31 TEČAJ

Res je hecno opazovati sebe po enem letu.

"Koko?"

So prišli novi tečajniki na predstavitev, no kandidati za, se prav nervozno ozirali po klubu, se jim je videlo, da ni vse po pričakovanjih, izražali svojo nejevoljo z smehom in hihitanjem, da o neumesnih opazkah ne govorim, tudi pogledih, ne sicer zaničevalnih, a malo na oni strani. Namreč ravno sem kidal gnoj spod konja v karjolo (samokolnico), bil usran verjetno tudi po obrazu, ko ti je vroče, se pač obrišeš, sicer kao paziš da ne z tisto stranjo roke, ki je bila ravno prej v neposrednem stiku z gnojem, a ne uspe vedno, tako da je za nevajene prav čuden pogled, za vajene pa pač en priden, ki se potrudi več kot bi bilo treba.

Večina, ene 10, pridno posluša voditeljico, takrat se je potrudila moja trenerka osebno, ko sem sam prišel, me je uvedla kar Neža, a sem se vse eno precej podobno vedel. Potem so še tri grupice po kakšnih 5 komadov, ki zamujajo, klepetajo jih zanima vse kaj drugega, in potem še enih 5 individualcev, ki si mora ogledati že detajle na opremi in po štali, a je vse samo krinka, samo da jim ne bi prišli preblizu.

10 pridnih se skrije v jati, v celoti bodo neopazni, 3 grupe po približno 5 komadov, se skriva za lastno predstavo, posameznim individualcem se pa zdi da jih ne bo nihče opazil, če pomno opazuje pletenje na biču. Al pa na špagi (vrvi) nima veze z materijo ima pa z prisotnostjo v novem okolju.

Povsem novem.

Velika večina je dece iz srednjega sloja, večinoma blokovski, v tistih časih, še ni bilo toliko privatnikov, ki še niso bili na kmetih. Ja v Kranjski gori, še celo v Izoli, kar je oboje malo na naravo, a so obdelali odnos skozi "hot dog" okrepčevalnico, takrat modni hit, ali pa pomfri in viner šnicel v gostilni.

Tako da jih takle neposreden stik z vonjavami in groza še pošlatati konja ni kar tako.

"Saj smrdi!"

Pa ogromen je, sploh me ne šmirgla.

Dejansko, konjiči so bili vajeni vsakoletnega matranja s tečajniki in jih je dosti bolj zanimalo seno kot obisk.

Tako da.

Verjetno je vsako leto isto, samo zame je tako novo. Prvič, ko sem bil sila podoben, danes pa kot stari jahač, čeprav je šele leto okoli in sem bil določen da glumim pridnega, zanesenjaka, kateremu je veliko do konj, kluba, skupnosti, države in socializma in bratstva in enotnosti. To na koncu, sem bolj z levo roko, tisto spredaj, sem bil pa še kar zagret, čeprav so se že pokazale vse stranpoti, vse sicer še ne, a veliko, za katere pa takrat sploh še nisem bil dovzeten. Ne samo to, še mislil sem si, če ste fakjeni, kaj pa to mene briga, a o tem kje drugje.

Danes je o tečajnikih.

Kot običajno se jih bo samo polovica vrnila. Ko preživiš šok okoli vonjav in pogleda na gnoj, se jih večina odloči za kateri drug šport, pa če imajo še tako radi svojega mucka ali kužita, da kanarčka in ribice ne omenjam.

Večinoma, no pol otrok, kakšna četrtina srednješolcev, ostalo četrtino si pa razdelijo malček starejši. Ta kategorija je precej raztegljiva. Od univerze do, ne ni univerze za tretje obdobje, a dosti prej pa tudi ne. Se najde kdaj katera, katera potem sicer kaj kmalu odneha, pa ne zaradi dela na klubu, tu bi še kar udejstvovale, predvsem pri glancanju, saj ne rečem, v resnici je fajn če se kojn (konj) sveti, a ni nujno, je pa dodana vrednost, ni debate. Ene jim celo kite spletajo, a to je potem že tumač. Predvsem jim fali kondicije in ne dohajajo mladičev, tako, da so cokla v razvoju šole, tečaja in jih večinoma potem na kakšno individualno obravnavo preusmerijo.

Sem že pravil, da je 90% punc, pa si zares ne znam razložiti. Sicer je premnogo natolcevanj, posebno med mulci, a so natolcevanja še na mnogo kaj, tako da te teorije nisem resno jemal. Da je pa tudi malo, pa mogoče tudi. A neznank s puncami je na ostajanje, tako da še ena pač ne bo nič kaj večja kriza.

Ok, nima veze.

Ima pa da je tam vmes stala ena, med pridnimi, vse poslušala, a tudi malo okoli gledala, iz česar se da zaključiti da je odprt karakter, zvedava in zato toliko bolj zanimiva.

Zdej, kaj pa nakladam.

Res, je veliko fajnih. V tistih letih pa sploh.

Katerih?

A nisi že mal star za take štose.

Kdo je star?

Ok, no. Mogoče je res kaj na tem, a veselje pa ostane pogledat nov material, že samo zaradi firbca, nima veze z kontekstom.

Tako da sem potem tam stal naslonjen na vile, ko so odšli naprej po štali, ter poslušal trenerkino razlago, kakor tudi komentarje mularije, ter pomno opazoval, kar se pač opazuje v takih trenutkih.

Ko so odšli na dvorišče sem imel takoj polno karjolo gnoja in sem jo prav ihtavo zadegal na gnojno jamo, kao mi frajerji to z levo roko, čeprav je potrebno samokolnico peljati z obema, a občutek ja pa točno tak.

Ko so odšli dol do manježe, nisem mogel zraven, čeprav mi ne bi bilo odveč, a bi moral dobiti vsaj dodatno funkcijo, ne samo statist pri gnoju, smo se pa spakovali, mi stari jahači iz zelencev in komentirali, kar se je pač kdo spomni:

"As vidu uno, kakšne šolnčke je imela, še dobro da ni v drek stopila."

32 Prvo jahanje

Nič ne rečem, čeprav sem se delal da me kaj malo brigajo peripetije znotraj kluba, so se vse eno vse bolj izražale, tako da so mi novi tečajniki prišli kot balzam za oči in dušo.

Ne res!

Tako nepokvarjeni, še ne navijajo za nikogar, razen za naše, a to je na splošno. Če takrat kdo zmaga na kakšni tekmi, pa sploh ne veš da je bila, kamoli da bi vedel ali je pomembna ali je kar nekaj, takih sploh ni malo, a o tem kje drugje, se potem tam na začetku počutiš, en malček ponosen, pa si se samo v tečaj jahanja vpisal, sploh še nisi član kluba.

To namreč tako gre.

Prvo tečaj, potem bomo pa videli. Namreč kandidatov je na ostajanje, uporabnih pa niti ne veliko, se prav čudiš kako to. A to je na vseh področjih podobno.

So stvari katere so ti edino logične, če se še vključujejo v vse splošne koncepte, potem se imaš za pripadnika te skupnosti. A tega sploh ni tako veliko. Ne rečem so kateri še bolj uporabni, a preden mu dopoveš te pa tudi že vse mine in pri takem navalu sploh ni časa da bi se z vsakim ubadal.

 Tisto namreč, jing-jang, nihče ni samo to, ampak je tudi nasprotje. Tako da pri nekaterih traja da izluščiš, da je sicer tečen kt drek, a vse eno fajn osebek, samo potruditi se je potrebno.

Tako da je samo hitra obravnava. Če znaš od ta prve gnoj pospraviti je že ena taka odločilna. Mene so takoj radi imeli.

S časom se mi je odprlo pa še pri konjih, tako da je bil po tehnični strani ene vrste hepi end, vsaj do sedaj.

Če se mi bo le uspelo ne vplesti v zakulisna dogajanja.

Ko pridejo tečajniki prvič na jahanje, je po svoje še bolj divje ko prvič na predstavitvi kluba. Namreč prvič gledaš in se čudiš, si svoje misliš in imaš še vedno možnost da se več ne prikažeš. Ko si pa prvič pred konjem, pa ta del še ni čista katastrofa, a pod konjem pa je. Namreč ko prvič pristopiš se ti zdi konj velik kot nebotičnik. V resnici niti nima veliko z velikostjo kot z občutkom. Sam sem še kar velik, pa se mi je vse eno zdelo da je Danasa 10x večja od mene. Kakšne male miške so pa itak največje herojkle, namreč na konja vsi zlezejo.

Kako je sicer diskutabilno in ta del zna biti precej hecen. Včasih pa tudi z jokom, to se sicer redko zgodi, a imaš občutek, da boš na drugi strani dol cepnil in tistim parim ekstra nadarjenim, katerim je to tudi uspelo, potem od šoka, pa je po moje tega še najmanj, največ je igranje kok sem nesrečen, da se mi je kaj takega zgodilo.

Če bi bilo prvič v zgodovini jahanja, potem te seveda vsi bodrijo, da to ni nič kaj takega, se sicer malček muzajo, tisti, katere pa ne vidiš pa še režijo, a to se redno dogaja, sicer redko, a na tečaj vsaj enkrat, pa raje večkrat. Če kdo to ponovi potem sicer iz tega rata vse splošna veselica, na kar je potem trenerka huda, a se po moje še njej, vsega hudega vajeni, hecno zdi, pa magari glumila tam sila resno tečko in naj vsi takoj utihnemo.

Ok, no.

Saj smo tiho, a se vsak pri sebi malček nasmiha, vsaj v kontekstu, meni je pa v prvo uspelo.

Slonel sem na ograji manježe, dol pri hipodromu, opravil sem že trening, poštrglal konja in vse okoli tega, skratka moja Danasa je sijala v vsej svoji slavi, ko je pristopila.

"Kdo?"

Ja, una od zadnjič, ta zvedava. U, luškica. Takole prestrašena pa še 100x bolj. Tisti očki, ma vse, ne samo oči. Bi jo kar za roko držal, tako sem bil za.

Pri prvem zajahu, smo starejši držali konja, ta čas, ko so tečajniki podoživljali največjo grozo v življenju in so po navodilih trenerke, pristopili, poizkušali vstopiti v streme,

"u matr je visoko,"

poizkušali doseči sedlo,

"sej se na da kje prjet"

 in se zavihteti v sedlo.

Sem ji pomagal dvigniti nogo, takole šele vidiš, kakšen napor je to v resnici na začetku, ker v življenju še nisi takega giba naredil, razen če nisi treniral orodne telovadbe in si delal špago. A tisto je na tleh, tole je pa u luft. Pa ravno tako se dojema. Ni sicer popolna špaga a se točno tako dojema. S časom sicer pogruntaš, potem ko je že ene vrste rutina, da se je potrebno istočasno prijeti za sedlo, odgnati in malček poskočiti in potem tisto sploh ni več tako nemogoče, čeprav tudi potem to ni da bi z zavezanimi očmi ali v rikverc, ali celo s tremi piri v riti.

Kar se je sicer tudi dogajalo, ne v rikverc, a so jih potem izključili iz tega kluba.

Me je prav zaupljivo gledala potem, ko je bila na konju in sem še držal uzdo. Danasa je sicer že začela z ušesi nazaj, kar nakazuje, zdele bom pa eno ušpičila, a sem ji tudi prav prijazno šepetaje prigovarjal in se ni mogla skoncentrirat na tamalo, tako da začetek sploh ni bil tako klavrn, kot v mojem  primeru.

Naredili so ene 5 krogov pod budnim glasom trenerke, a takrat itak tečajnik še nič ne ve kako se dirigira konj in so konjiči na trenerkin glas speljali, zavili pospešili, ne ni bilo še kasa ali celo galop, do tega pride, galop šele proti koncu tečaja, kas pa mogoče drugič, pa reje tretjič. Tudi ustavili so se na trenerkin glas. Potem smo zopet skrbniki prevzeli uzdo in pomagali, vsaj sam sem moji, da se je skipala.

Ko končaš prvo ježo je konj že pol manjši, sicer še vedno ene 5x večji, pol je pa že nekaterim samostojno uspelo sestopiti.

Moji sicer ne, a ne vem če ni ni pasalo da ji pomagam, meni pa tudi, kaj pa vem. Tudi trenutek, ko se roki razdružita, namreč pri sestopu sem ji podal roko, katero je hvaležno sprejela, se mi je zdel da je bil malček daljši kot bi bilo potrebno, a meni se itak vse mogoče zdi, in je povsem mogoče da nič od gornjega ne drži.

Se mi je zahvalila in me prav očarljivo spod čela gledala.

Potem je pa že drugi krog tečajnikov pristopil. Tudi naslednjim sem pomagal pri vzponu in sestopu a se ni nikjer zalesketala iskrica v očeh. Enim se je pač normalno zdelo da jim kdo pomaga, sploh ne vedo, da to ni po difoltu, sam sem moral leto prej vse to sam opraviti, Neža me  ni čisto nič šparala.

33 Osnove

Tečaj traja mesec dni, vsak torek in četrtek. V resnici se ne spomnim, a bi lahko stalo, ker je kakšen dan vmes od enega do drugega. Mi stari jahači, no vsaj ne več začetniki smo morali vsak dan priti, tudi soboto in nedeljo, ker konj pač ne šteka vikenda in počitnic ali pa se-mi-ne-da stanja.

Glupih li mi živinčeta.

Za razliko od ostalih športov, ko se komot na glavo al pa kr kej izgovoriš, tu ne deluje. No, lahko si turist in vsako jahanje posebej plačaš, za konja pa drugi skrbijo.

Saj ni problem, se zmeniš in počistiš že za drugimi, ta del sploh ni težak. Če bi bilo samo to, se najame konjarja in skrbi za to. Al kaj ko konj če se ne giblje postane nestrpen, napihnjen, tečen, eksploziven. Kot bi se mu nabirala neporabljena energija, če ga vsak dan vsaj ne sprehodiš. To se dela tako, da ga na dolgi gurtni sprehajaš v krogu. Stojiš v sredini, živinče pa kroži. Potem so tudi tu variante. Večinoma pomaga da samo hodi, a ne vedno. Potem mora še v kas. Če pospeši v galop, znajo biti pa kar težave, to potem samo taboljši zbvozijo, sicer pa, u kaj vse se ni doživelo, a o tem kje drugje.

Na prvo šolsko jahanje smo konje pripeljali skrbniki. Takrat je bilo kakšen kilometer od štale do manježe.

Tečajniki že luštno zrihtani so doli čakali.

Zrihtani?

Ja, na začetku prideš v supergah. No večinoma, saj ne veš kaj te čaka. Potem ko vidiš stare jahače, nekatere celo v usnjenih škornjih. To je redko, so samo za nastope, pa dragi so kot žafran. Sam  nisem nikoli niti pomišljal da bi si jih nabavil, sem pa takoj poslal Rosano v trgovino, bila je doma iz Trsta in mi jih je tudi naslednji teden prinesla, gumjaste. Ko so novi celo ni ne vem kako velike razlike, za začetnike seveda, znalci seveda takoj ločijo, ne samo to, še med usnjenimi so kateri ki sploh niso fajn in drugi ki so samo občudovane sanje. A to je že druga zgodba.

Tako tudi tečajniki, nekateri cel mesec v supergah, a tistim se precej hitro vidi da niso z srcem zraven. Pač poletje je potrebno prebiti, ali pa je celo mama hotela, al pa kakšne na to temo.

Potem je večina, ki si precej hitro omisli vsaj škornje, so namreč sila pomembni za dogajanje na in okoli konja.

Zelo podobno kot plezalke.

Brez misija nemogoče, z pa,

"u matr sm dobr."

Pri jahalnih škornjih podobno, ne sicer tako odločilno, a pomembno.

Hlače tudi precej pomembno. čeprav to jih samo polovica zašteka. Sam sem od nekje dobil, pa se ne spomnim kako in kaj, troje jahalne hlače. Temno zelene za okoli gnoja, beš, kar bi pomenilo že nastopaštvo in še ene sicer tudi beš, a kroj je bil menda omembe vreden. Sam sicer nisem nikoli tako daleč vstopil, da bi mi bil celo izdelovalec pomemben, ker mi tudi ni bilo potrebno, ker me je celo trenerka vprašala, kje sem jih dobil in da naj odpnem hlače, men pa nerodno in pokažem, ali so res od te firme, za katero izgleda da so. So bile , tako da je celo zažvižgala tam ob pogledu na mojo rit, ko je gledala našitek na notranji strani. Ta nobl firme nimajo našitka zunaj, to je za plebejce, tiste kateri bi radi bili nobl pa niso, imajo pa zato krokodilčka na majici.

Meni se ni nič kaj zdelo okoli hlač, razen da so sila pomembne za jahanje in neobčutljive za dogajanje pokoli njih. Saj veš, ko kupiš izdelek, ga opereš in se ga ne da več uporabiti. Točno nasprotje tega.

Ok nima veze.

Ima pa, da me je posebej pozdravila, ko je prišla. Kakšno minuto je zamudila. Pa saj se ni povsem vedelo kdaj se zares začne. No, napisano je ob 18h je začetek tečaja, a to je lahko na dvorišču, pred manježo, na konju, ne nazadnje ko smo vsi pošlihtani.

Ta je pa že preveč.

Eni pridejo precej prej, se moraš potem še s tem ukvarjati, ko se ti tam med nogami mota.

To pa dobesedno.

Namreč, okoli konjev ni tako enostavno kot v ameriških filmih, ko mu stoji za ritjo in se meni kar se pač že meni, s kom se pač že meni, to je od filma odvisno, da ne rečem scenerija.

Če se pa našim konjem za rit postaviš, jih je pa malo, ki ne bi brcnili. To imajo konji po difoltu vgrajeno. Po moje tako izražajo čustva. Ta, od zadaj, še posebej vročekrvno.

Sem prisostvoval osemenjevanju ene kobile. So ji zvezali zadnje noge, glava je bila pa itak na ketni. Je bila še kar mirna, dokler ni pripeljala prikolica z žrebcem. U, ga je samo slišala pa se je že zvijala v peklenskih mukah.

 To, ali so peklenske ali kakšne drugačne, ne vem. Namreč ljudje precej drugače dojemamo naravo, kot jo narava.

  Na primer, spomladi ko se ptički ženijo, ko tako lepo žvrgolijo in še tebe prime, kako je lepo življenje, da se ti potem še po glavi podijo svakojake, pa ne bi sedaj o tem , to je itak od posameznika odvisno, eni več, eni manj, a vse eno na pozitivni strani.

No, pa ni res.

Ni, res da je spomladanska ptičja pesem zaljubljena. No, je, a je že produkt tega in potem v resnici ne žvižga tam, o kako lep dan, kako je lepo ne svetu, kva sem zaljubljen, v najboljšo na svetu.

Točno nasprotje.

Tisto žvižganje je nekaj na temo, če ker pride ga bom na gopc, če misli pa še kaj težit ga bom pa še tako nalomil, da bo kri scal in take, ne bi sedaj še po mamini strani, kaj pa veš kaj se ptiči zares menijo.

 Že če primerjaš kletvice po različnih narodih, se ti zdijo kere sila hecne in čisto nič krute in obratno. Kako je šele pri živalih.

Tako tudi ne vem če je kobila preživljala tantalove muke, če ni bila samo tako vesela, da še ni obvladovala vsakega giba. To se je potem na koncu še kako pokazalo.

Ko so pripustili možakarja, se mu je na daleč videlo, da je fejst za, je tudi zelo na drobno stopicljal, ko se je pa povzpel nanjo, se je pa kobili utrgalo, zares je pretrgala zvezani zadnji nogi in direkt ruker,

"uuuuuuuu,"

matr, direkt.

"Išššššš!"

Tako tudi v štali ne smeš konju za rit stopiti. No, mu lahko, ker drugače sicer sploh ne gre, a se moraš prej prepričati, da si izven dosega potencialnega rukerja, potem se mu oglasiš, ta del je zelo specifičen, eni cmokajo, eni ks, kss-ajo, pač kakor navadiš konja, ne vem če nas niso naučili reči prostor, a za to se mi čudno zdi, da bi bila ista beseda kot pri psih, kaj pa veš, mogoče pa.

Če ti pa še kakšen tečajnik tam sveti, da se moraš še z njim ukvarjati, je pa zares odveč tako da ni bilo zaželjeno. Če je že kdo prehiteval, potem se ga je poslalo iz štale, ali pa prinesi novo balo sena, s tem smo po jahanju postlali stojišče, a to je bilo na koncu, na začetku pa samo

"zuni pučak!"

34 Nadaljevanje

Dober teden, 10 dni traja, da tečajniki prvič odjahajo izpred štale (hleva) dol do manježe, v spremstvu budnih skrbnikov, kajti.

Sem že pisal, da so konji narejeni za laufanje in če jim je pa kaj veselje, je pa kdo bo prvi, to so menda volni narediti v vseh možnih in nemožnih situacijah. Verjetno samo crknjen konj ne tekmuje kdo bo prvi, vsi ostali pa ravno.

Se mi je dogodilo, na sredini mojega tečajnega vpeljevanja, ko že misliš da kaj veš, in sva se pomenkovala s Katjo, staro jahačico, sicer pa za eno šolo mlajša, če sem sam na faksu je bila ona v gimnaziji, kar se pač pomenkuješ, ko si še ves zelen in so vsi nasveti izkušenih več kot dobrodošli, zraven je imela pa še zelene oči in prav hudomušen nasmeh, na splošno je bila sila vesele narave, a kakor tudi že omenjeno, povsem nebrzdana, kar je pa tudi že povedano. Nima veze ima pa, da sem jo občudoval na mnogih področjih, pa magari sem bil šele 14 dni na klubu.

 Se tako luštno umirjeno pomenjkujeva, prva v vrsti, za nama pa ostala gruča začetnikov, po opravljenem tečaju, ko si malček utrujen, ne toliko zaradi jahanja, tega je še naj manj, a poslušat ukaze, pa kar koli narediš je narobe, a to sem rabil celo leto, da sem videl, še najbolj pa moči izpije popoldansko sonce, junija zna prav fino nažigati. In v taki sceni počasi korakamo tisti kilometer od manježe do štale.

 In v tisti spokoj se zareže krik, v naslednjem trenutku naju prehiti ena kobila brez jezdeca, za njo pa tudi v naslednjih trenutkih še vsi ostali.

Katja je svojega komaj krotila da se ni pridružil vsesplošni veselici poskakujočih galopirajočih, tako da so še zadnji ostanki, katerim se je uspelo obdržati par trenutkov v sedlu, popadali.

Katja, to videvši, spodbode svojega in oddirja v upanju da ujame prvega, preden ga avto ne zbije, ali pa so vrata na dvorišču pred štalo zaprta in bi se lahko na vrata nalimalo 5 konj. Njen ne, ga je obvladala in moja Danasa tudi ne. Namreč v tisti poskakujoči gužvi mi je uspelo z zadnjimi močmi ukloniti žival, pa magari je mankal (manjkalo) lih za mišiga, pa bi zmagala. Namreč uporabila je precej svoje sile, sam pa tudi, sem žagal po njenih ustih, vlečeš uzdo proti sebi menjaš stran in zato kot žaganje. To so mi povedali takoj na začetku, mogoče celo Neža a se ne spomnim, namreč to naj bi bil poslednji ukrep, ker ima lahko kar posledice v konjskem gobcu.

Se ji ni poznalo, je pa tudi res, da potem ko jih nisva več videla sva se ustavila, božal sem ji vrat, ji prigovarjal, kakšna fejt punca je, no saj je res, in take, tako da sva čez par minut prav počasi stopala mimo vsega tistega grmovja med Savo in vasjo.

Ker je bilo konj samo za tretjino, sta dve tretjini do štale odkorakali peš, kako pa in tam čakali da bodo poštrgljali konja. Kar se mene tiče, je bolje da to počne samo en, da se ga konj navadi, a takrat še nisem imel nobene besede na klubu, razen obvestila ,

"sem že ves gnoj zvozil, kaj naj pa sedaj?"

A kakor že nakazano, tečajniki niso normalni in so trije enga rihrtali. Ko bi si vsaj razdelili, enkrat eden, drugič drug, a potem ne morejo skupaj klepetati in ne iti istočasno na avtobus, al kamor so že šli. konji so bili pa tudi vsega vajeni, tako da sem samo sam iz tega probleme delal.

Ok nima veze.

Ima pa da moja, no, tista zvedava, ko je poizkušala konja po hrbtu pobrisati ni dosegla in so se tam menili, saj ne bo nihče opazil, pa sem pristopil ter razložil, da radi pomagamo, a morajo vprašati, da bi pa za vsakim hodili in se ponujali, ali ti lahko kako pomagam, pa nekako ne gre.

"No, a pomagam?

Ja, ja, ja u kok je pa to fajn."

Ter sem razlagal, kar so že vedele, tri pupe, a med njimi una moja. Čeprav bi morale tole že na pamet znati, sem jim z veseljem še enkrat razložil in predvsem pokazal, kar pomeni namesto njih naredil, a se je vsem fajn zdelo tako da ni krize.

35 Liki

Sem že pisal da je tisto poplesavanje v manježi produkt haksburške dekadence, a tudi pogruntal da ni samo to, ker je program likov sprejet verjetno v svetovnem merilu. Sicer za Amerikance ne vem, a glede na to da gredo keri iz Evrope tudi taj na tekmo, menda da je glih podobno, če že ne isto, ker še nisem slišal da bi se kaj pritoževali, kakor se ob primerjanju faktografskega znanja v šolah.

Menda uni butlni čist nič ne znajo, pravijo naši odličnjaki ob povratku iz obiska preko luže. Še dobro da imajo vsaj MIT, Stanford, Harvard, Berkly in .... sicer si res ne bi znal predstavljati da so tako uspešni po celem svetu na večino področjih, mi kole pametni pa 13. rupa na sviralu.

Ok, viš me zanese kot staro brajnevko (branjevko, prodajalko zelenjave večinoma iz Trnovega, lahko pa tudi Krakovega, da ne omenjam celo Viča in v skrajnih primerih še Zaloga)

Ok, nima veze.

Na začetku je učenje likov celo zanimivo, ker je tako nenavadno in vse novo, kamoli, da si bi predstavljal da bo kojn (konj(žival ki pravi ihaha)) celo tisto izvedel in to pod tabo. Ok, ker izkušen maher ja, jest pa ki pojma nimam pa sigurno ne. Pa so konjiči vajeni še hujših butlnov in če tečajnik ne obvlada mu pa kojn pokaže, tako da po tednu ali dveh, celo nastajajo nekateri liki.

Liki sami so sila pomebni za razvoj povprečnega genialca, a tako kot pri večini snovi v šoli, je tudi tu pod mus. Sicer ne dobiš cveka, a trenerka in pomočniki, v tem primeru celo sam, so potem slabe volje al kaj, ker vsega od prve ne narediš.

Ne da je bila nadarjena, a nerodna tudi ne. Zlato povprečje, tako da se je po 14 dneh že prav luštno vrtela, s kobilo pod sabo. Če na začetku ni videla in slišala ničesar, na začetku od strahu, čez teden pa zaradi silne koncentracije in tudi če je ker kero dobacio (navrgel) se ni niti ozrla, kaj šele registrirala. Samo kar trenerka pravi. Ker je edino prav, kdo bi se pa ukvarjal, z vse bolj razigranimi tečajniki, ki čakajo na naslednjo izmeno. Namreč večinoma se je jahalo 5 konj, včasih 6, ali v izrednih situacijah 7. A to zadnje je bilo zares ne vem če 2x.

Da sva oba imela opravilo v štali istočasno je bilo sila redko in če bi čakal na to vrstno dinamiko, bi se že nič koliko tečajev zavrtelo. Pa tudi nisem en tistih, ki čakajo že 30 let na postaji, ampak sem človek od akcije in sem zato velikokrat imel kaj, če pa ne, se pa zmisliš in je bilo priložnosti za. Ja, za kaj vse ne, to je od domišljije odvisno, pa malček tudi usode, a ta zadnja je tudi iz unega prej.

Ja, 30 let pa take.

Že prej sem ji kdaj kaj povedal, v smislu nasvetov. U, tega je pri kojnih ogromno. Ja, vse od glave do repa, da ne omenjam gnoja, tega tudi veliko, sploh ni tako malo. Pa vendar je večinoma le samo podlaga da bi bilo še kaj. To še kaj je samo upanje, a brez muje se še čevelj ne obuje in tko.

"Koliko let že jaham?"

Let? No, verjetno je pa res že leto. Ja, sigurno je, joj kako leti, se sploh nisem zavedal. Ne. Težki začetnik, a precej z srcem zraven pa mogoče potem izpade da je kakšno leto več.

Sva potem, ko se je že preoblekla in stala na drugi strani vrat ograje, sam pa še na dvoriščni strani, ves od gnoja, izmenjala precej pogledov na jahanje na splošno, konjeniški šport, celo malček zgodovine, katere sploh nisem poznal, mogoče prihodnosti, kaj študira, o jest sem pa na arhitekturi.

"Ja, vem, v drugem, sedaj se mi pa mudi, letim na trolo."

Koko ve? Kar sapo mi jemlje, ko sem jo gledal od zadaj, ko je odhajala. Jahačice so tudi od zadaj fajne.

35 Izpopolnjevanje

Po 14 dneh, pri enih prej, pri drugih pozneje, a takrat enkrat, ko se začnejo stvari ponavljati, ti pa začne iti kar kaj na jetra. Pa ne da so vsi tečke kateri na tečaj pridejo, a jih situacija naredi. Verjetno bi bile vsaj pri nekaterih precej drugačne reakcije, če bi imel svojega konja. Ma ne svojega, svojega, za tečaj kupiti konja je sila drago početje, a če bi za svoje jahanje opravil okoli konja kar je za opraviti in bi potem postala ene vrste rutina, katera pa vsaj na začetku deluje pozitivno. Z leti je tudi ta odveč a to je potem že povsem druga zgodba.

Takrat so pa trije zadolženi za enega in pride takoj do nesoglasij.

"Zakaj ga pa nisi poštrglal?

Sej sem.

Če je tole poštrglano sem avijon!"

In tko.

Različni ljudje, različni pogledi na isto situacijo. Da ne omenjam 100 ljudi, 100 čudi, pol se pa znajdi. Točno to sem naredil pa me vsi kregajo.

Meni se je to dogajalo vse dokler nisem po svoje šel. So me celo obtožili da zanalašč ne naredim pravilno. Pa naredim točno tako, al kaj ko nekateri mislijo da je pravilno povsem nekaj drugega.

Potem sicer vmes poseže trenerka, če že ne prej skrbnik, a problem z mularijo sploh ni tako izica, kot bi so kdo mislil. V resnici jim je še težje kaj dopovedati, kot odraslim.

Trenerka pa pravi

"tih bot, pa to naret!"

(tiho bodi in to naredi)

In je.

Na rečem, gornje je precej odločilno, če že ni najbolj, a to je od pogleda odvisno. Menda se sešteva. Namreč, potem ko se ti prvi teden zdi vse novo in zanimivo, je drugi teden u, kaj že ves znam, da postane tretji teden, matr se vleče. Ne trening. No tudi malo. Če so na začetku bili na konju 5 minut, so sedaj že pol ure. Tam pa potem še like začneš ponavljati, jih le ni toliko, čeprav se ti na začetku zdi, da si jih nikoli ne naučiš, toliko jih je.

Potem pa ko ponavljaš, postane enolično, ker se začnejo meniti o finesah. Potem je spet od mnogočesa odvisno, a ena taka odločilna je tudi kako se konj počuti.

"Kva?"

Ja so dnevi, ko imajo kar šila v riti in ga komaj krotiš, potem pa pride dan, ko se vleče kot megla in ga lih za vsak korak posebej moledvaš, če bi gospa, večinoma so dame, le prestavila nogo.

In ko se vse to sešteje, pa še na dež gre in sploh me nihče ne razume, potem pa se že sliši povišana intonacija:

"GNOJ SKIDI SM REKLA!"

Me je počakala. V resnici sem ji namignil da me, da greva skupaj na trolo.

"Mojca!

Andrej!

Vem!"

Pravi ko zaprem vrata na ograji in sem v nizkem štartu za pohod, a še preden krenem izvede gornje.

"Kako veš?"

Ko že zakorakava takrat še po makadamu, do križišča v vasi in potem po cestici ki se je priključila Titovi, a to bolj naprej, mi smo jo ubrali čez travnik, je bistveno bližje, da ne rečem, da je tisti del od priključka do postaje sila sitno hoditi, zaradi stalnega prometa. Verjetno ga samo ponoči ni toliko, čez dan pa stalno.

"Mi je Neža povedala."

Jo občasno srečam na gradbeni. Študiram nizke gradnje, Nežo poznam pa že od prej.

A je še kaj takega povedala?

Nič negativnega. No,  večinoma.

Kaj večinoma?

Hecam se, a ti se nikoli, kakor te sedaj opazujem, si še kar vesel predstavnik svoje vrste.

Že, že, a če te drugi po zobih vlačijo pa tudi ni kar tako.

Punce imamo svoje pogovore, to pobje ne boste nikoli razumeli.

Potem sva pa paberkovala na temo arhitekture, gradnje, materialih in tko, same pomembne, če se dva začetnika dobita.

36 Piljenje

Potem, tretji teden, še bolj pa četrti, pa dejansko nekateri odnehajo, ker proti koncu postane dejansko matranje. To je sicer tudi od stališča odvisno.

Namreč to matranje je mačji kašelj s tistim, katero te čaka, če opraviš tečaj in se vpišeš v jahalni klub, kjer je potem od mnogih faktorjev odvisno, a generalna usmeritev je da boš nekoč šel na tekmo. Tekmo v dresurnem jahanju.

To nima veze s preskakovanjem in ostalimi konjskimi športi. Ja, tekme so v plesu. Kjer se ocenjuje poleg tehnične dovršenosti, tudi umetniški vtis, kar mi nikoli ni bilo jasno kaj naj bi to pomenilo.

Ne samo tu, še celo pri drsanju ali, kaj hujšega v smučarskih skokih. Tam sicer ne imenujejo umetniški vtis, a je na en način podobno.

"Kva sploh ocenjujejo?"

Ok, nima veze.

Ima pa da postane piljenje, govori se namreč o detajlih, sila sitno.

Sem že omenil, da so me imeli za nadarjenega. Sicer neperspektivnega, ker tako dober pa spet ni, da bi mu posebej konja zrihtali.

"Zakaj pa posebej?"

Zato ker sem bil že takrat en postaven desc. Takrat še ne desc, pob pa in kot tak ga ne more vsak konj nositi.

Ostale članice so večinoma punčke, če ima katera 60 kg hodi že k psihiatru, tako da večina konj ni namenjena za takrat 85kg (pa še mal, ne bi sedaj o detajlih (ampak sigurno manj kot 90)).

Je vse eno trenerka predlagala da me preizkusi specialistka za dresurno jahanje. Tri krat sem pa res pod njenim budnim očesom jahal. Ponedeljek, sredo in petek. Potem sem imel pa odprte krvave žule na riti in mi je prinesla priročnik o oblačenju za tekmovalce.

Pri tem je tudi ostalo.

Sam tolk da vem.

No, meni je bilo že prej jasno, vsaj predstavljal sem si, da iz mene že ne bo ne vem kaj, kar pa me ni omejevalo, da ne bi užival in sem poizkušal kaj vse ne, kar je pa tudi že napisano in verjetno še bolj detajlno opišem, a to proti koncu.

Če sploh.

Bomo videli.

Naciljal sem tako, da sva bila oba ob podobnem času gotova. Kar nekako samo se je dojemalo, da greva skupaj iz kluba. In glej ga zlomka, ki to sploh ni bil a se tako reče, nisva zavila direktno na pot proti avtobusni postaji gori na ježi, temveč točno v kontro, po makadamu proti manježam.

Takrat še povsem vaški kolovoz med njivami je takrat imel povezavo tam za Savo, v tistih časih še povsem nepozidano. V detajlih celo prav luštno. Čeprav tega odseka do tega trenutka sploh nisem pogledal v telj luči, ampak samo čim prej od štale do manježe in obratno.

Sedaj so bili pa veliki hrasti ob poti, na eni strani njive, na drugi grmovje do vode. Tam sva stopala v vročini junijskega večera. Ne, vonjave niso nič pomenile, sva oba zaudarjala po prešvicanem konjskem treningu in pospravljanju gnoja, tako da sva se kar ujela. Izgledalo je, da se ujameva tudi sicer, ker tudi pogovor sploh ni bil o tehničnih detajlih pri zalivanju asfalta na novo zgrajeni most, ampak o življenju, večinoma na splošno, čeprav je spraševala tudi o detajlih. A sva bila še daleč od zaupnih pogovorov, tako da sem povedal svoj standardni repertuar, o rekah preveslanih, hribih pohojenih, klancih prekolesarjenih. Tudi sama je imela kar kaj zgodb iz smučanj v Kranjski gori in jadranj v Izoli. Tako da je tam okoli 8h zvečer, ko vročina popusti in še na troli ni gužve, čas minil kot trenutek in .

Nič in.

Tok pa konc.

Pri stadionu je rekla živjo in se vidiva, sam sem pa gledal ko je odhajala, obešen na štangi in si svoje mislil.

A o tem kje drugje.

37 Zaključni

Potem pa pride ta veliki dan, čeprav se nihče ne ženi, a je na en način podobno svečano in podobno živčno in podobno zmešano. Namreč pred izpitom je zaključni trening. Tam naj bi bilo že vse kot na izpitu, razlika je samo da tam lahko še padeš, me ne s konja, a pri ocenjevanju naj bi bila možnost, da ne zbereš dovolj točk. To je sicer samo teorija, ker ne poznam da kateri tečajnik ne bi naredil, igra je pa točno to.

V tistem času ima že večina opremo za jahanje. Že omenjeni najpomembnejši škornji, jahalne hlače, čelada in bič. Ostrog še potem ko treniraš ne dobiš kar nekaj časa. Namreč na ostroge naj bi bilo konji še posebej občutljivi. Kar se povsem strinjam, a so tudi izjeme, kot je na primer moja Danasa, ko se je odločila da ni njen dan tudi ostroge niso pomagale. Je bilo bolje ene tri po riti, pa u štalo, samo da ve da ni njena obveljala, pa magari tudi moja ni, a tako brihtna pa tudi ni, da bi še to povezala, pa makar se dojemala občasno ekstra brihtna žival. Ja, kdaj pa tudi ekstra butasta, a to je potem že ena druga štorija in nima niti toliko z inteligenco kot z karakterjem.

Ok, stojijo vsi polikani, poštirkani se je včasih reklo tam pred manježo. Čakajo da pride vrsta nanje. Se prestopajo, komentirajo precej manj kot prvi dan na spoznavnem srečanju. Opazke so kratke in jedrnate. Poizkušajo biti duhoviti, pa nekako ni odmeva, če že ravno komu uspe kaj smešnega navreči. Tako da še tisto odpihne lahni vetrc.

Trenerka popravlja še zadnje detajle. Pri ekstra nerodnih se samo nasmiha, ko deli nasvete. Pri obetavnih jo celo malo skrbi, če ni vse kot naj bi bilo.

Vsi, prav vsi so zaskrbljeni.

Poizkušam s heci, pa čisto nihče ne nasede.

Tako da, kar šel sem.

Kidanje gnoja mi še vedno najbolj leži.

Je bila nekje na začetku na vrsti za zaključni trening, tako da nisem niti pomišljal da bi jo srečal in sem celo malo zavlačeval vsakdanjo rutino pospravljanja okoli konja, po štali pa še po dvorišču. To zadnje sem samo nameraval, a glej ga, se pravi glej jo, sedi na klopi, na vhodu v poslopje sta bile dve klopi kjer smo ponavadi sedeli in vice pokali in me čaka. Ne vem če je bil še kdo od kluba prisoten. To sicer ni tako enostavno.

Se je Ivanka kar hudovala, ker posebej Katja je znala v senu ležati in knjigo brati, vsaj ni kadila, tako da razen slabe volje ni bilo.

Premlevala sva jahače, detajle, like, izpit, skratka same pomembne, se obešala na štangi in se majala v ritmu trole. Pred stadionom se poslovi. Preden se vrata zapro še sam izskočim.

Zelo, presenečeno sva se gledala tam na pločniku, ko se je trola že odmajala.

Po par trenutkih, se je nasmehnila in dejala:

"prit!"

Hodila sva med bloki po Bežigradu, mimo gimnazije, do vrstnih hiš. Tam sva se po lučjo ustavila in še kar klepetala.

O vsem in ničemer, a o tem kje drugje.

38 Izpit

U, je bilo zares.

Se sploh ne spomnim, da bi lani ob takem času, mi takrat to tako resno jemali. Ja, postavljanja veliko, pa bele srajce, zlikane, ne vse, večina pa glih, oprane hlače, svetleče škornje, kakor tudi na novo skrtačena čelada.

"Skrtačena čelada?"

Ja, za tiste ki ne znate Slovensko. Tiste čepice, katere tako pašejo večini, posebej kakšnim luštnim miškam, ne vsem, pri nekaterih mišonih je pa itak katastrofa, a to je tudi malo z velikostjo glave in posledično čepice. Če je premala, še kaj drugega smešno izgleda, a pustimo to.

Sem hotel o tem da tiste čepice so v resnici čelade. Imajo isti test kot motoristične in delavske. Čeprav so me sila butasto gledali, ko sem s tistim zakorakal na gradbišče, a to je že povsem druga zgodba.

Ok, tiste čepice, čelade so večinoma oblečene v semiš.

"Zakaj?"

Ej, pojma nimam, a ne vem če sem kdaj videl drugačno, pa sem se 2 leti več kot odpileno samo temu posvečal. Ma, ne čepicam, konjskemu športu, kjer pa kaj kmalu prideš tudi do gornjega.

In semiš se skrtači, zato.

Je pa tudi možno, da se ne spomnim, ker imam sicer v podzavesti, a vgrajen obrambni mehanizem, ko se zaradi živčnosti prestavim v drugo stanje, ma ne noseč, a nekako se mi uspe prebiti skozi tisti nervozni čas v večini v formi zezanja. Izgleda pa, da mi beleženje uide, pa morda zato ne vem če smo se mi tudi tako živčno pripravljali na izpit.

Se tudi ne spomnim, da bi bila tako zaresna komisija. Ja, gotovo so bili tudi trije, da bi se pa tako držali, kot da jim je mačka mlade snedla, se pa ne spomnim. Te pa, da ti to vidiš, še če ne delaš izpita te nekam prime, ob takih ksihtih, na izpitu, pa še ta večji flegmatiki kapitulirajo.

So sedele vse zlikane, ne vem če kera ni imela kravate, ta se zna pojaviti na kakšni tekmi, a je prišita, ker bi sicer tisto plapolalo okoli.

Ta glavna trenerka, a ta je znala glumiti da je huda, pa če ravno ni bila, včasih ji pa še glumiti ni bilo potrebno, ker smo ga že kaj pobiksali, u, tega ogromno.

Potem trenerka specialistka za dresurno jahanje, ta je bila že po karakterju huda, po moje še če je vic povedala so se vsi ustrašili, eni so pač taki.

In ena, katero sem že par krat videl, a si tudi predstavljal, da sicer mora imeti sila močno ozadje, ker kadar koli se je pojavila, so vsi ki so na klubu kaj pomenili, okoli plesali kot postreščki, ali strežaji, sluge in kar je še takih poklicov.

Na primer, cesarsko kraljevi odpiralec flaš. Al pa isto uno na začetku, loščilec čevljev. Ne vem kako imajo organizirano, a si predstavljam, da ni za vsako šnirnco poseben.

Ok, nima veze.

Ima pa, da sta naši trenerki plesali tudi tam v tisti komisiji, po taktu omenjene. Kar pomeni kimanje in podpisovanje zapisnika, koliko točk je določila šefla. Ok, tega nisem mogel videti, so bile le tam na drugem koncu, vsaka ob svoji zložljivi mizici s peresom v roki, in listi, katere je potem pobrala šefla v sredini ter oznanila rezultat, a to šele na koncu, ko je vseh 12 tečajnikov, tolikšen osip je bil, a to se mi zdi, da je bilo pri nas še večji, čeprav nismo pol tako resno jemali, kot tile tule.

Ne vem zakaj nekateri ne pridejo na izpit. Ja, malo je živčnosti, pa kaj, a je že kdaj ker pogrnu, še nikoli noben, vsaj da bi sam vedel za. Tako da je mogoče samo zaradi teatra, ki je malček tečen, pa spet, če ga ni bi bilo bi bilo pa tudi prazno.

Kar konec tečaja, kakor da se ni nič zgodilo. Kakor da nismo spoznali 25 neznancev, si o njih pridobili pač vsak po svoje, a mnenje, z nekaterimi navezali stike, z nekaterimi pa celo trasirali ene vrste prijateljstvo. Če bo, se bo še treba potruditi, lahko pa samo dobro znanstvo. Tisto ko po mnogih letih srečaš nekoga, sicer rabiš trenutek ali dva, včasih celo več a se potem spomniš, u, pišuka pa to si ti, joj koko dobr zgledaš, a si že poročena, kok imaš otrok, pa take.

Tako da, ta del je specifičen, kakor tudi potem proti večeru, ko zadnjič porihtaš konja in je ene vrste zabava. Ma ni ravno prava zabava, a se stoji tam in se klepeta, nikomur se ne mudi, zavlačuješ, čeprav veš da je konec, in če se ne boš le potrudil in prišel ponovno po počitnicah, vprašat ali še sprejemajo v klub.

Ne, ne vzamejo vsakega.

Ma saj ni vsakega, bolj ne zmeraj. Odvisno kakšna gužva je, pa bolj koliko se je tečajnik še podvizal ob tečaju. Kot že povedano mene so sila radi imeli, ker gnoja je bilo vedno dovolj, gnojarjev pa ne toliko. Za to ni bila kriza.

Stala sva tam v tisti množici, se poizkušala pomenkovati, pa so bili stalno kakšni zunanji dražljaji tako da nama pogovor ni tekel. Oba sva vedela, da bi se moralo še kaj reči, sicer se lih nikoli več ne srečava.

"Zakaj pa bi se?"

Se sicer ne ve, a se nekako nakazuje na pozitivni strani. Sicer bi lahko čakala na usodo in upala na najboljši rezultat, a te vrste dinamika zna sila dolgo trajati, da ne omenjam stranpoti, in lahko ravno celo življenje čakaš, da bi jo slučajno srečaj.

Tudi ko se pomenkujeva z drugimi, stojiva blizu, kot bi se privlačila, kot naju bi vezale nevidne niti. Tisto ko stojiš s hrbtom obrnjen kakšen meter stran, klepetaš tam z enimi, sicer simpatiki, a so ti misli pri sosednji gruči, ker klepeta ona, in upaš da ima podobne prebavne motne.

Nekateri se poslavljajo, spet drugi postajajo vse glasnejši. To so večinoma stari jahači, ki bodo gotovo odšli še v gostilno. Med te spadam tudi sam, no, vsaj udinjam se med, tamal tako rekoč, a je nekako normalno da grem z njimi.

Ostala množica so starši, ki so prišli gledat svoje otroke na izpit, velikokrat bivši jahači, podobno kot pri tabornikih, ko imajo starši celo svoj vod. Ne vem če se jim ne reče grče in korenine, al pa nekaj na to temo. Če bi tu imeli svojo sekcijo, bi se jim reklo kljuseta, pa jo ravno zato nimajo.

Tako se tudi tam, nekaterim sploh ne mudi. Najraje bi se pridružili jahačem v gostilni, a nikogar ne poznajo. Ker ko so bili pa oni mladi je bilo pa vse drgač.

Lih zato pa ne morejo zraven.

Mojca je bila brez spremstva. Nekako se ji je videlo da je žalosatna, a ona je imela že na splošno malček žalosten pogled. Takrat pa še bolj, ko mi je podala roko in rekla

"živjo, moram iti!"

V resnici ji ni bilo potrebno, ker se je potem tam pred vrati dvoriščne ograje še zaklepetala, na drugi strani vrat pa še enkrat, a je nekako običaj, da odideš. Kdaj sicer ni jasno, a te na to stran zanaša.

A ni butast?

A taki smo. Ne moreš reči, u, kok se men nikamor ne mudi in bom kar ostal, čeprav ni nikakršnega pravega vzroka za to.

Stalno sem jo imel na očeh. Sem tam klepetal z ostalimi, a se vedno prestavil na tak kot, da sem jo videl. Je kar pogledovala proti nam. Tako da me je imelo, da bi ji kar koli navrgel na temo ostajanja.

A zakaj? A kar tako, saj ni nikakršnega povoda. Razen pozitivne energije nisva nikoli nič nakazala na tej strani.

"Kateri?

Ja, ostan.

Zakaj?

Kr tko, ker je fajn da ostaneš."

Ko je končno krenila, se je priključila enim, ne vem kom, sploh nisem gledal, sem pa takoj letel za njo, jo tam prijel za roko in vprašal:

"A greva jutri v kino?"

So se ji zasvetile oči, komot bi me lahko objela, a me ni, je samo dahnila odrešilni:

"Ja."

50 NAUK

Mogoče kdaj dopišem.