04 Pišuka

"pišukaaa,
piiiišuka."

Sem sikal skozi šklepetajoče zobe.

Nujno rabim boljše čevlje. Mi bojo prsti odpadli, lih kot unim na Himalaji. Sej sem kt kakšen Šerpa. Sam uni bogi hudiči so kar bosi na Makalu našim sode nosili. No ne na Makalu. A do baznega tabora je bilo kar kaj snega in našim ni kapnilo da bi jim čevlje zrihtali.

Premišljujem in hitim po megleni Ajnprenovi. Saj ni Ajnprenova, a se sliši ravno tako. Tam v Trnovem, so ulice s prav čudnimi imeni. Sicer za večino ne vem imena, pa magari hodil že pol leta po njih vsak dan. Tudi prej mi niso bile neznane, le da sem jih obiskoval samo za velike praznike. Sedaj se pa prebijam domov po istih, na pamet, ker točno vem pri katerem vogalu zaviti kam. Še za večino avtov vem kje bodo parkirani.

Lokalci pač parkirajo na enakih mestih, čeprav naj bi bile javne površine. A so tako domače, da jih je kar nekaj, kateri mislijo da je to njegov parking. Ok, takrat še ni bilo toliko prometa, pa niti ni prišlo do izraza. V detajle se pa tudi nisem spuščal, tako da nisem vedel za drame med lokalci, kdo je komu kaj na parkingu in za vogalom.

Vse bolj sem hitel, ker me je vse bolj zeblo. Superge so bile že zdavnaj premočene. Bo le treba drugo obutev. Dnevi znajo še topli biti, vsaj teoretično, pa če si dovolj aktiven, kar pa meni v tistih časih nikoli ni bil problem. Včasih je celo kazalo, da ne dohajam svojih dejanj, a to je menda že druga zgodba.

Tistega večera je pa kazalo da bo megla zaustavila tudi gibanje, ne samo zvokov. V takih situacijah mi je celo všeč, vsa tista neskončna tišina. Večina spi. Ostali so pa zadušeni v megli, tako da slišiš samo svoje dihanje in v tem primeru še utrip srca, ker ne glede na kondicijo, jo vse eno začne primanjkovati.

05 Gostilna 1

Vračal sem se iz gostilne. Takrat smo kar hodili, tam nasproti Drame. Šumi mi ni ležal, so ga okupirale, stare ljubljanske face, katerim nisem niti do kolen segel. Ma ne po konstituciji, tam sem celo premnogokaterega prehitel, a v frajerstvu sem bil pa težek začetnik.

"Zdej, kaj pa to sploh je?"

A začetnik?

Frejer. Butl!"

Uj. To pa je raztegljiv pojem. Da ne govorim da je toliko razlag kot je razlagalcev, pa še od obdobja odvisno. Včasih to, potem pa drugič prav nasprotno.

Tako je na primer tu, na isti ulici, kjer je bila gostilna, bila tudi krojačnica. Tam sem si dal narediti hlače, a to je bilo že davno tega. Ko so bile moderne, une iste kot Travolta v Saturday Night Fever. So jih delali lih za celo Ljubljano. No, skor. Danes kaj takega živ ne bi oblekel. To je za butlne.

Takrat pa, oh takrat.

"Kdaj?"

Menda da lani, ali pa leto prej. A kje je že to. Sedaj sem na srednji šoli in na to se pije.

Ok.

Saj sploh ni kriza. Smo bili povsem brez denarja, a so kelnerji prenašali, da si cel večer žulil eno pivo. Al pa čaj z rumom, al pa samo Cockto. To je bilo pogojeno s povpraševanjem. Bila so namreč obdobja, ko je bilo gostiln in bifejev na ostajanje, gostov pa niti ne. In v takih časih so te celo natakarji tolerirali.
Sploh je pa občasno kdo imel kaj, na primer rojstni dan in je dal za rundo ali dve. Včasih celo več in potem niti ni bilo tako mimo niti za natakarje. Takrat še veselo v obratu javne phrane, ali kako se je takrat takim reklo. Privat jih še ni bilo. Čeprav je bil samo status tak. Vse ostalo pa precej privatno.

Ma ne lastniško. Ne. Takrat so bili tozdi. Se mi zdi da se je tako reklo. A premnogi lokal je imel izbrano klientelo.

"Izbrano?"

"Klientelo?"

To se samo tako reče. Pač v enem lokalu so se dobivali tako imenovani rokerji, v drugem šminke, v tretjem literati, in tko da ne naštevam, si lahko vsaj svoje misli.

Meni sicer ni bilo nikoli odveč tudi k ostalim pogledati. Kar se tega tiče sem bil zelo liberaren. Na, še napisati ne znam. Demokratičen?

Ne za prvo ne za drugo ali celo tretje takrat nismo slišali. Ok. Slišali že, a je šlo pri enem not, pri drugem pa ven. Ušesu vendar. Kdo se bo pa še s takimi trapil.

Takrat sta bili samo dve opciji. Naši in vaši.

Kar sicer ni res. Ker so bili njihovi in ostali. O naših in vaših, se takrat na glas ni upalo razglabljati. Menda v kakšnih zaprtih krogih, za katere mi je bilo pa še manj briga.

"Ka pa?"

"A kaj me je ..."

Zanimalo

Ne lih veliko.

"Zdej, to je tko."

Seveda stalno kaj, če pa kaj se pa ne spomnim, da bi bilo zares dolgčas. Ja pri kakšni šolski uri, pa se tudi tega ne spomnim, ker če je že bilo, smo si pa svoj žur naredili, tako da je boga tršica samo še cvilila.

"Ok. No."

Pri opisni (opisna geometrija) je bila absolutna tišina, a smo bili vsi tako prestrašeni, da niti pomislil nisi, da bi bil dolgčas in torej tudi tam ni bilo.

07 Splošno

"Zdej."

Družba iz naselja je ostala za mano, čeprav se še nisem zavedal, a vse kaj drugega se je kazalo, kot stare, sicer fajne, vice praviti.

Pa ne da sem nekega lepega dne, ali celo tega in tega dne, nehal zahajati v staro klapo. Ne, sploh ne. Pač počasi so se med nas kradla različna zanimanja. Saj smo se še dobivali, a vse manj.

Ne glede na razhajanja, smo še vedno organizirali občasno kolovratenje. Ja, tega je bilo še kar nekaj.

"Kolovratenje?"

Oh, nič takega. Pač za par dni kam. Tako smo v jeseni še opravili pohajkovanje preko Vogla, Komne, Sedmerih, do Prehodavcev. Nazaj čez Lepo špičje. U fajn. Lepo. Zanimivo. Zabavno kot v starih časih. Zezancija na zezancijo, brez pavz.

08 Zezancija

To pa sploh ni enostavno razložiti. Je mnogo, premnogo kriterijev. Zdej. Da so ravno kriteriji je tudi hudo rečt (reči). Še najbližje bi bilo z zvezdami. Če se prav pošlihtajo potem steče. Sicer se lahko pa na glavo postaviš, pa ne bo nič pomagalo.

Ja. Seveda moraš biti za. Pa niti ne zavestno. Tisti s pogledom na pol prazen kozarec težko. Ni da ni, a je sigurno težje.

Fajn je tudi da se poznamo. S tujci, kar traja, če sploh rata, da se kaj razvije. Velikokrat, je zaradi povsem drugih konceptov, prav nasprotna reakcija.

Če si pa "rileksnen" (relax), ja pa otročji tudi, brez slednjega ne gre, potem pa zna biti kar nekaj elektrike v zraku.

Zdej.

A je elektrika al kaj ne vem, je pa energija, da včasih nič več ne moreš, pa je še nadaljevanje.

Na sploh je pri zezanciji tako, da se začne z iskrico in če je kje kaj netila, potem zaprasketa in se plamenček prenese naprej. Če je kakšen zatežen v verigi, potem se samo malo pokadi. Če pa ni in se najde, kateri kot poper suh, potem pa vzplamti in se ne da kar tako ustaviti.

Zato potem tršica tuli, ven, pa ukor, pa ne vem še kaj, ker to je edino kar pomaga.

Zdej.

A pomaga je tudi diskutabilno, a se gotovo prenese vsaj iz prostora na hodnik. Če te tam še ravnatelj sreča, potem verjetno zaduši še zadnje plamene in ti prasketa samo še v dušo, pa magari že namontiral tisti izraz, ki naj bi kazal strah in spoštovanje, ok no, vsaj strah. Če te le ne razgoni, tisti še tleč plamen in eksplodiraš tam pred ravnateljem, ter je potem samo še ukor pred izključitvijo.

Pa je bila samo zezancija, katera ti lahko kompletno spremeni celotno življenje. Če bi mene kdo kaj vprašal kdaj, potem bi bilo prepovedano dajati ukore zaradi heca. Ja, če je kaj resnega. Če je pa hec, pa raje z šibo po riti, je biološko bližje.

09 Muska 1

Že prej me je zanimal rock, sedaj se je pa kar vsulo. Nekaj za nazaj, ker pač še nisem poznal, pa magari bile ta velike stvari že narejene. Večinoma pa sproti, sem komaj dohajal. Še tako je bilo vse precej površno in predvsem nedefinirano. Ja, smo poslušali Študenta. Tudi radio Luksemburg že prej, pa vendar je stalno kje kateri pravil:

"U, pišuka, a si vidu, (v resnici slišal, a se je pač tako podajalo) kok dobr komad so zašpilali uni?"

Potem je sledila daljša razlaga benda in konteksta, pa magari takrat še ne vedel kaj je to.

Seveda sem kimal in jutri že razlagal:

"U, pišuka, a si slišu kak dobr komad so posneli uni?"

Na domačem radiju itak ni bilo kaj poslušati. Ok no. Za nas rokerje. Veš da je Majda Sepe pela Med iskrenimi ljudmi, Zdravko Čolić pa Gori vatra, da ne omenjam Pepel in kri Dan Ljubezni. A to mi je bilo povsem mimo. Ne samo to, celo proti sem bil. Tako da sem celo pomiloval tiste, ki so kaj takega poslušali, pa makar še ne imel izdelanega stališča.

Ja, se je nakazovalo kam me bo odneslo. Stevie Wonder superstition, Elton John, Paul McCartney & Wings Band On The Run, če sem se hotel kakšni dišeči prikupiti. Sicer me je pa po malem tudi drugam nosilo. Sicer je bilo redko, a se je le slišalo, Chick Corea Return to Forever, te sem še posebej obrajtal. Ploščo sem si pa iz Anglije naročil The Dark Side of the Moon. Ja tudi to se je delalo, sila redko, a tudi. Večinoma se je v Trst hodilo po plate. Sam sem šel raje v Gorico, v Trstu so bile nepregledne množice.

Doma se je občasno tudi kdaj kaj dobilo. Sicer bleda senca tistega iskanega, a vse eno. Tiste plate so bile ene 3x težje od kapitalističnih. Je bila indijska založba DumDum.

Nekateri so že imeli gramofon Tosca. Se je ročica avtomatsko spustila. Da ne omenjam da je imel stojalo za več plošč. Ne veliko, a se mi zdi da se jih je dalo 5 gor zložiti. Tri pa sigurno.

Sam sem imel eno nemško firmo, leseno kišto, oblečeno v skaj, s prav modernističnim vzorcem, za kar pa takrat še nisem bil dovzeten. Pokrov, zvočnik si snel, longplejka je pa na treh koncih čez rob gledala.

V resnici sem bil nesrečen, ker si moral s prstom spustiti ročico na ploščo. To je večinoma kar šlo. Pri pobiranju je bilo pa skoraj obvezno z razo na plošči. Zato so bile indijske tako debele. Posledično so tudi hreščale in preskakovale. A sem le vrtel Hendrixa in potem še vse ostalo.

"A če me je še kaj zanimalo?"

Niti ne.

Je bil kar šok, iti na srednjo šolo.

Bilo je vse novo Novo

Bilo je v centru, v katerega sem zahajal samo če je bilo nekaj, več ali manj nujnega. Da bi šel pa kr mal tko, pa še niso bili taki časi. Tako rekoč sovražni teritorij. No ne tako zares, sovražnike smo poznali. Kje so, kod se moramo ogibati, če pa že pa sila hitro, da nas ne dobijo.

V centru, jih je pa lih mal brigal za vaške mulce, kar je Trnovo takrat tudi v resnici bil, saj je bilo še kar kaj kmetij in njiv.

Sedaj sem vsak dan peš hodil. Je kar pasala tista urica.

"Misliš 15 minut."

Samo če se je mudilo, kar je bilo pa redko. Ja, včasih sem tudi zaspal, a to je že druga zgodba. Načelno sem pa jutranji tip in mi ni nikoli bil zaresen problem zjutraj. No, pač glede na dogajanje. A če tega ni bilo, no problem. Grem malo prej. Se toliko stvari vidi. Zavijam takrat še po Solatendorfu. So jih ravno začeli izseljevati. Take hiške kot v Krakovem, no ne tako pošlihtane, sicer pa fajn podobno so bile včasih tudi v Trnovem. Saj se mu je reklo Solatendorf. So od tu štartale branjavke naložene vozičke porivajoč proti tržnici.

Izbiral sem vedno, no ne vedno, toliko ulic pa spet ni bilo, vedno drugo traso, da sem privijugal v Križanke. Veliko sem jih tudi poznal, tako da je bilo tudi kar kaj klepetanja.

"Dobrjutr, kokostekej, padrgač, jeblaslana, glave (zelne) so fejst mokre, in tko."

Frenk (France)je izneveril branjevsko tradicijo in je že takrat šel študirat računalništvo, pa še vedeli nismo kaj je to. A on je bil vedno poseben. Me je pa njegova mama zato toliko raje ogovorila, ko je ravno nalagala zelne glave na voziček in sem mimo pasiral.

Luiz (Lojze) je pa že po osnovni napovedal da bo rože prodajal za stolnico.

11 Šola

ta pa je bila.

Ne sploh ni kot sem si vedno pdstavljal šole. Pač en ogromen centralni hodnik s stopniščem, na vsako stran razredi na koncu pa cekreti in zbornica. V resnici so cekreti pri stopnicah. A na tej šoli je bilo pa lih tako.

Hodnikov nič koliko pa še ene trije zraven. Za nekatere se je pa itak samo šušljalo kam da vodijo. S časom sem sicer obvladal, a začetek je bil pa res razburljiv. Na srečo so pručki bolj na začetku. Pol pa ko z leti gor lezeš, se pa na koncu dokoplješ še do zadnjih kabinetov na podstrešjih. U tega pa ogromno.

Pol.

Pol sploh ni bilo povezano. Kot normalne šole morajo biti.

Ne.

Mal šole, pol pa festival, pa spet mal šole, pa bife, po pa spet šola, pa cerkev, pa mal šole, pa še samostan. Ta je sicer bil nekaj pisarn od ne vem koga, ker so takrat une tri menihe ki bi še bili v tem redu, meni nič tebi nič izselili, če je že kateri kdaj mimo prišel. Sicer so pa govorili da so iz Malte.

Kar me v tistih časih sploh ni fasciniralo. Iz Malte. Lej ker drug je pa iz betona. V vsakem primeru je pa to njegov problem, men se pa zdele mudi na pir.

In smo šli. Sicer nismo smeli v Plečnika, tam so sedeli naši učitelji. Je bila pa koj čez cesto gostilna Pod skalco. Tam pa kar veliko. To sicer mal bol pol.

Začelo se je pa povsem drugače.

Usedli smo se v razred povsem na koncu hodnika. V resnici en lep sončen prostor, bi mi moral biti všeč, če bi bil kaj na arhitekta. A me je zanimalo a ma baš vse ostalo, nego pogledi na krošnje kostanjev, katerim so se že frkali listi in postajali so vse bolj rjavi. Kostanj porjavi prej od ostalih, pa pojma nima kakšna fora je to. Tam na koncu poletja na začetku jeseni je že nasvalkan.

Ej kakšen folk. Iz vseh koncev so se nabrali. Pa nobenega rokerja. Same face iz vasi. Ne iz mestec. Prav iz vasi. Pa še to ne iz centra ampak nekje iz hribov. Prav žalostno je bilo videti.

Da ne omenjam do so bili sila resni. Eni so že takrat nekaj pisali. Kaj je pa za pisat prvi dan na prvi uri. Prvi zvezek se kupi po mesecu dni, ko že začneš zgubljati zapiske, katere si delal na sposojene liste.

"A mi posodš list?"

U, me je grdo gledala. Ena luštna gorska roža. Očke sila simpatične, brada kar močna, ne vem če ni imela kakšnih Brdavsovih prednikov. Nos na frjuks. Postava, u, fajn. Sicer ne pride do izraza "bralessness". Lej ni vse v novostih.

Po mesecu ali dveh se je celo izkazalo, da niso vsi iz gorskih kmetij. Dva sva bila celo Ljubljančana. Nekaj celo iz drugih mest. Tako da se je počasi mehčalo. Da ne omenjam, da so nekateri, pa magari bili po duši in srcu kmetje, bili sila fajn osebki. Do tam smo sicer še rabili a se je počasi kazalo da smo v istem čolnu. Sicer še ne vemo kam bi kateri, a ne prehitevajmo.

Tudi Mojca je bila kar malo razočarana, ko sem z zvezkom prišel. Na srečo mi je uspelo vedno kaj pozabiti, tako da je z olajšanjem lahko še vedno skrbela zame.

Ne sploh me ni imela na piki. Ne to pa ne. Ona je resno zaljubljena u unga svojga iz peskovnika in z njim se bo tudi poročila.

"Pa reč kej če morš."

12 Megla

Da nadaljujem od tam ko se vračam iz gostilne po tisti gosti megli.

U je en fajn efekt.

Že res da je treba biti mal fiu-fiu da deluje, pa vendar.

Torej.

Cestne svetilke so bile v tistih časih tudi kaj redke.

"Zdej to je tko."

Če prideš iz vasi, potem niti ne, če si pa kdaj v kakšnem filmu videl London ali Paris, pol pa sila redke.

Pa spet.

V večini filmov od tam, se dogaja lih po unih koncih kjer je tud mal na Trnovo tistega decemberskega večera. No. Mal pred pol nočjo, a nima veze za današnjo zgodbo.

Sem hotel samo povedati, da je treba biti mal fiu-fiu. To menda edino pod mus. Ostalo je pa samo za zraven. Ja, fejst pomaga ker rum. Ni pa nujen.

Ok.

Kontrast med temno nočko, gosto meglo in cestno svetilko je lih ene 1:100. Saj menda ni, a se lih podobno dojema. Ker so obdobja brez svetilk v veliki premoči, se ti oči navadijo na nočko in zenice razširijo kot pri sovi. In je potem pogled na cestno svetilko toliko bolj dramatičen.

Ok. A to je samo podlaga. Kontekst. Miljeau.

"Saj veš kaj bi rad povedal?

Da ne."

Ok. Pozab vse. Saj sem res na široko nastavil. Tudi brez vsega prej povedanega deluje.

Torej.

Še boljši je efekt, če je pogled skozi ne preveč gosto krošnjo. Na vejicah kaplje. Na vsaki kaplji pa svetilka. In to v krogu.

"Koko krogu?"

Svetloba precej hitro pojenja, od svetilke. Tako je svetilka svetla, okoli nje roj malih svetilkic, ki se izgubljajo v temi.

"As mal fiu-fiu?"

"Sm. In lih v tem je pojanta. Čak!"

Pol pripreš oči in se iz vsake svetilkice pokaže žarek. In ko tako hodiš mimo se postavljajo v perspektivo, žarki vendar, in je lih kot ...

Ej, pojma nimam kje, a je super fajn.

In to sem sila rad počel.

Ja, seveda če sem hodil sam.

S kakšnim descem sem samo poškilil in takoj pozabil, ker večinoma je bila vroča debata. Da ne rečem, celo ene vrste prepir.

Ma ne lih prepir. A če nas nisi poznal, je bilo lih tako slišati, precej vpitja in mahanja, da ne omenjam pomožnih glagolov.

Iz kero pa lih nasprotno. Sicer videl svetilko, a šepetal povsem druge.

Lej, to kar se pač šepeta v takih trenutkih.

13 Gostilna 2

Da končno že nastavim.

V tisti gostilni smo večinoma sedeli samo znani. Ok, tudi kak neznan, a tistih se niti ne šteje. Pri ostalih mizah pa večji ali manjši znanci. Pri isti mizi večinoma prijatelji, s katerimi je bilo treba nujno pmleti vse.

"Kaj?"

Ma saj veš.
Vse.

14 Muziko obvezno 2

Neil Young mi ni nikoli sedel, pa magari ga celo po malem špilal, a to zato ker so drugi hoteli. A znaš uno ...?

John Denver Rocky Mountain High sem sila rad poslušal. Celo do kasete prišel.

"A kaseta?"

Ha. Kaj vse je že zgodovina. Lej. Že pred longplejkam, črne vinilne okrogle zadeve, katere so oddajale zvok, če si jo na gramofon dal. Seveda prižgati ( z elektriko, ne s šibico) ga je tudi bilo potrebno. In kot že omenjeno, zgodba z avtomatsko ročico je bila zelo pomembna, a to po malem že veš.

Že prej, smo nekateri, sicer redki imeli magnetofon.

Ej, a ni čudno ime?

To ti je bila zadeva, v mojem primeru Basf, še kar firma, z velikimi koluti, sicer manjšimi kot koluti za kino, z magnetnim trakom. Snemanje je bilo preko mikrofona. Šele pri kasetnikih sem imel kabel med gramofonom in kaseto. Torej kaseta je ene 10x manjši magnetofon. Tako mali da si kaseto lahko v joškinem žepu nosil. Ko so se pojavili pa še walkmani je bilo pa že malo na nove cajte.

Le tega sem še kar rad uporabljal, pa ne zaradi poslušanja. Zaradi psnemavanja čez mikrofon je bila kvaliteta zvoka, še za une cajte, katastrofalna. Tako da. Ja sem dal na gramofon B.B. King, Three O’Clock Blues, zraven poizkušal zadeti ritem in zvok in vse skupaj nasnel na trak. U, se je slišalo vse kikse, za katere sicer, v zanosu, ne registriraš. Zdej, a je kaj pomagalo? Lej men je. Da ne rečem da mi je pomenilo pa ravno toliko kot ..., ni vse za zapisat.

Kot že rečeno, je meni že od vekomaj po malem vleklo tudi proti džezu. Taktat bolj za rock-jazz, Chick Corea Return to Forever, pa taki, a ko so na festivalu napovedali, da pride legenda iz starih cajtov, Boško Petrović Zagrebački jazz kvintet, sem lastnoročno splezal na zid pri Križankah in prav z veseljem poslušal.

---

15 Šport

Občasno celo kakšen šport, čeprav, kot rečeno, špilali smo sila radi, gledali pa skoraj ne. Nima veze kateri šport. Vsi so glih.

Pa spet na drugi strani. Hribolazenje, čez čas celo malček plezanja. A je to šport? Šport je ker (kdo) bo hitreje. Ker bo prej na vrhu je pa najbolj butasto kar bi se lahko šel. Še tisti grif, ki ga vsi tako pobožno omenjajo ni tam zaradi športa. V smislu kdo ga bo? Ampak zato da ti da vetra. Tebi, ne kar enim.

Ča te je strah, viseti na enem prstu, a je to šport? Če je že kaj, je psihologija. A je ta že bila kdaj na kakšni olimpijadi.

U, na vsaki in to ogromno.

Ok. A tekme v psihologiji pa le ni.

Al je?

16 Šola 2

Občasno celo šolo. O šoli se je redko govorilo, saj smo jo morali pnašati skoraj cel dan. Ne ni bila ena tistih normalnih, od 8h do 13h. Ker je bilo tako težko najti prostore, so bili začetki od 7h do 9h. Konci pa od 14h do 17h. Ob šolske dejavnosti so se pa itak godile proti večeru. Razdelili so nas na grupe, ker so bile učilnice tako male. Še pri praktičnih predmetih je težko, če ker dela jambor za jadrnico, pol pa maha s tistih drogom in komot kerga trofi. U tega pa kolikor si hotel. Sicer ni nihče šel delat jambora, pa ne bi bilo nič nenavadno. Trofit pa obvezno in več ali manj stalno. Ne z jamborjem, a je variant lih milijon. Če ni drugega je papirček tudi priročen.

En je delal kitaro, drug pa smuče. Dušan je naredil širhakl, kar je pa že opisano. Drugi smo se raje zadovoljili z beštekom (priborom) ali posodo. Moj prvi je bi pirovski kozarec. Sicer prišel samo do prototipa v gipsu (mavcu), a se je dalo slutiti čare. Če je bil pa uporaben pa nismo uspeli izvedeti. A so eni celo do stekla prišli. To je bil sicer projekt, ker je bilo treba angažirati ali steklarno v Hrastniku ali Rogaški slatini, kar so pa doživeli samo grebatorji. Piflarji.

Mi progresivci smo se ustavili na pol, čeprav bi lahko vsaj keramika ratala. A ne moreš že koj vsega pokazat. Kaj bo pa za konec. Še do kozarca sem šele v drugem prišel, takrat smo se pa samo uvajali.

Zdej.

Verjetno je le potrebno nakazati, kakšni cajti v oblikovanju so to bili. Sicer socialistično usmerjeni, a če se spomniš unih tapet z ogromnimi oranžnimi cvetovi, potem si blizu. Mi smo sicer dlje gledali, kaj več sicer ne, ker te je potem le kruta stvarnost ustavila. A vsaj sanje smo imeli nekaj na temo Verner Panton (poguglaj ne bo ti žal).

The "earth" witout "art"

is just "eh".

17 Ne razumem

se z šošolci.

Načelno je škoda, da se ne. Ker to je čas ko se človek profilira v skupini. In je iskanje mesta v razredu ene vrsta igre ko bom velik, bo pa tako. Sedaj zahec, potem pa zares.

Je pa tudi res, da se v razredu, lahko profilira skupina ali dve, katera potem dominira in drugim ne pusti dihati. Če je pa skupina še v breg obrnjena, potem je pa škoda se ukvarjati z njimi, potem je pa bolje poiskati profilacijo izven razreda, na klubu, v skupini, v organizaciji, saj možnosti je veliko, in pustiti butaste sošolce z svojimi intrigami.

Vse je vprašanje na katerem bregu si. In ali se pustiš toku.

Proti toku je sigurno najtežje. Ni pa treba da z isto brzino in ne po isti strugi. Tako da, ja individualizem je zaželjen, dokler ni destruktiven, ko pa rata zaradi tega konflikt, je pa bolje kategorično prekiniti in začeti drugje od začetka.

Če se v teh letih izoliraš in te množica izplune, so zelo mogoče posledice za celo življenje. To kar samo rata, eno vodi v drugega.

Tako da, fleksibilnost je mati modrosti.

Oporunizem je pa kriminal.

Don't let idiots ruin your day.

18 Vici

Tudi kakšen vic, čeprav ti so ostali v Trnovem. Vsaj tisti normalni.

"Kaj pa je normalen vic?

No, sej veš."

Gresta Bobi in Tedi ... Al pa Mujo in Haso, sila popularni. Al pa na splošno:

Zakaj Nemci pokrivajo gnoj s polivinilom? Zato, da ga nebi muhe posrale.

predvsem so to vici, ki so smešni, da ne rečem da sem večino razumel.

Pol pa pridejo vici, ki jih a ma baš nič ne štekam. Sem se par krat prav razhudil in pozval na razlago. Pa je bila še bolj smotana kot vic. Tako da je izgledalo, da lih samo jaz ne štekam. Ga ni bilo ki bi se pridušal. Nekateri so se pa celo kislo nasmihali.

Ej, to sploh ni vic. Če ni smešen ni. Če ni metafora, psenečenje, nelogičnost. No, tega zadnjega je bilo tudi v novodobnih precej.

Sem raje odnehal, včasih pa celo povzel katerega, da ne bi izpadel kompletni butelj, pa magari ne razumel. A če so vsi, to se samo tako reče, večina, tistih, ki so kdaj kakšen vic povedali, podajali novopomenske. Izgleda, da je bilo samo obdobje, usmeritev al kaj je še lahko, ker ...

Ker s časoma so vici raje ispuhteli.

Ne v tisti klapi, tam po starem, zato sem tudi malo po svoje zavijal, ali pa na kakšnem žuru, proti jutru, ko so intelektualci zaspali ali odšli domov in smo se zaštekali face iz druge galaksije. Ne sploh ne poznani. Seveda je lažje s temi, a so bile tudi situacije, ko so se pokazali nivoji, da le nismo vsi zateženi. Vsaj ne forme radi. A to je že druga zgodba.

19 Politika občasno

Kot rečeno, glede na to kako smo bili odvisni od informacij, smo zares malo omenjali politiko. Tu se itak nič ni dalo. Sploh pa, kaj pa naj bi se. A je kaj narobe?

Sonce je sijalo, ptički so se ženili, spomladi seveda, a jih ni bilo nič priganjati.

Na TV so pokazali katero šolo so zgradili iz katerega samoprispevka. Državne praznike so kazali pač glede na datum naših socialističnih prijateljev. Gledal pa tega itak ni nihče.

Občasno je pljusknila kakšna novost tudi iz zahoda, a je bila potem interpretirana lih 5 let prepozno, da ne omenjam da je bilo itak potrebno samo še izboljšati, že tako najboljši socializem.

Potem so bile občasno prav čudne vesti, a sem jih vedno jemal, da ne bo dolgčas, ali saj ni res, pa je, je bila ena rubrika.

Se sicer ne spomnim, kdaj je bila ena taka, a menda so eni prevratniški elementi bombo podtaknili.

"Zdej, to je tko."

Kontekst je odločilen.

Je iz časov pred sredno šolo.

Smo delegatu SZDL-ja natresli zemlje v nabiralnik, ker pa ni nič pomagalo, pa čez čas še:

Razrežeš pink-ponk žogico na male koščke. Koščke zaviješ v ovoj cigaret, nekaj na temo aluminija, pa nisem prepričan da, a nekakšna folija zagotovo. Prižgeš in iz tega zavitka se začne valiti silno veliko dima. To je dobil v kaslc.

Zdej.

A smo bili protidržavni elementi.

Ne.

To je bil samo upor, ker nismo smeli špilati fuzbala na zelenici ob njegovi hiši. Ne samo njegovi. Je 6 hiš. A se je samo on pritoževal.

Toliko o politiki.

20 Hribi

glede na zasedbo. Z nekaterimi, se ni dalo niti besede, z drugimi pa precej. Z hribovci, sicer v težki manjšini pa stalno in o vsem. V resnici sem bil na tem področju težek začetnik, težak sigurno, a samo karakterno, takrat sem bil še faj šlank, začetnik pa večni, predvsem pa turist. Če se je že kateri namalal, potem, sem večinoma poslušal, kako je kje, koliko in kje. Nekaj sem jih celo poznal, veliko večino pa nameraval.

21 Veslanje

Takrat tistega večera sem pa nakladal o veslanju. To je bilo precej novo udejstvovanje.

Zdej, to je tko.

Že prej sem poznal veslače. En mal poseben folk. So imeli tako drugačne fore, da smo tudi bolj ali manj na kratko in z drugimi ukvarjat. So bili pa vedno, tu nekje.

Potem sem par krat s kolesom tam mimo veslaškega kluba pripeljal, par krat pa še ustavil in poklepetal. Tudi z zanimanjem opazoval, a do lani se ni kaj večjega zgodilo. Ja, pivce, pa mal nakladat, mal okol zijat, veslače z njihovimi prav hecnimi pripravami, a sem poznal tudi druge športnike, pa potem ni izpadlo tako mimo. Novo ja, mimo pa ne.

Par krat sem se dal peljati s kanujem, kadar me je kdaj kateri Trnovčan v čoln vzel.

Lani pa.

Me je Stane vprašal ali kupim kanu?

"Ka?

Čist pocen, se selim v Lašče (Velike Lašče).

Kok?

Tok.

Ok.

Dej mal pukaš."

Sva se samo vrtela. Če ne bi takrat mimo pripeljala dva kanuja, z super mačkami, ga ne bi vzel.

Tako so se mi pa oči svetile, še nekaj časa na kolesu, ko sem domov pritiskal.

Tehnika veslanje ni nič težkega, je pa treba skužiti trik. Nekateri takoj, kot da ga ne bi bilo. Sam sem kot večina kakšno uro vozil v vse smeri, razen tja kamor sem hotel. Nekateri pa rabijo celo več dni. Teh je sicer malo, a ni nič nenavadnega, če se tam en vrti, in mu gre celo malo na jok, ker je poizkusil, ama lih vse, kar se poizkusiti da, pa ni rezultata.

Sicer ni primerljivo s kolesom, je povsem druga dinamika, a tisti del, ko končno zaštekaš, je pa sila podoben, in potem gre več ali manj samo. Ja so problemi z bremzanjem in pdvidevanjem. Saj se spomniš, ko zmanjka ulice in se zaletiš v golfa.

Na Ljubljanici ni golfov, vsaj v tistih časih še ne, je pa grmovje in je po svoje celo bolj sitno.

Če s kolesom trofiš golfa, hitro pogledaš, ali je kdo videl, pobereš kolo in hitro naprej.

V grmovju se pa zatakne in ne gre ne naprej ne nazaj. Da ne omenjam, da je milijon komarjev, brencelnov in ostale golazni čakalo ravno tega giba in navalijo, tako da celo za trenutek pomisliš, al ne bi raje v vodo skočil.

A se takoj zaveš, da je pod vodo polno rib ki ravno tako samo čakajo da se prikažeš in te obglodajo kot kake piranhe.

"Ti povem tečno."

Na srečo se tem prvim uricam, potem ko že obvladaš, ne samo veslanje, še celo tok in srečevanja, samo še režiš in pripoveduješ o doživljajih iz čolna.

"A so kakšne brzice na Ljubljanici?"

Je vprašala.

Me ne. Če česa ni, potem pa ravno tega ni. Ljubljanica je barjanska reka in prav leno vijuga po barju, komaj kaj pretoka. Razen ob nalivih a takrat pa noter ne greš.

"Kaj je pa potem zanimivega?"

U tega pa ogromno, a potrebno prvo zamenjat perspektivo.

Seveda, če rada plavaš čez brzice, ali se dričaš po slapovih. Adrenalina in stresa na ostajanje, a ravno nad tem se pritožuješ.

Če pa dovoliš, da se te dotakne tišina in odsev sonca na vodni gladini, potem je to največ kar se lahko človeku zgodi.

Ti povem, ni lepšega kot na topel spomladanski dan, ko se pretok umiri od zimskih vod, veslati po cvetočih travnikih polnih močvirskih tulipanov. Ptice veselo žuborijo, ti pa v čisti tišini, prav leno pomakaš veslo in opazuješ ponirke, kako se veselo potapljajo okoli čolna.

Te napolni z pozitivno energijo, da ti potem še tako zoprna tršica ne zagnusi pdmeta, in ji že zaradi tega pol oprostiš. Vsega sicer ne, ker je le sama kriva da podaja življenje bolj komplicirano kot v resnici bi lahko bilo, v najbolj zaguljenih situacija. Lej eni so taki, ne morejo iz svoje kože. In več kot iti preko tega ne gre. Da je pa lažje se pa napolniš s pozitivno energijo, katero ti ponudi samo reka.

Ljubljančani smo zares srečke s tole vodo.

"A veš da je Ljubljana otok?

A dej, dej."

Ja na Špici se odcepi Gruberjev kanal, kateri sreča Ljubljanico tam na koncu Kodeljevega. Ta veliki đeki jo pvozijo po nalivih ko dvignejo zapornice. Sam pa nikoli ne grem ne vodo ob velikem pretoku.

Osel gre samo ekrat veslat.

Sem komaj privezal čoln pod mostom na Gradaščici. Naslednji dan je pa v zraku visel, ko sem ponj prišel.

"Čak te peljem na en tak sončen dan.

A res?

Seveda."

22 Pegice

Do tam sicer nisva nikoli prišla, je pa potem mama rekla, da sem rešil hčerko ene sodelavke, ker sem ji odprl oči, kako zna življenje lepo biti, če ga s prave strani vzameš.

Pa je bil samo začetni navdušilitis, ko začneš obvladovati veslanje in ne obvladuje ono tebe, no pa še dva al trije čaji z rumom.

Ajd še pegice pod otožnimi očmi.

Ja, no. Jamce tut.

Ja na licih, luba duša, kje pa.

24 Disko Voda in Disko Ogenj

"A dej dej."

Brez pomožnih glagolov. Te si vsak sam predstavlja, pač glede na poznavanje in obvladanje materije.

"To je čist (povsem) brez veze. Saj se še pogovarjat ne moreš."

"Ker (kdo) se je pa še kdaj v disku pogovarjal. Tja greš da kero fajno mačko zahaklaš!"

"Ti jo boš, ti. Krota. Sej se ne upaš niti zraven stopiti:"

"Kaj ne, sem zadnjič hotel, je bla (bila) tok fajn, je mela take fajne (oči), pa me je Fero (Ferdo) prehitu."

Sploh ma pa fanta.

To nič ne pomeni. A se spomniš Dragice, ta nas je tudi stalno malala, da ne more, ker ima fanta, zdej jo pa poglej.

A daj dej. To vsaka reče. V začetku da bi imela mir, kar ji dam tudi prav, al kaj ko je potem velikokrat samo forme radi, ali pa celo da si poveča pomembnost.

Za takimi se pa že ne bom metal.

Za kakšnimi pa?

Še ne vem, se bo že pokazalo. Lej sedaj pač malo raziskujem horizonte, potem bo pa že kje kera.

"Tis vosu.

Butl."

Andrej je prav z zanosom vrtel svoj kristalni kozarec in ga precej redno dotakal (dolival) z vinjakom Badel. Takrat nismo delali razlik, domače tuje. Samo da je bilo. V tem primeru pa itak izbira na vrhuncu, Boris se bo pa že kako izvlekel, pred očetom, katerega bife smo kanili izprazniti.

Pred časom, kadar smo imeli kakšno krivo pot, smo se na to pripravili. Na primer, če smo kanili kaditi prave cigarete, ne samo srobot ali celi hrastove liste, smo si kupili tudi Kalodont (zobna krema). Tega smo potem kar med slino grgrali, da nas ne bi doma zavohali.

A sedaj smo že veliki (skor). Doma še ne kadimo, a mama ve da kdaj katerega pomsotkam. Načelno me še vedno krega, a ne več kot včasih, ko je ratalo nazarensko vpitje, vse tja do, po riti ga daj. To je bilo namenjeno očetu, če je slučajno doma bil. Kar pa je bilo redko in so tako izbruhi več ali manj samo še spomin. Zdej glih veseli ne.

Al pa tut.

Boratov ata je veliko potoval po bratskih deželah in je njegov bife v dnevni sobi vseboval kaj vse ne. Vinjak Rubin, Cezar Badel, Lozovača, Mastika, Šljivovica, Taužent roža, Encian, Brinovec, Pletrski sadjevec, likerji, taki in drugačni.

Po malem smo jih večkrat probavali. Večinoma nam niso bili kaj pri srcu, razen raziskovanja dežel.

Tisti večer je bil pa poseben, zato si tudi zasluži beležko. Ne vem kje bi začel, toliko stvari je bilo na kocki.

To da smo se sporekli zaradi punc je kaj normalno. Pa ne direktno. Sploh niso vedele da so objekt poželenja ali celo vzrok za krizo.

Ampak če bi, potem bi, u kaj vse ne. Tako je pa bolj na teoretični strani.

Načelno je imel vsak eno posebej zacahnano, nekaj jih je bilo pa splošnih. Tako rekoč družbenih. A je bila tudi prav posebna kategorija. Bi se reklo izven kategornice. V tiste so bili zaljubljeni uni ta pravi frajerji. V resnici niti nismo vedeli, kaj je to ljubezen, kaj šele ali sta zares zaljubljena in ali jima je fajn. Se je pa vedelo da un in una sta par. Še bolje una je punca od unga.

Zdej ali je res bila, niti ni bilo tako pomembno. Tako se je pač dojemalo in ni jih bilo, ki bi v to dvomili. Zatorej tudi detajli niso bili zelo pomembni.

Potem je bila kategorija njih, katere smo zgrešili, če bi že kateri bil tako pogumen da bi kaj navrgel. A za te zgrešene je bilo nujno imeti vsaj avto, sicer pa motor takrat. Pa še tu se je že začela diferenciacija. Viktor je imel doma narejenega, pa čeprav najbolj posebnega, ne vem če je punco imel. Da bi bil pa kako drugače usmerjen pa v tistih časih pač nihče ni razmišljal. Če je tak velik desc imel tak velik motor, pol ni bilo debate.

Verjetno je bil problem samo v tem da ni bil znana znamka.

Ok. Za te se nam je pod nosom pokadilo, al kaj moreš. Lih nič. Če nimaš motorja niti ni možnosti da bi konkuriral. Poni exspres pač ne šteje. Mora imeti vsaj dvojni zic, da ne omenjam tank za gorivo, na katerega jo nasloniš, vsaj tako se je videlo v filmih.

Na srečo je bila še tretja liga in o teh smo se menili. Te bi bile lahko dostopne, če bi bil med nami junak, in bi pristopil ter jo povabil na plesišče. Tako smo pa sloneli na zvočnikih, cel večer cuzali un pir, migali z glavami, vlekli čike in občasno poizkušali kaj zarjoveti sosedu, kar pa ni slišal, ker niti sam nisi.

"A je blo fajn. U to pa.

A kaj?

Ja vse.

A ne?"

Skratka disko Voda, katerega smo pomagali ustanoviti, je bil katastrofa. Prvi večer je bilo celo nekaj punc. Za drugega pa nisem več prepričan. Na tretjem in zadnjem je bil pa menda samo še Luis. To je disk jockej Lojze. Ta je imel še kar plat, al kaj ko niso bile ravno po našem izboru. Tako da je bilo kar normalno da je šel disko kaj hitro v pozabo.

Panoje na stenah, katere je tudi narisal Luis, sicer črkoslikar, na katerih gasilci špricajo na vse strani, sem potem še nekaj let videval na volitvah v gasilskem domu.

Disko Voda smo ustanovili v kleti telovadnega društva Partizan, kot odgovor na disko Ogenj v kleti Hale Tivoli. Tam je bilo povsem nemogoče plesati toliko naroda je bilo, če ti je že uspelo not priti. Da ne omenjam, da so se znali tam namalati Savčani ali Šišenčani. Če pa oboji je bila pa itak katastrofa, takrat se pa še policaji niso upali zraven. Kar zginili so, pa magari vedno svetili po vogalih.

Nismo obvladali ne punc ne diska, kar pa nas ni odvrnilo od raziskovanj in tistega večera je bil na vrsti Borisovega očeta bife.

Sam sem se posvetil bolj enemu, sem imel že slabo izkušnjo z raziskovanjem na splošno, u to pa nikoli več, tako da sem se navezal na vinjak Rubin in takrat prvič v živo, kozarec Nutele.

Začelo se je sicer kaj normalno. Ko smo se dobili in po začetnem ogrevanju,

"Auš en pir?

Dons nism taprau. Mogoče bi moral kaj pojesti?

Auš kruh iz Nutelo?"

Ej sem našpičil ušesa.

"U, a jo maš? Dej mal.

Čak!"

Sem prvič videl Nutelo v resnici. Se je videla na TV ali v kinu. Tudi govorilo se je tudi kar, a se tudi ni verjelo da je tako dobra.

"A dej, dej. Sigurn ni bolša od Viki kreme.

Vosu.

Butl."

Sem gledal kot tele v nova vrata.

Kaj lepšega težko vidiš. Ne vem če se ni slišala oda radosti v ozadju, ko je prav počasi zajel opojno snov in jo razpotegnil po kruhu. Ti povem, ene vrte orgazem, samo da takrat še nisem vedel kaj je to.

Seveda sem vedel.

Kadar mažeš Nutelo, eto tko.

Še bolš, ko zagrizeš. Dva orgazma. Orgazem na kvadrat. Čeprav kvadrat ima vogale, tole je pa vse zaokroženo in mehko. Blaženo, ti povem.

Potem smo sicer kvasili neumnosti, kot tapravih descev govorjenje.

"Auš pir? Auš vinjak?"

Pa take. Same resne.

Tam v dnevni, pred bifejem polnem žganih pijač, sem imel pred očmi samo Nutelo. Tako da sem kar hitro vprašal,

"A loh še eno?

Ka?

Nutelo.

Ampak pospravi za sabo!"

Na srečo se je večer kaj hitro zavrtel v nočko, debate o diskotih so se polegle, punce so itak mim, in je ni, ki bi bila uporabna, tako da smo se prav luštno razživeli. Na srečo je bila Nutela litrska in sem jo potem kar v naročju imel. Tudi vinjak sem zapostavljal, čeprav je imel kar kaj vpliva. Pa spet ne toliko kot pri nekaterih, tako da kaj več od glavobola ne bo.

Bora je ležal na kavču in zasanjano strmel v barvne kroglice na novoletnem drevesu. Takrat še ni bilo božičnih, čeprav vidim, da na zunaj ni razlik. Med tem ko je razpredal o čemer že, mlel je stalno, razen če ga ni kdo razhudil, s kakšno ne vmesno opazko, ne vmesno zanj, nakar je sledila precej burna reakcija z pošiljanjem v kaj vse ne, sam da se ve kdo ima prav.

"No, a nim reku?"

Če ni bilo provokacij je misli zaključeval z stiskom kroglice, katere so oddajale kaj posrečen zvok, kadar so se razpočile. Ne srečo so pri njih naredili drevesce do stropa, al pa še mal počez, če je bil prevelik, in je potem zvezda postrani stala na strop nalimana. Na tako velikem drevescu je bilo veliko, kaj veliko, ogromno raznobarvnih krogel. To še niso bili časi električne razsvetljave. Sveče so bile še prave a te bo mama prižgala na silvestra takrat bomo pa itak nekje drugje. Se še ne ve kje.

Kroglic je bilo veliko, veliko že popokanih, pa vendar bi se lahko godilo še kar kaj razglabljanj, če ne bi Andrej, kateri je imel spoznavni večer z mnogimi deželami ta večer, prišel iz stranišča. Se mu je že malo majalo in se je hotel za vratni podboj prijeti, da bi zvozil ovinek, tega je zgrešil, je pa zato zagrabil ubogo drevesce in sta šla na sredo dnevne.

Bora je bil še kar hud, čeprav nismo vedeli ali ne samo zato, ker bo moral na stol, na sredino dnevne, če bo hotel še kroglice treti. Nekaj jih je vse eno ostalo še celih.

Skratka žur bil je živ. Čeprav v tistih časih še nismo imeli izdelanega stališča kako to izgleda. Nekaj na to temo, je pa gotovo.

Zdej.

Vse skupaj ni omembe vredno. Razen. Vedno ta razen.

Sem se šel vleči v kabinet, ker sem se počutil nekako utrujeno. Ob odprtem oknu, ko zima boža obraz in ti za trenutek postane celo luštno in bi se lahko nasmehnil, da kole luštno pa še ni bilo, če bi že kdaj kaj razmišljal na to temo, ko se na oknu prikaže un isti Andrej. Pa ne da stoji zunaj. Ne, stoji na oknu, sklonjen v sobo in razlaga med tem ko pada z okna, se z glavo zadane v rob mize in se zloži na glavo med mizo in radiator, da me kliče tretji Andrej, ki ima na stranišču pokrov na vratu in mene kliče, ker imam menda daljše prste, ker bi rad kozlal, a mu ne rata.

Neb verjel če neb bil zraven.

Po na stara leta sta pa oba bla direktorja sicer firm v stečaju a vse eno.

Ps.

V neslavnem disku Voda so me popisali policaji. Sicer ne vem ali imam kartoteko, po mojem so jo izgubili.

To je blo pa tko.

Je Sine prinesel Planinski čaj, za katerega je trdil da je travca. No, saj je, a je mislil eno drugo. S to me je zmamil na sekret, kjer sva zvila iz tistega cigaret. Seveda sva kašljala, še potem ko sva iz sekreta padla. Spred pa pulcaj. Sicer v civilu, a s svinčnikom in beležko in prav grdo gledat. Sva cviknla, da sva še kašljat pozabila. Naj je popisal pol pa šel. Midva sva pred diskom še malo žalostno gledala potem pa tudi odšla. Potem mesece čakajoč, da iz tega kaj bo, pa nisva dočakala. Ti povem da so izgubili kartoteko. Menda ko so se tako smejali.

don't grow up

it's a trap.

25 Mira

Ležal sem na pomolu v najhujši pripeki in opazoval prežgana telesa, katera so se drenjala naokoli. Takrat je bilo sila fajn, se cvreti na pomolu in to ure, večinoma nič delati. Nekateri so sicer, kao, brali a je bilo prevroče. Če si zaspal te je sončarica, tako, da si se z zadnjimi atomi boril ostati priseben v skupnem sadomazovanju.

Kajti tu so bili vsi, ki kaj pomenijo, vsi, ki bi radi kaj pomenili in vsi, ki ne bodo nikoli nič pomenili a morajo biti zraven že zato, da tisti, ki kaj pomenijo ne dobijo občutka, da nič ne pomenijo. Seveda so bile tu tudi vse punce, ki so kaj pomenile v kampu in zaradi njih smo bili mi tu, katerim se je prav fučkalo za vse, ki so kaj pomenili ali pa ne, a so punce hotele biti tu, ker...

Madona ratuje komplicirano. Pa samo na pomolu sem se pajcal, ko je bilo prevroče, sem se prevrnil v vodo, zvabil še par kameradov, da smo par minut kozle prevračali in budalaštine počeli, potem je bilo itak že vse videno in smo se zopet polegli ob pogledih na ....

Celo poletje sem preživel v Fiesi. Se mi je tako fino zdelo. Poletje brez staršev. So vedno težili, kaj vse je še treba videti, smo vedno znova gledali stare bajte po Dalmaciji in nekajkrat tudi po notranjosti Juge.

Potem pride čas, ko tudi starci dojamejo, da je skupno potovanje vse, samo ne luštno in s težkim srcem odobrijo prvo ...

A mora se vedeti kje in kdaj in s kom in take.

Tako so bili v kampu sosedje iz naselja, kameradi iz službe, še ena štajerska daljna žlahta in so vsi vedeli, kje sem. Sicer mi ni bilo treba vsak dan poročati ali sem naredil domačo nalogo. No, te itak ni bilo, ker so bile pooooočitniceeeeeeeeee.

Juhu!!!

Čez dan smo se pajcali na pomolu, zvečer u lajf. Meni je bilo luštno, lahko bi šel zmečkan in umazan, saj ni mame, da bi težila. Okoliška mularija, ki je bila s starši, se je morala rihtati in umivati, ker taki kot rokovnjači pač ne moremo v Portorož in sem se rihtal še sam. Sicer malo manj zagreto, a vseeno.

Ker nismo imeli za avtobus, smo hodili čez hrib v Portorož, tam v disko. Vendar se je samo tako reklo. Kar tudi za to nisem siguren, če se je tako reklo. Menda smo samo mi tako rekli. V resnici je bilo plesišče odprto, ograjeno z visoko ograjo, kjer so vrteli muziko, občasno je igral kakšen lokalni bend. Saj takrat nismo zaradi muzike hodili. V sili hudič še muhe žre in smo pač poslišali muziko in zijali za puncami, ki so se dale osvajati debelim Švabom.

Mi smo sloneli na velikem zvočniku, cel večer cuzali eno pivo in migali z glavami. Govoriti se itak ni dalo. No, govoril si še lahko, a tudi sebe nisi slišal, kaj šele drugega. A se nam je sila fajn zdelo in to vsak večer. Si čez dan nisem korneta kupil, da sem lahko imel zvečer za pir.

"Kok je blo fajn!"

Punce nas niso niti pogledale, po mojem sploh niso vedele, da smo tam. Kar ni bil razlog, da ne bi potem cel dan na plaži premlavali kok je kera fajn:

"A kdo kaj ve o njej?"

Seveda so se rojevale bajeslovne zgodbe, ker o nobeni nismo nič vedeli.

Kamp Fiesa je v tistih časih bil delavski kamp. Za razliko od kampov v Dalmaciji, kjer so prevladovali Nemci in Italjani, še celo kakšen Francoz se je našel, v Fiesi ne vem, če je bil kdaj kakšen tujec. Ob kampu je bil, še je, a ima drugo funkcijo, hotel za knape. Velenjski rudnik je imel tu počitniške domove in topogledna je bila tudi muzika v zalivu.

U, je blo naglas. Cel kamp je poskakoval. In to čim bolj goveja, tem bolje, mi taki rockerji. No, ja. Revšeta, a vsaj v tisto smer obrnjena, tako, da so se nam zdeli žuri v Fijesi obupni.

Pa smo na srečo prihajali okoli 1h, u, če bi mama vedela, sosedi so tudi že spali in so tudi knapi že zalegli. Vsakodneven obvezen pretep se je večinoma odvijal med 23h in 24h, tako, da so tudi rešilci že odšli, ko smo mi prikolovratili čez Beli Križ. Kolovratili dobesedno, ker ni bilo osvetljeno in nihče seveda ni imel svetilke. A je že kdo kdaj šel v disko z baterijo? In smo se pvračali po potki in čez trnje. Ponoči ga je bilo bistveno več kot zvečer, ob mraku. Ne vem, kako so to naštimali.

In tako smo preživljali najboljše počitnice v mojem življenju.

"Razen....

Vedno ta razen. Al ne zna dat mira.

Res. Ime ji je bilo Mira.

Luuuuuušna, mejhna, fletna, cel cukrček. Pa tako fletno mi je rekla:

"Oh, tis vosu"

če sem jo kaj dražil.

V sosednjem šotoru so imeli eno smrkljo, kateri se je ravno začelo dogajanje v telesu in ji je bilo sila nerodno. Pa je bla super luštna, če kateri, njej ne bi bilo treba zardevat, če ji je kateri kaj navrgel. Itak so to leta, ko je vsak lušten, še tisti, ki ni, je takrat lušten, al kdo bi to verjel. Takrat misliš, da te vsi gledajo, čeprav še nimaš mozolja, a ga boš sigurno kmalu dobil in vsi že vedo in zato tako butasto zijajo.

Je bila je za ene 5 let premlada. Še to nisem ziher. Samo nam se je zdelo, da smo že tavelki, če smo že skor v drugem letniku srednje šole, una iz sedmega osnovne.

Sva se še kar kaj pogovarjala. S smrkljami nisem nikoli imel problemov se zezat ali celo kdaj kaj resnega pogovorit, z vrstnicami pa..... ni, da bi razlagal. Kakšne vse načrte sem imel, kaj vse ji bom povedal, potem pa...... samo muc in buc, nisem zmogel požreti knedla, ki se je ravno v tistem trenutku pojavil v grlu. In to meni, ta največji goflji v naselju, če že ne ta največji , tanajbolj freh goflji.

Včasih je celo katera počakala, bo že spregovoril, mogoče bo celo zanimivo, čeprav od takih, ki še mizolov nimajo, človekinja ne more bog ve kaj pričakovati.

"Al pa?"

Luštn je, no, še kar, glih partija ni, a mogoče pa že dahne."

Pa, ko nisem, je skomignila z rameni in odšla. V upanju, da ob naslednjem srečanju ne bo v tla gledal, ker ga je pri prvem kompletno pokronal.

Predvsem dopoldne, ko sem se zbujal in se je že igrala pred mojim šotorom. Je bilo vsak dan podobno.

Sem odprl levo oko in zaslišal tiho petje pred šotorom. Malo sem še poslušal, je bilo prav super petje, samo muzika ni bila ravno od Black Sabath.

Dan ljubezni, pa Vesele rože iz Aten, pa take. Je kar znala. Tako da, če do takrat nisem obvladal, sem ob jutrih not prinesel.

Počasi sem odprl zadrgo, katera je morala biti dol, sicer si imel še dodaten milijon komarjev v šotoru, poleg že udomačenega in mastno debelega, a ti so bili domači, tujce ja ne boš v šotor vabil.

In poškilim ven.

"A ti skuham kauco?

A so stari že šli?

Ja, na tržnico v Piran.

Popadej.

A boš še kruh z marmelado?

Asetilup?

Ja, seveda , zate vse.

Kok sti dobra? Pa kaj tko skrbiš zame? A si zatreskana al kaj?

Oh, tis vosu."

Pa zardeva po dolgem in počez, kar ji je sila pasalo, al so meni take všeč bile, samo, da tega še vedel nisem.

Al smo bili trapasti. V tistih časih smo gledali za popularnimi. Ponavadi je bila kakšna, obvezno z tanajbolj zoprno prijateljico pod roko, katere se nikakor ni bilo mogoče znebiti, malo bolj razvita, obvezno zrihtana. Direkt iz Trsta. V tistih časih so punce nosile ogromne sončne špegle, take na televizor, so sedaj zopet popularne. Saj mogoče so jih tud desci, a ne v Fiesi. Tu so bili sami pšvicani knapi. Pol še nekaj po mojem lokalnih frajerjev. Verjetno lastnik bufeta in lastnik mehanične delavnice. To še niso bili časi, ko so politiki bili taglavni. Ravno nasprotno, če je kdo delal v javni upravi se je raje malo skrival, da mu kdo čevlja v glavo ne vrže. Kamoli, da bi o čemer odločali.

"A, to pa ne.

Zakaj smo se pa boril?

Mi knapi, kdo nas bo?"

Mi butlni smo gledali za takimi puncami, katere so bile nedosegljive in čisto preveč zafnane, vsaj z današnjimi vatli merjeno, vse zagledane v obrtnike, al Švabote.

Pa menda je bilo ravno to privlačno, da je bilo nedosegljivo, ker, kaj bi, če bi bila katera dosegljiva?

"Ups, na to pa nisem pomislil.

Ja kva, na sprehod bi šla, pol pa, pol pa,..... ah, bi se že kaj spomnil.

Al bi se pa ona. Naj me vpraša, pa ji povem.

Kaj pa, če bo tiho, kaj boš rekel?

Ja, povprašam jo za kateri klub navija?

Butl, puncam je malo mar za fuzbal.

Kaj pa za košarko?

Ja eno pa poznam, a tista je brez veze.

Kaj pa bi, če bi?

Ej, pojma nimam. Kr tih bi biu."

Včasih smo zvečer, preden smo v disko zavili, malo po rivi šetali, tako po tri, več je bilo moteče, še gužva je bila in se jih je že tako težko vštric postavilo, za puncami, večinoma tudi tako po tri, hodili in bili sila duhoviti.

Une, pa, afne, kaj drugega, so nosove vihale, češ kakšen primitivizem. Kar ene kozlarije govort, se nekaj napihovat, zraven se ne upat punce ogovorit, al bi šla na sladoled.

O to bi še že zgodilo, toliko poguma sem le našel, predvsem s tako imenovanimi neznankami. Hudo je bilo, če mi je bila katera pri srcu, potem nisem bil zmožen daljšega stavka povedat kot:

"@@@@"

Pri neznankah, je bil problem, da so bile tri, še za en sladoled nisem imel, kamoli za 4. Pol je bilo kot je bilo, večinova super, ko takole nazaj pomislim.

Velikokrat me je spomnilo na moj kokošnjak, pa, da ne bi takoj o šovinizmu, pa take, sploh ne, in predvsem dobronamerno. Saj tudi nisem nikomur omenil, ker v tistih časih, se nisem več s kmečkim obdobjem kitil.

Pač, moje putke, ko so takole vštric po dvorišču špancirale in kamenčke iskale, so povsem enako z ritmi migale, zraven izpuščale tisti znani kokošji, poln zadovolstva:

"kooooo kooooo."

Tole verjetno ne bi smel zapisati, grem stavit, da bodo feministke zagnale vik in krik, a obljubim, nič slabega ne mislim, ko pravim, da me je spominjalo na rano otroštvo.

Mira me je veliko spraševala o samostojnosti, sam sem se tudi delal, kot, da sem že star samostojnik, in ni šele prvo poletje brez staršev. Kaj vem kaj je imela v mislih. Saj stare je imela res ekstra tečne.

Ata oficir, skoz parole in komande, izjave o ženskah, kot, da sva krave skupaj pasla, mu nisem nikoli niti namignil, da se ne strinjam.

Take sem že od prej spoznal. Se ti parkirajo na sredo poti, na kar misliš, da se bo umaknil, saj vidi, da prihajaš, on na tvojem pasu, pa ne. Ne samo, da se ne umakne, ampak te zvleče v debato, da se potem še z njim ukvarjaš, kakor, da si ti problem ne on. Zato, če od daleč zaslutim kakšnega tacega, ali širok ovinek, ali samo niz dlaku. Bog ne daj, da bi se kaj protivil. U si pečen za tri ure samo uvoda.

Mama vdana v usodo, sicer sila živahna, a pedena tastarga od spredi in od zadi, po mojem ji je tudi jasno, da je tako še najlažje, sicer bi bilo okoli riti u varžet in še bolelo bi.

Sicer pri takih gospeh, mi ni nikoli jasno, ali so žrtve ali agresorji. Že res, da na zunaj izgleda, da je pač izkoriščana od svojega temperamentnega južnjaka.

"Al zakaj spa tacga uzela?"

Zraven se dozdeva, da ata lih tisto naredi, kar se mami zdi, sicer ob obilici komentiranja na temo, žena naj bo doma, čaka naj na moža, a na koncu le naredi, tako kot je mami nakazala.

Kaj vem, sicer mi je godilo, ko so me vprašali ali kaj rabim iz trgovine in sem vedno odgovoril negativno, potem vse eno dobil sladoled še kaj se je našlo. Tudi pri roštilju jim je vedno ostalo,

"pa boš komšija mal piknu. Ja tko prijeten mladenič pa ja rabi več hrane"

in sem dobil dvojno mero.

Lej saj ni bilo težko, pač kimaš, se čudiš, vsem podvigom atejevim, povprašaš mamo kaj je dala v čevape, da so tko dobri, pohvališ hčerko, kok je zrasla in se mamo vsi fajn.

Samo ne preblizu.

"Al bi karte zvečer vrgli?

O sem že zmenjen se dobimo v Portorožu. Gremo mularija u disko.

Mi pa ne bi naši Mikici nikoli pustili ponočevati. Mi že vemo kaj se takrat godi. Noč ima svojo moč."

Ja, veš, de, sej se menda spomnita, sem si mislil, zraven pa prav pomno kimal.

In tako minevajo dnevi breskrbnosti.

"Boš, ja."

Če je brezskrbno, da si moraš sam preskrbeti pol kile belega in 10 dek posebne in liter mleka. U, je kriza. Komu se ljubi, že vstati, kamoli celo do trgovine iti. Itak je treba sredi noči vstati, če hočeš kaj dobiti. Ob 9h je trgovina izropana in ni druge, ko se sredi noči, ob 10h zbudiš, je treba lastnonožno do Pirana.

Ej, če ne bi bilo zaradi eksintenčnega minimuma, bi bilo to eno najlepših potepanj v življenju, ko še ni prevroče, prav počasi gor po mivki se sprehajati.

"Kakšni mivki?"

Na sicer nekoč betonski potki, se preko leta, ko burja zameta pence z morja, vmes tudi mivko in ta se nabere na nekaterih delih kar vidno, in tam stopiti z boso nogo, v vročem dnevu, je ene prav posebne vrste užitek.

Sicer, ker ni bebast je pa trobast, nekoč razkladal en velik Slovenc.

Pa potem po tistih zlizanih kamnih, menda so jih še Benečani zrihtali. Verjetno ne zlizane, ko so bili novi so bilo po moje hrapavi kot vsak kamen katerega z dletom mlatiš, a ta kraški apnenec ni en ta trdih in se je z leti od dežja, vetra, soli, mivke in prometa, zlizal in sedaj nudi v vročem dnevu, v senci, bosi nogi, sicer drugačen a vendar še en od užitkov bosonogega potepanja.

"Ni bolšga."

Tako, da je bil samo začetek težak, še to bolj forme radi. V resnici je užitek že odtočiti, se malo ofrišati z mrzlo vodo in ko umiješ zobe se počutiš kot prerojen. Potem še sprehod do Mesta. Ena sama sreča.

Pa to je bilo bolj na začetku, ko se Mira še ni tako domačo počutila in je samo iz daljave opazovala zaspacna, kako se tako pozno primaje iz šotora, ko so njeni starci včasih že nazaj prišli iz tržnice.

Pa je vse eno že na začetku pozdravljala, ko me je zagledala. Sicer samo dobro jutro, brez dodatkov in izpeljank na temo, a se je čutilo, ne vem, če ne že prvič, da ji nisem ta naj bolj zoprn.

To je bila sicer poza večine potencialnih kandidatk.

"Uh kva je zoprn.

Krten.

Pa take."

Pa nos vihat,

"kakšen primitivc,"

pa ne vem kva vse,

"lej sam kakšno srajco ma, kr udtrgane rokave, krten,"

sam, da si je izmislila izgovor, da ji, ker ne bi bil všeč in je bila lahko še naprej zaljubljena v Otoja, ko je tako lepo pel. Vse je lepše k te lubm.

Priznam. Tudi sam sem podobno nastavljal. Koza zoprna, pa take, čeprav je nisem niti velikokrat videl. A kaj, ko se mi mota tam pod nogami. Pol pa še Francl, ki je ravno pome prišel, da greva leščurje tauhat, pod Piransko cerkev.

"U kva maš dobro sosedo.

A dej dej, a ne vidš, da je vsa smrkava.

Pa kva pol, ko se tale razcveti, in to ti bo menda že naslednje poletje, bo cel kamp žvižgal za njo.

Butl, če bo ta fajn bom jest avion.

Pejd greva.

Ti, koko ji je že ime?

Kva te pa to briga, kr zase se brigej.

U smo našpičeni, pa sej ji nč nočm.

Pejd butl."

Pa je moral malo zasikati. Takrat smo to tako izvedli, da si ponovil kss, kss. Kar sicer ne vem kaj naj bi pomenilo. Menda je bilo nekaj intonacij pred fiu. Fiu je v tem primeriu žvižganje.

"Pa ja ne boš dujenčkom žvižgal.

Ej, tale pa ni dujenkla, tale je pa že zdej superca."

In pasirava mimo Mirinega šotora. Se je sicer stran obrnila, kao ji je zoprno, če ji, ker kaj dobaci, pa me je le izpod čela gledala.

Tisto poletje sem imel kapaciteto pljuč, kot nikoli prej in nikoli pozneje. Lih ene 3x večjo kot danes. Tam pod cerkvijo, na globini okoli 10m sem izpulil svoj prvi in zadnji leščur. Se mi zdi, da se tako reče, ogromni školki, ga je pol, tretjino gotovo v mivko zapičenega. Ves hrapav je in velik, vsaj tisti moj je imel ne vem, če ne ene 40 cm v dolžino. Trideset pa sigurno. Potem se mi je tako butasto zdelo, da poješ samo mišico, tako veliko žival pa zavržeš. V resnici se ni zavrglo, razen notranjih organov, prav nemarno izgleda. Kot kakšna čreva. Blek. Ovoj školke se prodaja za suvenirje. Menda je bilo že takrat prepovedano, čeprav kaj kontrole tudi ni bilo. Ni jih bilo veliko. Malo tudi ne. Predvsem si moral v globljo vodo. Pa sem že do 10m prišel glih za glih. Se mi je zdelo, da je čisto na meji, da bom pri čisto vsakem potopu umrl. Vendar nisem, ker sem v zadnjem, trenutku, izplaval in zajel zrak ne vode.

Mularijo sem zapustil proti večeru. Saj je fajn z njimi. Mešanica mulcev iz cele Juge. Od 5 do 10 se nas se ponavadi zbralo na določenem opravilu. Tudi lokalci so bili med njimi, da so nam pokazali detajle, kot to z školjkami, in za obzidjem kje se fajn punce vidjo, pa take. Same pomembne.

Prav počasi stopam po kamnih na obali proti kampu, si moral biti kar previden, so bili večinoma sluzasti. Tu na obali, malo pod vodo malo nad, se jih je oprijela neka alga al kaj bi to bilo, si lahko fino telebnil, če nisi bil dovolj spreten. Vendar se je dalo vijugati in loviti ravnotežje. Tako sem bil vajen, da sem lahko vmes razmišljal tudi o povsem drugih stvareh in tako počasi skakljam in mi ne gre iz glave Francetova reakcija na sosedovo smrkljo. Al se je zezal, čeprav mi je izgledalo, da resno misli, magari skozi hec. Koko more, če ja še dojenkla in še tok hoh zraven. S takimi se mi že ne ukvarjamo.

S kakšnimi se prav zaprav. A si že kdaj keru kušnu. Nisi. Za nou let ne štejem. Mama me celga poslini. U kva je to nagraužn. Enkrat sem pa v kinu videl, sta se dva neki lizala, je bil cinemaskop, ene 20 metrov platna, pol je bla slina čez cel ekran. Blek. Nagružn. Koko morjo. Kaj majo od tega.

V daljavi so stale tovorne ladje, so čakale za vplutje v Koper.

"No, jo moram pogledat. Al, ko je tko zoprna."

Pa saj me še poznaš ne. Ni vse v prvem vtisu. Se ja ne bom ob 5h že rihral, da me boš lahko zjutraj videla. A dej, dej. Zjutraj sem pač pomečkan. Lej pol opoldne na plaži me poglej. Taprav desc. No ja, nekoč bom, sedaj mi čisto dobro kaže. Eto mam že tri mozolje in 5 kocin in nekoč jih bom obril. Pol se mi javi.

Ne, res. Saj sem se že bril. Čeprav ni bilo potrebno. A taki se pač brijejo, s Pitralonom sem se potem namazal. U je peklo, smrdelo, ko vrag. A menda je to bilo del obreda, če hočeš velik biti. Sicer ni bilo veliko izbire a se je vse eno dalo dobiti še eno župco, se ji je reklo nekaj po taljansko. Amaro al nekaj na to temo, se ne spomnim imena.

No, saj ni pomembno. Pomembno je, da sem mislil, da sem en ta večjih frajerjev v kampu, če ne že ta veči, a se je bilo težko primerjati z unimi s fičeki. Saj tudi ni primerljivo. To so starejši dečki, ki se morajo z fergazarji ukvarjati, sam pa roke v žep, takrat kopalke še niso imele žepov in se samo tako reče, kar naj bi nakazovalo neobremenjenost z danim trenutkom in v Piran. Ali na plažo se cvreti, še lepše popoldne gor po borovi šumi stikati tja proti Pacugu, ali proti večeru pod klifom po vodi broditi in školjke nabirati. Ali ne nazadnje samo na pomolu sedeti proti jutru, ko še zadnji zaležejo in se celo v ta konec prikrade tišina. Ta je sicer samo navidezna, ker se vse eno čuti utrip Portoroža, celo ponoči, da ne omenjam nenehnega plivkanja valčkov, kar, da celoti prav poseben čar.

"Pa kam zgineš?

Vidim, da nisi stalno z svojo bando.

Kakšna skrivna pota izbiraš?"

Je vprašala direkt brez vseh ovinkov in napeljevanj.

Ej, se mi je usedla v koncept. Taki so mi všeč, ki povejo kar imajo in to celo to pomeni, ne pa neka slepomišenja z trojnimi pomeni, ko ne veš kaj kaj pomeni, kamoli kam to sedaj paše. Ali celo:

"A je men rekla?"

Sicer sem bil kompletno nepripravljen in sem v prvem trenutku celo začel nekaj z proti napadom, vendar sem že sredi prve besede spmenil intonacijo, počakal trenutek, to je itak sila nobl pri pogovoru, a mora oponent to znati.

Ker s tistimi, ki že med običajnem stavkom pregriznejo, povečini niti ne poizkušajo slišati, kar si kanil nastaviti, s takimi mi že od nekdaj ni bilo veselje, kaj veselje, na jetra mi gredo ljudje, ki te vprašajo, koko si in ravno pomisliš, res, koko pa sm, in začneš nekaj na to temo, pa magari je bilo to zadnje na kar bi pomislil, pa, če že vpraša res, sm tko in tko, a že isti trenutek, ko kaniš odgovoriti, te prekine in ga ni niti zanimalo kako si, ampak je bil samo uvod, da bo nekaj povedal, te to zanimalo al ne.

Včasih, ko sem kaj ekstra našpičen. Po domače se reče, tečen, ko drek, čeprav ne vem kako bi bil lahko ta tečen, vsaj ne v pomenu počutja, potem včasih kdaj kdo kasira, včasih ni niti kriv. So tudi taki, ki zares ne slišijo, a jih je tako malo, da ni omembe vredno. Se reče, da je način govora. To dolgo nisem obvladal, če sploh kdaj sem, je sigurno bistveno bolje kot je bilo.

Se spomnim me je vsako jutro Francis vprašal,

"How do you do?"

In sem ravno nastavljal odgovor, ker v anglešćini je ekstra sitno, pa, ko sem ravno poizkušal s prvo besedo, sem že videl njegov hrbet. Sploh ga ne zanima

"How do you do?"

ampak samo živjo. Sem potem slišal, da se reče

"Howdi!"

pa je menda delavski sleng, tako pa noblih Amerikanci že ne žuborijo. Magari se sliši bolj na

"Živjo!"

kot

"Koko si?

Dobr pa ti?

A tut uredu.

Ne bi nikol uganu."

Torej, če sem ekstra tečen in se mi neda ukvarjat z dotičnim žvečilcen, ga tudi sam prekinem in zabrusim,

"Nimam časa. Prid čez pol ure."

Če nisem ekstra tečen še malo omehčam:

"Lih neki nujno razmišlam. Te pokličem."

Pa, da nadaljujem od tam, ko je Mira po tednu dni direkt vprašala, kam hodim, ker nisem stalno z svojo bando.

To sicer ni bila moja banda. Se pač formirala gruča, v dani situaciji, v podobnih pogojih z podobnimi stremljenji v podobnih let.

"Eni z več eni z manj mozolji.

Eto takih.

To je unih iz začetka, na pomolu."

Bi rekel, da smo se bolj trpeli, kot skupaj navijali. Toliko, da se pretolčemo skozi počitnice. No, pri meni je bilo precej drugače, ker sem bil prvič samostojen, kolikor je to sicer mogoče, a le, ni bilo mame stalno komandirat, to, še to, zakaj to, in ne to , to pa tako.

Iz moje strani nebesa, a nisem vedel kako izkoristiti. Do sedaj je sicer izpadlo, da je razburljivo, takole samostojno, sam od sebe, vstat. Se očedit in nihče ne preganja ali kontrolira, al za ušesi tut.

Povsem samostojno in od mene odvisno, al bo kaj za pod zob, al bom lačen. So se mi vedno sline cedile, ko sem odhajal in prihajal in so Mirini slastno jedli, u kaj vse ne. Takole človek šele opazi, kakšna razlika je med pol belga in 10 dek posebne in paradjz solato z veliko čebule in pleskavico s kajmakom. Ej sem se kar malo tresel, tako dobro je dišalo.

Saj so me že prvi teden vprašali al bom piknu. Vendar je tudi pri tem ostalo.

Pol je pa Mira zabila glavico na žebljico se je začelo. Prvo sva po malem kramljala. Pa še mama in ata sta me začela z govori pozdravljati.

"O sosed se je zbudil."

al pa,

"Je bila naporna noč, smo slišali proti jutru."

Pa veliko mežikanja in nasmehov.

Saj sem res nekam težko v šotor prišel. Kar na enkrat je bil tako mali, da se mi je zataknil za hlače in sem telebnil, sicer napete vrvi so proizvedle en od tistih brzzzzing zvokov, da ne omenjam, da se ni dalo fršlusa odpeti in se je ene tri krat zataknil.

Stojan je imel rojstni dan in smo malo podaljšali, sicer že kar enoličen večer. Nasploh se je malček ponavljalo, a so bili sila luštni in prijetni. Tako da.

Tako, da sem po malem začel vmes, med akcijami, tudi malo po svoje obračati. Popoldne mi je bilo na plaži mnogo pvroče. Ravno za hribolazenje ni bilo, a je bilo sila luštno med borovci, zelo počasi stopati in si ogledovati vrtove, hiše, drevesa, grmovje, rastline, trave, cvetlice, gosenice, metulje, ptice, ljudi med paradjzom in trto.

Posebno mesto so imele ozke ulice Pirana. Dvorišča in veže, vrtovi in pogledi v nadstropja in strehe, obala in obzorje. Same zanimive svari.

"Pa kaj to?

Ja nč.

Kr vse.

Prid ti pokažem."

Je sicer za trenutek v tla pogledala, a tudi takoj nadaljevala,

"pučak, sam sandale obujem."

Potem sva hodila na daljše in dalše sprehode in na koncu potepanja za več ur. Tudi stari so se unesli, ker na začetku je bilo vse mogoče spraševanje in podučevanje o previdnosti.

Prav zaprav je ni niti toliko zanimala narava, čeprav tudi, a bolj za zraven. Veliko bolj jo je zanimalo vse o samostojnosti. Na koncu sva obdelala še celo nekaj filozofije. Čeprav takrat to še nisem poznal, a so vprašanja in odgovori vedno bolj dobivali nadzemeljske odgovore. Veliko jih je itak v zraku ostalo.

Bi človek mislil, da se bo iz tega kaj razvilo, a se ni. Razen prijateljstva nič takega. Sam sem bil še preveč otročji, Mira še ni bila pripravljena na samostojno pot.

Sva si sicer obljubila, da se v Ljubljani kdaj obiščeva, vendar ni nikoli prišlo do tega. Še 2x sem jo srečal v mestu. Prav prisrčno srečanje.

"Pa koko si?

Kje hodiš?

Pa kva delaš?

Pa drgač?"

Ko se pojavi, pa drgač, je jasno, da ni povsem iskreno in so vprašanja sicer odraz veselja, a v resnici vsak s svojimi mislimi in težavami. Tako, da se večinoma konča z:

"Obvezno pokliči,

Sedaj pa letim,

mam to pa to ..."