrav, a v tem kontekstu ima tudi prizvok.

Kar sem hotel povedati, je da knjiga je veliko več kot vse zgoraj povedano.

Ok, nima veze.

Veze pa ima, da sem med tistim pogovorom, ko mi je razlagala da bistveno preveč pa-jev uporabljam, začel takoj nato šteti njene paje in jih je bilo v ostalih 15 minutah ena 200, če ne več.

Skratka.

Slovnično pravilno in živ jezik nimata veze.

Celo tako daleč sem zaostril, da je pogovorni jezik resničen, slovnično pravilno pa laž.

Ker celo prevajalci vajeni vseh možnih in nemožnih opravil in vzorcev, potem ko se sprostijo govorijo eno čisto drugo slovenščino.

Tako da:

Ne da ne rabimo slovnice. Ravno obratno zelo jo rabimo in zelo se naj trudijo stručkoti okoli tistega, odkar ni Toporišiča, se mi zdi da so malček zgubljeni, a tisto je potem že ena druga zgodba.

Rabimo slovnično pravilno obliko, ampak kot enakovredno dopolnilo vsem dialektom in slengom katerih je naša dolina polna.

Če ima avtor kaj povedati in če mu tisto dosti bolje gre v lokalščini, seveda edino pravilno. Verjetno mora potem tisto poslati prevajalcu, lektor bi samo pokvaril originalni tekst, da naredi še slovnično pravilno verzijo in potem oboje hkrati objavi, al kar je že hotel s tistim.

Ker med Prekmurci in Brici, zna biti kar komplicirano, zato naj bo v sredi še pravilno slovnično, kar naj bi oba znala prevesti v lokalščino.

Enakovredno pravim, ne samo en uradni jezik.

Namreč.

V zgodovini smo imeli ničkoliko dušebrižnežev v nekaterih obdobjih je zares groteskno izpadlo (širhakl - pečkodrezec), a po moje smo Slovenci obstali zaradi jezika, pa ne dušebrižniških felistrov varianti, ampak v neskončni prilagodljivosti vsem mogočim in nemogočim okoliščinam in sistemov.

Ne glede na avstrijske cesarje, nemške feldmaršale, italijanske generale, hrvaške nacionaliste, smo se prebili. Od vsakega pobrali nekaj in imamo sedaj najbolj prilagodljiv jezik možen.

Lej, angleži sploh nimajo sklonov, ženske oblike, da dvojine niti ne omenjam. Koliko jih še ima take neumnosti?

Pomislim

Se spomnim, a več kot to ne, tako da mi misli takoj nadaljujejo drugje.

Ma, na reakcijo Hanino pomislim, al pa je odreagirala, na Fb tako zjutraj ko odprem pogledam levo zgoraj, kjer naj bi bilo označeno ali te je kdo laikal, al pa mesič poslal, pa je vse mogoče, eni mi lajkajo mnogo, včasih pomislim da vse, če bi kr eno neumnost bi tudi, a objavljam kar me najbolj tišči, do včeraj precej v zvezi s talci v Gazi, na začetku v smislu podpore miru, dvojni državi, bratstvu in enotnosti, pol ko pa ne nehajo in vse bolj objavljajo samo zahodno resnico in je Izraelska informacija samo še propaganda, pa vse več dogajanj iz palestinske strani.

Na Mastodontu še ne brišejo vsebin in se marsikaj najde. Koliko je preverjeno je že druga zgodba, tako da večinoma, še vedno pogledam kaj so na Frence24 objavili, tisti imajo precej izdelano kaj je feiknjuz (fake news).

Sedaj ko trepetamo da bi le začeli izmenjavo prvih talcev, pa objavljam samo še kot pred krizo z drevesom in Gazo, tisto kar me posebej privlači, to pa je fajne fotografije, ilustracije večinoma tistih katere tudi sledim, keramiko ravno tako, včasih pa še kakšno fajno arhitekturo.

Trenutnih arhitektur skoraj več ne, ker kakor je kolega navrgel, ni naju čas povozil, ampak je sedanji čas nekompatibilen z nama.

Pa še res je.

Trenutno zelo redko srečaš arhitekturo ki tvori prostor in ga ne samo zaseda.

Večinoma so samo formalizmi, brez vsebine.

Najhuje je da se potem s tistim še hvalijo.

U kok dobra hiša, dobi stotine laikov, mene pa prime ob pogledu nanjo;

grše se pa menda ne da narediti,

za to sploh ne rabiš arhitekta,

tem bi bilo treba diplomo vzeti,

če ne celo profatu, ki mu jo je dal.

Sploh se več ne ukvarjajo s prostorom.

Prazna parcela, tisto kar stoji tam, pa nima veze ne z okolico, kontekstom in časom.

No, časom menda vse eno ja, ker je le ta nekompatibilen in samo stari upokojeni debeluhi vidimo da ni več arhitekture.

V resnici bi pogoltnil, pa so vso tisto intelektualno prerseravanje prevedli na zaliv.

Kar poglej, v Katarju, Dohi, Emiratih gradijo svetovna arhitekturna imena.

Al kaj ko je tudi tisto, grdo, najgrše, nagravžno.

Sploh ni več principov, teorij, usmeritev, gibanj.

Menda je to normalno.

To da na stara leta trobezljaš samo o tem ko smo bili pa mi mladi je bilo pa vse drgač.

Sedaj to doživljam, a se le sprašujem, kaj se bo spremenilo da bodo današnji lahko uporabljali isti stavek.

Če je sedaj poden od podna, nad čem se bodo sploh pritoževali?

Pojma nimam, a verjetno bo le izpadlo da arhitekta na današnji način sploh več ne boš rabil. No, saj tudi sedaj ga samo še formalizem skupaj drži in bi bilo edino logično da se jih ukine.

Ker vsi na insta vedo kaj je to prava arhitektura.

Pa ni samo Insta. Instagram je samo prispodoba za vsemogočnost fotografije in srčkov na, na Insta se talajo srčki, ne laiki.

Zadaj se preliva toliko denarja da nujno rabiš nekoga da bo to narisal.

Za investicijo rabiš investitorja, ki misli da je fino, če bi lahko, na drugi strani državo vse tja do lokalne skupnosti, vmes pa arhitekta da tisto fino bi bilo, nariše, da vemo koliko davka in podkupnin komu, kdaj.

Ko prevzame Ai (Artificial intelligence) bodo samo še podkupnine, to verjetno bo še vedno v plavi kuverti, ostalo, bo pa sledljivo in v naprej znano.

Toliko denarja, toliko možnosti, izbrana košta toliko, čas do prvih dobičkov je pa toliko.

Enter.

In tko minevajo dnevi 3.

Nič kaj velikega se ne dogaja.

No omembe vrednega, da ni pa nič, pa seveda ni res, če pa kaj, pa ravno to, stalno kaj.

Eto me že par dni boli desno uho, pa še ženi ne omenim, ker je na en način vedno isto.

Večinoma se začne u ščemenjem v očesu, katerega potem zjutraj malo bolj zmasiram. Ma tisto ko vstaneš, se popraskaš po, ni vse za povedat, ja po glavi vendar, luba duša pokvarjena, kje pa, potem je pa odvisno od bog si ga vedi časa vse ne. Mogoče ima še luna kaj zraven, a včasih si prvo pomanem oči in tisto manenje, je bilo zadnih nekaj dni bolj prisotno, kot ponavadi.

Potem se ščemenje, preseli tudi na sinus nad desnim očesom, kakor tudi ščemenje postane bolečina, a še daleč od omembe vrednega. Večinoma se tam tudi neha, a vsaj enkrat na leto se potem tisto preseli tudi na notranje uho.

Zdej, če je notranje uho je že diskutabilno, a počutiš še tako kot da bi bilo, če bi to sploh obstajalo. Pojma nimam, a tam nekje v ozadju ušesa, katere ospredje se začne precej mašiti, je bolečina ki je precej izrazita če se useknem ali pa kaj fizičnega počnem. Na primer, ko se sklonim da bi pobral kar mi je pač na tla padlo, to se mi tudi vse več dogaja, a nima veze s prejšnjo štorijo, ker mi pada tudi kadar me nič ne boli.

Ok, nima veze, ta zaplet je skozi leta postal stalnica in ga niti več ne omenjam, niti ženi ne, pa si za kofe opoldne precej poveva. Ne, ne vsega, vse tudi ni za povedat, nekaj je pa tako dolgočasnih, da ni da bi ponavljal.

Tisto ko ti nekdo začne nekaj razlagati in začne z zavezovanjem šnirnce, začne pa z, zadnjič sem šel na Prisank. Tisto mi gre precej na jetra in potem tudi druge šparam.

Ok, če bi v nadaljevanju štorije ta ista šnirnca odigrala kakšno vlogo, potem tudi to dopuščam, kadar pa nima a ma blage veze, razen da bi nekdo rad govoril, ker mu je dolgčas, al kaj ga muči da take vpleta, pol je pa tumač.

Tako da dejansko imam občutek da mine tamal milijon let vmes, ma od reakcije Hanine in reakcije moje na njeno, ko nekega lepega dne, v resnici je samo literarna prispodoba, katera naj bi odražala nedefiniranost časovno pogojenih dogodkov, kakšen dan je pa bil, glede na to da je bil november, je težko lep dan, čeprav se ga tudi najde, a sploh ni poanta v tem, ampak v tem, da sem potiho obupal, zakaj bi mi pa sploh odpisala, ali celo, saj sploh ni prava, tako da po tem nič ne bo več tako kot je bilo, prileti mesič.

U, težke besede, za nepomembne trenutke.

U, una je še bolj:

"Mali korak za posameznika, velik za človeštvo."

Ne nima veze z današnjo zgodbo, je pa dramatičen stavek.

Pa reč kej če morš!

Drugi del

• Kako si
• Oprosti
• zanimivo
• utihne
• konkretno
• ništa
• pozabim
• Obupam
• Vpraša
• čakam

Dolgo sem kolebala ali naj odgovorim na tvoj kontakt, saj se sploh ne poznava. Potem pa na drugi strani, če si pravi, kakor mislim da si, me je pa že takrat zanimalo kako in kaj in mi je že takrat bilo žal, da nisva več poklepetala več, kakor ena vožnja z avtobusom, na drugo stran mostu, ter občasni moi-do.

Kako si?

- - -

Preden odpišem, ponovno piše.

Včasih sem malček nemaren.

Ma,tisto ko te ima da bi, potem je pa toliko drugega, malček lenobe vmes, toliko drugih zanimivih, povsem nepomembnih, a me le zanese in se potem zvečer spomnim, u matr, pa si spet pozabil. No, ne pozabil, ampak bil nemaren in mi je nameravano ostalo za jutri.

Lahko je sedaj v penzionu, razen slabe vesti te lih noben ne preganja, pa še za slabo vest se takoj najde izgovor.

Ok, ampak slab občutek pa le ostane.

Kaj sem pa sploh počel cel dan?

Preden odpišem, ponovno piše.

- - - -

Oprosti.

Verjetno veš, a med Finci ni vljudno napasti človeka direktno, kako si, če prej nisi sam povedal kako in kaj. Veš tudi, da med Finci od enega do drugega kontakta traja vsaj mesec, samo v ekstra sitnih situacijah je lahko hitreje, a tisto je potem tudi v zvezi s poslom, skratka nekaj nujnega. Vendar sem se tako razveselila tvojega kontakta, da sem morala vprašati Kaleja, ali ti naj pišem, ali se naj delam tipično Finko. Glede na to da je tako veselo migal z repom, nisem mogla odlašati. Kot vidiš na Fb sem nora pasja stara mama. Ne nisem še v pokoju, a komaj čakam. Popoldneve preživljam z vnuki in mojim zvestim kokršpanijelom Kalejem. Da ne bom vsega takoj povedala, še ti kaj povej.

Postaja zanimivo, sam pa ravno nimam časa.

Največ me odvrača od pisanja dogajanje v Gazi, kar me precej preseneča, glede na to da sem do sedaj z lahkoto spremljal poročila z ostalih kriznih in vojnih žarišč. Še lakoto v Darfurju sem sprejel kot eno od dnevnih novic in se ne posvečal detajlom in ozadjem, če ne bi spremljal Križnarja, pa verjetno še to nebi.

Mogoče je razlog da sledim nekaj zelo zanimivim umetnikom tudi iz Izraela.

Moja mladostna želja je bila da bi se skusil v ilustraciji, kar mi je na stara leta tudi uspelo. Ne sploh ne uspešno. Sem pa zato pregledal precej ilustratork, punce mi po difoltu bolj ležijo, ne da fantje ne, sploh ne, a mora biti zares dober, na primer en od zame najboljših je João Vaz de Carvalho, tako da sem sledil precej ilustratorkam tudi iz Izraela.

Drugo področje se je pa kar samo pokazalo, ker je žena keramičarka sem tudi zaradi tega sledil še keramičarkam iz Izraela.

Tako da sem zaradi teh stikov zraven še obveščen tudi o ostalem.

V resnici je samo ena enkrat objavila požgan avto na ulici s pripisom, tule smo včeraj parkirali.

Tako da sem se po tihem spraševal, kadar je bila kakšna jeba doli, a so povsem indiferentni do dogajanja okoli sebe in objavljajo samo fotke iz vsakdana in seveda njihovega dela.

Spraševal nisem, a sem si ustvaril mnenje, da človek zgradi ščit in se z vsakodnevnimi neumnostmi ne ukvarja, ker pomaga nič, lahko pa samo škoduje.

Kar sem počel tudi sam, poročila itak samo še pri francozih (france24) gledam, če me kaj zanima z našo dolino pogledam pri Hrvatih, če oni ne objavijo ni omembe vredno, čeprav se večina mojih sodržavljanov stalno ukvarja s tistim povsem nepomembnim, kaj bi predsednik moral reči kaj pa opozicija ni in tko.

Pa ni bilo samo to.

To da ravno nisem imel časa odgovoriti Hani.

Lotil sem se izolacije v Jakobovi sobi, tisti del ki meji na ostrešje, tisto jim ni uspelo, menda so obnavljali študentje likovne akademije, smer kiparstvo, ker je bila lastnica od tam.

Kupili smo prenovljeno hišo, bila je 10let po obnovi, kaj klasičen koncept, ko se razidejo, ker so zadnjih 10 let samo v hišo vlagali.

Ravno po naši meri, tako da smo samo fasado doizolirali, naredil sem plot pred hišo in pergolo na terasi, za luštno senčko v sparjenih dneh.

Sam sem kot arhitekt kar nekaj začetnih let tumbal, kaj storiti s stropom v dnevni sobi saj je kriv kot pelopeler (letalski (alpa ladijski) vijak). Kar koli mi je prišlo na misel ni bilo idealno, vse je bilo težak kompromis, pa mi pravi žena, da je tako fajn.

Kaj je fajn?

To da je krivo.

Koko?

To je tako fino da ni kot pri arhitektih, kjer je vse na plajbo in ni življenja v hiši. Samo formalizem na formalizem.

H?

Mi je kar sapo vzelo, čeljust mi je pa mehedrala globoko pod vsakim nivojem.

To da nas civili ne prenašajo, to mi je bilo že dolgo jasno.

Saj veš tisto, arhitekti samo drek mešajo.

A sem jemal z rezervo, v smislu, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo.

Predvsem je pa ta fama producirana od inštalatejev in izvajalcev, katerim smo zares trn v peti.

Se spomnim na začetku kariere sem bil na enem gradbišču, kjer je del narisal takrat visoko spoštovani profesor na faksu, seveda brez detajla vgradnje vrat, saj to pa vsak Mujo zna in za to pač ne rabiš detajla za običajna vrata. Ne rečem za kakšne bajeslovno zaguleno oblikovanje, potem se vsaj spodobi dodati detajl, čeprav tudi tam ni da bi pretiraval, saj so samo vrata.

Kar sem hotel povedati je, da sem prvič videl množično histerijo v akciji.

Vodja gradbišča, tisti ki bi moral biti moderator med sprtima stranema, če sploh pride do tega, je tam sredi gradbišča prav na glas razlagal da takle doktor arhitekture, še vrat ne zna narisati, pol nas pa zajebava cele dneve. Se je zbrala gruča ki sploh ni imela veze z vrati, pač ostali izvajalci, na koncu so še Mujoti pritekli, menda je kaj zastonj, če jih je pa toliko skupaj, al pa vsaj čik pavza, pa še pol 10tih ni, pa so se složno zgražali nad nastalo situacijo, ki to sploh ni bila, ampak so na dan privrela potlačena čustva in frustracije in malo je manjkalo da niso še mene napadli. Če bi vedeli da sem arhitektek, ne pa zamorc ki je samo nove plote prinesel.

Ravno ko mi uspe napisati malo več kot vljudnostno,

utihne.

Tako da sem zares samo vljudnostno nastavil, saj se ja spodobi odgovoriti na poslano.

Moi-do (živjo po naše) Hvala za odgovor. Zelo sem vesel da si prava, ker sem dvomil, če ne težim nekomu, ki ga sploh ne poznam. Na žalost sem te dni razpet na več koncev, tebi bi pa rad napisal kaj več, kakor samo vljudnostno. Ko se situacija umiri, menda že naslednji teden se usedem in napišem. Prosim te za email naslov, ker z mesinđerjem si nisva na ti.
Se fino imej.

Andrej

Čakam.

Verjetno bi moral bolj konkretno nastaviti, ker se mi ne oglasi takoj.

Sem si razlagal, da ne gleda Fb vsak dan, tudi sam ga nisem, dokler ji nisem prvič laik poslal.

Zdej konkretno?

Kaj pa to sploh je? Nekaj je sicer izdelanih norm okoli odnosov, pri pisanju pa še toliko bolj.

Ma, tisto če te kdo pozdravi na cesti, se spodobi vsaj odzdraviti, pa makar ti ni jasno kdo je.

Večinoma mislimo, že spet en norc, gotov ima kaj za bregom, ga bom raje ignoriral, gotov kej hoče.

Zato toliko ljudi namontira tisti hudi pogled, pa je samo maska, sporočilo, pust me pri miru, pol je od konteksta odvisno.

Lahko je samo ker je tako zgodaj.

Velikokrat nezainteresiranost za okolico, da ne rečem za cel svet.

Veliko je tudi bojazni, navezovat stike z neznanci.

Včasih je pa samo, sem tako tečn, da mi ni do nikakršnih stikov.

To je kaj normalno in razumljivo, če že lepo ni. A problem nastane ko to postane difoltno stanje in je potem v množici zares olajšanje, ko se maja bolj množično pojavijo prvi turisti, potem v juniju, pa prvi težaki že zapustijo Ljubljano in je tečnih ljudi vse manj, ter vse več pozitivnih, pogledov.

Pri pisanju je dosti bolj definirano.

Če lahko na ulici glumiš, da ga nisi videl, opazil, se na spletu sicer lahko sklicuješ na neprisotnost na mediju. Na primer, nisem bil na Fbju. Ampak pol si, in težko trdiš da si spregledal.

Pri epošti se lahko izgovarjaš na spam, sin mi redno tako oponira, kadar ne odgovori na pošto. Na primer, kdaj prideš drva nasekat? Nisem opazil pošte, ali jo je v spam vrgel.

U, to smo vsi počeli. Zato sem v pogodbo vedno dodal klavzulo, da je pogodba nična, če ni odgovora na poslano pošto. Začuda ni nikoli bila v spamu.

Pišem na splošno.

Ker se mi več ne oglasi, dnevi se pa vrstijo, začetna vnema je sicer popustila, tisto, ko bi na poslano najraje takoj odgovoril, če bi se poznala, celo takoj poklical, pa se ne, zraven pa še ne vem, ali je samo vljudnostno, ali pa je celo kaj pozitivističnega, ji pišem na zalogo.

Upajoč na hepi end, mogoče je pozitivno nastavi.

(Tule podajam skrajšano verzijo, ker večino že veš, tako da nanizam samo glavne točke, kateri so ključni za potek pripovedke)

- - -

Draga Hana.

Ne vem če veš, a pri Kaletu sem ostal vsega skupaj 5 let. V biroju sem ostal tudi po tem, ko so večino odpustili, vključno z norim podšefom Andersom. Ne vem če se ga spomniš, a z njim sem se nekje v drugem letu precej sporekel, tako zelo, da je Kale osebno interveniral, na srečo v mojo korist.

Odšel sem zato ker me je Ajla pustila. Ne takoj, menda je vse skupaj naneslo pol leta, kar mi je uspelo organizirati vse v zvezi z odhodom.

Prijatelji so me poizkušali tolažiti na vse mogoče načine, a meni je bilo podobno kot ko končaš dobro knjigo. Je škoda da je je konec, a gremo dalje z naslednjo.

Doma sem se takoj vklopil, čeprav mi še danes kdaj navržejo, da ne razumem kaj se je zgodilo, ker takrat nisem bil doli.

Ne vem če je bilo 3 mesece, ko sem šel na tržnico in dobil ženo. Je trdila da ne more biti dalj z nekom kot 3 ure, kar sem preslišal in sva še vedno skupaj.

Ko se nama je rodil sin, smo se preselili v hišo z vrtom v malo mesto 25 km stran od prestolnice.

2003 sem odprl svojo firmo. Do tedaj sem delal za druge, saj potem tudi, a se je lahko reklo da tudi z drugimi. Na začetku je bilo luštno, sem se lahko zmišljeval kdaj in kaj bom delal. Naloge so bile male a se je tako kot vedno izšlo.

Da ne bom velik in slaven arhitekt, mi je postalo jasno že na finskem. Vedel sem tudi, da bo z otrokom precej drugače, a si sploh nisem predstavljal, da me za arhitekturo sploh ne bo več skrbelo. Tisto, ko imaš boljše ideje od ostalih, samo ne razumejo te in je samo vprašanje časa kdaj bom prišel do svojega velikega meta.

Tistega sploh več ni bilo, sem pa zato toliko bolj užival s sinom. S ženo imava sicer drugačna mnenja kako naj bi vzgoja izgledala, a nisva nikoli nastavila na trdo.

Moje stališče, še takrat, ko sem mislil, da nekoč nekaj bom, je bilo, da je arhitektura in je dom. Za dom vedno skrbi mama in kot taka ima zadnjo besedo kakšne bodo police. Sam lahko povem in celo pokažem, kaj je fajn, a na koncu njena obvelja.

Tako tudi z vzgojo, na koncu mama pove kako in kaj, ata lahko samo še drva naseka.

Nekaj let smo se dobivali na vsake dve leti z mojimi finskimi prijatelji, tako da smo teden ali dva preživeli na skupnih počitnicah po Evropi. Ne severni, na Sredozemlju pa precej. Otroci so rasli na veliko veselje sila različnih pogledov staršev, tako da je bilo že samo zaradi tega zelo zanimivo.

Sedaj nekateri že začenjajo kariero, naš Jakob se trudi z diplomo, tako da je prišlo naravno da se ne dobivamo več na počitnicah. Saj bi se še a je en umrl, njegova vdova je pa precej dolgo iskala nadomestek.

Sedaj se nadomestek ne čuti del klape in verjetno se razen obiskov ne bomo več družili. Ta del je še neraziskan in odprt, bomo videli.

V pokoju sem že četrto leto, čas si zapolnim s pisanjem. Prvo so bili spomini mišljeni za sina. Sedaj se že par let zmišlujem zgodbe. Še vedno na realnih osnovah, a že dolgo več ni bistveno kaj in kako ampak zgodba, tako da namerno mešam zgodovinska dejstva. Včasih ker se vsega ne spomnim, drugič pa namerno, da bi zgodba bolje tekla.

Eto, to ti je na srednje vse. (Ne na kratko in ne na dolgo)

Kaj se pa tebi godi?

Moi-do!

Čakam.

A ona ništa.

Se ne oglasi, tako da sem kar malo povožen, kakor pravi Mojca.

Z Mojco sva si pisala par pisem, ki to niso, ker je pač na telefonu, kar bi se potem reklo mesič, pa makar je bilo pisanja več kot večina mesičov v zgodovini mesičiranja.

Mojca je pisala na telefonu, to se vidi ko je toliko tipkarskih napak, ko se ti namesto K zapiše L ker sta pač skupaj na tipkovnici, a nisem hotel o tem, ampak o tvorjenju stavkov.

Namreč.

Mojca je v tistih par pismih, ene 3 večja pisanja in ene tri začetna ta hitra, veliko stavkov začela z; si me kar malo ... nadaljevanje je glede na kontekst. Razjezil, razočaral, zmedel ..., ali pa sem kar malo razočarana, ...

Kar bi rad izpostavil je oblika.

Kar malo ...

Ko ostaneš vljuden, in se pač ne spodobi sogovorniku, somesaču napisati brez kar malo, ampak direkt, ej si zajebu. No, to z Mojco ne gre, ker je bila vse eno vedno uglajena.

A na začetku sem zapisal, sem bil kar nekaj časa žalosten, namesto, so me total zjebal, kar je tudi literarno pretiravanje, a je dosti boljši opis stanja, kot kar nekaj ...

A Mojca?

Oh to je pa tko.

Smo se zadnjič dobili upokojenci iz mature leta 1977.

Tule mora biti vrinjena razjasnitev konteksta, gre pa takole. V Mojco smo bili vsi zaljubljeni, bile so samo razlike koliko in kako dolgo. Sam nikoli zares, a sem jo imel na seznamu za resno kandidatko od prvega trenutka ko sem jo zagledal. Kaj bolj prikupnega, luštnega in prijaznega se težko najde. Sva se še kar rada videla a nikoli poizkušala iz tistega kaj narediti, ker je takoj na začetku razložila da je v unega svojega že od peskovnika in bo tako tudi ostalo. Ma ne peskovnik, ostalo pa, tako da nisem niti poizkušal kaj zares, zezancije pa stalno polno.

Parkiram tam za Jurmanom, ravno začnem epski pohod, do konca parkirišča, ko jih srečam, gorenjsko ekipo, vsaj njen esencionalni del. Dušan me je na daleč spoznal, Miha je trdil da me ne bi nikoli na ulici spoznal, Mojca je bila pa vidno razočarana in edino kar je dahnila, da sem bil včasih veliko večji.

Odšel sem ob moji uri, tam nekje ob 9h (21) ker ob 10h mi pade mrak na oči in lahko samo še kinkam, kar je stare žurerje presenetilo in mi je potem pisala mesič, zakaj sem tako kmalu odšel?

Iz tisteg mesiča je postalo potem dopisovanje, nekaj časa navdušeno, ker sva po toliko letih le poklepetala, pa makar samo čez mesiče, potem pa vse bolj in bolj odkrivala, da sva se postarala, spremenila al kar je še takih in v resnici sploh nisva kompatibilna, tako da je vse več stavkov začenjala si me kar malo razočaral, razjezil, itd, in, sva prenehala.

Ipak so spomini boljši kot realnost.

Tako da na Hano celo pozabim.

Ma, tisto ko prvo pogledaš na mesinđer.

Tistega je vse manj, je pa zato toliko več Gaze tisto me pa vse bolj tišči. Nekaj bi bilo potrebno narediti.

A kaj?

Pojma nimam, čeprav sem sestavil internetno stran, kaj po tem, ko se nasitijo bombardiranja, bo potrebno zopet živeti skupaj. Pa bolj za svoj dušni mir, da si ne bi naknadno očital, da se me sploh ne tiče. Da bi mi pa kdo dal prav pri mojih razmišljanjih, pa že dolgo ne.

Kot otrok sem se čudil, kako je vsak svoje slišal na radiju, pa smo isto oddajo poslušali.

Kot mladinec sem celo vročekrvno branil svoj prav, ne glede na to, ali je sploh bil.

Ma, prav, kaj pa drugega.

Kot delavcu mi je postalo jasno, da s kontriranjem ne dosežeš boljšega, ampak slabši rezultat.

Kot zrelemu jabčku (jabolko ne pade daleč od tepke), sem uvidel, da dosežeš še največ če mu daš prav, pa če je še tako kiksnil, potem pa s časom po malem v svojo smer obračaš, tako da ima na koncu občutek da je sam tako hotel.

V primeru Gaze je vse gornje že pase, ostane pa občutek da nisi nič naredil na to temo. Zato sem objavil.

Eto sem se izpovedal.

Ne, pomagalo ni nič, razen samemu sebi.

Obupam.

S spoznanjem, da sem verjetno preveč pričakoval, če je sploh kaj bilo, se opredelim. Tako da Hano odpišem.

A je sploh kaj bilo?

Nč.

No, skomin.

Ja in.

Lej po moje sploh ni slabo en takle vzgib, skomin ti da razmišljati, pol je od konteksta in osebe odvisno, sam veliko, ker bi pa že zdavnaj zamahnil z roko.

Brez veze.

Ja, pa ne.

Sam mislim, da je dosti bolje doživljati svoje skomine, pa bili še tako butasti, kakor se dati voditi "Fine Streaming media-tom."

To je potem spet od konteksta odvisno.

Eni, sploh ne malo samo Novice berejo in se po tem cele dneve samo o tistem menijo.

Bolje kot Športske novosti.

Ma ja, pa spet kakor za koga.

Oboji pa kakor da ne uporabljajo svoje glave, pa makar jim točno to dopovedujejo.

Kaj?

V Novicah kaj bi lahko bilo, kaj je, kaj pa ni in kaj bi kdo moral reči da bi bilo, ...

Pri Športskih pa nič drugače.

Silno vpleten ni nič narobe.

Narobe postane ko se samo še temu prepustiš, tega sploh ni malo in sploh nimaš svojega pogleda na kar koli. Kamoli celo svojih novic in športa.

Tako da.

Srečko sem ker imam stalno kakšno nebulozo in to večinoma iz lastnega zelnika. Ne nikoli mi ni bilo dolgčas.

Še v vojski, ko smo najbolj penili, kakšen dolgčas je, so bili posamezniki in situacije, ki so ti dale razmisleka.

Ne, ne vem kaj je to dolgčas, razen iz literature.

Kaj pa ko čakaš avtobus?

Večinoma je kdo zanimiv na postaji, če je pa kera več kot zanimiva sem pa itak pečen še pol ene tri ure.

Kot pubertetnik sem ta termin veliko uporabljal. Brez veze in dougcajt, a to je bilo stališče glede na pričakovanje okolice, ne pa dejansko stanje, tako rekoč karakterna nota in politični diskurz, ker je bilo potem vedno več kot zanimivo, kako se me bodo lotili.

"U stau mirno in trčečim krakom!"

V pozor in teči, če ker ne razume. Kar je sicer kontradiktorno, ma to mirno in teči, pač ne gre skupaj, a to sploh nima veze, ampak, samo kdo bo koga, ker je pa že revolucija. A je bila kdaj že katera revolucija dolgočasna.

Vse ostalo samo to ne.

Vpraša kaj se mi dogaja?

Po pa po parih mesecih, no ampak en pa ziher cel, če ne več, prileti mesič;

Kokosi, kaj delaš, pa drgač, ter še mejl.

Me je kar odgnalo s stola.

U, matr, kva pa zdej?

Pa še mejl, to pomeni kaj več kakor samo vljudnostno.

Zdej pa pazi, da ne boš navalil, kot mutav na vrata, al ker že kam navali, menda sem ene tri pomešal, a ni važno, samo toliko da ti je jasno, da sem bil zmešan kot kura.

Kaj pa zdej, kaj pa zdej, u, matr, skuliri se, počak, nobena župa, a dej ne seri, sem tako razburjen, da mi je kaj malo mar za vse resnice ljudske modrosti.

Ok, lahko bi kaj drugega počel, napiš kej v zvezi z Gazo.

Ne morem, mi misli takoj zaplavajo niti ne vem kam, ker je tako nedefinirano, a nekaj bi moral, samo kaj?

Saj si ji na zalogo pisal.

Ja, ampak zdele me tišči čisto kaj drugega napisat.

Kaj ne, a nekaj sigurno.

Glava mi pravi, da ni nič takega, lepe pozdrave iz barke majave, u to je imela mama najraje, še huje gre una, lep pozdrav skoz rokav, pol pa ni več govorila z pošiljateljem.

Tko da, kr biu sm.

Malo sem hodil gledat, če je kaj novega v hladilniku, še na sprehod sem šel najkrajšo varianto, tisto katero prakticiram kadar dežuje in se moram prisiliti da grem malo ven. Samo kadar ošpičene prekle padajo ne grem, kar pa ni nikoli, tako da nima mi spasa, glede sprehodov, glede pisanja bomo pa še videli.

Tako sem zakompliciral da je zares minilo par dni, nakar me zgrabi panika in ji pošljem gori napisano.

Po pa spet čakam.

Verjetno bi ji moral poslati kaj bolj oprijemljivega, po pa spet na drugi strani, saj je vendar Finka, ka pa če je tipiš finiš, pol sem pa še preveč napisal.

O tem sem že veliko pisal, sedaj samo na kratko, da bo jasno o čem se menimo.

Namreč, med tipiš finiš, kar jih je 90%, ne moreš sredi pogovora zamenjati teme, brez premora, nastavka premora, če ne bi sogovornik raje kaj drugega, če ga pa ne poznaš, kar je pa tudi 75% situacij, pa nič od gornjega in samo čakaš, če bi sogovornik nastavil, sicer pogovor ostane na nivoju, u kok fajn vreme, al pa zanič, čeprav tako odločna trditev tudi ne pride v poštev, ampak na primer nekaj na temo, ni najboljše vreme.

Ne s treznimi Finci ni lahko. Kaj lahko, zakomplicirano u sto matr, preden pa pogruntaš vzorce, si pa itak že požgal vse mostove, tako da potem ostane samo še druženje s tujci.

Ok, meni se je uspelo še kar vplesti z lokalci, sicer sploh ni bilo lahko, a se je zaradi usode izšlo, to je o tipiš finiš. Na srečo so bili vmes tudi redki posamezniki ki pa če kaj, pa niso tipiš finiš.

Heiki je bil en tak patron.

Če bi ga v tujini srečal bi mislil da so Finci klepetavi in polni energije in precej egocentriki, pa so točno nasprotje.

Pol je pa verjetno kaj s ptiči in perjem. Name so se limali netipični Finci, ja, vmes je bil tudi kakšen original, a kar se mene tiče so mi kar razlagali, tudi ko so bili trezni, da z Finci ni lahko.

Pa sem vse eno rabil par let da sem izdelal mnenje. Ne, sploh ni črno belo.

Ja, tako na splošno so drugačni, pa spet ne toliko da bi bilo moteče.

Mal znajo biti fiu-fiu, ker pa ni?

Tretji del

• pisma
• splošno
• Podmladek
• Starši
• presenetila
• ništa
• pišem
• Tega
• Čakam
• drugega

Se zvrstijo pisma.

Pol pa kar ne enkrat kot strela z jasnega prileti pismo, no email, a jih bom vse eno imenoval pisma, se bolj patetično sliši.

- - - - - - - - - - - - - - - - - -

Oprosti ker se ti ne oglašam, ampak sem rabila čas da premislim. Premislim mnogokaj, še največ ali mi je navezovati stik za katerega lahko rečem da je neresničen, pa spet po drugi strani, pa budi spomine na tiste fajne čase, ko je življenje izgledalo ena vrste pravljica.

Saj veš tisto ko pričakuješ otroka, ko sta obe družini zadovoljni z rezultatom, da si končno srečala princa na belem konju in da se vse odvija po pričakovanjih in še bolje od tega.

Pogrešam tisti čas.

Takrat ko sem kar lebdela od sreče, mi je bilo zares žal za vaju. V resnici še danes ne razumem, takrat smo bili pa vsi lokalci precej prestrašeni, glede na to kakšna so bila poročila. Nihče ni vedel kaj se dogaja, nobenega pa ni bilo ki bi vaju vprašal po mnenju, saj veš Finci ne vstopamo v sfero privatnosti, če nismo vanjo povabljeni, kar pa ne pomeni da se ne sekiramo, ravno nasprotno, še toliko težje je, če vidiš reportažo iz tvoje domovine, zraven ti ni jasno zakaj sploh gre, nato te pa vidim povsem razbremenjenega klepetati ko stojim za tabo v vrsti za kserox.

Takrat ko sem odšla iz avtobusa pri Kappeli faktori sem bila prepričana da se bova še pogovarjala in mi razložiš situacijo, zraven si se pa obnašal kot pravi Finec, ko nisi po tistem butastem vprašanju vedel kaj bi še povedal, kar ti je dalo dodatne točke pri meni.

No, pa usoda ni hotela.

Verjetno si bil preveč zaposlen, meni je pa tudi šef Jusi težil po dolgem in počez, tako da sem z veseljem prekinila delo, na ukaz moje mame in sem ostala doma zavita v vatki.

Takrat sem se ukvarjala sama s sabo in z vsem kar je bilo v direktni povezavi, tako da sem nate pomislila po dolgem času, ko so zopet kazali boje pri norcih tam dol (na brdovitom Balkanu).

Na splošno

Živim v malem stanovanju blizu ruske ambasade, v službo na Krunuhako bi lahko hodila s tramvajem izpred hiše, če se ne bi zgodil kovid, tako pa lahko vsi ki to želimo še vedno delamo od doma, čeprav več ni treba.

Kadar me ne obiščejo vnuki ali otroka večere preživljam na sprehodih v bližnjem parku, kamor hodiva z mojim vse razumevajočim psom. Ne predstavljam si več življenja brez, čeprav sem večino življenja zatrjevala, da ne bom nikoli imela hišnega ljubljenčka in se ne bom tako debilno z njim pogovrjala.

Na splošno se mi ne dogaja nič omembe vrednega. Včasih se sama sebi čudim, da se obnašam kot upokojenka, čeprav to še nisem in mi je za hobije in zabave malo mar. Še največ kar se mi zgodi, da me zvlečejo moje živahne prijateljice v teater, ter na to še na čaj, potem pa imam vsaj za mesec dni dovolj socializiranja.

Nikoli nisem razmišljala da bi bila velika arhitekta. Ne da sem bila brez ambicij, ne sploh ne, samo visoko nisem ciljala. Med študijem me je imelo da bi naredila kakšen samostojen natečaj, do česar ni prišlo. Po študiju me je prehitela nosečnost, tako da sem arhitekturo za desetletje obesila na klin.

Sedaj delam za ene mladce popise. Biroju sem se priključila še v času, ko ga je vodil oče današnjega šefa, tako da sem celo malo projektirala. Ker so pa to bili časi obdelave načrtov na roke in sem edina imela živce sestavljati popise, mi je to ostalo kot kamen okoli vratu. Danes popisov ne bi bilo treba več delati posebej, saj naj bi današnje mašine to istočasno delale, a je na srečo sin prevzel navade od očeta in me niso odpustili, ko so se pojavile nove tehnologije in kakor so v večini birojev odpuščali podporni kader.

Podmladek

Sara je divja po očetu, a puberteta je na srečo za nami in sedaj ima dvojčici, moji dragi vnukinji, za katere moram občasno skrbeti, ker so starši na službenih popotovanjih po celem svetu. Kirsi in Mina sta najstnici v najtežjem obdobju in samo jaz ju lahko še krotim.

Sebastjan je točno nasprotje, verjetno ker ni nikoli prišel do besede pod tako dominantno sestro, tih sramežljiv, po cele dneve bi igral samo računalniške igrice in če ga starši ne bi postavili pred dejstvo, da mora iti delat ali pa na fax, bi verjetno še danes bil pri meni. Zares je nemoteč in nezahteven ter verjetno ne bi opazila da je tu, a to je najslabše kar lahko otroku narediš in zato je moral v kruti svet.

Ima štipendijo v Kebenhavnu in kakor trenutno kaže mu je situacija pisana na kožo ker lahko iz naslanjača organizira tuja druženja. Tisto ko te najamejo da organiziraš parti za firmo in vse prav vse urediš da se potem tam 50 ali 100 ljudi varno napije. Študira na fakulteti za organizacijske vede in upam da dokonča, ker mu že sedaj brez diplome tako dobro gre.

Verjetno nekoč dobi tudi pravo punco, sedaj se je že par krat kazalo, pa potem ni nikoli nobene pripeljal pokazat.

Starši

Mama je prebolela raka in je fizično precej povožena. Na srečo ji duh pomaga, da prenaša življenje kakor se le da dobre volje.

Ata sedaj samo še za spomine živi. Po cele dneve ja na računalniku in sestavlja najdene drobce v nekakšen dnevnik ali kaj, v resnici ne razumem, razen da je stalno zaposlen in ne teži mami in meni in vnukom.

Živita v Espu na obali enega od zalivov. Ata je bil precej uspešen v karieri, če se to meri po pridobljenih materialnih dobrinah.

Ja, ima parkiran hidroplan pred savno, tako kot imajo drugi čolne. S te strani je bil uspešen, koliko je pa zavozil življenj drugim pa kdaj drugič.

Eto toliko za nastavek, da bova imela kaj premlevati.

Zares sem vesela da si me kontaktiral.

Sedaj pa še ti kaj povej.

Lep pozdrav

Hana

Ej me je presenetila.

Pozitivno vendar, če pa kaj nisem pričakoval je bilo pa točno to, da bo v naprej napisala toliko osebnih stvari.

Do tega se pride, ko obdelaš vso svetovno vreme, politiko, relacije in odnose, da potem postopno vpletaš še finski pogled, a to na male korake, pa še za tisto si lahko srečen da sploh kaj bo.

Ja, z nekaterimi redkimi gre hitreje, a večina je pa le svetovno zadržana. Ne vem če so kateri bolj.

To je podobno doma v primeru ko kdo pride iz kmetov v belo Ljubljano in seveda mu sapo vzame. Tako da je nekaj časa tiho in samo opazuje ljubljanske bedake, tu je potem tudi specifika, Štajerci bi rekli fakjeni močvirniki, ampak to šele po tem, ko bi do sape prišli in bi po malem začeli komentirati, neumnosti katere so samo močvirniki sposobni.

Ja, potem ko se razbremenijo vzorcev iz vasi, nekateri celo prevzamejo pobudo in postanejo v redkih primerih celo bolj glasni kot Ljubljančani, tako da potem nekateri lokalci reagirajo v smislu, pust ga sej viš kakšen kmet je.

Nikoli dokončana zgodba, a kar se mene tiče je to normalno, to da so razlike in da prihaja občasno do izpadov na to temo in mi celota pomeni bistvo življenja.

Ja, je potrebno biti fleksibilen, potem ko doživimo preobrazbo iz tujega metulja, preko zabubene faze, do novih razpetih kril na frišnem spomladanskem soncu, potem je fajn.

Samo ne preteklih zaslug ven vleči.

Tisto je potem strup.

A ne pri Fincih. Tam do te faze verjetno sploh ne pride. Ostanejo zabubljeni in je potrebno zares veliko truda da se kaj spremeni.

Tu so pa posebni.

Zdej to je tko.

Na srečo imajo finsko vodko in vse una gornaj teorija odpade, po parih šlukih, pol so pa bistveno bolj odprti za izzive kot dol, naši se ustrašijo in je zato toliko agresije, Finci se pa razbremenijo, kakor da bi jim kamen z vratu padel in so zato tako navdušeni Italijani, pa ne samo oni, ko pridejo v kakšen lokal, tam pa pijane Finke, ki imajo vse rade, Italijani, Francozi, Grki in Španci so pa po difoltu boljši.

A to zadnje nima veze z Hano. Sploh ne vem zakaj sem to napisal, a včasih se mi iz enega stavka, potem odpelje v neslutene širjave, pa veze nima z začetkom.

No, razen da ni pričakovati pri Fincih da ti bo kmalu kaj osebnega povedal, če sploh kdaj.

Ta del, je tera inkognita. Finca ne smeš nič o plači in sorodstvu vprašati. Če ne nanese, da si srečal njegovo sestro ali brata, se lahko zgodi da ne boš nikoli vedel da ga ima.

Če ga pa, potem pa kaj hitro nastane zadaj še cela štorija, kdo je komu kaj. Tisto, ko je treba povedat, da je nek daljni sorodnik nekaj omembe vrednega.

Vsak ga ima, samo vprašanje je ali bi sploh omenjal, tisti del zna biti zabeljen, tako da je bolje, če ni nujno, nekaterih stvari raje ne povejmo.

Tako da sem precej prešerne volje nastavil, ker pa ni bilo nič novega pa tule ne bom ponavljal, saj če kdo tole bere, je, ali bo bral, pa še kaj in tam je že vse, večkrat povedano.

Tisto sem ji napisal.

Tako na splošno in še malo več.

Ter na koncu dodal;

"kako si pa ti?"

A ono ništa.

Zdej to je tko.

Zakaj pa bi kdo takoj odpisal, če ni zadaj posebna agenda.

Ma, tisto ko nekaj bi, pa ne moreš direkt.

Alpa, direktno o stvari, a tisto je potem že sila konkretno, na primer, lih parkiram, bom zamudil 5 minut. Tisto je takoj, brez obotavljanja in ovinkarjenja.

Biznis ni treba da je takoj, razen če se ti mudi in čakaš obrtnika, pa zato takoj odgovoriš. Kar sploh ni pametno. Obrtnik zasluti da ga ne boš nagnal in malo zavlačuje, da bo potem lahko pri ceni not prinesel. Se je tako podražilo, da nisem mogel v dogovorjeno ceno vstaviti. Tako tudi pri obrtniku je bolje kakšen dan ali dva pozneje, bo na koncu verjetno boljši rezultat.

Pri situaciji ko je pa še vse v luftu, pa niti pod slučajno takoj. No, pa saj si potem sam kriv. Sem ji takoj odpisal in potem ves nervozen čakal odgovora, tega pa ni od nikoder, teden, mesec, letni čas.

Pol se pa že vklopi, mogoče je pa spregledala, kaj če ne bi še enkrat poslal.

Zato pa pišem.

Pišem vse mogoče.

Še največ v zvezi z Gazo.

V resnici mi postaja odveč, ko prvo ko se zbudim, pomislim, kako je šele unim tam?

Šele?

Ma, ja. Ko se zbudiš se malo samemu sebi smiliš, ker je potrebno vstati. Ne da je kakšen rok, ali se mi na cug mudi. Ne, ampak me tako na stran tiši, hrbet me boli da komaj vstanem, mrzlo je dokler ne pridem dol in vključim centralne, eto sem bogi.

Ampak kako je šele unim tam?

Pa vse eno postaja odveč.

Odveč, ker bi rad še kaj drugega počel, razen pisal svetovnim voditeljem, včeraj sem dobil odgovor iz elizejske palače. Sicer ga je generiral robot, a ga vsaj je. Večinoma mi sploh ne odgovorijo, še robotom se več ne ljubi. Kar poskusi pisati ZN. Ej je na stotine naslovov, da bi pa bila email povezava je pa ni, pa niso oni nič kaj posebni.

Pišem glede na temo katero imajo v debati na France24. Tam potem povabijo brihtne glave da komentirajo in vmes so kateri ki izgledajo brihtni, no brihtnih je večina, a eni so glupi ko zajle, a to je zaradi stališča ne IQ.

Če je pa kateri približno na liniji, ma tisto da je pozitiven za mir, potem pa poizkušam poslati tudi njim.

Pa vendar pogrešam čas, ko sem živel v mehurčku in sem sam urejal svoje misli.

Tega skoraj ni več.

Ma, samostojnega urejanja misli.

Ja, je bilo v mehurčku, nič ne rečem, a tam je fajn. Fajn da se ne trapiš z vsakdanjostmi in ti potem domišljija zaplava v neslutene daljave. Včasih se pa res čudim od kje mi. Sicer so kao nakladanja na temo spominov, a je samo začetek tak, potem pa karakter, ker ne pišem o sebi, čeprav pišem v prvi osebi, se mi zdi dosti bolj doživeto kot vsesplošno priporočeno, v tretji.

Ja, sem na mnogih koncih zasledil, zato ker včasih še kaj drugega prečitam, kar je mišljeno.

Saj veš tisto, ko nastaviš kontekst, ta je večinoma nekaj na temo spominov, pa sploh ni treba da so moji. Kontekst je po moje bistven.

Srečke smo da smo živeli v socializmu, katerega je hudič jemal.

Srečke smo da smo živeli v času, ko je rock bil avandgarda.

Srečke smo da smo zamenjali stoletje, to se ne zgodi vsakemu, nam se je pa še tisočletje, pa toliko bolj.

Oh, seveda lahko zamahneš z roko.

Ja pa?

Ja nč, pa vse eno, je vse drugače.

Ta del je vedno isti, nima veze z gori naštetim. Po moje so otroci že v kameni dobi dobili mozolje in že takrat so jim stari šli na jetra in že takrat mu je bila kera všeč, pa ni vedel kako in kaj.

Ta del je vedno identičen, drugo pa.

Takrat ni mogel k psihiatru, niti ni mogel objaviti na Fb nov staus, zaljubljen.

Sem se dolgo spraševal, kako to da mi ne potegnejo znanstveno-fantastične finte. Posebej ker sem na pravljice tako mahnjen. A eno je otroška literatura, igra, film, drugo pa je to isto za odrasle.

Še grške mitologije ne pogoltnem, kamoli kakšne Obi-van-kanobi nastavke.

Nič ne rečem, tudi drtihari (Dirty Harry) je pravljica, a je v mejah normale.

Kva je?

Ma, izgleda da je res, pa magari je vse izmišljeno.

Tako mi je tudi bližje v prvi osebi, se mi zdi da se lažje povežeš, če se že poistovetiš težje.

Čakam in se sprašujem,

al pa nisem zopet kaj takega napisal. To se mi je velikokrat dogajalo v življenju. Ne da sem pisal, to še najmanj, v resnici ni v načinu komunikacije, še največ v pogovoru, ko se razživim bleknem kaj za kar se sploh ne zavedam, da bi imelo še kakšne konotacije, posledice pa sploh ne, a je tega še največ. To da rečem nekaj, zraven ne mislim veliko, razen tok pogovora, potem pa izpade cela kriza.

Če uspe še kdaj priti do te teme, kar je sila redko, ker reakcije so povsem nasprotne, potem je v smislu, nisem govorila s tabo ker si rekel ....

Kdo?

Ti!

Jest? Jest pa že ne.

Ja si, rekel ....

E,e,e,e, no mogoče se je tako slišalo, a sploh nisem hotel tega ampak tisto, saj se spomniš, kaj sva se menila.

Ne!

Kaj ne?

Ne se ne spomnim nič od tega, ampak povsem drugo, tisto zaradi česar te nočem več videti.

H?

Zdej to je tko.

Seveda so vzorci tudi v pogovoru, celo v neformalnem, čeprav bi nekateri radi oporekali.

Ej, to je podobno kot med pretepaškimi bandami. Ja, tako načelno, na deklarativni ravni, bi nasprotnike najraje utopili v žlici vode, a to je samo forma, ko pa pride do konkretnih akcij, je pa cela vrsta nenapisanih pravil, ki pa znajo biti dosti bolj definirana, od vseh zakonov skupaj.

Lep primer so moji Cigani (Romi).

Ločijo med nami in civili. Civil samo laže in posledično lahko civilu lažeš, ne samo to, še celo posledično vse ostalo. Ma, če civilu kokoš stisneš ni nič narobe, vsaj dokler te ne dobijo, kar je pa povsem nespremenljivo med nami.

Pri nas je pa beseda sveta in za besedo se ubija, če jo prelomiš. Še celo tako daleč so nenapisani zakoni vseveljavni, da mora potem cela družina, napovedat beso celi družini lomilcu besede.

Ali se jih zavedamo?

Ma, vzorcev v neformalnem pogovoru.

Zelo redko, samo v takih primerih, ko se začnemo o tem meniti, sicer pa vse ostalo, samo vzorci, ali celo privzeti in še huje, priučeni vzorci.

O, to pa že ne.

Že to da nihče ne prizna je vzorec.

Kateri je sicer posledica vzgoje, ker če bi nas vzgajali, da se vsi stalno motimo, seveda ne nalašč, vizija je točno druga, podobno kot v socializmu, vizija v komunizmu, ali pa do tistega sploh pridemo, še huje, ali sploh hočemo, je pa že vse kaj drugega.

Tako tudi privzgojeni vzorci, ne samo to, v isto kategorijo lahko dam tudi frustracije in predsodke.

Nihče ne prizna, jest pa že ne, tis butast.

Ampak bi bilo bistveno bolje, če bi nas učili o vplivu le teh in ne samo to, ampak kako se s temi bosti in posledično spreminjati lastno mnenje.

Pa se raje stepe, da ja ne bi kaj od gornjega.

V resnici ne vem kaj je bolje.

Če bi se vsi razumeli in se radi imeli, ali bi bilo življenje sploh zanimivo.

Zdej to je tko.

Seveda ne navijam za vojne, če pa kaj ne pa točno to ne, kar je sicer ekstrem pa vendar je to zaradi nerazumevanja, pa še raje, ne poizkušanja razumeti nasprotne strani. Nima veze kaj in kdo je nasproti.

Zopet je lahko samo na nivoju cicibanov, za tise mislimo da nimajo problemov, pa jih imajo, še celo veliko večje kot odrasli, kateri smo že izkusili veliko gorje in glede na tisto potem izdelali mnenje.

Večinoma na sredi.

Ma, mnenje ko sicer razumeš, a se s tem ne baviš in raje živiš svoje življenje.

Cicibani še ne znajo uravnovesiti, če ima beda Barbiko sam bi pa rad pištolo.

Tako da potem pridemo do prvega kompromisa posledično pa še vzorca, ne diraj miša dok piša in se lahko Barbiki zvije noge tako da nastane pištola, ki sicer fejst hecno izgleda, sploh pa imajo uni vesoljci še bolj hecne v vojni zvezd.

Pa sem hotel povsem nekaj drugega.

Namreč zjutraj ko sem telovadil, ko ravno delam vaje za hrbet, takrat se mi velikokrat odpelje, me ne zaradi vaj za hrbet, ker je lahko tudi prej ko samo začenjam vaje, pa še do hrbta sploh nisem prišel, takrat se mi velikokrat, ne vedno, zanalašč nikoli, misli odpeljejo v neslutene horizonte, včasih se celo čudim od kod mi, a tisto je redko, večinoma je v kontekstu nečesa, zavestno ali pa podzavestno. Ma, tisto, ko čez čas pomisliš, pa kaj se pa to mene sploh tiče?

Ok, nima veze.

Včeraj sem gledal en hecen film. V resnici sploh ni bil hecen, v smislu komedije, ker pri meni hecen ne pomeni samo vesel, ampak predvsem nenavaden, nepričakovan, včasih celo nemogoč. Ma, ja mogoč, a ene lih komaj da pogledam tako nemogoče dolgočasni, zakomplicirani, razvlečeni, plehki, itd, so.

Eto ta je bil tak.

Nemogoče pričakovan.

Začnejo obetavno, ta del je sila specifičen glede na gledalca. Obetaven če primerjaš že samo mojo ženo in mene, zna biti kot dan in noč, glede na to da se na celem svetu vse dobi, pa sploh ni da bi primerjal, toliko obetavnosti.

Ok, malo manj, a podobno kot pravil pri taroku.

Toliko pravil, kot igralcev.

Potem niti ni bil ne vem kaj, ja gledljiv, a ne en tistih ki me ne potegne, tisto ko ne moreš iti na stranišče, da ne bi kaj izpustil, ali celo na drugi strani en tistih, ko je v hladilniku sigurno kaj novega od kar se je film začel, ker ga vlečejo kot čikgumi.

Pa spet sploh ne slab da bi ugasnil.

Ukvarjali so se z skandinavsko, čeprav je bil holandski, a meni je to še Skandinavija, vsaj kar se človeških odnosov tiče, zaprtostjo, tisto ko nihče ne govori, a potem je finski, tu so še kar govorili, a kot so samo severnjaki zmožni, nič povedali.

Pa ne po ameriško, ko sploh več ni dialogov, ampak samo še floskule, da lahko prešaltajo na naslednji kader, kjer bo zopet vse po luftu letelo.

Sploh ne.

V celem filmu sploh ni akcije, če ne šteješ da se ker z biciklom vozi, kar ga pa tudi ni holandskega filma brez.

Ok, film je o tem ko si nič ne povejo, pa imajo poln kufr problemov in se potem tisto zaradi vzorcev v pogovoru, odnosu, sorodstvu, družbi, ureditvi veri, vesolju, ne pove. Kako bi pa to zgledalo?

Pa sploh ni o tem kar sem hotel, ampak o tem da so vsi uporabljali kratke in jedrnate stavke, brez baročnih nabuhlosti, katerih so angleški filmi polni, Francozi znajo pa itak narediti katastrofo iz tistega, a pri njih je bil celo val filma na temo, ko pride avtomehanični vajenec v bife ves od šmira iz žepa mu gleda francoz, ma un ključ ki se lahko prireja, naroči pir in vinjak in zraven lih tako enemu celemu od šmira, razlaga tekst katerega bi sicer pripisal Jean-Paul Sartre-tu, kolega ne prav zagrizen kovinar pa odgovarja v smislu Albert Camus-a.

Tisto je prvič in v prvem prizoru fajn, pol bi pa hitro kaj drugega gledal.

Zato si snemam filme iz enke, in jih potem ob priliki zavrtim, ko ni na vseh 300 programih, kaj gledat, da lahko prevrtim naprej ko postane preveč duhamorno.

Ta film je bil pa hecen, ker so uporabljali zelo kratke stavke in dialoge, pa zraven vse eno ostali še kar gledljivi in zanimivi.

Pol sem se pa zjutraj spraševal, kako to in potem iz tistega naredil ena par saltov, v razmišljanjih, pravi premet sem zadnji naredil ko sem se vrnil iz tujine, se zraven v glavo kresnil, da sem vse zvezde videl in je bila moja gimnastične kariera, enkrat za vedno zapečatena.

To z baročnimi stavki je posebna tema, jo bom tule samo na hitro izpostavil, predvsem v kontekstu naše doline.

Splošno mnenje naj bi bilo, da so kratki stavki za slikanice, v pravih literaturah, predstavah, filmih pa morajo biti tako pametni, da jih še filozofi ne razumejo.

Ok, stališče pač.

No, pa ni to.

Kar se mene tiče je zaplankanost malomeščanske, duhamorne, zatežene, zatohle, zavrtosti.

Ne, načelno nimam nič proti baroku. Kot arhitekt sicer težko kaj prebavim, če ni posebej fajn, tisti Berninijev baldahin v baziliki svetega Petra je superfinofajni, a ni jasno ali zato ker tam stoji, ali je svetloba, ali je pa zares sam od sebe fajn in bi bil podobno fajn, tudi če bi kje drugje stal.

Pa nisem hotel o tem, ampak, da mi v baroku potegne večinoma samo muzika.

Vivaldi in Hendl sta tako fajn, da si občasno samo zato ker sta fajn dam kaj gor.

Pol se pa že neha.

Pri slikarstvu je nekaj fajnih in cel avtobus brezveznih, ter zadaj še cel vlak čist mim.

Arhitektura sama zase je čisto preveč napolnjena, pri rokokoju se jim je pa že čist odpill (odpililo (odpeljalo (?))). Ne da je slabo. Če kaj pa to ne, a je renesansa bistveno boljša, da o gotiki in romaniki niti ne razpredam.

Tako mi tudi način pisanja ki prekipeva od pridevnikov, opisi opisov mi gredo na jetra, če nima kaj povedati, kakor je to poanta v renesansi naj raje ne poizkuša.

Zdej to je tko.

Seveda naj poizkuša, najslabše je nič delati, še slabše je samo jamrati. Iz tega stališča seveda če ti je bližje baročno okrancljan stavek, le pogumno naprej, samo da te sam ne bom bral, če ne bo zadaj še štorija in to taka jasna in glasna.

Tako da mi bistveno bolje padejo kratki in jedrnati dialogi, opise pa preskočim, če niso kritični za štorijo.

Namreč v naši dolini se je to izrodilo v slepo ulico.

Zato ker so velika imena kdaj uporabila statični kader, na primer pol minute ploščice v klavnici pri Fastbinderju, je bil en tak kamen (temeljac) v razvoju filma.

Zdej, če imaš dolge statične kadre še nisi Fasbinder. Pa se točno to dogaja.

Še Križarka Patjonkin* je imela več rezov**, kot jih ima povprečen Spilbergov film, pa je bil film posnet še preden so sploh znali filme delat, pol se mi pa prezentira domač film, ki potem še nagrado dobi.

Pri pisanju pa zelo podobno.

Ta boljše, ne, edino zveličavno so baročno napihnjeni stavki. Če tako pišeš, te pozavga slovenska založniška megla, da nikoli nič več zanimivega ne napišeš.

Saj je pri arhitekturi podobno.

Občasno pride kdo iz tujine in potem pokaže kaj je in (moderno). Al kaj ko potem nikoli več nič ne pokaže, ker sploh ni pomembno ali je fajn, ampak kdo bo boljšega kopiral.

*

Križarka Patjonkin*

https://en.wikipedia.org/wiki/Battleship_Potemkin

**

rezov**

Cut pravijo Amerikanci.

Smo imeli priliko poslušati ameriškega scenarista, ki je porabil 2. uri da je razčlenil cel Ainštainov (Sergei Eisenstein***) nemi film Battleship Potemkin. Ko ga je analiziral, je stalno zraven vrtel kadre iz Spilbergovih**** fimov in zatrjeval da ima več rezov kot povprečen spilbergov film.

Za tiste ki ne veste, tam zunaj (out there) je večna, nikoli dokončana bitka, ali je bolj pomembna režija (kadri), ali montaža (razpored kadrov).

***

Sergei Eisenstein

https://en.wikipedia.org/wiki/Sergei_Eisenstein

****

Steven Spielberg

https://en.wikipedia.org/wiki/Steven_Spielberg

A Hana?

Nič ni z njo.

Sem ji odpisal.

Sicer po tiho upam, da bo še kdaj kaj, za novo leto ji voščim, pa potem bo vsaj laik, če ne še kaj. Drugače pa nič več ne pričakujem.

Četrti del

• zateženim
• odtujila
• zbolela
• težo
• vakuumu
• dne
• bivanja
• jasno

Se oglasi z dolgim in zateženim pismom.

Sem dolgo, dolgo, predolgo razmišljala, ali naj ti povem? Povem da imam resne psihične težave.

Kdo jih pa nima, boš rekel.

Zdiš se tako neresničen, da sem začela še o tem dvomiti, pa sem se le toliko pobrala, da sedaj sedim in pišem.

Torej.

Odločila sem se, da si stvaren, sicer bled spomin, kateri je izskočil, ravno ko potrebujem način kako narediti zapik. Konec negativnim mislim in dogajanjem, kar mi sicer že nekaj časa uspeva, pa vendar ob premišljevanju zaradi tvojega kontakta, so se mi vrnili vsi spomini na moje blodnje. Ne, nič nima s tabo, razen da si se verjetno pojavil v pravem trenutku.

To da sem manično depresivna je sedaj modno in tu nimam več kaj dodati, saj menda poznaš, o tem se sedaj že skoraj vsi pogovarjajo, pišejo bloge, snemajo podkaste in filme, tako da te prime, da ti gre na kozlanje, če ne bi bila tako vpletena in se nebi prepoznala v veliko objavljenih mislih. Večina, pojma nima kaj je depresija, ko preberem kaj na to temo, pa vendar ostane obilo premišljevanja.

No, pa ni samo to. Če bi bilo bi lahko rekla da živim normalno življenje, zabeljeno s travmo, a se vrti po nekako predvidljivih ciklih.

Čeprav je na začetku izgledalo kot v pravljici in so bila pričakovanja v smislu dekliških sanj, ko je vse, zares vse, izgledalo rožnato, saj veš tisto, ko najdeš idealnega partnerja, ki veliko, ali celo vse obeta, nihče v bodočih družinah, niti daljne tete iz Amerike ne nasprotujejo poroki, ok, smo se bali glede moje nosečnosti, to sem ti takrat na avtobusu omenila, mama je imela težave pri zanositvi, pa so bili zato toliko bolj panični, pri meni je bilo nepričakovano, sem mislila da bom prvo začela kariero arhitektke, ne pa družine, pa se je tako obrnilo.

Potem pa šok.

Ne nič problemov z nosečnostjo, nič problemov s poroko, stanovanje sva podedovala, urejeno sem imela spalnico za punčko, vse tete so nosile darila za otroka. Tudi porod je bil še kar normalen, razen da prvič ni nič normalnega in smo bili vsi prestrašeni, mož je tako dihal, da so ga nezavestnega odnesli iz porodne sobe.

Potem so mi pa položili kepico na prsi in sem čakala in čakala, sploh nisem vedela kaj naj naredim, zraven se pa sploh ni prebudil moj materinski nagon.

Kot v šoku sem čakala kdaj se bo, ure so minevale, začela sem dojiti, takrat sem bila prepričana, da sedaj pa bo, pa ni bilo nič drugače, kot kadar dobim nove nogavice. Seveda jih pogledam, a da bi se vezala nanje pa ne.

Tako je bilo tudi s Saro. Ime ji je dal mož, ne da bi me sploh vprašal za mnenje.

Na sploh sem imela občutek, da se nihče več ne ukvarja z mano, sama sem izpolnila pričakovanja vseh, sedaj nisem več pomembna in imam samo še da izpolnjujem naloge.

To me sploh ne bi tako potrlo, saj je nekaj na vsem tem, čeprav ni lepo, občutek je pa itak mimo, če te prej samo po rokah nosijo, potem, si pa tam samo za dekoracijo, no še previti je treba posranko.

Me je pa begalo in postajala sem vse bolj prestrašena, da se med otrokom in mano ni vžgala iskrica, ki bi čez čas vzplamenela v ogenj nerazdružljive ljubezni, katere je vsaka mama polna.

Iz dneva v dan sem postajala vse bolj vase zaprta, nezaupljiva do vseh, mož, tisti isti ki je še pred mesecem bil pol bog mi je pa vse bolj postajal tujec in to en tistih tečnih, zagrenjenih, ukazovalnih, katerega bi se najraje ognila.

Verjetno zaradi psihe mi je tudi mleko usahnilo pa sem se še bolj počutila krivo za vse. Ker tudi za to da se me mož tako spremenil sem krivila sebe.

Najraje bi zbežala.

Pustila vse in izginila.

To stanje, biti kriv za vse, ter posledično izginjanja, se je samo stopnjevalo, tako da sem čez čas, le poiskala psihiatrično pomoč, kakor so mi vse več svetovali.

Psihiatrinja je bila sila razumevajoča oseba in mi je pomagala kjer se je le dalo, vse tja do konkretnih napotkov kako skrbeti za dojenčico, pa ni nič pomagalo, ne samo to, ko je omenila, da je to stanje sicer redko, a sploh ne neobičajno, sem podvomila še o njej, ker se me hoče z levo roko znebiti, saj ni nič takega. Saj tudi ne bi bilo, potem s časom sem pogruntala, da je v resnici večinoma v tehniki, a kaj ko nisem ena tistih oseb, ki racionalno preživlja padce in sem se vse bolj zapirala vase.

Otrok je čutil, tako da se me čez čas sploh več ni razveselila, če sem jo vzela v naročje. Ker mi je zmanjkalo mleka, sem jo hranila po steklenički, kar pa se je potem začelo poznati na zdravju otroka, tako da so moževi premožni starši najeli dojiljo, sicer izbeglico iz Bosne in stanje tamale se je skoraj takoj izboljšalo. Najbolj me je bolelo, da jo je Snežana gledala kot svojega otroka, Sara pa njo in skoraj sem umrla od žalosti, ker bi morala to biti sama. Ker je imela zraven še svojega dojenčka, je postalo jasno da sem samo še cokla v sobi.

S možem sva se odtujila.

Kot pravi Finec je že prej slovel kot en tistih, kateremu pijača ne pride do živega, a tisto sem jemala kot fantovske zgodbe, ki minejo ko se fant umiri, večinoma po poroki. Tudi skupaj sva se znala poveseliti, preden se nama je zgodil zakon. Ne, sama ga sploh ne nesem veliko, sem pa potem toliko bolj razumljiva do vseh. To mu je šlo kar v nos, tako da načeloma nisem več globlje pogledala v kozarček, odkar sva bila uradno skupaj in sva to počela samo kadar sva bila sama, večinoma na vikendici ob jezeru.

To je itak vsesplošen šport, Finci sicer pravimo, da imamo radi vikendico zato da smo lahko sami, ne rečem da ni nič ne tem, a je verjetno tudi veliko, da te tam ne vidijo da si nažgan kot krava in ti zato ni nerodno v ponedeljek v službi.

Takrat pa.

Takrat pa je Kale več pil kot je bilo pričakovano. Tisto saj veš, v petek in ali soboto, za velike praznike in posebne zabave. Ne, sedaj se mi je zdelo da pride pod gasom tudi vmes vse večkrat, ker pa tega nikoli ni kazal kot problem, ga tudi nisem gnjavila, ker sem se tudi za to krivila sama in potem tudi sama vse večkrat šluknila vodko, tudi kadar sem našla čas za kuharijo.

Že v osnovi sva si precej različna karakterja, tisto ko sama vidim pol prazen kozarec, Kale pa pol polnega.

Pa ni samo to.

Tudi strokovno sva se zgrešila.

On je podedoval precej uveljavljen arhitekturni biro, sam je sicer po izobrazbi gradbenik, a umetniški del naj bi jaz vodila, do česar pa nikoli ni prišlo saj me je porod prehitel.

Tako da sem bila samo formalno arhitekt in me niti pripravniki niso nikoli jemali zares.

Razvajena žena butastega šefa.

Zato sem po dolgem pogovoru s Kalejem presedlala v drug biro, kjer je bilo strokovno bolje, so mi pa misli stalno uhajale domov k Sari in Snežani, tako da so me tudi v novem biroju imeli bolj zaradi pedigreja moje družine, kot resne sodelavke.

Potem je pa še prišlo do rivalstva med birojema in je Kale pričakoval, da bom za njega spletkarila, proti novemu delodajalcu, česar nisem hotela.

To je bil povod za najin prvi razhod.

Ta je bil še inkognito in nihče razen Snežane ni vedel, da imava krizo. To ji je bilo verjetno že prej jasno, saj je videla, da imava ločeni spalnici. Snežana je med tem ko sta otroka spala tudi pospravljala, čez čas pa še kuhala večerjo, ker sem bila sama zdoma kot pravi projektant, od jutra do sutra, kakor je znala dodati.

Saj na večerji smo se še kar dobivali, ne vedno in ne vedno vsi, a načelno smo poizkušali utečen vzorec peljati, kar se da mehko.

Zvečer sem se igrala s Saro, kar mi je bilo veliko veselje, a se je čutilo podobno kakor prideš nekam na obisk in imajo otroke, ter se prav z veseljem pozabavaš z njimi. Potem je pa čas za spanec, greš pa domov.

Tu sem živela in nisem mogla oditi, tudi Sari sem prebrala pravljico, a kakor da bi bila teta ne pa mama.

Potem je zbolela mama,

našli so ji raka na dojki v pozni fazi in sedaj samo še trepetamo, da se ne bo razširil. Šla je skozi vsa možna in nemožna zdravljenja, vključno z šamanom v amazonskem gozdu.

Tako da.

Sem se tudi sama priključila ezoterikom. Sploh ne racionalno. Tisto ko ti je tako hudo zaradi vsega, še najbolj pa zaradi trpljenja matere in potem začneš verjeti tudi alternativnim pristopom, v smislu, če ne pomaga, pa vsaj ne škodi.

O ko bi vedela, pa nisem in se je razvilo.

Začelo se je zgolj in samo informativno. Prijateljice znanka se je šla take finte in na začetku je bilo zelo zanimivo, ker je bilo večinoma novo. Kot zunanja opazovalka sem imela ravno nasprotno reakcijo od pričakovanega.

Zares sem se sama pri sebi malček nasmihala, kaj vse se ljudje ne gredo, potem pa glede na informacije in predvsem zgodovino, poglej na internet, je informacij na tone, sem pa vse eno vse bolj z zanimanjem sledila.

Nekateri so bili še posebej zanimivi, tako da ni dolgo tajalo da sem se priključila zboru svako jakih, če ne bi poznal ozadja, jih sploh ne bi mogel skupaj postaviti, a menda je v svojem bistvu to elitizem. Podobno kot Lions Club. Z vseh vetrov skupaj zbrana nasprotja, katetra druži elitizem.

Teoretični del sem še kar konzumirala iz literature, pogovorov, spleta, praktični mi pa še danes ne gre, pa sem se globoko zapletla.

Vse to je pustilo v meni težo krivde,

tako da sem zares občasno razmišljala da bi si kaj naredila.

Potem sva s Kalejem šla na teden psihološke podpore na Kajmaske otoke. Po svoje je pomagalo, ker sva se oba trudila, biti čim bolj pozitivna, čeprav ne verjamem da je sploh kdo verjel tistim neumnostim. A že to da spremeniš okolje, spremeniš ritem, pustiš vse probleme za sabo, zraven se pa zelo trudiš da bi uspelo, je pomagalo in pridelala sva Sebastjana.

Nosečnost mi je dala krila, tako da sem še Saro imela rada, kadar je prišla me božat po trebuhu.

Porod je bil enostaven, na en način bi rekla da je bil rutinski. Tudi obdobje po porodu. Tete so zopet prišle na okoli, kakor so se me zadnje čase izogibale. Nikomur nisem omenila, da tudi za Sebastjana ne čutim nerazdružljive materinske ljubezni, kakor sem jo spoznavala v strokovni literaturi, romanih in filmih, zadnje leto. Igrala sem pričakovano vlogo in verjetno bi se vse celo izšlo, vsaj na ven, če se ne bi s Kalejem vse eno odtujila.

Saj sva se trudila, a služba je zahtevala davek in vse več sva živela eden mimo drugega. Tudi ko smo odšli na počitnice, je bil vsak z glavo drugje, na pa z družino. Ja, smo na ven izgledali srečna družina in je obilo luštnih fotografij, predvsem prvih pet let, je izgledalo kot mora biti.

Samo midva sva vedela da je med nama nevidna pregrada in verjetno tudi malo otroka, čeprav v tako ranih letih ne vem če se zavedajo, da bi lahko bilo bolje.

Verjetno vzamejo tisto za normalno in se pač gibljejo v tisti situaciji primerno, ter poizkušajo iz tistega čim več izvleči.

Kaj pa vem?

Ali je Sara zaradi tega tako gospodovalna in sebična, in bi bila brez mojih blodenj kaj drugačna. Zelo verjetno, tako pa po vsem izgleda izrezan oče, ker je tudi on pokazal te lastnosti v vsej njihovi biti.

Sebastjan se pri tako dominantni sestri ni mogel razviti v neodvisnega mladeniča, kateremu je jasno kaj hoče in je še v puberteti kazal znake krivde za vse, kakor da bi podedoval, pa se nikoli nisva o tem pogovarjala.

Ko sta otroka odšla na študij, Sara v Oslo, Sebastjan pa v Kebenhavn, se je zgodba razpletla, čeprav ne v vsesplošno veselje. A breme odgovornosti se je občutno zmanjšalo, sedaj je potrebno skrbeti samo še za njihovo materialno varnost, sicer sta pa sama na razburkanem morju življenja in sva se ločila tudi uradno.

Sem samo omenila da je verjetno bolje da greva narazen in je bil takoj za, kakor da je samo čakal na to da to sama predlagam, da ne bi bil česa kriv.

Kar me je zelo presenetilo in mu tudi zelo zamerim, a zares nisem bila pripravljena na to, da bo na prvo za in mi ne bo potrebno napletati vzrokov in posledic, tisto ko napleteš štorijo katere sicer sploh ne bi, če ne bi bila situacija zapletena.

Tako pa sem ostala šokirana in po parih dneh uredila papirje. Tudi tam je bil zelo kooperativen, kakor da se je že v naprej pozanimal kako in kaj, tako da sta odvetnika samo še sestavila ločitveno pogodbo. Še celo starši se niso kaj veliko vpletali, kakor da so tudi oni samo čakali, da rešimo ta gordijski vozel.

Potem pa sem ostala v vakuumu.

Sploh se nisem znala organizirati.

Vse je šlo po zlu, čeprav je izgledalo celo rešitev problema.

Kakor je bilo prej v tisti postavitvi vsega preveč in nisem znala obvladovati situacije, je sedaj bilo vse prazno in tudi tu nisem obvladala, tako da sem prvo začela s prijateljicami proslavljat, kar se je proslavljat dalo, a je na dolgi rok ostalo prazno. Na začetku je bilo zanimivo, saj sem not prinesla neizkušenost študentke, kateri se je dokončanje pravljice zgodil čisto prehitro.

Vpisala sem se v tečaj salse, ker se ljudje ob plesu salse smejijo. Zares nisem prenesla ksihtov ob pogledu na tango plesalce.

Tako da sem se udeleževale vse bolj čudnih zabav. Kaj se vse ni tam dogajalo. Tudi tisto je bilo na začetku razburljivo, predvsem pa zelo vzburljivo. Ne, nisem spala z vsemi, nekaj jih je pa le bilo, a večinoma ljubimkanje na hitro, tako da večine nisem nikoli več videla.

Pa je tudi tisto postalo plehko, tako da sem se priključila sekti, katero sem spoznala že takrat na krepilnem tečaju s Kalejem, takrat samo kot zanimivost, kaj vse ljudje ne počnejo da bi se našli.

Takrat sem se tistemu nasmihala, kakšni idioti, da sledijo tam enemu pajacu, zares je hecno izgledal, a je tudi imel par 100 sledilcev. Povečini žensk, tako da so bili moški v veliki manjšini in mi tudi ni bilo jasno kaj se dogaja, potrudila se pa tudi nisem da bi kaj izvedela.

Na eni tistih noro zmešanih zabav sem srečala par, ki sta poznala tiste idiote na Kajmanskih otokih, ne samo to, še člana sekte sta in se že par let redno udeležujeta druženj. Na srečo sem bila okajena, tako da mi niti ni bilo nerodno ob opazki, da so idioti, kar pa ne izključuje nadaljnjih razmišljanj, kako so lahko tako prijetni ljudje člani tako butaste skupnosti.

Tisto sem potem premlevala par mesecev, se nehala udeleževati zabav zaradi zabav, samo če je znanec proslavljal kaj konkretnega, pa še tam sem vse bolj pazila da se ne bi zapletala z neznanci.

Potem pa.

Sem pri Sari na obisku, klepetava vljudnostne fraze, da se ne bi prehitro skregarli, pravi mati-hči odnos, se sprehajava po mestu od izložbe do izložbe, Sara se je prelevila v pravo potrošnico in srečava Sarine znance, gremo na kofe, prav luštno je bilo, preden se pa poslovimo, pa pravita da gresta naslednji mesec na Kajmanske otoke v kolonijo znane sekte, ki se sedaj več ne imenuje sekta, ampak, univerza za uravnoteženo energijo.

Kar sapo mi je vzelo in sem samo nemo opazovala, kaj so se pogovarjali.

Sari nisem ničesar omenila in potem doma v miru prebrala vse kar se najde na internetu, vključno s komentarji.

Povsod je veliko negativnih komentarjev, a ti so tudi pri zelo pozitivnih stvareh, če ne celo tam bolj, ker ljudje pač ne prenesejo pozitivne energije.

Potem pa lepega dne,

no, pač nekega dne, srečam na internetu finsko stran, ki vabi na teden počitnic na Kanarske otoke, kamor Skandinavci tudi sicer množično zahajajo preko zime. Ne samo to, v aranžma je vključen začetni tečaj za uravnovešeno življenjsko energijo.

Ker med zimo mnogo Fincev postane vase zaprtih, sama sem pa bila zadnja leta vse bolj, se z veseljem priključim, počitnicam na toplem soncu, sredi zime.

Na srečo ali pa nesrečo nisem nikogar poznala v paketu, tako da se nisem ukvarjala z ostalimi. Nameravala sem preživeti teden na soncu s knjigo v roki in čim manj srečevati ljudi.

Potem pa tam, že prvi večer, spoznavni sestanek, da nam razložijo kaj so opcije, možnosti in že vzpostavljeni aranžmaji in izleti po otokih. Zares nisem namerava iti, a so med tem ko sem šla mimo recepcije, malodane odbili proti dvorani kjer je bile ene 100 ljudi, vsi z koktajlom z dežnikom v roki, kar sem tudi sama z veseljem izkoristila in potem opazovala obraze okoli v pričakovanju sreče.

Tako da sem podzavestno poslušala, vse dokler se niso pojavili predstavniki uravnovešene energije in začeli s svojim programom.

Že takrat sem pozabila na vse in samo spremljala vse dogajanje na odru in na projekcijski steni. Zelo zanimivo, ne samo to, celo presenetljivo dobro.

A kaj?

Niti ne znam povedati, prav konkretni niso bili, v smislu 1+1=2, vse ostalo je bilo pa mehko in sugestibilno, tako da sem naslednji dan sedela na plaži v kopalnem plašču , kakor so nam naročili, ob 5h zjutraj. Glede na to da sem Finka, mi tisti hlad ni prišel do živega, predvsem v pričakovanju vzhajajočega sonca, kar je bilo zelo lepo.

Razporedili smo se po parih, vsak novinec je dobil že vpeljanega člana gibanja in začeli so se pogovori. O vsem in ničemer. V mojem primeru, pa sploh nisem želela niti začela te teme, je kmalu zavilo v moje temnejšo plat z vsemi deviantnostmi katere so se mi zgodile zadnja leta.

Vsak dan smo imeli drugega spremljevalca iz česar bi se dalo reči da že ni moglo biti poglobljeno. Pa je bilo, če ostanemo na splošni ravni. Seveda včerajšnji sogovornik ni mogel vedeti, vsaj upam, da si niso poročali, kaj sem se pogovarjala včeraj, a tako na dolgi rok, pa magari samo teden, se je pa le kazalo kot celota, kot bi se pogovarjala z istim človekom. Kar me je seveda pretreslo, kako jim pa to uspe? Mogoče pa imajo zares kaj z pozitivno energijo.

Po tednu skupnega bivanja,

skoraj nisem brala nič od knjig katere sem tovorila s sabo, zato pa vse možno iz njihove zajetne knjižnice.

Verjetno to vsakemu rečejo, a meni so, da sem nadarjena in da bom kmalu uredila svoje ravnovesje tudi v vsakdanjem življenju.

Tako sem se potem doma tudi obnašala, na veliko veselje in presenečenje skoraj vseh. Če nebi bil Kale z neko kozo, bi verjetno celo poskusila ponovno, ker sva se ob srečanju družine, zares fino počutila v skupni družbi. Otroci so me objemali, tete niso sikale, starša pa.

Starša sta že v letih. Se jima kar pozna. Zelo hitro se starata.

V mojih blodnjah sem celo za to okrivila sebe. Hitro prehitro se starata ker sem sama tako neuravnovešena.

Dedek mojih otrok, moj ata, je še v najboljših letih, ko je bil najbolj uspešen, občasno izginil za par dni, ali celo cel teden. Ker to počne kar nekaj Fincev, nismo niti veliko raziskovali.

Pričakovano je da se ga kje na mrtvo ulijejo, pijano stanje lahko traja par dni, kakor potem tudi treznenje in zdravljenje, a je vse eno ostalo v mejah normale, no, pričakovanega za Skandinavijo.

Sedaj ga tista energija hitro zapušča, kakor tudi spomin, ga pa zato vse težje razumemo, pa ne zato ker golta zloge, ampak o vsebini. Štorije, za katere ne moreš verjeti da je bil tvoj ata zraven. Upam da je vsaj pol izmišljeno in je bolj sanje mladeniča, kaj vse ne bi, ki pa potem na stara leta postanejo zbledel, a resničen spomin.

Pa tudi če pol tistega ne drži, pa se še vedno ne morem misliti, da bi moj ata kaj takega počel.

Kaj nisi tudi ti malo na to temo, boš vprašal?

Sem, a eno so lastne zablode, drugo pa je občutek ob poslušanju očeta, katerega sem se vedno tako bala, ker je bil izrezan pravičnež in lepo vzgojen predstavnik srednjega sloja, kateri je znal žolčno kritizirati predstavnike plemstva, boržuazije in haisusajeti,* kako so pokvarjeni v svoji biti.

Potem pa takole.

Naša družina se je od vekomaj nosila kot švedsko govoreča manjšina, čeprav smo bili vse samo to ne. Tako mešanih prednikov menda nima nihče, a bili so časi, v resnici so še vedno, samo ne tako na površju, ko so si družine spreminjale priimke, da bi bolj sedle v trenutno vladajočo nomenklaturo.

Ko je bila Finska 500 in več let del švedskega kraljestva, so se premnogi Finci preimenovali v švedsko zveneče priimke, potem pod carsko Rusijo, so se oboji, Finci in švedsko govoreča manjšina preimenovali v rusko zveneča imena, čeprav slednjega je manj in še tisto redko kdo prizna, ker smo z Rusi gensko v sporu.

Ko so zmagali finski nacionalisti, se je veliko švedsko govorečih Fincev preimenovalo v finsko zveneča družinska imena. Glede na to da ne moreš menjati priimka vsako pomlad, je sedaj vsesplošna zmešnjava in težko iz priimka določiš korenine. Sploh pa še tisti ki se imajo za staro družino imajo vsaj črne ovce v družini.

Mi imamo francoski priimek obrnjen na finščino.

Mama pravoslavka iz Karelije bi lahko bila še najbolj finska, če nebi babica bila potomka trgovcev iz Talina, kar pa sploh ne pomeni da bi lahko bili Estonci, ker Talin je bil danska trdnjava za vstop v današnjo Rusijo in Carigrad.

Dedek Armenec iz okolice Sočija je služil rusko vojsko v Viborgu od vekomaj finskem mestu.

Mama je srečala očeta ob pohajkovanju po Normandiji, znal je švedsko in se je izkazalo da živijo v Tampereju.

Njegov dedek je našel švedsko govorečo mačko iz Osterbotny in ustalila sta se v Tampereju.

Če na hitro pogledaš smo vse in nič, nikakor se pa ne moramo prištevati k švedsko govoreči finski manjšini. Pa se. Iz istih razlogov kot so se že stoletja drugi trudili biti del vodeče elite.

Ja, švedsko govorečih Fincev je samo 30 procentov, zato pa imajo 70% kapitala v rokah in se skoraj nič ne zgodi, ne dajo soglasja, ali celo sami dirigirajo, kateri Finec lahko uspešen postane, kateri pa ne.

boržuazije in haisusajeti,*

Bourgeoisie
High society

Še danes mi ni jasno ali je bilo zaradi vsebine,

ali je pa vzrok moj pogled na pol prazen kozarec.

Glede na to da nisem imela več opore v ničemer v življenju, otroci so se osamosvojili, me zapustili, mož ravno tako, nisem nikoli iskala novega, občasni ljubimci so bili večinoma zelo seksi, a jih nisem nikoli obravnavala drugače. Mogoče je bil kdo zanimiv tudi za pogovor, a nisem nikoli niti poizkušala mešati mesenih potreb z življenjem. Verjetno bi lahko celo sama se zadovoljila, če ne bi bilo tako fino imeti pravo igračo, ne pa lutke.

V službi nisem nikoli imela možnosti samostojne kariere, no, pa tudi nisem karakter, da bi bila zares samostojna, a bi mi pa dedek drobtinice rihtal mi pa nikoli ni bilo, njemu pa tudi ne.

Tako da sem bila psihološko zelo izgubljena in prazna. Lahko bi celo rekla, da ni samo pogled na kozarec, pri meni je izgledalo da sem se vsega kar sem se lotila zavozila, tako in drugače.

No, vsaj v smislu, da bi kdaj doživela samopotrditev in potem na tistem gradila. Ravno nasprotno, za vse sem sebe tožila in seveda ni bilo prihodnosti.

Ne, nikoli ni bilo tako daleč da bi se zares kaj naredila.

Ja, sem se smilila sami sebi in najraje bi umrla, je bilo velikokrat v mojih mislih, a tudi za to nisem imela poguma, ter sem se prepuščala vsakdanjim tokovom.

Zato se mi je zgodilo, da sem se dala vplesti. Šli smo na eno tistih počitniških druženj, katere redko kdo zares jemlje, je pa fino da ni samo poležavanje na plaži po cele dneve, zvečer pa sanjarit, da bi se ti zgodi princ na belem konju, kar je pa tudi z leti vse bolj redko. Sanjarjenja se že še najde, a te zapušča tista energija, ki je včasih definirala skoraj vse, povsod in stalno.

Takrat z ezoteriki, kot ponavadi nisem nič pričakovala, pač še eno druženje, da ne bo dolgčas pa še neskončne debate o, ter o spiritualizmu.

Ta drugi del, sem vedno jemala z rezervo in so se mi vse tiste seanse zdele teater, a če se ga dovolj napiješ, postane celo luštno, pač od količin substanc odvisno.

Je vodil en zares hecno videt gospod srednjih let, verjetno zrelih, pa še tisto bi lahko bilo poznih zrelih, a se mu ni videlo ker je bil zaradi joge verjetno, za svoja leta dobro ohranjen.

Sama raje vidim cvet atletske mladosti, a to sploh ni edini pogoj, veliko več šteje iskrivost in nežnost, če bi bilo pa vse v paketu, bi bilo popolno, a mi ni nikoli uspelo dobiti vsega, raje ali eno ali drugo.

Ok, nima veze, ima pa da me je precej prevzel in to z svojo sugestibilnim načinom podajanja materije, tako da sem celo sama padla v začetke spiritualizma.

Čeprav sem ta del le s težavo pogoltnila, me je pa tip tako prevzel, da sploh nisem bila več anti na protivna celo spiritualizmu in smo sem potem tam zapletli v vse mogoče.

To zapletanje je kar trajalo, par let počasi proti, potem par let tam in potem sem rabila par let da sem se tistega rešila, ker je bilo zares destruktivno, pa magari je hotelo biti vse drugo.

Verjetno je spet moj značaj kriv, da sem se na tak način vpletla, ampak prišla sem tako daleč da sem postala njegova sužnja. Kmalu je postalo jasno da ima cel harem in to obeh spolov.

Težko rečem, v vseh tistih fazah, ali ima, ali smo ga pa vsaj nekateri imeli za objekt poželenja. Če ne bi bilo toliko zunanjih vplivov, še največ mamil in grupseksa, bi verjetno še dan današnji se pustila voditi, tako mi je pa vse bolj kopnela energija, kakor da bi ugašala.

Smo se veliko o tem pogovarjali in ni bilo samo z mano tako, a razlaga je bila, da se približujem, približujemo bistvu razsvetljenja in takrat ne rabiš več telesa. Telo je samo začasna oblika energije in je kot stara posoda, ko je ne rabiš več jo odvržeš.

Ne vem kaj mi je bilo, tudi ne vem da bi bil kakšen poseben dogodek, prostor ali oseba, a nekega dne sem imela dovolj. Sploh ne morem reči da bi bilo prazno. Če pa kaj pa to gotovo ne, a verjetno je bilo vsega preveč in sem podzavestno začela poizkušati obračati proti normalnemu življenju.

To mi je zadnja leta še kar uspelo. Z otroki se pogovarjamo normalno. Nič kaj veliko detajlov jim nisem pravila, itak so bili pa polni sebe, ko končuješ fax in začenjaš svojo kariero, ti je kaj malo mar za starše, ja, rabim posojilo, kaj veliko drugega pa ne. Tako da lahko rečem da glede tega imam normalno življenje.

Bivši mož se je sprijaznil, da je poročil čudakinjo, katera pa vsaj na ven ne kaže preveč nenavadnosti, tako da mu vsaj nerodno ni, kadar naju skupaj srečajo na kakšni otvoritvi ali predstavi.

Živim dolgočasno življenje v predmestju centra, sprehajam psa, kateri me edino razume, občasno se družim s prijateljicami in če me ne bi kontaktiral, verjetno vsega tega niti ne bi več obravnavala tako v kosu.

Sanjam pa veliko. Večinoma sem v nekakšni godlji, za katero krivim sebe, koga pa, potem se pa tam skrivam za predstavami da me ja ne bi prečitali, tik preden me pa, se pa vsa vročična zbudim. Kale, moj pes me prav iskrivo gleda, sedaj je že navajen, da se zbujam ob 3h zjutraj, grem na stranišče, popijem malo vode in v objemu sreče, da sva se sploh našla zaspiva do jutra, ko se vsakdanja zgodba ponovi.

Peti del

• nasprotje
• depresija
• dodatno
• prvi
• pojavil
• Razstava

Sem ravnokar prebrala kar sem do sedaj napisala in če ne bi bila vpletena, bi izgledalo kot življenje brez veliko bolečine.

Pa je točno nasprotje.

Nič od povedanega se ni zgodilo z levo roko. Povsod, v vsaki situaciji sem trpela kot žival. Sama sem še toliko bolj nadarjena, da še v situacijah, kateri bi večina ljudi prebrodila brez velikih težav, znam narediti dramo, včasih pa še grozo iz tistega, pa vem da je samo preveč slaba samopodoba.

Ne glede na vse tečaje in sekte dobrega počutja, se je večinoma v moji duši lomilo in trgalo, dušilo in davilo.

Seveda je pogled na situacijo sila oseben in predvsem povezan s kontekstom, a nekateri ne bi niti reagirali na podobno, sama pa zamočim brezizhodno.

Mogoče kdaj dopišem nekaj od težkih situacij, čeprav so tako osebne, da kot tipične Finka ne bi o tem nikoli nikomur razlagala. Mogoče psihiatru, a bi moral znati to izvleči iz mene.

Sem razmišljala da je moje prejšnje pisanje podobno enostavno, kakor je prizor iz poceni kavbojke.

Jaha kavboj Đoni novim doživljajem naproti.

Tako se veliko filmov na to temo začne, konča pa obvezno.

Vendar.

Vendar nikoli ne pokažejo, da ga pas žuli, stegna ima sicer utrjena, a je zares sitno drgniti, posebej ob vročini, navešen z vso kramo, na vsakem koraku, ob sedlo. Sedlo ni bilo njegovo, ga je prav poceni dobil in ga sedaj na vsakem koraku rukne na nemogoče mesto. Še pištola se mu zatakne, a tisto je potem že druga zgodba.

Podobno je z mano in normalnimi situacijami.

Neskončno me žuli in skeli, zraven se pa še obtožujem, da sem za vse sama kriva, ker če bi si kupila novo sedlo bi bilo mnogokaj lažje, če ne že odrešujoče.

A kakor kavboj Joni nima denarja za novo sedlo, tam sredi puščave, tudi pri meni ni da bi kar kupil novo izdajo problema.

Tam je in dokler ne postane povsem destruktivno, večinoma ne odneham, veliko zaradi ostalih, kaj si bodo pa mislili, še bolj pa zaradi sebe, čeprav si vmes stalno dopovedujem, pusti, zamenjaj, obrni, odkorakaj, če ti situacija nalaga preveč nerešljivih trenutkov.

A eno je teorija, drugo pa praksa in večinoma še bolj zapletem, še tisto kar sem mislila da je obvladljivo.

Pri poporodni depresiji,

potem ko je postalo jasno kaj se dogaja, ker na začetku sploh nisem mogla sprejeti, da se kaj takega meni, katera sem bila vzgojena v točno nasprotje. Ne samo vzgojena, še verjela sem da je to edino pravilno in edino mogoče, tako da je potem to bil še dodatni šok in dodatna teža.

Jaz, da sem taka, o to pa že ne, tako da je kar trajalo da sem si priznala. Ostalim še ne, tisto sem poizkušala skrivati, a je vse eno postalo jasno tudi ostalim.

Tudi potem, ni bilo, sedaj pa k psihiatru in bo. Ne tudi mož je poizkušal skrivati, da njegova najboljša žena na svetu, ni tako popolna.

Ok. Če preskočim, ker se že ponavlja.

Potem pa tam. Tam pri psihiatrinji, še prej pri socialni pomoči, mi je šlo pa zelo v nos, ker so me tolažili v smislu, saj to ni nič takega, da jih tretjina podobno reagira, eni bolj zares drugi manj, v vseh primerih, se pa to s časoma zgladi in tisto na začetku katastrofalno, ni več tako hudo, otroci so pa tudi trpežni in večina niti ne ve da bi moralo biti drugače.

Sem mislila, da me bo kar razneslo od besa, da me s takimi floskulami pitajo in seveda zopet obtožila samo sebe, da se ne pustim strokovnjakom, saj zato so vendar tam.

Tako da...

Ja je pomagalo, da sem sploh prepoznala to kot težavo in bolezen in kot tako mora biti način zdravljenja. Verjetno ne samo kamilice, pomagajo ne, škodijo pa tudi ne, če pa človek verjame, je pa že to veliko in zato vsi placeboti na svetu delujejo.

Kera druga, ne pa jaz.

Menda so statistična dognanja in naj bi se začele težave po približno treh tednih, ter naj bi trajalo do 6 mesecev. Povsem verjetno statistično, a sama pač nisem del normalne sredine, ampak ekstravaganten tujek ki pokvari vsako statistiko.

Na srečo se statistike nikoli ne ukvarjajo z ekstremi, ampak samo z ustaljenostjo, dodajo koeficient odstopanj, a po moje bolj zaradi slabe vesti, ker jim je jasno da si lahko s tisto statistiko rit obrišejo, ker življenje sploh ni tako enostavno kakor bi ga vsi radi pokazali.

O vzrokih tudi sami strokovnjaki sila različno in sila na splošno razlagajo. V smislu lahko da je to, potem pa na drugi strani je pa lahko povsem nekaj drugega. Me je imelo da bi zbrala odgovore in jih potem prebrala tam med obravnavo, koliko samo drek mešajo, a sem bila čisto preveč povožena in mi je bilo za nakladanja malo mar, kakor bolj se je kazalo, da si bom morala pomagati sama, ne glede na vse znanstvene metode in pristope.

Seveda pomaga poslušati strokovnjake, posebej, da ti ni treba vsega iznajti na novo, da bi pa tam potem iskala odgovore je pa tudi ista verjetnost kot najti šivanko v kopici sena.

Pa ko bi bila vsaj oseba ki bi se dala voditi in bi ji nasveti že zaradi pozitivnega pristopa kaj pomagali, pa sem ravno nasprotna in še v tako pozitivističen pristop vnesem samo obtoževanje in mi je šlo zares vse samo še na slabše.

Kaj je bilo povezano ali uzrokovano, pa ne znam povedati, a nekako so se vse jebe sveta name spravile.

Nesposobnost, nemoč, žalost, nemir in obup ter pomanjkanje volje do življenja.

Slabo počutje, velika utrujenost in pomanjkanje energije, težave s spanjem in huda nespečnost ter nezbranost.

Občutek manjvrednosti, občutek krivde, jokavost, nenadzorovano ihtenje, potrtost, pretirani občutki osamljenosti in zapuščenosti.

Težave s osredotočenostjo, počasno razmišljanje, velika neodločnost, nezanimanje za spolnost ter povečan ali zmanjšan apetit, posledično telesne teže.

Ne zmožnosti vstati iz postelje, vsako opravilo predstavlja hud napor, občutek, da bom znorela.

Ni užitka v stvareh, ki sem jih navadno rada počela in ni občutka zadovoljstva ob vsakdanjih dejavnostih.

Ne zanima me dogajanje v okolici, nezanimanje za otroka.

Ali je sploh še kaj na tem svetu, kar me ni prizadelo?

O, ja. Občutek krivde za vse zgoraj našteto.

Zato me je mučila tesnoba. Pojavljali so se napadi panike. Prisotni so bili izjemno neprijetni telesni občutki, kot so na primer mravljinčenje v rokah in nogah, oteženo dihanje, pospešen ali nereden utrip srca, ki pa jim skrben zdravniški pregled ne najde vzroka. Pojavile so se vsiljive, bizarne ali tuje misli ali podobe, pojavi se premišljanje, da bi poškodovala otroka ali sebe.

Vse sem naredila po navodilih, a mi ni nikjer uspelo rešiti problema.

Po navodilih strokovnjakov sem poizkušala biti čim bolj pozitivistična in skrbeti tudi sama zase. V veliko pomoč mi je bil mož in najini straši. Pravijo da jih kar nekaj okreva same od sebe, ne rečem da ni mogoče, a dodajam da jih še več hlini uspeh, samo zato da se ne bi več ukvarjale z okolico, katera dosti bolj dramatizira stanje kot na koncu, ko ti postane jasno, da se kaj veliko ne da in da si zavožen slučaj.

Sem se pogovarjala od prijateljic, tet, do vseh mogočih strokovnjakov, menda pomaga tudi pogovor s drugimi depresivkami, a meni ne. Še slabše. Meni se je vse zdelo mlatenje prazna slame in sem za vso gorje sama kriva.

Tako da ...

Tako da me je samo še dodatno povozilo,

ko sem videla Saro da je navezala stik s dojiljo, menda v pol ure, če ne prej.

Prej hirajoče zdravje se je v enem tednu popravilo in tisto kar je izgledalo na začetku rešilna bilka, se je spremenilo v zadnji žebelj na krsti.

Ja, malo teatraliziram, a samo kar se prispodob tiče, teža je bilo pa povsem enaka, kot bi lahko bila z žebljem in biljko.

Tudi za dojiljo sem izvedela potem, ko so se z njo že dogovorili da pride na spoznavni obisk. Sploh me ni nihče nič vprašal, priznam, na začetku se mi je odvalil kamen od srca, ko sem izvedela da pride, ker je vse izgledalo neizhodno in neobvladljivo breme in sem samo še čakala da škripnem.

Pa vendar, se mi je le fržmagalo, da me niso niti povprašali za mnenje. To mi je tedaj postalo naslednja nepredstavljiva cokla. To da me obravnavajo kot nujno zlo, če hočejo otroka potem rabijo še mamo. Potem ko odsluži svojo tlako, pa sploh ni več pomembna.

Saj nekaj je zares na tem, tisto nadaljevanje rodovine in otroci so pravo bogastvo in take, še dobro da ni nihče vpletal dolžnosti do domovine, mogoče ker so bili uvidevni, pri taki socialistični materi.

Sama zase se nimam za ne vem kakšno liberalno socialistko. Ja, glede splošnih zadev, zdravstvo, šolstvo, kultura malo, to mora za vedno ostati na prvem mestu, kakor tudi volilna pravica žensk, ter pravica do svobodnega odločanja v življenju. Slednje je samo pobožne želja. Na deklarativni ravni vsi podpiramo, ko se pa vplete kulturne vzorce, kontinuiteto identitete ruralne dežele, je pa takoj protestantizem na prvem mestu, tam pa seveda prvo izpolniš kar je od tebe pričakovano in kot tradicionalna ženska sem se tudi s tem potihem strinjala.

Na začetku sem dejansko jemala vse kot sanjsko udejstvovanje v realijah.

Ja, me je presenetilo, sva prehitevala, otrok ni bil pričakovan, a tudi nihče ni imel nič proti, tako da se je kar samo postavilo kakor bi moralo biti.

S Kalejem sva vedela en za drugega menda že od otroštva, pač oba iz uglednih družin. Ne nič na strani nobiliti, čeprav po tihem, ne vem če ni kdaj kdo malo sanjal tudi o tem, a o tem ne odločaš sam, ampak zelo komplicirana družba in samo v filmih princ poroči plebejko. Ne samo to, potem še srečno živita do konca.

Ej že pri nas je cel bataljon tet ki imajo samosvoj pogled na življenje. Ker so nekatere hudo vplivne, pa še ne moreš reči briga me, saj sem emancipirana.

Ja, sem, tudi tete niso južnjaško, katoliško, fanatične, ta del je le malo bolj širok, potem pa kmalu pride tudi vzgoja v odgovornosti, potem smo pa že blizu fanatizma. Če ne pa razdedini dediča, kar pa ta seveda noče, ker je zadaj generacij dela za danes uspešno firmo, ter posledični stric naredi vse da tudi najini starši ne podpirajo preveč radikalno socialističnih pogledov, pa magari dali skozi osvobajanje v 70h na univerzi, floverpover in mamila.

A tako kot smo že slišali. Sem kadil, a nisem inhaliral, je tudi tu polno vzrokov da se podredimo ustaljenim normam. Če se pa še počutiš tako, in sama sem se takrat, da je to edina normalna pot, potem seveda nimaš ničesar proti.

U, sem, smo se ušteli.

Kale ni bil moj prvi,

veliko jih pa tudi ni bilo, no, tretji.

Pri prvem, tisto v srednji šoli sploh ne morem jemati kot sex. Ja, me je razdevičil, a oba nisva vedela kaj naj s tistim. Tudi začela sva bolj po nesreči, sploh ni bilo tisto sanjsko pričakovanje sreče. Tako rekoč se izobraziš, kar že od drugih veš, potem je bilo pa prazno in sva kmalu zaključila. Ne, pri meni prva ljubezen sploh ni bila tista prava, prej njeno nasprotje.

Na faxu sem že poznala Kaleja a se med nama ni vnela nerazdružljiva iskra strasti.

Prav nasprotno. Še en težak, kot že toliko drugih. Je bil pa stalno tu nekje in sva se na žurih srečevala tudi pogovarjala, a neke globine nisva dosegla.

Sama sem iskala resnega partnerja, ker sem opazovala svoje kolegice, kako žarijo ob svojih spremljevalcih, kako perspektivni so in sploh je samo sanjsko.

Meni so se večinoma zdeli debili, posledično pa še kolegice, pa sem se vse eno spraševala kaj je to z menoj, da ravno v naši generaciji ni nikogar uporabnega.

Saj so bili, en za to drug za drugo, a da bi se tako podrejala, na primer da bi hodila z lepotcem brez možganov, ali filozofom brez jasnih stališč, povzpetnežem, kateremu ni mar za druge, nego samo za materialne dobrine. Ne. Vsakemu je nekaj bistvenega falilo, tako da se mi je zgodila samo afera z mojim drugim. Je sicer kar visoko kotiral, a zbližala sva se zaradi trave. Zadeta kot mavre sva se zbudila zjutraj v njegovi študentski sobi, presenečena da se je sploh kaj zgodilo, ne samo s kom, a sva potem le ostala skupaj skoraj leto, ko se razen žuriranja nisva ujela v ničemer, ter sem zato prekinila, ker mi je vse eno falilo nekaj.

Kaj sicer ne, a da bi bilo samo žuriranje, je bilo pa tudi odveč.

Sprijaznjena z usodo, da sanjskega moškega pač ne dobim, če bo, bo, če pa ne pa tudi uredu, v resnici ga niti ne potrebujem, sem se posvetila študiju in zadnji dve leti prav uživala v dogajanjih ob pridobivanju znanja in izkušen.

Na zabavah, izletih, ekskurzijah, seminarjih, sem srečavala tudi Kaleja. Ko je bilo potrebno narediti obvezno prakso, sem ga vprašala, ali ima njegov ata, kaj dela za bodočo arhitektko in sem poletje preživela z ramo ob rami s Kalejem. Bil je prijazen in ustrežljiv, razumel je večino problemov, čeprav sva različna, on gradbenik in sama arhitekta, se že v osnovi ne razumemo, a to je proizvod predsodkov in frustracij, v resnici pa en brez drugega ne moremo, kar pa ne bo nikoli nihče priznal.

Po obvezni praksi, me je povabil na jadranje v prijetni družbi in bilo je zares super. Tako da sva potem ponovila še solo. Ne nič se ni tam dogajalo, razen pletenja prijateljskih vezi. Tako da se mi potem ni več zdel tako dolgočasen in predvidljiv. Če bi ga ocenila na splošno, bi rekla da je iz tretje lige postajal druga liga, skratka sprejemljiv.

Tudi sama nisem nič na to temo, tako da smo potem složno živeli tudi potem, ko sem občasno pomagala v njihovem biroju.

Njegov ata me je prav rad videl in občasno se je zdelo da napleta na to temo, če ne bi s Kalejem, vse eno delala skupaj na projektu.

In sva.

Kale je poslušal kaj imamo arhitekti dodati, pri projektiranju mostu ali brane za hidroelektrarno, da o podpornih zidovih ob cestah sploh ne govorim in so sedaj nekatere rešitve bolj zelene kot bi bile če ne bi njegov ata napletal na to temo.

Glede na to da sva precej časa preživela skupaj, sem ga pripeljala tudi domov. Ata ga je takoj sprejel, mama me je pa na začetku na samem vprašala, kaj sem si dobila tako puščobo? Oh saj ni nič resnega, prijatelj pač. Se je samo nasmehnila, a tudi potem nikoli več omenila.

Njegov ata je takrat predal vodstvo biroja Kaleju, sam pa ostal kot siva eminenca v ozadju. Takrat je bila velika žurka in povabljenih je bilo precej birojev, s katerimi smo sodelovali.

Sama sem se imela bolj za dekoracijo na tisti zabavi, a je potem izpadlo, tam pri svečani predaji dokumenta, da so nama vsi z veseljem čestitali, kao svetla bodočnost naju čaka.

V začetku sem bila osupla, presenečena, a se mi je tudi fajn zdelo, če te malo po rokah nosijo.

Potem je pa bilo normalno da grem z njim na sestanek pri sklepanju poslov, kar se mene tiče še vedno za okrasek, a so naju vse bolj v kosu dojemali in čez čas že mene spraševali za svari, za katere, naj bi on odgovarjal. Na začetku sem se branila, moram šefa vprašati, ker so pa bile vmes situacije, ko se nisva mogla v naprej uskladiti, so se pa vse bolj množile situacije, ko sem sama odločila.

Tako da sva potem v ponedeljek zjutraj, pred kolegijem uskladila poglede na nove situacije, da ne bi potem na sestanku leva roke ne vedela kaj desna dela.

Ja, včasih je malo pihal in še bolj poredko škrtal z zobmi, ker sem se pač menila o rešitvah s pogledom na arhitekturo, kar pa večinoma pomeni malo dražje.

Če me ne bi investitorji sami klicali, povsem mimo Kaleja, bi verjetno vse funkcioniralo, ker se je le razvijalo v pozitivno smer.

A je le moški ponos prevagal in po dolgem pogovoru, sva se odločila da je bolje če poizkusim še v kakšnem drugem biroju.

Kjer si me pa srečal.

Vmes se nama je zgodilo razodetje, da se ne odbijava. Sicer ni tistega neustavljivega žara in hrepenenja, a diši prav v redu in po težkih več urnih pogajanjih se je prileglo da sva se kje usedla na pijači zvečer. Tisto je potem vodilo v sprehod v noči na obali, kjer me je zeblo in me je objel. Sem se pustila in se mu ovila v poljub, potem vsa vse bolj globoko dihala, da sva potem šla nazaj v biro, je bil še najbližje in sem ga napadla na moji mizi.

To je potem postalo nekako običajno. Sicer brez izjav o ljubezni, a nekako po težkem tednu, sva se potem crkljala pod kovtrom.

Kakor sem večinoma sama pobudnica, ne samo to, do tedaj sem vedno vodila in seveda sem morala biti zgoraj, se mi je potem Kale razodel, kot tisti apolon katerega sem čakala vse življenje in sva uvedla še večino položajev. Vse ne, kar je preveč je pa le preveč, a sploh nisem vedela, da lahko neznansko uživam, tudi pri drugih pozah.

Dopolnjevala sva se.

Ko sem zamenjala biro sem bila že noseča, samo da še vedela nisem, potem pa …

Potem si se pa ti pojavil.

Ne nič nima s tabo, razen, da je zaradi tega možno precej točno določiti kdaj se je kaj godilo.

Ko sedaj nazaj razmišljam, je bil to zame sanjski čas. Verjetno se sploh nisem zavedala trenutka.

Ja, ko iz situacije v situacijo, seveda sem bila prisotna, a sem si sproti napletala svojo srečno sanjsko zgodbo in bila nekritična do vsega kar je bilo v povezavi z mano.

Seveda smo vsi spremljali kaj se v tvoji domovini godi in smo bili vsi prestrašeni ker je zares čudno izgledalo, ti ves neobremenjen, pač kot vsi južnjaki, zato jih Finci ne maramo, ker sploh nimajo problemov, mi pa stalno in povsod in so potem južnjaki obravnavani z rezervo.

Ja, lik latino laverja je precej prisoten a je tudi nedosegljiva pravljica, ker jih ni veliko ki bi se spustile z vajeti, pa makar mnogokateri južnjakar potem razlaga da so vse Finke samo za sex na svetu.

Sanje so seveda take, a realije so pa, da še soseda ne upaš pozdraviti, pa ga vsaj 3x na teden srečaš, vendar se delaš da imaš toliko nujnega, da niti pogleda ne moreš dvigniti.

To je kar standardna poza večine. Seveda so vmes tudi izjeme, a bolj v smislu potrjevanja pravila.

Sem si razlagala da niso vsi južnjaki tako neobremenjeni in da sta vidva tako indiferentna do vojne v domovini, ker se ne upata težiti lokalcem s svojimi travmami.

Sicer sem pa lebdela v eni sami sreči, ker se mi je zgodilo nepredstavljivo in sem našla princa na belem konju.

Takrat je zares tako izgledalo. Vse prav vse je bilo tako kot mora biti. No, okoli moje nosečnosti smo malo panicirali, a še tisto se mi je fino zdelo, da me vsi v vatki šparajo.

Celo najboljša prijateljica je takrat naredila preboj, do takrat sva skupaj doživljali njen napredek pri slikarstvu in obe sva si želeli, da se ji bo nekoč odprlo.

Zase sem si predstavljala, prvo kariera in potem sladki domek in posledično potomci, pa se je kar samo obrnilo, prijateljica je pa ravno takrat naredila odmevno razstavo, v Kapeli faktori ne razstavlja vsak kar tako, do tam je potrebno priti in ravno takrat je to bilo ko sem ti pomahala, ko sem odhajala iz avtobusa.

Viš pa se je vse drugače zasukalo.

Razstava

Razstava je bila uspešna, otvoritev veličastna, prišla je celo televizija, ne samo tisti obvezni časopisi ko so pri vsaki pasji procesiji zraven.

Šesti del

• Ne piši
• Blog
• Misli
• Haiku

Ne piši

Veliko preveč sem ti povedala, preveč da bi se počutila udobno, če te kdaj zopet zanese v Helsinki, če se to zgodi, prosim ne išči me, verjetno bi se v zemljo udrla zaradi sramu.

To slednje je sicer diskutabilno, kaj pa je zares sram, zakaj pa sploh je in še kakšnih 6 kontekstov, a to je za katero drugo debato.

In ravno o tem bi te prosila, da ostaneš moj realni naslov. Saj vem, lahko bi pisala nedefinirane spomine, ali celo samo misli na temo življenja, a je povsem drugače če pišem nekomu konkretnemu, ne pa vsem in nobenemu istočasno.

Zelo mi je pomagalo, da se vse tole zapisala v enem kosu, nekako se počutim razbremenjeno, po drugi strani, pa razmišljam, če si res stvaren in se potem celo nekega dne pojaviš na vratih, menda bi me kap in to od teže povedanega.

Finci ne govorimo, še o vsakdanjih nevšečnostih, sama sem pa napisala veliko o stranpoteh telesa in duše, potem te naj pa v oči gledam.

Prosim ne odgovarjaj na moje blodnje, če ni nujno, zares ne bi rada da se med naju postavijo tenzije, samo zato ker sva iz različnih okolij.

Ja, se strinjam, v resnici te izkoriščam za izpoved.

Kakor veš protestantje nimamo spovedi v smislu spovedi duhovniku, grešila sem.

Zmoli en oče naš ali dva.

Pri nas je spoved pred celo kongregacijo in seveda se nikoli nihče ne spove za vsakdanje grehe. Če ga pa dobijo da je ženo ubil, potem ga pa itak policija odvede in spovedi praktično ni.

Kar je v mojem primeru težko breme. Kar sem ti napisala nisem nikoli nikomur povedala, tako v enem kosu. So me pa tolažili iz situacije v situacijo, a se se tudi menjavali prijatelji, tako da niti moje žurerke ne vedo vsega, kar veš sedaj ti.

Prosim te da ostaneš ene vrste dušni pastir, ki ne odgovarja, samo posluša in imam možnost preliti na papir, ter ti poslati.

Sem se nekaj trudila z blogom, a je tako omejeno, da sem raje odnehala.

Prijateljičin sin mi je pomagal tisto zbrisati, ker sem se zares neumno tudi tam zapletla.

Ko najdem, če najdem, ti pošljem zame najbolj zanimive prispevke. Brez neke logike in povezave, samo kar bi lahko bilo zanimivo v najinem pogovoru.

No, monologu.

Pisala sem o svojih občutjih, glede na takratno situacijo, potem sem se pa morala spuščati v debate bralcev, o stvareh ki me zares niso brigale. Kaj brigale, na jetra so mi šli.

Odgovarjati sem morala na komentarje sledilcev, ki so pa bili vse bolj oddaljeni od tistega kar sem hotela povedati in se je bilo potrebno ukvarjati z milijon tujih problemov, za katere pa zares nisem bila pripravljena, da bi še bolj zapletla, kakor sem imela že tako zapleteno.

Če pa mi ne odgovoriš, je pa ene vrste spoved, samo da potem ostanem sama s tistim.

Včasih sem si pisala zapiske, kar mi pač pade na misel. Sploh niso samo moja razmišljanja. Nekaj časa sem si zapisovala kdo je avtor, a je bilo tega toliko, da potem nisem nikoli več poiskala in je verjetno že v smeteh, glede na občasno pospravljanje.

Preberi, saj je namenjeno tebi, no enemu lepemu spominu, ki nima nič z realijami, a ne odgovarjaj, če ni nujno.

Tako da sem zelo vesela da si se javil, zelo vesela da sem na papir dala vso travmo v meni, in upam da ti lahko še kdaj pišem, ter da te nikoli ne srečam.

Kadar mi bo hudo, bom napisala, kar koli že in to ne dnevniku, ali spominski knjigi, ampak resnični osebi tam nekje na toplem jugu.

Lep pozdrav.

Hana

- - - -

Ha, ko bi vedela, kako me zna zebsti včasih, v dno duše da telesa niti ne omenjam. Takrat sedim veliko ob peči in gledam plamene. Ob gledanju plamenov me velikokrat odnese v nepričakovana razmišljanja, nekako kakor bi sanjal, v sanjah se namreč godijo nepričakovane, neznane, situacije, pri plamenih ni tako izrazito, pa vendar me včasih preseneti, kam me odpelje.

Seveda napiši vse kar ti na misel pride. Sploh se ne obremenjuj z obliko, še z vsebino ne. Včasih stavek pove več kot tri strani teksta.

Mi je sicer žal, da si me odpisala, še preden sem mislil v HKI priti, v kar sicer dvomim da me še kdaj zanese, a nikoli ne reči nikoli, ti se boš pa tudi z leti omehčala stališče in mogoče se kdaj zmeniva za kauco.

V pričakovanju.

lp a

= = = = = = = = = =

Blog

• odrasti
• Bistvo
• Zakaj
• Prebujanje
• otroke
• Termometer
• ubije
• Navsezadnje
• Gumb
• Stvarstvo
• Vedno
• ženskam
• vožnja

V zadnjih letih sem delala na projektu

"postani odrasla".

Konec koncev imamo vsi stvari, ki jih pometemo pod preprogo – misli, vedenje, prepričanja. Stvari, ki jih ne moremo zapustiti, a se z njimi tudi ne želimo soočiti. In zdaj stoji tam in strmi v vse, kar leži tam sredi belega dne. To je žalosten prizor.

Ena stvar, ki je pometena pod preprogo, je moja samoprevara. Tako se lahko sliši.

Zaslužim si jesti čokolado, ker imam trenutno menstruacijo in mi je škoda, ...

Ne prenesem delati računovodstva, čeprav se mudi. Oddala ga bom naslednji teden.

Imam tako stresno življenje, da nimam časa za rekreacijo.

Popolnoma nerazumno je, da se od mene pričakuje, da izvedem glede na mojo delovno obremenitev.

Vsi ti »izgovori« za moje obnašanje morajo biti čim bolj resnični in legitimni. Celo 100-odstotno razumno! Kljub temu sem jaz tista, ki bom morala prevzeti posledice vedenja. Samo zato, ker sem preveč pod stresom, da bi lahko telovadila, še ne pomeni, da se bo moje telo izognilo posledicam sedečega načina življenja. Moja hiša ne bo čudežno očiščena samo zato, ker imam preveč dela. Davčna uprava ne bo upoštevala, da sem preveč utrujena, da bi obračunavala, in kalorije v čokoladi ne bodo čudežno izginile iz mojega telesa samo zato, ker sem jih jedla med menstruacijo.

Tudi ko je kriv nekdo drug, ne ubežim posledicam. Mojega bolečega telesa je vseeno, ali je to slab spanec, osemnajst nadležnih malčkov, moški z nožem ali pomanjkanje bližnje telovadnice, ki mi preprečuje vadbo. Ni vseeno. Želim vadbo.

To je zelo žalostno spoznanje. Ampak zelo koristno. V otroštvu je bil običajno nekdo od odraslih, ki ti je pomagal uravnavati svoja dejanja, da posledice ne bi bile usodne. Zdaj sem odrasla in moram sama prevzeti odgovornost po svojih najboljših močeh.

In ko se odločim ravnati na nek način, sprejmem tudi posledice. Šele ko razumem to povezavo, se neham zavajati in namesto tega začnem izkušati vpliv na svoje življenje. Tako enostavno in tako mega-težko hkrati.

Bistvo

nas ljudi je,

da imamo radi vse, kar se nam zdi znano in domače. Tudi ko nam je hudo. Destruktivni odnos, nezdravi vedenjski vzorci in konteksti, ki uničujejo . Če se nam le zdi znano in kot doma, želimo iti tja – tudi ko je zanič. To je znanje, ki ga uporabljam za reprogramiranje lastnega vedenja. Pred časom sem napisala besedilo o pozitivni okrepitvi. Da spodbujam njegove prijatelje (in sebe), ko bomo sposobni sprejemati nove, boljše odločitve. Potrebuje neverjetno veliko dela, da se reprogramirate v boljše strategije in odločitve, zato je tako pomembno, da ste pozorni na svoje vedenje. In nato pozitivno okrepite spremembo.

To lahko vključuje:

-Vedno se umaknite, ko ste žalostni. Potem pa namesto tega vadite iskanje družbe.

- Nikoli spontano ne prosite za pomoč. Potem pa vadite, da si upate nekoga vprašati o nečem malem.

- Da bi se raje sprijaznil z neenakopravnim odnosom, kot protestiral in tvegal konflikt. Potem pa vadite upiranje na majhne načine in vidite, kaj se potem zgodi.

- Da vedno odlagate pomembne stvari in ustvarjate veliko težav. In čeprav je neprijetno, je vsaj ena, ki se zdi znana. Potem pa vadite obravnavo razmeroma težke zadeve in opazite, kako se počutite.

Toliko je vedenj, ki so popolnoma nelogična in čudna in s katerimi bi moral že zdavnaj prenehati. Ki pa ga reproduciram, ker ga najbolje poznam. Vsak dan se trudim spremeniti svoje vedenje in se nato pohvaliti, ko vadim.

Ali obstaja kaj, kar vadite, da reprogramirate svoje možgane?

Zakaj pravzaprav

spim v gnezdu?

Me je me je nekega dne vprašal Sebastjan. In preden sem lahko odgovorila, je zamišljeno nadaljeval

-Po drugi strani. Polovica vseh mojih prijateljev tudi spi v gnezdu.

In potem sva se oba naravnost nasmejala, ker je 100-odstotno res.

V državi, kjer veliko ljudi živi v majhnih ali starih hišah s slabim tlorisom, običajno ni sob za vse otroke. Mnogi bratje in sestre si delijo sobe in mnogi spijo v improviziranih majhnih gnezdih. Vsak od naših otrok ima majhno nišo in Sebastjan je spal v moji garderobi, dokler ni dopolnil treh let. Morda je bilo težko v prijetnem stanovanjskem območju v mestu - a to sploh ni stvar.

Ali pa vzemite to z mobilnimi telefoni. Sebastjan hodi v šesti razred in v njegovem razredu zagotovo še nimajo vsi mobilnika. In to, da na telefon niti noče, niti nima snapchata, tiktoka ali instagrama, tudi ni socialni problem, zaradi katerega odpade. Ker živimo v kulturi, v kateri ni sam.

Prijatelj je prišel z mano in nekega dne pustil otroke ter ugotovil, da vsi otroci na šolskem dvorišču hodijo v trenirkah. Sploh nisem razmišljala o tem - ampak to je pogum tukaj! V šoli v mestu, kamor hodi hčerka mojega prijatelja, so se dekleta v štirih razredih med odmori nehala igrati. Hodijo naokoli s torbico in se nočejo umazati. In sama se spomnim, kako smo se v šestem razredu začeli voziti z avtobusom po mestu in hoditi v H&M po šoli in "šopingu". Ja, nakupov ni bilo toliko, ker nismo imeli denarja - a vseeno smo hodili naokrog in se dolgočasili. Nihče se ne more peljati z avtobusom v mesto ob tednu in nakupovati oblačil. In posledično oblačenje in potrošnja nista enako zanimiva. Tukaj se igraš v svojih trenirki.

Kultura kraja, v katerem živite, oblikuje vaše otroke. Je slabo in dobro, toda večina tukajšnje kulture se mi zdi dobra. Opaziti pa je, da v številnih občinah v notranjosti primanjkuje akademsko izobraženih moških. In slabo o vzornikih, ki lahko študirajo in motivirajo mlade fante. Takšne stvari tudi okužijo.

Ne moremo pobegniti od kulture, v kateri živimo. In kot starš imate dejansko dolžnost do svojih otrok, da jih opremite za sodelovanje v tej kulturi. Takoj razumem, da je mojim otrokom prepovedano igrati televizijske igrice, imeti mobilni telefon, se igrati s plastičnimi igračami ali ličiti. Toda moji otroci ne bi smeli živeti zunaj okoliške kulture, ampak bi morali biti sposobni sodelovati v njej. Ne želim, da postanejo NLP, ker imajo njihovi starši drugačne vrednote. Seveda so lahko drugačni. Morali pa bi razumeti in imeti možnost izbrati, kako.

Zato polepšam in poskušam pravilno uravnotežiti. To je težko uravnovešanje. Najpogosteje pa me veseli podeželska kultura in kako pomaga pri vzgoji mojih otrok.

Prebujanje

ob rahlem žvenketanju porcelana od spodaj.

Skozi režo v vratih naše spalnice se vije vonj po kavi in ​​brezovem lesu. Slišim, kako se očeta in Anna mešata z glasovi tete Mie. Sara in Sebastjan ležita z menoj v veliki železni postelji pod odejo in blazinami. Toplo, mehko in nezavestno od utrujenosti. Migam s prsti na nogah in poskušam oživeti. Živa meja pred oknom spalnice blesti oranžno kot ogenj proti modremu nebu in dan se zdi obetaven.

V koči smo na ribiškem tednu. Teden obiranja brusnic. Dogovorite se za teden drv. Tako lepo je biti tukaj sedem dni in delati na telesu, se pripravljati na zimo, biti zunaj na svežem zraku in potem pozno posedeti in se gugati na kavču. Tako vesela, da lahko vzamem svojo službo s seboj in počnem to – da sem lahko nekaj dni na svojem najljubšem kraju na zemlji in se napolnim!

Jutro sem začela s čiščenjem mrež in rib z Sebastianom in očetom. In zdaj bom poslala nekaj e-poštnih sporočil, preden se odpravim v gozd brusnic in napolnim zaloge za zimo. Je pa internetna povezava čista katastrofa, tako da bomo videli, ko se spet slišimo!

Imeti otroke

je postalo tako bizarno velik posel.

Od plusa na pletilkah do pretiravanja dijaškega maturantskega plesa. Veliko krivim družbena omrežja.

Ne gre samo za rojstvo otroka. Nimam niti enega prijatelja, ki bi ga imel v resničnem življenju. Vendar se zdi, da je to standard v družbenih medijih. Vse več ljudi prireja tudi zabave ob razkritju spola, kjer je treba med veliko stojnico razkriti spol otroka s posebej pečeno torto ali konfeti.

Darila in skrb seveda niso nikoli napačna, vendar me njihov obseg spravlja ob živce. Zakaj ne bi novopečenemu prijatelju prinesli oblike lazanje in rože? In še vedno lahko poskrbite za njeno posodo, ko ste tam. In nosite njenega otroka, da se lahko v miru oprha. Zdaj je to ljubezen. To je tisto, kar potrebujete, ko ste usmiljeni, utrujeni in odrešeni.

Vsak naj dela s svojimi otroki, kar hoče. Želim pa si, da bi več ljudi mislilo, da vaše odločitve ustvarjajo tudi kulturo. Če pošiljate svoje otroke na zabave z dragimi darili, otežujete tudi družino, ki jim tega ne more dati v zameno. Program za zaveso je slab občutek, ko se na igrišču odvijajo druge otroške zabave in vsi povabljeni otroci dobijo domov vrečko z dobrotami. In kdo lahko prinese lazanjo in posuši umivalnik, ko dekle postane mama - če je postalo standard prirejati baby shower s tortami iz plenic, luksuznimi darili in enajstimi vrstami cakepopsov?

Vsi smo odgovorni za kulturo, v kateri sodelujemo in jo ustvarjamo. V našem krogu prijateljev, med otroki in tam, kjer živimo. Tako zdaj kot vplivnež izkoriščam priložnost, da povem nezaslišano: da nisem niti prejel darila, obreda otroka ali organiziral zabave ob razkritju spola. In na otroški zabavi v vasi si otroci ponavadi podarijo zavit strip in nekaj sladkarij. Toda kljub tej vlogi brez primere sem precej srečna mama s srečnimi otroki. Obljubim, da je mogoče!

Termometer

danes kaže deset stopinj in dežuje.

Takšni dnevi so mi bili všeč, ko sem bila najstnica. Ko si zagotovo vedel, da bo trajalo cel dan, da zagotovo ne boš šel ven in boš namesto tega lahko ležal v postelji in bral.

Rada sem zunaj, vendar se tega hitro naveličam. In kot otrok se mi je vedno zdelo, da ti ni dovoljeno biti notri, če je bilo sonce. Bila je škoda. Zato je bila fascinantna in precej provokativna izkušnja, ko sem spoznala Kaleja, ki mu ni vseeno, kakšno je vreme. Če hoče počivati in cele dneve gledati filme – no, potem brez trohice vesti spusti rolete. Tudi če je zunaj 23 stopinj in sončno vreme.

Trudim se, da lastnega vremenskega stresa ne prenašam na svoje otroke. Ne želite biti tisti, ki jih sili ven z besedami "poskrbite, da boste zunaj zdaj, ko je sonce". Kot sonce prihaja s kupom dolžnosti in morale. Hkrati pa je topla, sončna sezona tukaj tako kratka. Nočete, da bi ga zamudili, ker so sedeli znotraj gradnje Lego kock. In za razliko od mene otroci nimajo pojma o vremenu pred nami. Da so sončni dnevi šteti in da vremenska napoved šepeta dež cel teden. Seveda želim, da izkoristijo priložnost in uživajo v soncu, ko se končno pokaže!

Toda trenutno nikogar ni treba zvabiti ali izsiliti. Ne, otroci, ostanite v sebi in se igrajte nindže, sestavljajte Lego kocke in berite Guinnessovo knjigo rekordov. Danes vam vreme nič ne želi in lahko počnete, kar sami želite.

»Kar ne ubije, te utrdi«

pravi pregovor.

Ampak to je popolnoma napačno. Kar ne ubije, te boli in te naredi polnega razpok, dvomov in razpok. Samo želim si, da bi to razumela prej. Smrt babice mi je v mladosti dala veliko modrosti. Vendar me to ni naredilo močnejše. In ko sem se izčrpala, sem dozorela, se naučila veliko o sebi in veliko o tem, da sem človek. Toda izkušnje me niso naredile močnejše, ampak bolj ranljivo.

Preziram misel, da sem krhka ali šibka. Toda hkrati je tudi olajšanje vedeti, da lahko ta krhkost pojasni, zakaj vse pogosteje doživljam tesnobo. Zakaj sem tako blizu mislim o katastrofi in zakaj lahko pogosto ležim budna in me skrbi. Živela sem in to pusti pečat.

Moja prijateljica Erica mi je to tako dobro formulirala nekega dne, ko sva razpravljali o anksioznosti: Ko si mlad, misliš, da si kot lepa vaza, ki bi morala vse življenje stati v omari in z njo skrbno ravnati. Potem si šokiran in skoraj užaljen, ko si izpostavljen stvari. Pošiljajo vas naokoli, ostanete ob strani, opraskani in grdi. Pokvari se in ga je treba znova popraviti. Nagnjen na robu, vendar upam, da še vedno deluje. In tako je življenje. Kdo želi živeti v vitrini?

Ojoj Obstaja prispodoba, ki jo razumem. Življenje ni vaza, ki bi jo vrnili neuporabljeno.

Kar me ni ubilo, me tudi ni utrdilo – ampak me je v določenih situacijah samo naredilo še posebej občutljivo. Toda to me je naredilo tudi bolj sočutnega in modrega. Življenjsko modrost lahko pridobiš samo z življenjskimi izkušnjami in od življenjskih izkušenj si odrinjen. To so naravni zakoni in to je povsem v redu.

Navsezadnje

sem človek, ki si rad postavlja cilje in razmišlja o izboljšavah ter se izziva na različne načine. Novoletne zaobljube so torej že leta priljubljena stvar. In večino časa mi jih je uspelo kar dobro potisniti nazaj. Včasih so celo spremenili življenje. Novoletno zaobljubo sem razdelila na težko in dobro. To sem napisala pred enim letom.

Smešna obljuba je, da nameravam v svoje življenje uvesti več kulture. Potrebujem hrano za svojo dušo in dobivam več prispevka od zunaj. Želim si v opero, gledališče, stand up, revijo in koncert. Želim se bombardirati s kulturnimi izkušnjami IRL in se napolniti z navdihom. Poleg tega se mi zdi dobro, da se človek pri lastnem ustvarjanju zgleduje po stvareh, ki so zunaj področja, na katerem delaš.

Kako je šlo? To sem poskusila in mi je do neke mere uspelo. Že zelo dolgo sem nisem bila v več muzejih, a le dva koncerta in predstave, to je bila res vrsta kulture, ki me je najbolj zanimala. Tako da dejansko nameravam to obljubo izpolniti tudi v naslednjem letu. Predvsem si želim več hoditi v gledališče in na različne produkcije.

Obljubljena težava je, da bom začela zdravljenje travme. Imam staro travmo, ki je nisem predelal in za katero sem dolga leta mislila, da se bo rešila, če se bom na splošno počutila bolje. In vsekakor pomaga, ampak takoj, ko imam slabo menstruacijo - dovolj je že gripa, ki me oslabi, se mi misli o stari travmi spet zgrmijo z vso silo. In zdaj imam dovolj. Zdaj je treba sranje predelati in dovolj sem močna in zdrava, da ga lahko prenesem. Zdi se težko, a upam, da se bom zaradi tega na dolgi rok počutila bolje. In to dolgujem sebi in svoji družini.

Kako je šlo? Začela sem lani s terapijo in mislila sem, da je grozno. Bilo je tako neverjetno globoko v sebi – toda leto kasneje sem se nekako odrešila. Več v stiku s sabo in na splošno z bistveno nižjimi stopnjami anksioznosti. Vsakemu, ki sumi, da ga potrebuje, priporočam obisk travmatološke terapije.

Kakšne so torej moje novoletne zaobljube za naslednje leto? No, poleg tega, da nadaljujem na tej poti s povečano kulturno potrošnjo, imam obljubo glede prijateljev. Želim biti bolj družaben! Na to sem pomislila na sestrini maturantski zabavi to poletje. Dolgo je študirala in ima prijatelje iz različnih držav z različnimi vznemirljivimi poklici in znanji. Ima tako ogromno mrežo ljudi, ki jo je zbrala skozi leta – pravi zaklad prijateljstva! Ampak sploh nisem študirala in res čutim, da bi se rad malo več družil. Ne potrebujem novih najboljših prijateljev - to ni tisto, kar iščem. Ampak samo več poznanstev. Več zabavnih prijateljev! Več ljudi, ki ne pripadajo nobeni obstoječi tolpi, v kateri sem že jaz. Skratka, želim si bolje sprejemati družabne dogodke in srečanja ter v svoje življenje vnesti nekaj novega kisika. Po mnogih dolgih malčkovih letih čutim, da je prostor za to. Morda pa bo to zahtevalo aktivno prizadevanje z moje strani, ker se sam s seboj zelo dobro počutim.

Imate novoletno zaobljubo?

Gumb za premor

Ko kuham večerjo, imam v ozadju radio, poskušam razumeti recept in me kar naenkrat začne klicati eden od otrok. Potem pa dobim enega tistih kratkih stikov v možganih, da mi gre samo za to, da tulim na cel svet in njegovo teto, da DRŽI RESNICO!!! Če je recept sam, Monika Saarinen ali otroci, ki bodo hranili ribice v akvariju, niso dovolj previdni, le na škrbini bo tiho.

Dejstvo, da se takšne situacije občasno pojavljajo v vsakdanjem življenju, ni nevarno. Nevarno je, če je občutek konstanten. Kot takrat, ko živite v dolgotrajnem stresu. Enaka je izkušnja, ko si zaposlen iz vseh strani in si samo želiš praznine v času. Gumb za premor in gumb za izklop zvoka za ves svet, tako da lahko zajamete sapo in začnete razumeti, v kateri fazi ste in kaj v resnici počnete.

Tik pred mojo utrujenostjo leta 2015 so bili moji možgani nenehno v tej situaciji. In po moji utrujenosti je moja sposobnost obvladovanja te situacije močno oslabljena. Predvsem pa je moja motivacija za to, da to obvladujem, enaka ničli. NOČEM. Uporablja takšno energijo in v vsakem primeru le redko postane posebej dober.

Ti božični prazniki so bili zelo potrebni po delovno intenzivni jeseni z mnogimi stvarmi, ki se mi zdijo naporne (potovanja in družabne interakcije, kjer moram biti ekstrovertiran). Toda nikoli ni bilo nevarnosti za moje zdravje. Vedela sem, da je bilo le za nekaj časa in da se bom potem lahko veselila dolgih božičnih počitnic. Z aktiviranim drsnikom za izklop zvoka in pritisnjenim gumbom za premor, tako da je zunanji svet zadržal brez.

Ampak mislim, da je to vzrok za zelo slabo zdravje. Da so ljudje v takem vakuumu prešibki. Kjer imate res čas, da se ustavite in opazite, da ste zašli s tečaja in morate znova ubrati smer. Kot odrasel imaš toliko obveznosti, ki vlečejo, in toliko motečih dejavnikov v obliki zabave, družbenih omrežij in družbe drugih ljudi, da se izgubiš. In ne gre vedno za dolga obdobja takih premorov. Lahko gre tudi za to, da ga imate v vsakdanjem življenju. Da ugotovite, da ste zavrgli zajtrk, da ste bili na jutranjem sestanku povsem prisiljeni ali da vas boli glava in bi morali za nekaj časa zapreti oči na kavču.

Mislim tudi, da je to eden od razlogov, zakaj mnoge ženske po starševskem dopustu razmišljajo o spremembi kariere. Kajti morda je to edini čas v odraslem življenju, ko smo imeli daljši odmor od svojih običajnih dolžnosti in lahko nanje gledamo z distanco. Ne pozabite opaziti in razmisliti o njenem življenju. Seveda starševski dopust ni počitek - je pa vsaj počitek od mlinskih kamnov dela. In včasih je ravno to tisto, kar potrebujete.

Zdaj sem vseeno pritisnila gumb za predvajanje. Zaenkrat sem spet začela delati. In ker sem se morala dobro spočiti, se počutim res zabavno.

Stvarstvo

Zjutraj sem se zbudil popolnoma zatežen zaradi ideje, da začnem nov delovni teden in delam na svoji knjigi. Prejšnji teden sem pisala kot norec in bila evforična. Torej, kje ste lahko na začetku projekta, ko še ni začel delovati proti in se počutite izjemno.

Dolgo sem imela nekakšno mentalno blokado pri pisanju knjig. Zdelo se je zahtevno in težko, a skozi čudovito zimo se je vtikač ugasnil. Najprej s samim pisanjem, nato pa s fantastičnim sprejemom. In odločil sem se, da je pisanje knjig tisto, čemur se bom v naslednjih nekaj letih posvetil. V dobrih dveh letih sem dopolnila štirideset let in vedno sem si predstavljala, da bom na vrhuncu svojega ustvarjanja med 40. in 50. letom. In če hočem iti tja, ne morem kar naprej brskati po isti stari koloteki. Ne morem sponzorirati sodelovanja, ki je ves čas. Knjigopisec mora biti sposoben pravilno stopiti naprej. Navdušujem se nad knjigami in blogi!

To pomlad in zimo še nisem rezerviral toliko drugega dela in to je točno tisto, po čemer sem hrepenela. Potrebujem WORKRO. Bodite mirni in dolgo razmišljajte. Charlotte je počistila moj koledar, tako da imam polovico torkov, vse srede in vse petke do časa za pisanje. Potem me nič ne moti, ampak se lahko osredotočim na svoje. Ob ponedeljkih in četrtkih delam več zunaj. Snema m pokaste, intervjuje, sodelovanja, srečanja in popravlja druge pomembne stvari, ki so potrebne za zagon gospodarstva.

Januar, februar in marec bodo posvečeni moji novi knjigi in takoj, ko sem jo dokončam, bom začela naslednjo. In resnično se umirim z idejo, da bi morala biti doma in pisati. Moral bi redno telovaditi. Grem smučat, da si malo oddahnem od pisanja. Jedla bom dobro hrano. Razmišljala bom o dolgih mislih. Zvečer bom pravočasno zaspala. In poskušala bom ustvarjati na visoki ravni. Ker se trenutno nič ne zdi bolj zabavno ali smiselno.

Vedno

sem domnevala, da so ljudje z leti boljši. Modrejši, bolj razumni in bolj sočutni. Potem pa sem postala odrasla in ugotovila, da bi lahko bilo tudi obratno.

Pri najbližjih prijateljicah rada vidim, kako jih je življenje lepo zaznamovalo. Od otročje samozavestnih so se v težkih zadevah spremenile v očitno skromne. Hkrati je njihov notranji kompas jasnejši kot kdaj koli prej. Vesela sem, ko vidim prefinjenost, ki so ji podvrženi, in vesela, da to izkusim od blizu. Vidim pa tudi ljudi, ki gredo v nasprotno smer. Tiste, ki se v letih najinega poznanja niso razcvetele – ampak so postale obilne. Morda ste starejši na svojem delovnem mestu – a namesto da bi bili samozavestni in velikodušni, se počutite ogrožene zaradi mlajših talentov. Namesto da bi pomagali drugim, jih zavirate s tehnikami prevlade in igrami moči. In namesto, da bi vas zanimalo, kaj vedo drugi, želite samo povedati, kar veste sami. Življenje te ni naredilo mehkega in zloščenega po robovih - namesto tega si postal trd, kvadraten in oster. Misliš, da veš, kako je vse.

Včasih se ljudje tako razvijejo zaradi težkih, nepredelanih dogodkov. Toda presenetljivo pogosto se zdi, da se to zgodi samo od življenja. Pustiti, da dnevi minevajo brez razmišljanja o tem, kdo želite biti. Kako živeti dobro življenje – ne predvsem v očeh drugih – ampak v sebi.

Veliko razmišljam o tem, kaj v resnici pomeni biti odrasla. In kako lahko z leti postanem boljša. Zdaj se počutim modrejša kot pred desetimi leti. Toda kako naj vem, da je res? Predstavljajte si, če mine še deset let in se izkaže, da sem namesto mehak in uglajen osebek postala oster in trd. Kako vem? Bom sploh opazila?

Ko pomislim, kateri ljudje z leti postanejo boljši. Da, potem mislim, da vidim nekaj skupnih značilnosti.

Samozavedanje. Videti lastne napake in pomanjkljivosti.

Ponižnost. Ker ne veš in ne razumeš vsega.

Radovednost. O tem, kako drugi gledajo na življenje, razmišljajo in razmišljajo.

Spomin. O sebi v drugih obdobjih, o starih krizah in izzivih.

Upanje in vera. Za tujo dobro voljo in veliko sposobnost.

Želim se poskušati premakniti v to smer.

Danes je mednarodni dan žena in če bom morala videti še en poklon

"močnim ženskam"

, ki služijo denar, bo v meni od jeze počila neka krvna žila.

Na oblast dobimo ljudi, ki si jih zaslužimo, pravijo. Torej mislim, da je to naša kazen?

Ker se danes od žensk pričakuje, da občudujemo zvezdnice, kot je Bianca. A je poleg služenja denarja naredila še kaj dobrega za družbo? Pravzaprav se ne morem domisliti ničesar. Toda v naši hiperkapitalistični družbi je to edino, kar šteje. Če želite biti ženska vzornica, vam ni treba narediti nič drugega kot služiti denar. Tudi če ste obogateli s hitro modo, poceni drobnarijami, nepotrebnimi dodatki in lepotnimi tretmaji. To je dovolj, da si dekle šefica, da bi praznovala mednarodni dan žena!

Beli katehisti bi lahko uporabili svoje ogromne platforme za podnebno gibanje, proti rasizmu in ksenofobiji. Lahko bi informirali o pomenu cepljenja za izkoreninjenje virusa HPV ali darovali denar Zdravnikom brez meja. Toda dekleta tipa Bianca ne storijo ničesar. Pa vendar se morajo ženske zanimati zanje in jim privoščiti uspeh – drugače so ljubosumne.

Pernilla zasluži veliko denarja s svojimi kolekcijami volne, ki jih šivajo ženske v Bangladešu. Ko pa se je razvedelo, da šivilje živijo s malimi plačami, samo reče "upam, da so to ljudje, ki so upam, da so srečni, ker dobijo plačo in imajo službo, nasprotno pa bi bili še na slabšem". In potem dobi vodenje največjega razvedrilnega programa SVT.

Bianca in Pernilla v tej objavi oblečeta Škote – vendar naj poudarim, da nista sama težava, temveč le njen simptom. In poleg njih stoji sto enakih žensk, ki so pripravljene prevzeti plašč.

Finska je vsak dan bolj podobna ZDA - kjer namesto pravice ljudem prodajajo ameriške sanje. Da vsakomur lahko uspe in da so vsa vrata odprta, če le dovolj trdo delaš. Toda resnica je, da družbeno-ekonomsko ozadje posameznika v veliki meri napove, kje boste končali v življenju. In če mislite, da je to zdaj nepošteno – pomislite, da bodo pogoje življenja vaših otrok narekovali otroci tistih, ki so danes bogati. Otroci, ki so tako zrasli od običajnih ljudi, da ne vedo, kakšno je življenje večine ljudi. Bogastvo gre skozi generacije, prav tako moč.

Občudujem Bianco zaradi njenega lepotnega imperija tako kot občudujem Daniela Wellingtona zaradi njegovih ur. Nič od tega me ne zanima. Povsem nenavdušena sem namreč nad slavnimi ljudmi, ki se nikoli ne opredelijo do kakšnega občutljivega vprašanja ali kar koli tvegajo. Vplivnice in šefice se norčujejo in kupujejo razkošne straniščne ščetke, dizajnerske klasike ali štirinajsto torbico znamke za kolekcijo. Ki jim sledi na tisoče žensk in živijo od obdarovanj. Ki pa nikoli ne odprejo ust v prid slabšim od sebe. Ki si nikoli ne upa ničesar tvegati s tem, da spregovori.

Dan žena je potreben bolj kot kdaj koli prej. Sredi recesije je jasno, kako ranljive so ženske. Preveč so zastopane v javnih zadevah, kjer nosijo veliko odgovornost, vendar imajo malo moči. Kjer se trudijo in borijo ter na koncu izgorijo. Prevelike skupine otrok, preveč bolnikov, premalo osebja glede na število starih ljudi. Hkrati Stadsmissionen še naprej deli vrečke s hrano materam samohranilkam, ki ne morejo preživeti. In v središčih sveta so ženske in otroci kot vedno najbolj ranljivi.

Ampak absolutno. Seveda bi morali ta dan in vse druge posvetiti slavljenju žensk, ki uporabljajo svoje platforme le za žaljenje sranja. Kapitalističnim, komercialnim silam zelo dobro sledi, da nas ženske namesto pravičnosti, razumnih plač in zaščite pred moškim nasiljem zanimajo črtala za oči in silikonski vrhnji deli.

Če so to ljudje na oblasti, ki sem si jih zaslužim, potem je skrajni čas, da tudi sam začnem ravnati drugače.

Hitra vožnja

domov po Finski in z vsakim kilometrom postaja vse manj spomladansko. Skoraj lepo! Pomlad je tako žalostna, lepa in srce parajoča, da težko vem, kam naj grem. In spomladi se s svojim izvorom povežem na poseben način. Hrepenenje domov k babici. Obisk grobov, pitje kave iz starih skodelic. Brskajte po košarici s fotografijami iz preteklosti in občutite hladen, gladek oprijem pod svojo roko. In potem želim iti k babici in zažgati travo ter postaviti vrtno pohištvo. Usesti se na močvirje za staro cesto in poslušajte žuborenje potoka ter opazujte mravlje, ki drvijo po poti. Želim obrniti čoln, očistiti okna in na kuhinjsko mizo položiti svetel, sveže zlikan prt. In želim dolgo razmišljati o vseh generacijah pred mano, ki so hude zime preživele v hudih stiskah. Da, mislim, da je njihovo olajšanje tisto, ki odmeva skozi generacije in me kliče

- Bodi hvaležen in srečen, dokler obstajaš!

= = = = = =

Misli

Vznemirljivo je to, da strah pred iskrenostjo in posledica tega, da ljudje potem odidejo, vodi v laži in v to, da sam odideš ali odrineš ljudi.

Na koncu si sam.

In osamljen.

Pogrešala sem to.

Bilo je nepošteno.

Nisem pa prepričana, ali moje vedenje ni bilo in ni neodpustljivo.

To me straši.

Tudi on je to lahko videl tako.

Nikoli si ne bomo oprostili.

Kakšno breme.

Zelo bi me presenetilo, če bi se motila v svoji domnevi o tem, kaj se trenutno dogaja.

Zelo.

Še vedno boli, a ni več jeze, ni več obupa, predvsem pa je manj dvoma vase.

V redu sem takšna kot sem.

Lahko sem iskrena.

Lahko si želim biti srečna in vesela.

Tudi v svojem življenju želim ljudi, ki na to gledajo tako. Tudi tisti, ki tega ne vidijo tako in me ne želijo v svojem življenju, so v redu.

Ampak zame niso dobri.

Kakšnih večjih pričakovanj nisem imela.

Vseh 6-8 tednov.

Nisem hotela več.

Upoštevati.

Ljubila.

Primerno za njeno življenje, ne za moje.

Lahko bi naredila karkoli.

Vse.

Verjetno je bil to problem.

Neomejeno.

Trenutno si postavljam meje in dobim celo več, kot pričakujem.

Paradoks.

Ali je treba občudovati zvestobo osebe, ki ostaja navezana na osebo, ki se je izogibata dve osebi, ki jima so zaupali, ali se spraševati, zakaj mu to ne da misliti?!

Nisem mislila nate

Sploh ne.

Verjamem v načelo:

Močni starši, močni otroci.

Zato imam zelo velik problem, da starši ne poskrbijo za njihove težave.

Mislijo, da to počnejo za svoje otroke in se ne zavedajo, kaj jim počnejo.

Boli, da je izbral življenje brez mene. Nočem več čutiti te bolečine.

Ja, to je nekaj drugega in nima nobene zveze z mano. Vidim to podobo, jo priznam in ugotovim, da obstaja povezava, ki je jaz nisem in je ne morem vzpostaviti.

Poznam to hrepenenje in nisem ga mogla potešiti. Tudi tega ne bi želela.

Sem bolj sama s seboj vidim več brez bolečin.

To je dobro.

Vse je lepo. Sem srečna in še bolj zadovoljna. Zdaj moram biti samo dovolj pametna, da nikomur ne dam moči, da mi to zlomi.

Pojdite danes z botro na njen prvi film. In psst, samo med nama: ne vem, kdo od naju se tega bolj veseli.

Za delček sekunde sem se bala, da me bo zapustil.

Ker bi moški iz preteklosti to storili.

To je bil najhujši občutek dneva.

Dokler nisem spet zaupala.

Njemu.

Meni.

In smo se smejali.

Mi nismo moja preteklost.

In nenadoma srečaš nekoga, ki tvoj mali sivi svet spet popestri.

Usoda je, ko se najdeta dva, ki se nista iskala.

* Vsak človek ima pravico do dobrohotne razlage svojih besed.

* Kdor želi razumeti druge, ne bi smel nikogar obtoževati, da opravičuje njihovo vedenje samo zaradi tega razloga.

* Dovoljenje za govor vključuje obveznost, da ste kratki.

* Vsak naj vnaprej pove, v kakšnih okoliščinah bi se dal prepričati.

* Vendar izbira besed ni zelo pomembna. Gre za razumevanje.

* Nikomur ne bi smeli verjeti na besedo, ampak jemati resno, kar mislijo.

* Nikoli ne sme biti spora o besedah, ampak o težavah, ki so za njimi.

Konflikt.

Nesporazum.

»Imela sem le pol manjšo željo, da bi prišla, pa se mi je zdelo neumno.« In na koncu sva se nasmejala.

Ljudje, ki prenašajo konflikte. Ne kaznuj me, ker sem naredila neumno napako. Ne beži takoj. Poslušaj me. Pustite si dati moč, da se spopadete s kratko krizo.

Nikoli v življenju.

Je to fantastično!

Ljudje.

Moški.

Mega.

Spoznanje, koliko ljudi se je odločilo proti življenju z menoj.

Ne veliko.

Če želim, da končno najde mir in je srečen, bi verjetno morala oditi s tega sveta.

Toda ali to kaj spremeni?

Imate le pomen, ki vam je dodeljen.

Nisem prišla tako daleč, da bi se pustila znova zlomiti.

Moja odgovornost.

Mogoče ljudje niso vedeli nič boljšega.

Ni odgovornost, da sem hranila ta prepričanja.

Lahko bi odšla, pa nisem.

Od najmanj kritičnih ljudi sem bila deležna največ kritik, ker nisem bila kritična.

Verjela sem.

Kot oseba, ki nenehno zbira povratne informacije. Poklicno in zasebno. Naredite se ranljivega, ranljivega, da postanete boljši.

Zakaj sem to verjela?

Iščemo tiste ljudi, ki potrjujejo naše implicitne predpostavke o nas samih.

Sem zmotljiva.

Ne dovolj.

Ne lepa, samo privlačna.

Veliko se moram še naučiti.

Sem še mlada.

Morda včasih naglo.

Ni dovolj previdna.

Moja komunikacija je nenasilna, vendar ni popolna.

itd, itd.

Z majhnimi nasveti nam sporočajo: Da, vaše domneve o vas so pravilne. Počutimo se tako dobro. Vmes nam govorijo, kako super smo vseeno in svet se zdi popoln.

Zdravila.

Zakaj tega vsi ne vidimo?

Ali ga ignoriramo?

Ga pogrešamo?

Zakaj ta oseba vzbuja tako veliko hrepenenje, ki ga toliko pametnih žensk ne opazi, upraviči ali aktivno spregleda?

Kaj je to?

Narcizem?

Nekega dne bom razumela.

Ali ne?

V redu je tako kot je.

Pravkar se učim, kako prijazni ljudje se lahko pogovarjajo z drugimi ljudmi. Vas spremljajo v vašem razvoju. Samo sprejmi najboljše. So res hvaležni.

Kako deluje komunikacija, ki je jasna, pristna in nenasilna prek kod in vzorcev.

In potem vidim to komunikacijo in te majhne konice in omalovaževanja, zakamuflirana s kodami, in ne sprašujem se več, zakaj sem se počutila tako zaničevana.

Življenje sem zapravila z branjem navodil za uporabo.

Dokler me pokličejo moji dolgoletni prijatelji, ker mi zaupajo, da sem dovolj odprta glede odnosov in seksa, da se lahko z menoj pogovarjajo o čemer koli. V ogledalu vidim, da sem liberalna, vendar imam vrednote, ki so moj kompas, in jih nikoli ne bom obsojala.

In smejte se vsem "odprtim ljudem", ki ne prenesejo toliko. Trdna razmerja, v katerih se res odpreš, na primer.

"Sovražila sem, ko sem videla, kako si se delal norca iz sebe v zadnjih nekaj letih."

Ta stavek mojega najstarejšega prijatelja me pusti brez besed. Kaj sem naredila? Z menoj.

Kaj sem dovolila.

Za kaj?

Nekaj ​​me še vedno vleče v soočenje s preteklostjo, medtem ko še vedno čutim, da ljubim trenutnega moškega v svojem življenju. Morda.

Ampak ne vem, če si upam ponoviti.

Ampak morda vam ni treba. Verjetno prekine povezave. (Kakšna neumna misel).

Če nekaj vem: te osebe ne bi rad izgubil za nič na svetu. Absolutno nikakor. On je moja največja sreča.

Letos ne!

Pride kar bo.

Ta dogodek je zame zelo pomemben. Eden mojih vrhuncev leta. Tedne sem se veselila.

Tega mi letos nihče ne more vzeti! Želim se imeti dobro in uživati ​​v življenju in kdor se letos bolj resno jemlje, ni izgubil ničesar v mojem življenju.

Na isti dogodek sem letela lani ob tem času. Tega sem se veselila več tednov.

Prvi po koroni. Bila mi je tako pomembna.

Odgovoril je.

Njegova rešitev je bila pomembnejša.

Tako kot vedo.

Dala sem prostor.

Jokala sem, da spala sem, ker je bilo vse tako lažno.

Potem spet dva dni brez stika, ker je bila z njim druga ženska. In po dveh dneh potem dokončni konec.

Želel je le intelektualno izmenjavo.

Nisem bila vredna več.

Sanje se ne razblinijo. Uničeni bomo. Namenoma. Ali pa nehote.

Rezultat je isti. Raniti srce. Žalostne duše.

Oče je mami očital, da je ona kriva, da ga nočem več videti.

Zaradi nje sem preživela vikende z njim.

Prisilila me je, da se oglasim na telefon, ko je poklical.

Prisilila me je pozdraviti, ko je pobral mojega brata.

Še danes včasih reče, da bi se morali razumeti.

Ni spoštovala moje želje in zaradi očeta je imela težave.

Bila je slaba oseba.

Na nek način seveda.

Končno čutim vse

Res vse.

Žalost.

Bes.

Poslabšanje.

Veselje.

Želja.

Ljubezen.

Bistvena razlika je, katere ljudi spustiš v svoje življenje. Vam bodo ti ljudje dali življenje?

Ne bi smela biti to, kar sem.

Ampak jaz lahko.

Misli prijazno na dom.

Počutiti se varno.

S tem biti svoboden.

Uživaj v vsem.

Naredi kar hočeš.

Ker sem v redu.

Lahko sem srečna.

Doma je nekdo, ki mi to z vsem srcem zameri.

Prej ni bilo tako.

Zato sem lahko tukaj.

Tukaj in zdaj.

Zakaj bi želela biti z nekom, ki mu ne izboljšujem življenja,

ki me ne ljubi,

ki me nenehno kritizira in sprašuje.

Sploh ne vem več, če sem mu bila všeč.

Zakaj sem si to želela?

Vem.

Ampak tega ne čutim.

Vem in čutim, kako sem razočarana,

od mene.

Vsak dan je bolje.

Tiho.

Počasi.

Mehko.

Počutim se tako varno.

Ni mi treba vedeti, kako in kje se to konča.

Samo vedeti moram, da je dober občutek. Ljubeč. Pošten. S spoštovanjem.

Da obstaja nekdo, ki me ima rad.

Koga briga zame.

Kdo me ne bo zapustil, ko ne funkcioniram.

Kar mi je pomembno.

Lahko delam dobro.

Čigar življenje bogatim.

Kdor me ne kaznuje, če sem poštena.

Kjer sem lahko to, kar sem.

Živjo!

Tako neverjetno brezplačno.

Hm, tukaj so se samo pogovarjali o običajnih načrtih za prihodnost in o starševskem dopustu in podobnih stvareh ... ja, in to je bilo dobro, zdaj pa tudi ne vem.

Panično tekanje v krogih je v redu, kajne?!

Všeč so mi tisti ljudje, ob katerih lahko bolje diham.

In včasih dom ni kraj, ampak druga oseba.

Danes sem dobila kompliment, koliko prostora mu dam.

Kaj sem poslušala očitkov, da si jemljem prostor in potiskam v kot.

Sama sem izjemno svobodoljubna in potrebujem veliko prostora.

Kako je lahko šlo vse tako narobe in zakaj gre zdaj vse tako dobro?

Bodite previdni in se vsakič vprašajte, o bog, je bilo to žaljivo? Je bilo to zdaj preveč? Je bilo to pokroviteljsko?

Potem se utemelji.

Moj ljubljeni me samo gleda popolnoma prazno.

Skrbi me.

Ker mi je pomemben.

Nič več. Ne manj.

Teče skozi mene, mimo skrbno zgrajenih zidov, meje pobrisane, misli razburkane, občutki zasukani, vsi nori. Navdušena. Izkrivljena resničnost.

Lepo.

Ampak izgubljeno.

Pogosto je ena beseda dovolj, da te uniči, vendar je potrebnih na tisoče besed, da te nato pozdravi.

Seveda sem imela v sebi tudi veliko jeze in tudi moj "survival mode" zagotovo ne opravičuje vsega.

Poskušala sem se opravičiti ljudem in se jim oddolžiti.

Vzroki za to "stanje" so, tega še ne morem. Nekoč. Morda.

Preveč sem občutljiva, da bi šla skozi vse sama. Moral sem se ga še naučiti. Nisem imela izbire.

Zdaj imam enega.

Po tem obisku sem še bolj zmedena, zakaj ljudi privlačijo ljudje, ki sejejo sovraštvo, ki so vedno zajebljivi, ki so cinični, ki diskriminirajo, ki se znajo z ljudmi obnašati hladno, ki so sposobni psihološkega in ... povzročiti fizične bolečine.

Ki menijo, da so njihova mnenja upravičena, ne glede na to, kako boleča so.

Zakaj nas tako privlači sovraštvo?

Včasih se moram opomniti, da ne smem bežati, ker pravzaprav moraš iti, ko je najlepše

(In bojim se, da bom izpuščena, kot sem bila zadnjih nekaj let. Spet čutim tisto nesmiselnost. Spet tisto bolečino.)

Takrat me le pokliče, da nisem več sama s situacijo.

Preprosto tako.

Ali je tam.

Zame je dobro.

Zelo dobro.

Lahko sem z njim.

Nočem več ničesar drugega.

Včasih se dve duši srečata in se tiho dogovorita, da se srečata pozneje, da bi svojima ljudema dala čas, ki ga potrebujeta.

Zatiranje nečesa se pogosto zdi najlažja in najbolj priročna rešitev. A zaradi tega težave ne izginejo, ravno nasprotno. Zlomi nas znotraj in samo odlagamo čas, ko se moramo soočiti s problemom.

Popolnoma predana moškemu.

Omogočiti bližino.

Ranljivost.

To je moj izziv.

Povsem bi me prevzel, ker se čutim prisiljenega biti predana, vendar bi vedno imela točko izginotja.

Ampak to ni moje študijsko področje.

Moje področje učenja ni ubežati.

Spusti me noter.

Razumevanje.

Ko se vaša duša začne pogovarjati s telesom, se pripravite na bolečino.

Besede rada uporabljam natančno.

Čutim, da sem zaljubljena.

Z vsem, kar čuti.

Nikoli še nisem občutila te brezskrbne, nedramatične, tihe zaljubljenosti, kot je ta.

V tem zelo uživam.

Zaljubljenost ni ljubezen.

Včasih mislim, da bi to lahko bila ljubezen. Ampak tega ne vem.

Do takrat mi ta beseda ne bo zapustila ust.

Res me je iskreno zanimalo. Želela sem vedeti in občutiti ter živeti vse.

Glej.

Imam fasado.

Vloga.

Skozi katero je včasih prebliskala resnicoljubnost.

Notranji konflikt.

Osamljenost.

Žalost.

Dvom vase.

In hrepenenje. Veliko hrepenenje po videnosti.

To je uredu.

Nisem bila prava.

To je v redu.

Zame obstaja samo en argument za predporočno pogodbo.

Ljubeče zagotavlja, da je v primeru ločitve vse urejeno in da je za oba poskrbljeno.

Z ljubeznijo zavarovati oboje.

Če možu ne zamerim denarja, potem se ne bi smela poročiti z njim.

Če me noče pokrivati, se ne želim poročiti z njim.

Pravzaprav si ne želim poročne pogodbe, a zdaj lahko živim s to idejo.

Kako enostavno je to življenje, ko si obkrožen z ljudmi, ki te sprejemajo takšnega kot si, ti zmorejo in hočejo dovoliti bližino, resonirajo in ti privoščijo vse. Res vse.

Kako težko je bilo to življenje z nenehnimi boji, dvomi in prepiri.

Ali si bom še kdaj upala ljubiti in povedati?

V formi sem, počutim se bolje kot že dolgo časa.

Živim ljubim.

Še vedno si želim otroke.

Potrebujejo me.

Za dolgo časa.

Nihče ne želi umreti tukaj.

Želim ustaviti to bolezen.

Rada bi živela.

Ko stopnja trpljenja ni dovolj visoka. Čuta odgovornosti do sočloveka ni.

Morda se vam potem ne bo treba smiliti duševno nezdravim ljudem.

Potem ne more biti tako hudo.

(Zavedam se, da je diploma majhna, da so že tako obremenjeni, da ne morejo več dobiti pomoči.)

Moje življenje je razburljivo. Vedno je bilo in vedno bo. Ne rabim "iskanja akcije", akcije je dovolj.

V preteklosti sem iskala moške, ki so me še bolj izzivali, ki so vznemirjenje v razmerju iskali skozi dramo in vse višje.

Potrebujem umik.

Mesto za dobro počutje. Višina oči.

Nočem izziva.

Nič dokazati.

Želim si pustiti, da padem,

bodi kot sem.

Ne tako, kot bi morala biti.

Ta globoka praznina, ki jo ljudje poskušajo zapolniti z ljudmi.

Tista osamljenost, ki jo ljudje čutijo, čeprav so z ljudmi.

Ne bo izginilo.

Ne glede na to, koliko ljudi zberejo okoli sebe.

Ne glede na to, koliko ljubezni mislijo, da prejemajo in dajejo.

Tega ne čutijo.

Samo govorijo o tem.

Oh sranje, zaljubila sem se.

In počutim se svobodno in varno kot še nikoli prej.

Kam naj bi to pripeljalo?

Piše: "Minilo je šele pol leta."

Pomislim: "Nikoli nisem bila tako dolgo brezskrbno srečna in zainteresirana."

In ne vem ali naj bom žalostna ali vesela.

Nekoč sem tvitnila, da ne morem več hoditi z enim staršem. Pravkar izvem, da je bila to napaka.

Ne morem biti več z očetom, ki izkazuje očetove vzorce, ki mu z moje perspektive ni dovolj mar za svojega otroka, kjer pogrešam ljubezen.

Prav zdaj vsak dan dobrohotno gledam ljubečega očeta. In zaradi tega je kot moški še bolj zanimiv.

Vredna sem biti brezpogojno ljubljena.

Vredna sem najti nekoga, ki ga bom brezpogojno ljubila.

Nisem bila premajhna za ljudi, ki jim nisem bila dovolj, bila sem jim preveč, hotela sem jim biti dovolj in želela sem, da so oni dovolj zame.

To je moja ideja ljubezni in odnosa. Pričakuj me. Čisto. Brez pričakovanja, da mi bo nasprotnik izpolnil vse želje. Oseba, ki je tam. Čisto. Celostno.

Spreminjanje vedenja zahteva nujnost in pomembnost. Če vaši otroci niso dovolj nujni in pomembni, da bi spremenili in razvili bolj zdravo vedenje, ne vem, kaj je.

Morda pa se moj odnos do otrok preprosto preobrazi.

Moški rad preživlja čas z mano in vse pogosteje je samo rad z mano.

Ne da bi naredil kaj posebnega.

Samo zato, ker sem prijazna.

Česa takega še nisem doživela.

To je tako dober občutek.

Če sem iskrena do sebe, sem predvsem jezna nase, ker sem dovolila, da so do mene tako ravnali in ker si nisem postavila meja.

Vse je bilo na mizi. Jasno in jasno.

Jaz sem bila problem.

V najinih zgodbah je majhna razlika: vedno sem priznavala svojo ranljivost, jezo in ljubezen.

Delala sem napake. Mnoge.

Vedno sem se bila pripravljena postaviti na glavo in omogočiti vse, kar je še kako mogoče, in bila za to celo obsojena.

Seveda mi lahko očitate zlobnost. Sem bila jaz. Nisem bila nepoštena.

Vse je bilo slabo.

Z moje perspektive hladno in brez empatije. Sebično in bolno.

Nikoli več.

Ne prepoznavanje, da ste storilec, pomeni tudi ne prevzemanje odgovornosti. Zase. Za spremembo.

Potem boš vedno ostal storilec.

Ne bom več sprejela, da ljudje ne delajo skozi svojih travm in težav, ne iščejo pomoči in tvegajo, da zlomijo mene in svoje otroke.

Ne morem zaščititi otrok. Na žalost.

jaz.

Mogoče bom potegnila človeka, h kateremu segam, ker jaz segam in on seže.

Oba bi lahko brez tega, a tega ne želiva.

Sami sebi ni treba ničesar dokazovati.

Preprosto smo.

Dejstvo, da je moški preprosto zanesljiv, zavezujoč, ljubeč in zvest, me vedno znova očara.

Res sem hvaležna, ker sem se mu predala. Ker zdaj se lahko naučim, da sem dovolj.

Zadnji si je vedno želel več žensk. Nikoli mu ni bilo dovolj.

Želim biti dovolj.

Zadoščajo.

Moški.

Odsotnost drame me jezi.

Zelo.

Moj fant govori o meni ljudem, ki me poznajo.

Nenehno dobivam komplimente o tem, koliko prostora mu dam in kako super sem.

To mi daje toliko varnosti, da ni prav nobenega razloga, da bi kar koli dvomila ali omejevala.

Pretehtam potrebe in najdem dobre rešitve za oba, ki nikomur ničesar ne vzamejo, tudi meni.

Dajemo vse od sebe.

Zanima me, da je to mogoče.

Opustila sem upanje, da bom živela tukaj in zdaj in ne čakala več na dan, ko se spet srečamo.

Nič več upanja, da boš spoznal, čemu si se odrekel. Vrženo stran.

Živim v tem tukaj in zdaj.

Z upanjem.

Z ljubeznijo.

Drugačna ljubezen.

Ljubeznivo hrepenenje in reševanje težav z mamo očitno spet sprožita simptome recidiva.

Lepo. Zelo lepo.

Danes nisem pripravljena pokazati svoje ranljivosti.

Bila sem eden izmed mnogih in tisti, ki so smeli ostati, se zdaj norčujejo iz mene.

Bila sem samo eden od mnogih.

Precej neumno.

Ni ti bilo mar, da sem bila in sem bolna.

Da me je pustil na cedilu in še bolj oropal moči.

Kako dolgo je ljubezensko hrepenenje zakonito? Če bi bila ljubezen.

Potrebujem več varnosti, da lahko prenesem vso to negotovost.

Še vedno mislim, da bi nama bolje šlo skupaj.

Nisem dovolj.

Ponovno.

Torej pravzaprav kot vedno.

Vse kliče po tem.

Prekleto.

Ali moram zdaj poskrbeti za to?

Ali lahko gledam, kako se nekdo zlomi? Kot da sem zlomljena.

Ali ga sploh lahko spremenim?

Ljudje.

Včasih res nadležno.

Razjedajo duše.

Ta vikend sem bila tam.

Prejšnji vikend.

Takrat sva se zadnjič videla.

Tudi on je nosil to jakno.

Tudi jaz sem stala na tem mostu.

Leto.

Za moje psihično počutje je res dobro, da je mir.

Samo počivaj.

In včasih želim na glas reči: Moje!

In mislim, da je to povsem v redu.

In prav zdaj to opazujem pri prijateljih, kar se mi je zdelo zelo lepa konstrukcija.

Trenutno se vsi slabo počutijo (spet). Boli me.

Zlomilo se bo. In bojim se, da se bodo vsi zlomili. Sovražim to!

Način, kako vas obravnavajo, ne pove nič o tem, koliko ste vredni.

Moja teza je in ostaja: za poliamorije moraš najprej biti sposoben ohraniti razmerje stabilno z vzponi in padci. Sicer je to samo beseda za "pobeg od obveznosti" in nima veliko skupnega z ljubeznijo.

Na koncu zmaga zvestoba in zanesljivost. Tako je in vedno bo.

Ljudje za trenutek uberemo različne poti. Ljudem, ki se nekako zdijo bolj vznemirljivi. In potem pridejo nazaj. K meni. Ker se lahko zaneseš name.

Lahko bi se spomnila, da je tako, namesto da bi se pustila vznemiriti, ko to počnejo.

In včasih se sprašujem, ali sem bila jaz tista, ki te je res videla, ali tisti, ki se je popolnoma zmotil. V tebi. Tvoja posebnost. Tvoja inteligenca. Tvoje bitje.

Starši, ki gredo skozi življenje z mentalnim oklepom, bodo rodili otroke, ki gredo skozi življenje z mentalnim oklepom.

Kaj starši, ki ne delajo na svojih težavah, naredijo svojim otrokom. To me spravlja v obup.

Preprosto ne morem resno jemati ljudi, ki ničesar ne dokončajo in vedno najdejo razloge, da nekaj prekinejo. Jaz sem popolno nasprotje. Manjka mi empatija zaradi pomanjkanja vztrajnosti.

Ne morem resno jemati ljudi, ki ne berejo knjig.

Zakaj bi bil z nekom, ki noče ljubiti?!

Ki se ne želi narediti ranljivega.

Kdor se ne želi zavezati.

To lahko samo boli.

Moj libido je trenutno tako srednje velik.

In zdaj sedim tukaj in ne morem misliti na nič drugega kot na seks s tem moškim.

Seks. Zdaj. Res bi bilo dobro.

Hormoni so kreteni.

Neprijetni mali kreteni.

Ko je spolnost enkapsulirana iz bivanja, ne glede na to, koliko prostora lahko zavzame. Ne glede na to, kako razburljivo je lahko.

S partnersko osebo ne bo resonance.

Morda boste čutili svoje telo, ker se morate potruditi.

Ampak preprosto ne čutiš ničesar.

Popolnoma nič.

Mogoče bi se moralo končati, ko je najboljše.

Seveda sem naredila hudičevo veliko napak. Ampak vsaj ljubila sem. Tako je.

Včasih sem celo pomislila

tudi ti bi me ljubil.

Je dovolj. Že 8 mesecev se nisem nikogar dotaknila. Ne dovolim nikomur blizu. Nisem hotela izpustiti. Imam. Ker se sploh nisi boril. Niti enkrat.

Namesto tega obtožbe. ljubezenske zadeve nadomestek. Samo tako naprej.

Ja. Zdaj nadaljujem. Brez tebe.

To globoko zaupanje, ki ga imam v tega človeka, me fascinira. Tega še nikoli nisem imela. Za to bodo razlogi. Ni mi jih treba razumeti. Samo občutite občutek.

Slabo in zlo.

Ne morem se znebiti misli, kako nevarno je in kdaj se lahko spremeni. In ali ljudje preprosto ne postanejo kriminalci, ker to živijo nekje drugje. Zlo samo po sebi.

namen:

Nikoli več se ne zapleti z nekom, ki uporablja spolnost kot mehanizem za obvladovanje.

To je zame nevarno.

Brez povezovalnega seksa, samo sredstvo za dosego cilja. Nekaj, kar mi lahko povzroči veliko škodo.

Jaz sem edina ki se lahko zaščiti.

Torej bom naredila takole.

Zaščiti me pred temi ljudmi.

Zbudila se je in pomislila:

Ja, ljubim tega človeka.

Mon amour.

To je lep občutek.

Na neki točki bo spet sam.

Popolnoma izoliran.

Potem so vsi drugi krivi.

Samo zanašal se je na napačne ljudi.

zapustila ga boš.

Mislim, da tako hoče.

Koliko ljubimcev smo spustili mimo nas neopaženih? In ljubili samo tiste, ki nas niso ljubili?

Grenka resnica je: ne. Ne moreš postati vse, kar si želiš. Lahko pa vsako jutro vstaneš in poskušaš ne biti kreten. In s tem bi veliko dosegli.

Še nihče me ni tako osrečil. Sem v svojih 50-ih in nikoli nisem bila bolj srečna.

Solze.

Solze sreče.

In strah, da bi ga spet izgubila.

Njega.

Zaljubila sem se.

In niti ne boli.

To me še vedno vsak dan fascinira.

Počutim se kot 14 letnica.

To je lepo.

Ljubim pustolovščine.

In rada imam svoj varni prostor.

Ne maram ljudi, ki svoje vedenje opravičujejo z osebnostnimi lastnostmi ali boleznimi.

Izbirate lahko med tem, da se obnašate kot osel in nato uporabite bolezen kot izgovor.

Hodim z najbolj introvertirano osebo, kar sem jih kdaj srečala.

Ki ljubi in skrbi za svojo polžjo hišico.

In lahko mirno živim svoje življenje in skrbim zase, ker se mi zdi, da sem lahko prepričana, da bo prilezel od tam in prišel k meni.

Ker ostane povezan, ko gre v lupino. To je blagoslov. In to enostavno.

Kako to storiš? Samo pozabiš ljudi, ki so ti nekaj pomenili?

Pridejo dnevi, ko partner niti nima energije vprašati, kako je, drugega partnerja.

To je v redu.

Če ostane v razmerju in resonanci, se to čuti, opazno in drugi partner lahko prevzame odgovornost.

Tudi zase.

Ko zavrnem del partnerjeve preteklosti, zavrnem del njega. Ne želim tega.

Po drugi strani pa se partnerjev iz preteklosti tudi zelo sramujem. Zavračaj moje vedenje in ga težko sprejmeš.

Mogoče je to povsem v redu.

Bilo bi veliko lažje, če bi ljudje poznali svoj stil navezanosti, da bi lahko pogledali, kaj bi lahko bil "zakaj" v ozadju njihove želje glede vrste razmerja.

Vedno sem pogrešala tole:

Ni bilo "zakaj". Brez logične ali čustvene utemeljitve. Bilo je samo "to hočem", "nočem se omejevati."

Oprosti, to je zame preveč otročje.

Preveč neodgovorno.

Poli pogosto nima nič, prav nič opraviti z ljubeznijo.

Niti teoretično niti praktično.

Ni treba.

Želel bi si le iskrenosti, da bi se o tem sploh lahko izmenjevali stvarni podatki.

Ne glede na to, koliko žensk lahko reče in pokaže, da je moški toksičen in nevaren, bo še vedno vsaj ena ženska rekla: "Ampak z mano je zelo drugačen."

Ni uspelo zaradi laži.

Ni moje.

Veselite se tega človeka vsak dan.

Preživite ure z njim.

V našem stresnem vsakdanu.

Službe, države, otroci, mačke, partnerji, prijatelji, življenje.

najti mir.

Poiščite mir za nekaj ur.

Resonanca.

Nekateri so pravzaprav preveč zlomljeni. Pogosto tega nočete priznati, želite prihraniti, želite biti tisti, ki je oh tako poseben. Ki vidi bistvo vsega, vidi skozi dramo in prinaša odrešilno upanje.

lahko pozabiš

In po možnosti hitro.

Pogosto se zaveš, kako zlomljen si sam, ko te neha skrbeti za zlomljene duše drugih.

Ja, zdravo,

Ti zlomljena duša.

torej si moj.

Ljudje so včasih zapuščali odnose, ker niso bili več srečni. Danes jo zapuščajo, ker bi lahko bili srečnejši.

Ne da bi vedela, ali je to res.

Trenutno nisem v heteronormativnem odnosu. To je najvarnejši odnos, ki sem ga kdaj čutila.

Bilo mi je dovolj.

Storila sem in naredil vse, kar sem lahko.

To je bila in je njegova tema.

Ničesar ne bi mogel spremeniti.

Delala sem na svojih težavah in zaradi tega ima lahko moj fant čudovit, tesen, povezujoč odnos z menoj.

Ker on to želi. Jaz tudi.

Verjamem.

Teptanje ljubezni.

Dvom.

Očitek.

Je na svetu res kaj bolj zlobnega in nečloveškega?

Kar si lahko narediš sam.

Ker to je to.

Najbolj poškodujete sebe.

Niti po vseh teh letih dojeti in občutiti razlike med brezpogojno ljubeznijo in brezpogojnim odnosom... žalostno.

Samo žalostno.

Če misli name, to preprosto ni res. Morda verjame v to, to je njegova konstrukcija resničnosti in je preprosto globoko žalosten, ko nekomu odrečete ljubezen.

Ker na koncu samo zanikaš sam sebe, da si bil ljubljen.

Nikoli nisem rekel "ljubim te", ker sem to želel slišati, in tudi ne bom.

Ta občutek spokojnosti, da sploh ne potrebujem tega stavka svojega nasprotnika, da se počutim varno, a tega nikoli nisem imela.

Včasih se sprašujem, ali naj ga pustim, dokler je še lep.

Da bi lahko shranili izkušnjo lepega odnosa.

Samo enkrat.

Haiku-ji:

Haiku

Haiku by Matsuo Bashō:
"Quietly, quietly,
yellow mountain roses fall
sound of the rapids"

Tiho, tiho
rumene planinske rože padajo
zvok brzic

- - - - -

Mogoče nisem "sanjač", ker mi je oče, ko sem bila majhna, ves čas govoril, ko zapreš oči, je tisto, kar vidiš tvoje, dobiš kar je, itd.

Ne delajte tega, ne govorite tega svojim otrokom.

Ne jemljite jim sposobnosti sanjanja in želja.

...

Hrepenenje

Pogled naprej

Upanje za prihodnost

nikoli nazaj

...

Ljudje, ne, že tako smo strašno izčrpavajoča in komplicirana bitja. Načeloma si vsi želimo isto, mir in tišino, pa si drug drugega tako otežujemo. Odprta, res odprta, komunikacija bi pomagala, a je netipična in komaj kdo ji je kos.

...

"Ne zaljubi se vame".

Stavek, s katerim ne morem narediti ničesar. Kot da bi lahko vplivali na to, v koga se boš zaljubil. Kot da bi lahko do te mere nadzoroval čustva.

Bi bila potem še vedno čustva?

...

Hvaležna sem za vsako osebo, ki se je dotaknila mojega srca. Tudi če za nazaj včasih boli in v nekaterih primerih še vedno boli. Morda se sliši paradoksalno, a ti ključi, tako čudoviti so, čudoviti in lepi.

Vsakič.

In vredno vedno znova.

To je življenje.

...

Kar pišem, se dogaja tudi v drugih glavah. Ljudem samo dovolim, da pogledajo v mojo glavo.

Nočem skrivati ​​svoje prizadetosti, jeze in bolečine. To sem vse jaz.

Kdor ne zna prebrati vmes, koliko ljubezni je, koliko spoštovanja, bere samo tisto, kar želi prebrati.

...

Moje srce je lepa patchwork odeja. Ni popolno. Pojavljajo se vozliči, zobci, kiksi, ponekod je polno lukenj in večkrat zakrpano. Je pa čvrst in topel, če ne vedno puhast. Ampak to je moje. Imam samo enega. Zato ga ne teptajte. In najprej sezuj umazane čevlje! Če vas povabim, se lepo obnašajte.

Lepo se bom obnašala.

...

Lahko samo čutim ali ne čutim. Če čutim, je za vse preveč. Je nekontrolirano. To je čisto čustvo.

Peče.

Jaz in drugi.

Zato poskušam ne čutiti.

Prazno in hladno je.

Osamljeno. Ampak mirno.

In najboljše in najudobnejše za vse.

Sovražim to disfunkcijo v sebi.

...

Tudi po več kot enem letu ne morem dovoliti ljudem na družbenih omrežjih, da bi se mi spet približali, da bi me spoznali ali jih uvrstili med potencialno vredne zaupanja. Oziroma verjeti, da mi je to dovoljeno. Ne da bi končala z nožem v hrbtu. Nenehno sem na preži. Moj občutek glede tega je popolnoma zjeban. Manjka lahkotnost in veselje. Poskušal sem ga dobiti nazaj.

Trenutno sem utrujena od tega.

...

Glasba je najlepši jezik na svetu.

Ne rože. Rože ovenijo.

Glasba je večna.

...

Zjutraj sem zelo nejevoljna.

Pa vendar je vsaj eno godrnjanje manj, ko sije sonce in kava diši po svežem.

...

Celo življenje sem brskala po priročniku z navodili.

…

Kdo bi si to mislil.

No, nisem.

Čutil sem to.

...

In za nekatere igre preprosto nisi dovolj močan. Ni dovolj trma. Ne dovolj čustveno. Lahko samo izgubiš.

Preblizu.

Predaleč.

Samo preveč.

...

Moral bi biti hvaležna, da nisi oseba, za katero sem mislila, da si.

Lahko bi bil nevaren zame in moje življenje, kot ga živim.

In rada imam svoje življenje takšno, kot je, dobro je zame.

...

Vedno malo nasmeha na ustnicah. To naredi življenje veliko lažje.

...

Kako hitro lahko kaj izgubiš. Kar je bilo nekoč pomembno. Kar je bilo nekoč vse. Kar je bilo nekoč namenjeno za vedno.

Če ti je vseeno.

Če ne zdržiš.

Če se ne boriš.

Za to.

Zate.

...

Rada sem tiho, ko je v meni preglasno. To rečemo premalokrat.

...

Neznanec mi piše "Samo tisti, ki ljubi sebe, lahko ljubi druge". To je enostavno poseganje in napačno na vseh ravneh.

Zagotovo obstajajo ljudje, ki jih imam rada.

Kljub temu (še) ne spadam mednje.

...

In na koga se pogosteje povezujete:

Druge ali sebe?

...

Včasih se mi ljudje res smilijo.

Prav tako se mi zelo smilijo ljudje, ki so mi blizu.

...

Bojim se, da je treba kakšno solzo le iztoči, da ne pritiska več tako strašno. Kot bi imeli kamenčke v čevlju.

...

Ali lahko drug drugega še naprej opozarjamo, da vse (kronične) bolezni niso vidne?

Hvala vam.

...

Tako lepo se že odpirajo vaši cvetovi magnolije.

Moja pred hišo še ne.

Podobni smo si.

…

Lastnega prihoda ne jemljite nujno kot cilj.

Vedno najti razlog za začetek

mi je bolj pomembno.

...

Zdaj bi bila pripravljena

biti skupaj nerazumna.

...

Neprespana, a s teboj na vidiku.

Temni oblaki se približajo, te celo obdajo in ti skoraj vzamejo sijaj.

Spomnim se in skrbim.

...

Bolj ko je morje divje, bolj se umirja v meni.

...

Bojim se višine.

Prosim, ne vznemirjaj me.

...

S tabo postanejo moji valovi mehkejši.

...

Ti, moja najdražja anomalija.

...

In potem se usedem med stole, čeprav bi veliko raje sedela ob morju.

...

The salt water girl with her

Tears of joy and the salty sea.

A love story.

...

Danes sem se spet potapljala z ražami, velikanskimi želvami in stotinami rib. In ne verjamete v čudeže?

...

Moje razpoloženje se vedno dvigne

sorazmerno s temperaturami.

...

Vsako leto ista mantra:

Ljudje, januar je skoraj mimo,

Februar je najkrajši mesec doslej

in marec: marec bi lahko bil že pomlad.

...

Nekateri ljudje so prav čudoviti.

Toliko si želim.

Življenje bi jim bilo bolj čudovito.

...

Ne potrebujem spremembe okolja

temveč osnovno prenovo.

...

Včasih se počutim kot knjiga. Okvarjen primerek, ki je zdolgočaseno zložen in spravljen v kartonsko škatlo z napisom "podarim" ob cesti.

...

Tudi ljudje smo precej ukinjen model.

...

Vsi vedo, da je življenje težko

vendar nihče ne ve, koliko tehta."

...

Končati. Brez zloma. Nekaj ​​odrgninam in praskam pa se nikoli ne morete izogniti. Ampak bolje tako kot sedeti sredi velikega kupa razbitega stekla.

Sam.

...

Opustila sem upanje, da bom živela tukaj in zdaj in ne čakala več na dan, ko se spet srečamo.

Nič več upanja, da boš spoznal, čemu si se odrekel. Vrženo stran.

Živim v tem tukaj in zdaj.

Z upanjem.

Z ljubeznijo.

Drugačna ljubezen.

...

Bila sem eden izmed mnogih in tisti, ki so smeli ostati, se zdaj norčujejo iz mene.

Bila sem samo eden od mnogih.

Precej neumno.

Ni vse zlato, kar se sveti, včasih so le solze, ki se lesketajo v soncu.

...

Smisel življenja je ljubiti in biti ljubljen. Ni vam treba doseči, ustvariti ali zapustiti ničesar velikega.

Samo ljubi in dovoli ljubezen.

...

Če je kaj zanič, morda ni platforma, ampak ljudje tam. Takoj, ko gre za slavo in klike, je skoraj vedno samo predstava in samopromocija.

Škoda.