02 Fever

Sam sicer nisem bil pristaš take muzike, a so punce to poslušale in če si hotel zraven biti, si pač slišal, da bi si pa ušesa mašil, pa tudi ni pasalo. Ne samo to, če sem se hotel z dekletom pogovarjati, sem ji pač moral dati prav, tudi o muziki.

Pa spet bistveno bolje kot takratna Vrača se pomlad od Ota Pestnerja.

Gvendolina kdo je bil, že bolje, se posebej, ker smo z Benčem košarko igrali. No, ne lih z njim, a za njim. Ko so se taveliki džeki šli hladit, smo mi poprijeli.

Buldožer je bil pa že skor povsem na liniji. Nekaj časa celo povsem, a mi je le falilo improvizacije, tako da proti sicer nisem imel nič, za pa tudi ne veliko.

Od tuje scene, katero smo tudi spremljali, a ni imela več veliko vpliva. Namreč pranje možganov, kar se takrat seveda nismo zavedali, prav nasprotno, to je bilo najbolj progresivno, nam je izvajal radio Študent. Se ne spomnim da bi sploh omenili da je umrl kralj, King Elvis. Se tudi ne spomnim da bi kaj omenili Michael Jachson, ki je že po svoje vlekel, a ne za nas. Kaj nas pa to briga.

Mi smo za Queen, Eric Clapton, Linda Ronstadt, James Taylor. U, ta mi je pa sedel. Sem nekaj časa samo njega poslušal.

The Sex Pistols God Save the Queen je bilo tudi fajn, a mi ni bilo blizu.

"Zdej. To je tko."

A Chico Freeman, Collin Walcott, Weather Report, Al Di Meola, pa? Bistveno bolj. Če sem se z gornjimi ukvarjal, je bilo zaradi socializacije. Že tako se je občasno slišalo.

"A morš bit tko zafnan iz temu đezam?

Ne morm pomagat."

03 Merjasci

Na političnem področju, se je dinstalo nekaj, zatorej si je upal zapeti Marko Brecelj Alojz Podre. Menda o profesorju, ki jih je metal. Saj to ni bilo nič nenavadnega, še manj novega. Novo je bilo to da je to pesmica ratala, zraven pa še popularna.

Naši so končevali Tr2, utrdbo udbe, a takrat se tega še nihče ni spomnil. Tudi bs3 sploh ni bil problematičen. Nasprotno, se mi zdi da je dobil Borbino nagrado, čeprav so zmagovalni projekt za 50% dvignili in je ravno toliko dobička bilo. Veš da niso razdelili med skupno dobro.

Brežnjev je prišel kozle strelat k Titu. Menda merjasce, a se bolje sliši.

Apple je naredil dvojko, pa se v naši dolini še ni poznalo, kakor tudi ne Atari.

Smo slišali za Bronx. No, a nism reku, kako je kapitalizen na robu propada, mi smo korak dlje.

Kunta Kinte je bil kralj nadaljevank na TV, kakor tudi propagandna kampanija Moja dežela. Takrat še brez vseh priokusov o nacionalizmu.

So pa zato Pankrti direktno nastavili, brez ovinkov. Samo vedelo se še ni kaj.

"Zdej. To je tko."

Komot lahko rečeš, da sem bil kompletno nezainteresiran za svetovno, kamoli domačo politiko. Kar celo precej drži. Se pa tudi ni dalo brez. Se je že našel način, da ti je ušlo.

In.

In potem celo sam nisem bil totalen brezveznik, da ne rečem, da sem s časom, pač glede na dejavnosti, celo do kakšnih stališč prišel.

To je tut tko.

Vsi ostali, so bili pa sila angažirani in so že takrat vedeli da se bodo godile velike stvari.

Kar je tudi res.

Samo ni se vedelo katere.

Že samo če primerjaš študentske nemire, ko so hoteli naši izboljšati že tako najboljši socializem, v Parizu so pa staršem kamne v glavo metali (ata pulcaj).

Pol je pri nas vse pod okrilje vzel ZSMS, ne vem če ne še celo punka, upam da ne, a me ne bi niti čudilo. Tako da uni, ki se nismo pustilo voditi vsakemu, ne, nič ideološkega ali celo političnega, pač v hribih je bolše, če te pa kera še prav svetlo gleda, ko rineta proti Slemenu, je pa Margaret al pa Popit, čist tazadnje na kar bi pomislil.

In tko.

04 Slabe Ocene

Če se učiš zaradi ocen, zna to biti velik problem.

Čeprav toplo priporočam učenje zaradi izobrazbe.

Izobrazbe pravim. Znanje in izobrazba nista eno in isto. Prav za prav je veliko, največ, večina takih ki se učijo za znanje. V redu. Dokler je to obrt, edino pravilno. Brez znanja ne gre. Znanja in veliko vaje, da postane samoumevno.

Vendar.

Vendar je večina obrtnikov neizobražena.

Prenekateri izobraženec pa niti žeblja ne zna kupiti.

Ja. Res je.

Vendar je veliko vprašanje ali je znanje bolj pomembno od izobrazbe in obratno.

Pri obrti, tudi ni debate. Veliko znanja velika ocena. Na primer odlično. Za malo znanja zadostno. Za neznanje nezadostno.

Pri izobrazbi pa ni tako.

Pri izobrazbi, če ti kaj ne gre, ne ponavljaš dokler ti gre. Ker potem si samo obrtnik, ampak študiraš materijo še iz drugih zornih kotov. Skratka izobrazba je ali je pa ni. Ni nezadostne, zadostne, dobre, prav dobre, odlične.

Izobrazbe ni nikoli dovolj.

Pa da navržem še katero na pomen besed.

Ko tečeš na cug.

Ali ga ujameš ali pa zamudiš.

Ali je mogoče odlično ujetje, prav dobro ujetje, dobro ujetje, zadostno ujetje. Nezadostno sigurno ni, ker ti je ušel.

Kaj pa sedaj.

Ujeti cug je kot obrt.

Ali jo obvladaš ali ne?

Da ali ne?

+ ali -!

Kaj pomeni zadostno.

Zven besede zadostno.

Zadost da veš, zadost da obvladaš, zadost da narediš.

Kaj pa odlično.

Odlično vse veš, odlično obvladaš, odlično narediš.

Torej bolje od učitelja. Ker učitelj ne bi bil učitelj, če bi bil odličen. Bil bi znanstvenik, genij, veleum. Pa nič od tega ni.

Učitelj, če je dober učitelj je lahko največ prav dober učitelj. In če pripravi učence na zadostno, dobro, prav dobro, potem je celo odličen učitelj.

Ne more pa biti 50 zlatih. Zlat je eden.

Skratka tudi tu so prioritete.

Če se prepustiš toku, se pehaš za ocenami, ki to niso, se kriteriji samo zvišujejo. Sedaj se otroci učijo univerzitetna znanja. Zato ker je nekaj histeričnih, nepotešenih potrebnic zasedlo položaje.

Pa nima veze ne z znanjem, ne z ocenami, ne z razvojem.

05 Sanja

U, sem jo gledal. Tako lepe ženske še nisem videl.

"To si že za Majo pravil!"

Ja, a tisto je bila punčka, punca, dekle, ta je pa taka, kakor si predstavljam, da bi ženski ideal bil. Tule bi moral stati opis, pa sem ga zbrisal, se mi je zdel povsem odveč, razlagati take banalnosti. Samo to povem, da je imela nos.

Saj ga imajo vse.

Res, a ta je bil najbolšimožnfajn. Pa si misli svoje.

So bili prvi letnik arhitekture. So občasno prišli v Plečnika na kauco. Tudi skicirali so po Križankah. Imela je črnolasega fanta. Oba sta bila lepa, samo da sam pač ne gledam pobov, punce pa toliko bolj.

Tudi smejala se je prav po filmsko, pa ne narejeno. Prav prisrčen smeh. Štosa sicer nisem slišal, sem le samo od daleč opazoval, a nisem mogel sneti pogleda.

V tistih 6-tih srečanjih, ne vem če je bilo še katero, sem se kompletno zatrapal. U sem sanjal. In U, kako vesel sem bil, ko sem jo spet zagledal.

Vem, bila je pravljica.

Ampak fajna.

06 Tatjana

Je bila zelo konkretna. Se mi je zdelo čisto prvič ena prav konkretno za.

"Za kaj?

Počakmo, pa vidmo."

Sem že pisal, da s fotografijo sem imel poseben odnos. Sva bila dva, sva tekmovala, kdo bo kaj novega naredil ali odkril. Sva tudi vse delila, tako da je bilo v resnici eno zdravo sodelovanje. Samo da, sva večino časa okupirala temnico z najinimi eksperimenti. U, sva jih slišala, da je nepospravljeno. Ja, kdo ima pa čas v zanosu raziskovanja pospravljati. Tako da je bilo bistveno lažje tudi drugim razvijat, ker ni bilo potrebno pospravljat.

Pa ni bilo samo razvijanje. Nekateri, no tule je le potrebo povedati vse, nekatere so bile tudi za snemanje nezainteresirane.

Ne vse. Sploh ne. A nekaj pa, nekaj se jih je prav radih nastavljalo pred aparat.

In sva snemala. U, je bilo še kar. Ja, nekaj lesenih, v resnici povsem neuporabnih za model, al kaj ko je pa drgač tko fajn za pogledat. To sem takrat enkrat pogruntal. So posneli na TV reklamo za kremo za roke. Seveda se reklama konča z zumom na rokah. Kaj hujšega. Akterka, pravim ker se je videlo da ni profesionalni model, je bila ena Mici, v katero je bila cela vas zatreskana, me ne bi čudilo če ne več vasi. Skratka ena superca, ne bi sedaj atribute opisoval, si jih pač vsak sam nariše, al kaj ko je ravno iz njive prišla. Namreč na rokah se je videlo, da je zelo pridna.

Da skratim. Če je škrbasta, pa če ima še tako dobre … , oči, ne more posneti reklame za zobno pasto.

Podobno je bilo z sošolkami. Takrat maska še ni bila tako udomačena med smrkljami in je redko kateri ratalo iz nič ogromno narediti. Tako da, ja se je pokazalo, ene so super fajne, a ne za pred kamero. Vmes so pa ene, čist brez veze, a se jo da tako zrihtat, da je mama ne spozna.

Tatjana je bila nekaj vmes. Sploh ni bila brez veze, ne vem kakšna diva pa tudi ne. Kar jo je rešilo, je da jo je zanimalo. Ne samo pozirati, še celo scenografija, šminkala se je sama in potem še razvijanje. Še celo obešati slike, ko smo postavili razstavo, je pomagala do zadnjega. Da ne rečem, da nas je reševala, z vsemi pozabljanji in popravljanji.

Tako da sva se kar kaj pogovarjala. Tudi v odmoru, ko smo se sproščeno pomenkovali je sedela ob meni. Potem so bile pač razne situacije in intenzivnosti. Če je bila gužva sva se pač tiščala in se prav nič pritoževala. Dišala je sprejemljivo. Ni tisto, ko se ti zmeša. Odbijajoče pa tudi ne, tako da sem jo celo par krat pospremil precejšen del poti. V resnici je bilo povsem v kontro, čeprav sem se delal da je mimogrede.

Ta izraz je iz časov, ko te je mama poslala nekam in je bila bližnjica mimo grede. U, se je na glas smejala. Sem kar malo okol gledal, če naju ne gleda cela ulica.

Nič nisva prehitevala. Tisto ko navališ, pol pa vse odnehajo. Lepo se samo razvija in prav obetavno kaže. Vse bolj se pomenkujeva in nič naju ne moti če sva sama. Nasprotno, prav luštno je, se nasloniva na ograjo ob Ljubljanici, sicer gledam čez vodo ne v oči, kaj pa veš, kako bi lahko od reagirala. Tudi med sprehodom se rami občasno dotakneta, a nič več. Vsaj ne odskoči. In tko.

Ne vem če ni že cel mesec, ko se takole približujeva, ko reče:

"Zakaj me pa na randi ne povabiš?

A mora biti oficielno?

Seveda, da se ve, al je al ni. Tole slepomišenje ni nič. Torej kaj?

A ti to resno?

Smrtno!

A naj pokleknem, da boš zadovoljna?"

Sem že vedel da sem kiksnil.

"Ni treba, a vse eno hočem, kaj bolj konkretnega."

Gledam v tla, gledam njo. Kaj pa zdaj. Kako se pa to naredi. A kr tko naj rečem?

"Se dobiva jutri pri spomeniku Gregorču.

Ok, adijo do jutri!"

Jutri pri odmoru sploh ni bila več ob meni. S puncami so si imele toliko povedati. Ko zazvoni in se odpravimo vsak k svojem vhodu, v Križankah je desetine vrat, me pogleda čez ramo, med tem ko se hihitajo in vstopajo.

Ej, tole je pa že malo strašljivo. Kaj se pa gre. Sploh ne obvladam situacije. Saj ni čudno da nimam punce, če je še edina, za katero se je zdelo da je normalna in še za, takole komplicirana in prav počasi stopam po hodniku, proti razredu. Dušan mi razlaga o širhakelnu, katerega je ravno končal in da sedaj Špik ne bo več nagajal.

Komaj se prebijem do konca pouka. Kar mehke noge sem imel, ne vem če ni vročina. Kar v mestu počakam, da bo ura 17. Seveda pridem 15 min prekmalu. To se samo tako reče, v resnici sem bil pol ure prej, a sem čakal na drugi strani ulice, zatorej samo 15.

Seveda punce zamujajo, to jim je taktika. Sicer še ne vem kakšna, a so mi povedali in ob 17:30 že malo nestrpno pogledujem na vse strani. Ob 18h si rečem, če je čez pol ure ne bo, ostanem še uro in grem.

Ni je bilo. Al kaj ko bi bilo samo to.

Potem me jutri med glavnim odmorom tam pred vsemi na dvorišču nahruli, kaj da jo nategujem, da me je čakala celo uro in da naj grem u p m, pa take. Sem se počutil samo ene 18 cm velikega, v tla ugrezniti mi pa ni uspelo.

Sem jo potem čez leta srečal, ves nasmejan, povedal da sem jo tudi sam čakal in je ni bilo. Kako, seveda. Ob 17h pri spomeniku Jurčiču. Kakšnem Jurčiču, Gregorčiču.

"Butl!

Krava!"

07 Andreja F

V resnici je nisem poznal, zato tisti f. F kot Festivalna.

"To je blo pa tko."

Sem že opisal, da smo igrali leto v Festivalni. Če še kdo ne ve, tam so se takrat godile, vse(skor) mature, valete, brucovanja, zaključni, začetni, nadaljevanlni plesi in prireditve. Vmes pa še kakšne nenavadnosti. Smo enkrat špilali na sindikalcu za skupščino, kar je pa tudi že napisano.

Ok, nima veze. Skratka 4x na teden smo špilali, če ni bilo kaj drugega pa še 2x vaje imeli. Me je precej okupiralo, na začetku, ker je bilo vse novo fajn, pol na konc, ko je bila samo še rutina, pa podn od podna.

Sem jo že precej na začetku zagledal. Ena lušna, mejhna, cel cuker, kakor sam rad nastavim ob takih prilikah. En tistih nasmehov, ki ti takoj padejo v oči. Če bi se smejala, bi se smejal z njo, ravno tako pri joku, ali pogledih v nebo, ali … Skratka situacij na ostajanje.

Redno je hodila na petkovo plesno šolo Jenko. Velikokrat pa še ob sobotah. Usedla se je vedno za isto mizo, to je prva na moji levi, tako da sem jo imel na očeh tudi kadar ni plesala.

Plesala je veliko. Večinoma prva ali med prvimi na plesišču. Saj poznaš, ko se zaslišijo prvi takti, potem nekateri pritečejo da so lahko na sredini. Eto taka.

Plesalcev je imela na ostajanje. So bili občasni redni, a se je videlo da ona izbira, kdo bo šel v petek z njo, kdo pa v soboto, če sploh, če ga ne bo kar tam dobila. Tudi to je obvladala. U, so jo obletavali. Ni bilo, da bi sedela in s prsti trkala po mizi, kot kar katera.

U, je bila fajn.

Lasje visoko pristriženi, da so se videli uhani. Vedno je imela take na štuke. Različne glede na gvant. Ramena lušno poudarjena, ni bilo potrebno nič podlagat, čeprav je bilo takrat to moderno. Pluča ne razvita, a ni vse v tem, je bila pa zato sila ozka v pasu. Tako da je spodnji del prišel toliko bolj do izraza. U, tam pa eno samo veselje vse dol do šolencev. Najraje je imela široke kikle, da so se pri obratih na široko odprle. Pri rock and rollu sicer ni delala prevalov, ostalo pa skoraj vse.

Plesala je valčke a tudi polke, ne vedno, a tudi ne redko. Je pa obvezno priletela prva na plesišče, za sabo vlečoč partnerja, ko sem po kongih vžgal in je pomenilo latinsko ameriški plesi. U tam pa je skakala. Povsod jo je bilo polno.

"Ja in?"

Andreja se mi je pdstavila, nekje na začetku špilov. Če smo začeli septembra, verjetno oktobra. Meni je bilo še marsikaj novega. Da bi pa ena taka mejhna, lušna, cel cuker, po špilu na oder skočila in direkt do mene, roko, pa hudomušni nasmeh, ne vem če ni malo pokleknila, saj veš tisto, ko se malo zmanjšaš, ko daš roko, pojma nimam zakaj tako navada, a je bilo lih tako kot v filmih:

"Živjo, Andreja, najraje imam latinsko ameriške in sem prav vesela da tako lepo igraš."

A veš kaj sem rekel?

Samo eno in edino:

"@@@@@@@"

Sicer ne vem če jih je bilo toliko, ker je že odšuštela z odra.

"Zdej. To je tko."

Že prej sem slišal, da so glasbeniki popularni med puncami. Saj je en velik del zakaj počnem kar že počnem ravno to. Tudi da so bobnarji poleg pevcev čislani bolj kot ostali. Pa vendar. Bil sem povsem ne pripravljen na kar koli, ne samo tako direkten napad.

Tako da.

Ja sva si mahala. Pri prihodu in odhodu. Veliko mežikala. Občasno kaj malega pokomentirala:

"A že znate uno?

Jo že vadimo."

Kaj več pa ne. Je vedno imela spremljevalce in si nisem niti predstavljal, v kakšni konotaciji bi izpeljal. Tako da sem odlašal, vse do konca.

Sem jo srečal čez leta. Sva premlela vse doživljaje ob kavici. Mi je zaupala, da je dala ime sinu po meni.

A miš da se je zezala?

08 Matura

Festivalna mi je požrla veliko časa in energije. Tako da sam sigurno ne bi naredil mature, vsaj v prvem ne.

Že prej sem bil Božitov veliki prijatelj. Boži je bil razredni odličnjak. Sicer kar desc, a vase povlečen in redko se je smejal. Vsaj v naši družbi. Mogoče so imeli doma svojo sceno.

To se tudi meni občasno dogaja. Pridem kam, pa ga ni, ki bi štos razumel, tako da sem že dolgo tega opazil, da so kraji in običaji, kjer domača scena ne vžge. Najbolje da se prilagodiš, ali pa, če ni prebavljivo, ker tudi take scene so, pa raje po svoje. Lej, na vsem svetu se vse dobi, tako tudi normalne žurerje.

Torej Božotu se je tudi fajn zdelo, da je moj prijatelj, ker je lahko tam v naši klapi stal. Smejal se sicer ni, a je bil zraven in po mojem mu je kar pasalo, saj sva se takole dopolnjevala skoraj od začetka.

Dobr.

Od piflarc se je dalo prepisati manjkajočo snov, a da bi mi pa razložila, kako in kaj pa ne. Verjetno ni imela časa, al pa le ni vsega znala.

Boži je pa imel, kaj pa vem, mogoče takšen čut, če česa nisi znal in ga prosil za pomoč, se je potrudil, da si skužil. Svaka mu čast.

"Zdej. To je tko."

Tako me je imel pod perutničko in sem celo kar kaj znal. Organiziral sem celo mesečno učenje v Tivoliju v Tičistanu.

Tudi v Tivoliju ga imajo, ne samo v Bohinju. Ja, smo se začeli pripravljati v naprej, čeprav takrat to še ni bilo organizirano, smo se pa sami. Povečini smo se dobili 4-je, si razdelili snov, seveda si jo moral tudi sam prebrati, a je tisti, ki se ji je posvetil, preštudiral toliko bolj, da nas je potem tam v tistem grmovju, svoje cajte je bil Tičistan fajn zaraščen, si predstavljam zvečer so se vse kaj drugega tu učili, takrat smo imeli pa večinoma mir. Včasih se je prikazal upokojenec, ker v resnici smo jim zasedli plac. Na srečo je takrat to tako izgledalo, da so med precej gostim grmovjem bile čistine, s klopco ali dvema, nekaj pa še z mizami in eno tako smo okupirali.

Nismo bili glasni, vsaj ne stalno. Ja, je prišlo včasih do povišanih glasov v smislu, butl, pojma nimaš, a se je tudi precej hitro poleglo, tako da so še veverice čisto blizu prihajale in žicale priboljškov. V tistih časih še ni bilo ponudbe na ostajanje. So se dobile Bobi palčke, pa še ene ribice. Kiki bonbonov jim pa nismo metali, ker bi se lahko kam prilimala. Prilimana veverica, pa vemo, ne izgleda fajn.

Učili smo se precej intenzivno, pa vendar sem bil prepričan da bom pogrnil po dolgem in počez. Ker matura, to je znanje čez celo šolanje. Kaj pa vem kaj smo se učili na začetku. Takrat me ni kaj veliko zanimalo, vsaj v zvezi z šolo ne. Da bi pa o Deep Purple ali Let Zepelinih spraševali si pa niti v najbolj divjih sanjah nisem predstavljal.

Tako da sem potem tam na maturi, precej švical in samo čakal, al me bodo takoj, ali bom pa še malo podaljševal agonijo. Pa je izpadlo točno obratno. Vsa vprašanja, katere sem dobil so bila točno tista redka, na katera sem imel prav izdaten odgovor in je bil rezultat nepričakovano uspešen. Tako da se mi je celo malo pod nosom pokadilo, pa zakva smo se pa tolk piflal. Ja, če imaš srečo in dobiš vprašanja katera obvladaš, kaj pa če bi dobil una?

"Tih bot pa let naprej."

I'm not lazy,

I just really enjoy

doing nothing.

09 Interrail

Ja rad potujem. Na potovanju se vedno kaj novega zgodi. Spoznaš svakojake. Z nekaterimi na kratko, z drugimi se razvije še kaj. U, zgodb kolikor hočeš. Nezgod tudi, a te preskočimo, če niso na pozitini strani.

"Zdej. To je tko."

Večino že veš za moj interrail. Če se mi bo kdaj ljubilo, še bolj osebno opišem, ker ni bilo potovanje od tu do tam, vedno pa čez Pariz. U, bilo je tudi doživljajev. No, še kar, to je itak odvisno koliko se pustiš. Sem videl, jih je kar kaj, ki niso niti bili tam, pa magari imajo fotko od tam.

"To je pa tko."

Ne rečem, saj sem podobno postopal, pač stopiš zjutraj iz vlaka, koncept je bil, prespati na vlaku, no dremati, velikokrat se je tudi tam kar kaj dogajalo, zjutraj po novih krajih in tako cel mesec. Teoretično špila, praktično pa prav za prav redko. Je vedno kaj. Tako da sem občasno nujno potreboval pravo posteljo, predvsem pa tuš. U, to pa zna biti cela kriza.

Se spomnim, kot otroka so me umili 2x na leto. Ne res. Saj sem se vsako jutro, a tisto ko prisloniš dva prsta proti vodi, pomencaš oči, 2x potegneš z zobno ščetko in 1x z glavnikom, tisto se težko šteje za higieno, pa magari bila točno zaradi tega. A to so drugi hoteli. Bolj intenzivno mama doma, pri babici pa kot opisano. Saj me ni mogla ujeti. Sem bil kot živo srebro. Viš, ko ne veš vsega. Ne veš kako se trudiš pobrati živo srebro na dlan. Misija nemogoče. Podobno je bilo z mano in babico.

A kakor se časi spreminjajo, se tudi ljudje, in ne nazadnje tudi sam in pride čas, ko ne moreš več zdržati če se ne umiješ. Ne bi verjel, če ne bi bil zraven.

In ko stojiš zjutraj na peronu, prvo pogledaš po turističnih informacijah. Ne moreš verjet, a v čisto vsakem naselju, še tako malem, še tako neznanem imajo vsaj turistično tablo. Potem se sicer tam sprašuješ, pa kje hudiča sem izstopil. Kaj me pa briga Hanzi P. Sicer najbolj pomemben pesnik daleč po vseh vaseh okoli. A dej dej. A mate kero fajno pekarijo, da si rogljiček s čokolado kupim. Gavrilovič paštete mi je že v Parizu zmanjkalo, sem ostal 4 dni, 2 čez planirano, a mi je bil tako všeč, da sem celo na cugu za v Londom razmišljal, zakaj sploh naprej, če je pa že tukaj tako fajn. A načrt je načrt in odšel sem pogledat del Evrope s "trulim" kapitalizmom. Če ga čem videti je treba naprej.

Potem je bilo sicer malček posiležno. Saj ne rečem so bili kraji ki so tudi fajn, čeprav čez Pariz ga ni, a je svoja kategorija in je brez veze sploh primerjat. So bili pa tudi kraji, sicer sem se le trudil znana večja mesta oblesti, a je bilo vmes par tudi kr neki.

Tako da. Na začetku sem se predajal načrtu in mi je uspelo v Narvik priti, točno na dan ko ga ni. U, je fajn. Pa spet. Ka pa? Ja, kr tko. To da cel teden sonce sije. Luba duša a doma pa ne? Ob pol noči sigurno ne. Tam pa. Sicer ti potem zmanjka kondicije in potem prespiš tudi oficielni dan, ne samo noči. Itak je pa potem ta koncept noč in dan čisto mimo.

Tako da sem sedel tam sred (ne čist v centru) Narvika na enem hribčku, v resnici je bila ena ogromna skala, mestece ne vem če večje kot Mengeš varoš in tam na tisti skali sem razmišljal, tole bi bilo treba videti z andohtjo. Takole norenje skozi mesta je ena čista neumnost, tako kot pred leti planinska transferzala. Imam sicer še kar kaj žigov, kje sem pa bil se pa skoraj ne spomnim.

Ter sem se podal v Bacelono. Sicer čez Paris, kje pa, predvsem pa brez načrta. Tam kjer bo fajn ostanem, pa makar za prvim ovinkom in uživam, dokler se uživat da.

Potem ko na ta način nastaviš, potem ko ni več važno a si videl, kar naj bi bilo pač pomembno. Potem vidiš, tudi drugi, po svoje podobni, Angleži rečejo backpaker, ki ravno tako potujejo križem kražem po Evropi, ravno tako prestrašeno gledajo zjutraj na postaji in ravno tako ne vedo kako se bo dan končal.

Potem.

Potem, ga vprašaš, čez čas celo, jo vprašaš, doyouspeakinglish? In če, še.

"Do you knov some nice place to see in tis town?"

In če, še:

"Which town is this?"

Pol se pa že režimo in sploh je fajn in a iz Hjørringa si? Kje hudiča je pa to. Pol je pa itak že, kot da se poznamo že od vekomaj.

U, štorij polno. Nekaj tudi doživetij. Celo nakazano, da bi si izmenjali naslove, pa tak (in tko). Skratka z nekaterimi, potem celo par ur skupaj. Ne samo to.

"A u Avinjon greš? Kako je pa tam?

Prit ti pokažem."

In tko. Kar zanimivo.

Sicer vse eno površno, ne se vezat, ne odgovarjat, pomagat še, a ne vse in kadar koli. Ni debate, povsem drug nivo, glede na prva dva tedna.

Da ne omenjam, da je bila una z 100 Švedinjami največja laž. Sem celo Švedsko prepotoval, pa je ni bilo, ki bi vsaj nakazala. Z Švedi je kar komplicirano. U, na vlaku, vse narodnosti, ni problem, z lokalci pa ne vem kako. Mi razen dober dan in kolk pa to košta ni ratalo nič več. No, še hvala in na svidenje, a to se pač ne šteje.

11 Otvoritve Ekurna, Cankar, Bežigrad

Po so bile pa otvoritve. U, to je noblih ratalo. Kar na enkrat ni bil več dober žur, zaradi žura, ne je bilo treba imeti prvo nekaj kulture, pa kar koli naj bi že to pomenilo, pol pa ni problema še mal pupice in nakladanj do jutranjih ur.

Kot že omenjeno, čeprav ne vem ali je bilo povezano, ali vzrokovano, buteljke so bile tisto leto sila poceni in sila dobre. Prej pivska klobasanja brez repa in glave, da ne omenjam, kar neki govort, potem pa bolj usmerjeno, definirano. Čeprav konci so znali biti pa zelo podobni. Ko se ti ulica malček dondola (maje), ko korakaš proti jutru v domače loge.

Pa če si sam, še gre. Saj ne srečaš nikogar, če pa že koga, se mu pa tako mudi, da ga kaj malo briga za veselo dušo, ki krmari barko proti jugu.

V paru vse kaj drugejga.

To je tut mal tko.

Kakšen par?

Saj veš, načelno s predstavnico druge strani.

H?

No, nežnejši spol, če smo mi že uni prvi. Al pa drugi, v tej konotaciji nime veze.

Ok, no. Prvo so nežnejši spol, drugo pa ostali.

Zakaj sem tako zakompliciral?

To je pa tko.

Saj veš, kliše nežnejšega spola. Pol pa mal šepetat na uho, naslonjena na ograjo trnovskega mosta. Tam je Plečko na most drevesa dal. Svaka mu čast. Če pa še eni paše da ji nekaj na uho šepetaš, so pa že nebesa. Pa saj veš, precej osladno, a samo za opisovanje, za prisostvovanje pa vse drugo samo to ne.

Topla sapa na vratu, pa tak. Veš da je lušno. A kakor na začetku nastavljeno, je to en sila željen kliše, se pa lahko povsem drugače obrne.

In tako lahko tudi s predstavnico nežnejšega spola, celo objeta, vijugata tam proti jugu, al kaj ko ni nič nežna. Ne samo to, občasno celo:

"Dej bolj potiho, saj boš vse zbudila. Kaj se pa dereš kot sraka!

Ne ti men sraka, jest pojem in nadaljuje, toooo jeeee billl enn daaaaaaaan ljubeeeezniiiiii, jodldidldoooooo."

Al pa kero drugo, pač s katero si kanil proti jugu. Enkrat se je ena drla:

"V beli vili stanovala sem,

ki baha se v naši ulici,

Ko bila sem pegasto dekle.

V isto šolo sva zahajala, ob sobotah šla na isti ples,

Ko bila sem pegasto dekle.

Spomnim se obleke s pikami,

Zasanjanih oči

in drobnega nasmeha."

Ji je kar šlo, tudi glas ni bil od muh. Če ne bi tako pogledala v kozarček in se že prav cel večer drla, ter je zato glasu zmanjkovalo, bi še tista hripava barva pasala. Sicer pa ob takih priložnostih eno figo slišiš, napake.

"Ej super poješ."

Una se pa vrti na svetilki.

V gruči pa že malo čez rob, se takoj najde provokator, ali pa samo kolovodja, dejmo smetnjak prevrnit, al pa kolo v Gradaščico vreči, pa zakaj, pa zato, ker lahko, tako da sem veliko raj ta del sam skozi dal. Je bil več ali manj umirjen zaključek. Pričakovano tako rekoč.

Redki so bili prostori, ki bi nudili možnosti tudi ne režimskim. Ker (kateri) pa ni bil. Ja, a eni bolj kot drugi in ravno tu so se delala razlike. Pa vendar. So se pojavljali tudi, vsaj izgledalo je tako, kot da bi ker iz vajeti ušel in so razstavili tudi takega, za katerega je bilo jasno, da ni bil stric direkt pri Udbi.

Zdej.

A je bil al ne, se tudi nismo preveč ženirali. Malo ker bi bilo nevarno, a bistveno bolj, ker nas je kaj malo brigalo.

Verjetno tako kot z religijo. Na koncu le sam pred bogom stojiš. V tem primeru pa pred špeglom. Al so me objavili ker je stric naš, ali pa zato ker nimam nikogar med izbranimi in so me zato ker sem dober?

Zdej, to je tut tko.

Biti dober je sicer precej čista trditev. Pomeni pa precej zabrisane interpretacije in jih je veliko, ki bi povsem drugače trdili. A pri takih človek včasih dobi občutek, če ni vse samo utopija in niti ni tolk politike.

Ej, nima veze.

Smo hodili ker je bila ena (galerija). Em je bila čez cesto. Em, so kateri iz naše šole tudi tam razstavljali, sicer bolj profati, a občasno še kakšen perspektiven. Sploh je bil pa kontekst tisti. Tudi na polju oblikovanja se je dinstalo in smo pač morali biti zraven.

Nismo vsi vedeli zakaj in kako, a tudi ni bilo vedno pomembno. Treba je bilo trenirati, da te potem kakšen trend ne preseneti, ali celo večkrat, se celo čisto mimo odpelje. Za te sem potem na stara leta izvedel, a takrat smo bili prepričani, ne samo da smo na liniji, še včasih se je zdelo, celo malo progresivni.

No, vsaj zametki.

Verjetno bo le treba kero reči na temo, ka pa tak mulo, brez stališč, sploh dela na otvoritvah.

Se strinjam. Začelo se je fajn banalno. Si se pač freh naredil, al pa da si s kom, si mal blizu stal, pa večina ni skužila, da ne pašeš zraven, pol. Pol pa hitro, upam da bo čisto malo govorov, pa da bodo kratki, pa na kanapejček in kozarček. Prvega na ex. Z drugim pa še malo okol gledat. Pri tretjem si pa šele zadovoljen. Skratka začelo se je zgolj in samo, zaradi zastonj pupe in pape.

Zdej.

Seveda se lahko tu pripoved komot konča, a.

A je bilo še polno drugega. Prvo sam sem hodil samo na odprtja fotografskih in grafičnih razstav, ker me je materija zanimala. Slikarja sem pomagal odpreti samo če sem ga osebno poznal in je rekel, v četrtek imam otvoritev a prideš?

Veš de.

Tako da že malo strokovno, pa naj ker reče da sem bil komplet brez stališč. Ja, ne da bi se zaradi tega kaj napihoval, kar je z leti kar ratalo. Pač greš in se z vsem strinjaš. Sploh pa na začetku, sploh ni bilo pomembno kaj so na otvoritvi povedali. Čim prej preko, pol pa papa in pupa, ter predvsem nakladanja do jutranjih ur. Itak potem ni bilo več slišati visoko letečih idej in teorij iz otvoritvenega govora.

Zdej to je tut tko.

Kakor na začetku sploh niso bili pomembne spremne besede, je s časom celo to postalo. Ker bo govorec, a je vosu, al je idiot, al pa je še kar. Na začetku pa ne zares, s časom, pa spet od konteksta odvisno, zelo zares. Pa ne bi sedaj v srž in vsebino. Saj veš, to so bili časi veselega socializma, in smo ga takega tudi jemali, pa bolj prvo kot drugo. Lej ne smeš preveč pričakovat. Danes se pa itak vsi režijo temu.

Ok, nima veze.

Pol je tu še muzika. Ne vem zakaj mora na otvoritvah biti vedno zatežena muzika. Ja če je ker samo črno barvo uporabil, pa naj bo še muzika taka. A če so veseli raznobarvni motivi in kompozicije ki kar žarijo v spomladanskih vonjavah, poletnih odtenkih, jesenskih svetlobah, pol pa tam en violončelo drgne Šumana, Bramsa al pa celi Griga (Robert Schumann,

Johannes Brahms,

Edvard Grieg

). Tema pa bulan, bol bulan, mrtu, diverimento v Ž molu. Na srečo ni pasal na otvoritev Wagner, ker je imel komade po več ur dolge. Me je kar odgnalo iz prizorišča. Povečini še ni bil čas za pupo in papo in smo muziko preživeli pred vhodom veselo klepetajoč.

Če bi mene kdaj ker kaj vprašal, bi bilo treba na otvoritvah vsaj barok špilat, če ne celo rock. V najbolj veselih primerih pa še Planšarje. A me nikoli ni noben in je muzika kakršna pač je.

Pol je še neki.

Na čisto vsaki otvoritvi, so se pojavili sila pametni oni. Tok pametno, da po moje še sebe niso razumeli, čeprav so se delali da. A to sem se tudi sam, pa čeprav nič štekal. Pač kimaš. Kadar ker kaj navrže, sam še bolj. Nekaj časa me je sila zabavalo, se kole pametnega spakovati in stati ob gruči intelektualcev, ki so secirali stanje duha v socialističnem društvu in nadgrajevali že tako najboljši socializem, vseh časov ne samo na svetu. Ko bi vedeli bogi Čehi, ki so točno isto nakladali, da smo mi veliko boljši. Pa niso, kakor tudi mi ne da so še kje keri, da sploh ne omenjam zahoda, a to je itak dekadenca, tem se pa mi ne damo.

Da ti slišiš koliko fraz. Ko si kola od zunaj, neprizadeto spremljal, ja pa še mal pod kapo ga je treba imeti, sicer te prej kam pritisne, si se spraševal al se je eno frazo prvo Popit zmislu, al jo je en izvalio na inštitutu za napredno ideologijo pri CK ZKSKJFMPLTRCP kr neki. Pol so jo pa gonili na tv pa radiu, pa na otvoritvah. Še tuvariš za tehnologijo obdelave, po domače smo se učili žagati in zabijati, a je bilo treba o tem bukve napisati, ta je bil šolski polit komisar, a v civilu, uni zaresni so izpuhteli, takili so se pa še kar napihovali na to temo, ta je potem vsaj ene tri tedne ponavljal isto frazo. Ja uno iz otvoritve.

"Ja uno k ....

Ti nč ne razumeš.

Jest tut ne, a je rizling super.

Auššenga?"

It takes nothing to join the crowd.

It takes everything to stand alone.

12 K

Imenujmo jo lahko

Kaja, Kajetana, Kamila, Karin, Karina, Karla, Karlina, Karmela, Karmen, Karolina, Kata, Katalin, Katarina, Kati, Katica, Katja, Katjuša, Katka, Katra, Katrin, Kazimira, Keti, Klara, Klaudia, Klotilda, Konstanca, Kornelija, Krista, KKristina, Kristjana, Ksenija, Ksenja, Kunigunda.

A je še kera na K.

Zdej.

Naj bo Karmen, neukročena trmoglavka.

Če bo slučajno kdaj prebrala in se spoznala, da me ne fenta.

K. je prihajala in odhajala v moje življenje lahko rečem, stalno, občasno.

Nič pretresljivega nisva ušpičila, čeprav je bilo tudi vmes, u kva vse ne.

"A veš uni starinski piskri povezani z žico.

Počutim se kot počen pisker, ti si pa žica okoli mene. Brez tebe bi razpadla.

Bolj me stisni!"

V resnici sva bila več tiho kot govorila, pa vendar, občasno sva si kaj šepetala. Sedela sva na najini klopci na Rožniku.

To sploh ni ne vem kakšna klopca. Sploh ni skrita. Ja, je malo s poti, tako da široke ljudske množice tu ne hodijo. Je pa stalno kdo, tako da res ni mira. A ga niti nisva nikoli iskala, sva bila odklopljena od realnosti. In čeprav sva kdaj celo odzdravila mimoidočemu, se nisva zavedala drugih. Samo midva. Menda je celo bilo nekaj na tem. Ni bila samo ona.

"A se spomniš, ko sva se prvič tu usedla?

Niti ne.

Si vsako sem pripeljal.

Ne tež!"

Ej, je znalo trajati lih samo pol minute, pa sva si že v lase skočila.

Potem so bile sicer različne reakcije. Od dolgega nosu in vsaj minute tišine, te se itak ni štelo, ker sva znala tudi v pogovoru tiho biti. So kar pasale tiste pavze, do furjanja takoj, občasno pa še zabeljeno z vosu in take. Bolj mile. Ni vse za povedat.

Eno pomladno, sončno, sočno, bukovo dopoldne, ko sveža zelena kar žari, in tam so bukve zares najlepše na Rožniku, sva se prvič tu usedla.

"Sem celo mislila da sva par. Zato ker nisi težil, kot vsi in si me prav potrpežljivo poslušal, kar je bil v tistih časih zares redkost. Takrat smo vsak dialog zaključili v ekstremih. Če je bila pa še priložnost pa še lase pulit."

"Ja, bila si divja. Se spomnim kako me je bilo strah na začetku s tabo. Pa spet na drugi strani je bilo ravno to privlačno. Kot divjo mačko udomačit. Vsak trenutek bi lahko poskočila in popraskala v sredo srca, pa si se kar dal voditi."

"Še danes mi je lepo ob tistem spominu. Mi je zares pasalo da me kdo posluša, v mojih blodnjah in še bolj da sem te celo slišala to je bilo takrat povsem novo. Se mi zdi da si čisto prvi, katerega sem poslušala."

Takrat, v srednji šoli je bila K. najbolj divja. Verjetno ji je bilo najtežje. Kao da prej in pol ni bila. Pa vendar, takrat, smo se ji samo nekateri upali približati in nekateri celo preživeti brez večjih brazgotin.

Bila je iz uglajene in spoštovane familije. To je sicer en zguncan termin, a nekateri dajo veliko na to. K. je bila družinskih znancev hčerka. Mamin šef, urednik šolskega programa, se je občasno oglasil z družino. Ali pa smo mi par krat tam bili.

Zdej.

Se nisem nikoli zanimal zakaj. Kaj me pa brigajo tastari.

Stanovali so tudi v vrstni hiši. S tem da je ta bila pokonci postavljena. Ma, ne, res. Naša je bila tudi vrstna a samo v pritličju, njihova je pa imela 4 nivoje. Sicer vse sila ozko, a en milijon prostorov. Se mi je takrat zdelo. Verjetno nič več kot vse v tistih časih.

Večinoma so se naju na hitro znebili. V smislu, pojdita se igrat v otroško sobo.

In sem gledal punčevsko sobo. Tera inkognita. Po svoje strašljivo. Čeprav nikoli priznat. Punc se pa ja ne bojimo. Vsaj ne zlo. Vsaj ne tko kot strahov.

Potem sva se menila ama vse drugo samo o starših ne. Je preveč bolelo.

Sedela ja za pisalno mizo in se delala da nekaj nujno riše.

"A mate to za domačo?

Ne kr tko rišem.

Zakaj si pa narisala krta?

To ni krt, to je pes, a ne vidiš, butl.

Gledam okoli.

A maš kero zanimivio igračo?

Šah in knjige.

To niso igrače. A autočka nimaš nobenga?

To je butast.

Kaj je butast?

Fantje ste butasti.

Bom mami povedu.

A nism rekla."

Pol je pa utihnila. Je le cviknila.

Takrat se še nisem zavedal kaj bi lahko bilo.

"Zdej. To je tko.

To je eno stanje, ko ne veš kako in kaj, in ko ti kateri pravi, a se spomniš K., une k si zno hodu?

Kdo?

Ti, saj sta bila stalno skupej.

Ja, pa ja. Jest pa že ne iz K!"

Pa ne da ji je kaj falilo. A ma lih čist nič. Če bi se v kakšen drug koncept usedla, bi mogoče bil celo srečen konec. Ali pa vsaj en lep spomin.

No, saj lepih spominov nanjo ne manjka. Kakor tudi ne tečnih. U, kva vse ne.

S K. sem se vedno srečeval, razen, da se je vsako srečanje vedno potem končalo z dolgim nosom in če te še kdaj pogledam sem avion, občasno in precej dobro razumel. Ni pravi termin, ker sva se v resnici tudi stalno grickala, žrla, ja in kregala tudi. Mogoče to še največ. Veš da sem jo še gledal. Sem se počutil kot pilot, če že ne kot DC9.

Da nastavim na splošno. Nima veze z njo, čeprav je točno to. Skratka, to so faze, ali nivoji ali kaj pa vem kaj. Skratka, z enimi se zastopim na prvo, z drugimi pa nič.

In glede na faze, postopke, nivoje itd, ne veš točno v kateri si.

Ti je všeč, pa ona tega še ne ve.

Ti je všeč, pa slutiš da mogoče kaj bo.

Ti je všeč, pa stalno za njo laziš, v upanju na srečen konec.

Če potem ni katastrofa, celo nakažeš.

Ok, z nekaterimi niti ni treba nakazovati, te kar sama vpraša, a greva v kino?

Zdej.

A greva v kino, al je še kaj? To je sicer tudi od filma odvisno. Če fejst joka, jo lahko vsaj za roko držiš, češ saj ni tako hudo. Ene se dajo pa celo objeti. Kaj več sicer ne, vsaj ne takoj, je le treba še kaj vmes. Vsaj še en kino, če ne še kaj bolj konkretnega.

Potem nekatere ne grejo več v kino. Te pa povabijo na skupno učenje.

U to pa je.

Al kaj ko je sestrica, al mama, al teta stalno zraven. Da ne omenjam da morajo vrata biti odprta.

In tko, da ne zakompliciram totalno. Skratka od tega da ti je ena všeč in do tega da si hodil z njo, je enih 100 variant. Pa menda celo več.

Sicer ni šlo skupaj z njeno naturo, a ...

Bila je najbolj ljubko bitje tistih časov. Ma ne klasična lepotica. Mogoče če bi se rihtala, a na to temo pač ni ničesar naredila.

No, tudi zapuščena ni bila. Pač oblekla je tisto ker je bilo, brez izborov in premišljevanj. Tako da, so bile situacije, ko, kaj pa vem. Verjetno je mila če rečem da je bila videti kot klošarka.

Bila je tudi najbolj inteligentno bitje tistih časov. Ne matematika, ne jeziki, ne, no mogoče telovadba. Pa še tu je po moje samo zato ker ni hotela. Tudi pri drugih predmetih je bila povsem odsotna. A so bili tudi trenutki, ko je bila tu, in je izpadlo da veliko več ve kot učitelj. Nerodno ti povem.

Bila je ....

V resnici je bila lepotica. A ne v smislu popularnih. Sploh ne v kategoriji miss universe. Če kaj ne pa to ne.

Zdej.

Kmečka dečva tudi ni bila, je imela le preveč mile poteze. V resnici bi mi morala biti sila všeč, al kaj ko je kontekst bistveno bolj važen.

Ja.

Kadar sem jo milo gledal je imela načrtov poln kufer. In to z vsemi razen z mano. Po drugi strani, kadar je pa njej zapasalo biti z mano, sem bil pa kot zakleto, vedno sredi najbolj intenzivnega obdobja, tako da je boga, več ali manj kasirala moje srčne težave.

Obrazne grimase so jo izdale skoraj vedno. Če pa kaj ni znala, pa ni znala skrivati občutij. Verjetno bi povsem pogorela pri pokru, če bi se ga kdaj lotila.

U, to pa je bilo razburljivo.

Samo v oči si jo gledal, pa sploh ni bilo potrebno ne vem koliko razlag in so ti šli kar mravljinci po hrbtu. Pri drugih scenah te je bilo ravno tako strah in ravno tako si jokal.

Oči pa ne morš verjet, a zelene. No, zelenkaste. Tisto ko so na šarenici črtice in če jih je dovolj lahko modre oči izgledajo zelene. Eto take. Je znala pogledati a ma lih v dušo in srce.

Pod očmi pegice, ne vse polno kot pri Irkah, a ne zelo daleč.

Nos, kot nos. Ma ne. To je bila kumara z veliko začetnico. Pa ne velik.

Kako je pa to lahko?

Lej eni nosovi sploh niso gromozanski pa so impozantni. Saj ne znam opisati. A že pri opazovanju nosa si se zamotil.

Ličnice malček poudarjene, v licih jamice.

Ustnice. So bile pa povsem navadne. Nič ekstra. A vse eno omamne.

A kako vem?

Čak.

Bila je v bistvu črnolaska. Zdej. Ne na način Cigank. Ne njeni kodri se niso svetili v soncu.

Ok.

Mogoče če bi se rihtala, bi se mogoče celo. Saj veš, punce znajo iz nič napraviti svašta.

A če ji je bilo kaj mimo je bilo ravno to. Rihtati da bi bila lepa.

Zdej.

Imela je lahne brčice, ampak samo toliko da je bilo sila seksi. Tudi po nogah je bila fejst baba, a o tem kdaj drugič. U to zna fino biti, če je ravno prav. In pri njej je bilo ravno toliko.

Lasje, ne na fanta, a visoko nad rameni pristriženi. Kar sami so kodri stali na vse strani. Tako kot jih je znala potegniti s prsti, povsem brez česanja. Ti povem, večina filmskih zvezd bi ji bila fouš. Ni bilo potrebne nikakršne trajne ali tafta.

Malček daljši vrat. Pa ne kot pri Nefretiti. A lih tako seksi. Ramena pokonci, nič povešena ali puklasta. Pol tanajlepši del, o katerem se ne piše, sanja pa precej.

Bom raje nehal. Že sedaj je preveč.

Ko tole čitam, se mi zdi da sem najboljšo mačko ever zgrešil.

Kot že omenjeno. Kontekst je bistveno bolj važen. Ja celota tudi. Ne samo da sva se vedno samo srečevala in nikoli srečala. K. je bila težka. To je še najmilejše. Saj ji tudi ni bil lak život.

"Ne vidim izhoda!

A dej, dej.

Načelno, ni da bi kompliciral. Tako dolgo poizkušaš, da rata. To je celo znana znanstvena metoda. Se imenuje iteracija.

Kaj?

Iteracija.

Kvapajeto?

Ja, uno od prej. Tako dolgo poizkušaš da rata.

Ne se zezat.

Pa če ti rečem. To oni sasvim ozbilno.

Saj menda je nekaj na tem. Ti razložim z topovskim strelom. To punce sicer eno figo briga, a si boš morala pač zmisliti podobno primerjavo na poncovsko tematiko.

Torej šicneš levo, šicneš desno in obakrat fališ. Vendar. Od zdaj imaš dva podatka in ta modificiraš. Malo manj levo in malo manj desno. Pa si malce bližje cilju. Tako dolgo ponavljaš da trofiš.

A dej, dej.

Pa res. Povsem resna metoda. Čeprav izpade, da je lahko znanstvenik in matematičar vsak. Pri tej metodi sigurno. Pa še kakšna bi se našla. A to je odvisno od učitelja. Če ta zna podati zanimivo, bi še tisti, ki jim slabo pride, ob omembi matematike, z zanimanjem poslušali.

Hudo je, da so večinoma matematiki en mal čudni. Sem imel cimra, in ga vprašam:

Igor, a maš kero dobro knjigo za brat.

Pa mi je dal Vegove tablice.

Saj ne rečem, menda so za kerga celo zanimive. Predvsem, za topničarje. A meni se je le zdelo mal tumač.

Pa da ostanem pri brezizhodnosti problema.

Kot večino pogovorov do sedaj je tudi tu, v resnici vprašanje prioritet in odgovora v okolici.

Če se dotičnemu, ki ti je povzročil problem nočeš zameriti, potem se je pač treba toliko dolgo truditi, da bo dotični ali spremenil pogoje ali spmenil pogled na problem.

Komot pa tudi rečeš:

Klinc ga gleda.

Kar seveda ne deluje, ko je vprašanje o starših, ali šoli, ali fantu. A tega menda še nimaš. Al pa?

Ohtisvosuuuu.

Takrat drugi postavljajo pogoje problema. Z svojimi dejanji sicer lahko vplivaš na stanje in spremembe okoli prioritet, a če se dotični zainati, ti ni pomoči. V resnici se nič ne da, razen kompleten umik. Kar se je pa zelo težko opredeliti, še posebej s prej omenjenimi.

Pa verjetno, v določenih situacijah, še najbolj pomaga. Na primer, nekateri vztrajajo, čeprav pride celo do nasilja. Če bi mene ker maltretiral in mu ne bi mogel do živega, ej, en dva tri, pa bi že odšel. Še celo od staršev.

Tako, da. Do tega niti ne pride. Se je dalo do sedaj še vse probleme iz druge strani osvetliti, povleči nekaj konsekvenc.

Konsekvenc?

Posledic vendar.

Požreti kakšno grenko in smo šli dalje. Če ne gre tukaj gre pa kje drugje. Samo ne odnehat in se pustit maltretirat.

O, to pa zadnje."

K. je zelo težko pnašala starše. Zelo jo je prizadelo da sta kot pes in mačka.

Tako težko je prenašala, da je morala v posebni srednjo šolo. To se je meni sila čudno zdelo, ker če kaj, je bila pa ena bolj brihtnih kar sem jih poznal. Sam bi rekel da je bila neprilagojena. Pa spet, v primerjavi z nami sploh ni delala problemov. V resnici mirna in pridna miška, ki naredi nalogo in to najtežjo v trenutku, samo če je prisotna. To pa nikoli ni bila povsem. Še v normalnih trenutkih nisi vedel ali je tu ali kje drugje. Samo da je meni to bilo sila fajn.

Skratka sila težko je prenašala stanja starševska. Ej kdo pa ne bi.

Saj sem poznal še koga v podobni godlji. No, ne oba. Kakšen starš je bil pa kaj običajno.

Zdej.

Gotovo so posledice. A pri mnogih je pozitivni odziv.

Na primer.

Če bom kdaj imel družino ne bomo nikoli pili alkohola.

To je sicer tudi ekstrem, a se vsaj ne more reči, da so razpadli zaradi alkohola. Ampak zato ker so starši tako težili.

Načelno kar koli narediš je narobe.

Če ga zaščitiš bo mehkužen, če ga ne, bo ekstrem.

Ja, nekaj je na tem. A je tudi, da je še vsaj 100 vmesnih variant. Večinoma pravimo, da je bilo luštno otroštvo, ko se spominjamo nazaj. Spominjamo se pa samo luštnih.

Pa ne K. Ta je imela vzrokov lih kolikor jih hočeš. Al ko bi bilo samo to. Poleg vsega je bila še ekstra komplikator, videla strahove še tam, kjer jih ni bilo in iz problema naredila dramo.

Velikokrat na moji rami.

Kadar ji je bilo najtežje me je nekako izbezala, kar koli sem že počel. Če je bilo še tako nujno, sem odložil, ker je bilo treba rešiti požar, povodenj, potres, u kva vse ne. Ne nikoli ni bilo dolgočasno.

Večinoma me je po nekaj urah imela dosti.

Začelo se je običajno, ja pa ja, vedno, z objokanimi podplutimi očmi, ko je že odjokala vsaj dan ali celo teden. Potem sem jo moral peljati nekam na samo.

Nekajkrat čez Rožnik.

Tam za Švicerijo na prvem desnem ovinku se odcepi peš pot od ceste na vrh. Kmalu za ovinkom je sedaj že znana klopca. Malo visi. Ni povsem ravna, kar pa prav pride, glede na to da sem vsaj za glavo višji.

Potem sva sedela in gledala nekam v dalj, ne glede na čičke je znalo kar trajati. Jok se je običajno posušil že pri Švicariji. Prihajali so samo še trzljaji celega telesa in globoki vzdihi.

Tam na klopci, če sva se že butasto usedla, je kaj kmalu pridrajsala par centimetrov in se naslonila name. Glavo mi je naslonila med ramo in vrat, ter me objela okoli pasu. Počasi je začela zgodbo. U, teh pa tudi kolikor si hotel in še 3 zraven.

Potem sem sam povzel, kakor se mi je glede na zgodbo zdelo in počasi sva obdelala njen problem, ga pogledala še iz katere perspektive in ga poizkušala zgladiti. Odpraviti ne, omehčati pa sigurno.

Zdej.

Ali sem ji zares kaj pomagal niti ne vem. Vem pa da se je po parih urah znala celo zasmejati. To sicer redko, že po difoltu je bila sila resno bitje, a če je bilo pa smešno pa vse eno. To z smehom je bilo redko, je moralo biti še kaj.

Na primer sva veslala po Ljubljanici, do Iške in nato skoraj do Iga. To je trajalo skor cel dan. Nazaj grede, tam kjer gre povezava med Črno vasjo in Galjevico, čez barje, tam je most čez Iščico. Ne to ni Iška. Tista teče iz Iškega Vindgarja in je dosti manj vodnata. Iščicaka pa izvira na Igu in je že na začetku spodobna rečica. Teoretično bi se dalo s čolnom v center Iga pripeljati. Na srečo so prej jezovi in nisem nikoli niti poizkušal. Do predmestij pa nekajkrat. U zna lepo biti.

Nazaj grede, sva vedrila pod prej omenjenim mostom. Takrat še globoko lesenim, tako da je pesek med plohi padal, če je le kakšen avto čez peljal.

To je bilo že po vseh jokanjih, prepričevanjih in gledanjih v tišini v daljavo, ko mi je že zmanjkalo štrene in je bilo samo še od stvarnika odvisno ali bo potegnila ta luštno ali ta zateženo karto.

Tam med tisto nevihto, pod lesenim mostom, ko se je tresla še voda če je kakšen avto čez zapeljal, tam sva se smejala samo zato ker je bilo tako fajn.

Kaj?

To da mi je sedela v naročju, da sva bila pokrita z edino pelerino. Da nama je vse eno kapljalo za vrat in je bilo nebo čisto pri zemlji in je bilo elektrike v zraku, da sva samo čakala da poči strela. Vsa tista energija in situacija in vse kar sva čustvovala danes, vse je bilo na vrhuncu. Kar smejala sva se objeta tam pod mostom in bilo je superfinofajn.

Ja, tudi lupčknla sva se.

K., kadar ni imela krize in je bila zares na psu, je nadela krinko, kdo mi pa kaj more.

Izivalno.

Saj tu je bil ravno njen problem. Če bi jo postili pri miru, po moje bi funkcionirala superfinofajn. Ker v resnici je bila genijalka na mnogih področjih.

A kaj ko življenje ni tako. Vsi okoli nekaj pričakujejo. Stalno se je potrebno podrejat ustaljenim normam. Potem je pa počilo. Doma itak že veš.

V osnovni šoli. Ne da ni znala. Tudi ne da ni hotela.

"Ampak zdele.

To pa že ne!"

In so jo dali v posebno srednjo šolo. Po moje je bila bolj brihtna od vseh učiteljev tam skupaj, pa še 3/4 naših. Malo lažje je vse eno bilo ker so imeli individualno obravnavo, a je tudi tam pridelala, u kva vse ne.

Če je že bil kje kateri ki je izkoriščal premoč moči in se potem izživljal nad šibkejšimi, se ni nikoli nad K..

"As znoru?

A ne viš da je čist prtegnena?

Ta te še fenta."

Se sicer ni vmešavala v tujo nesrečo. A ko so jo prvič obstopili pobalini, je s kamnom razbila vodji arkado, in sploh niso več hodili na ta konec.

Zdej.

K. sploh ni bila velika. Normalna številka. In ko jo obstopijo taki pretegnjeni je res izgledalo da nima šans.

Taka je bila.

Tudi sam sem jih kasiral par krat.

Nisem vedno zadel pravega vzdušja. Ja, pa nepredvidljiva je bila tudi zelo. A to ji je pasalo. Če si pa zgrešil pojanto, pa vsaj dve okoli ušes. Me vsaj ni s kamnom. Je že klofuta pekla ko vrag.

Ko je tako pristopila vsa objokana in zares klavrno za pogledat, sem rekel,

"če me ne boš tepla?

Ne zajebavi, nimam volje. Pejd!"

Pa sva šla.

Kot že omenjeno njeni so bili sol zemlje.

"Ja pa ja. Aparatčik pač."

Takrat se brez partije ni dalo.

Vodilni kader v socialistični družbi. Niso mogli imeti premalo, preveliko pa tudi ne. Ipak ni bil zaslužen ali prvoborec.

Zdej.

To sicer ne vem, kot že rečeno, se za taka klobasanja nisem nikoli zanimal, kolikor je pač sproti izskočilo. Tudi jih nisem dajal na vrednostno lestvico.

A majo več?

Kaj me pa to briga.

Če je že kaj imelo ceno, na primer, Manjina mama nam je prav rada naredila sadno kupo z ogromno smetane. To je bil kriterij. En in edini. No, še pri Tomažu so včasih imeli fajn salamo.

Pol se je pa že nehalo razredno razločevanje, na naše s smetano in premožne brez salame.

K.ini so bili z smetano in salamo, pa še skledo polno bombonov. A ta je stala v dnevni na sredi klubske mize, tam so pa sedeli tastari torej čisto mim.

Njen ata, kot večina na RTVju so bili večinoma v Turistu. Danes si težko predstavljam, kako so ves tisti folk spravili v niti ne tako malo gostilno, a naroda je bilo skor toliko kot dan današnji v hribih. Pa se ne spomnim da bi kateri zunaj stal. Verjetno so bili diferencirani. Tehnično osebje po katerih drugih gostilnah. Direktorji v vili Podrožnik, novinarji pa menda vsi v Turistu.

Včasih, pa se ne spomnim kakšnim potom, sem čakal mamo tam in opazoval tisti isti folk, kateri se je potem zvečer na televiziji videl. Čakal sem jo vedno dopoldne, uni so se pa že takrat majali. In kako glasno so pozdravili mamo, ko se je končno prikazala.

"Smo mu dali kauco brez ruma. Kadi pa še ne, pravi."

To so se o meni, tihi pokori tam ob oknu menili.

Ok.

Njen ata je jadral od Turista do vile Podrožnik ali skupščine, pa verjetno raje zadaj, kjer je bil v tistih časih CKZKS. Je bil le strelovod, med kar je pričakovano in kar je še možno, preden se ne konča pod mizo. Zato hitro v masko, so jih povsem spremenili, bi ga težko spoznal, od dopoldne, cel pomečkan. Kot povožen burek okol obrnjen. Ne vem če nisem to tam slišal.

Skratka ata je bil, kaj pa vem. Če rečem težek bo še najbolj milo.

To se je pri K. kar poznalo. Pa bolj posredno, ker vmes je bila še mama. U ta pa ga je nesla.

Seveda sta se stara obdelovala. U kva vse ne. In ob takih priložnostih, je K. vprašala ali greva v kino. Ker dežuje in sva se sprehajala prejšnji teden in sploh mi ima nekaj nujnega povedati.

Ata je bil kriv za vse doma. Ne rečem da ne. Je bil tipični predstavnik prezaposlenega, vodstvenega kadra. Z vsemi deviacijami na to temo.

Od tega da so ga žingali stalno. No, v tistih časih je bilo tudi kaj normalno natočiti slivovico na zažetku sestanka. Čez leta pa viski. To se še sedaj, če noben ne gleda.

Zdej, eni so itak šli pred sestankom še na ta kratkega za boljše jutro. Kavo z rumom. Pol pa še vinjak. Ok, tudi pir pa vinjak je bil kaj običajen.

V tistih časih alkoholizem ni bil problem. Če je že bil kakšen problem je bila petletka. To si pa lažje obdelal z rumom v riti.

Menda so bile še vse katere druge kombinacije, po sestankih. Ko je bilo treba zaliti že sklenjeno.

Skratka, ko je prišel zvečer domov je bil neuporaben, če ne še kaj več. Najhuje je menda bilo ko sta ga prinesla prijatelja ker ni mogel hoditi in so ga potem doma žingali do jutra.

Se ne ve ali je mama pila zaradi takega moža, ali je pila z njim , ali celo ne glede na njega. Že dolgo nista bila zaljubljena.

K. je pa itak trdila da je napaka.

Mi nikoli ne gre v glavo. Da je žena doma brez dela. Saj ni da ni dela, a intelektualno pač ni zanimivo, če nima kakšne dejavnosti ali hobija ali firme al kaj. Skratka neodvisno od moža, ga lahko lih tako serje.

Če je pa odvisna od denarja, katerega bo dobila, ali pa ne, če ga bo kar sam zapil, potem pa moraš biti prav poseben karakter, da se pustiš.

In točno taka je bila.

Tudi za mamo je morala K. pospravljati. S tem da je mama to počela bolj redno. Če je ata kdaj pgloboko pogledal v kozarček, ga je itak nesel, eni sploh niso funkcionirali brez, a ekstremov je pa le bilo samo občasno. Ali pa je pa zunaj zrihtal. Vse pa tudi ni povedala.

Enkrat naj bi celo mamo mirkal, bila je na vikendu, na Debelem rtiču, takrat samo partijskih parcele. Pa je Rex, terjer celo noč v moje uho lajal, zaradi česar nisem, nismo nič spali in je bilo kaj očitno da ne bo šlo. Kar mi je K. še kar zamerila, pa magari ji je bilo jasno, da sem še najmanj sam kriv. Situacija je bila pa res brezizhodna. Bi še se meni sfrtajčkal, takili kolerički pa itak.

Matka je preživela brez velikih dram, cel dan brez nadzora. Saj se verjetno ni niti veliko spominjala.

Takrat na faxu nas je vse metalo. Nekatere bolj, druge manj. Mene bolj, K. je bila pa že od prej razmetana.

Zdej.

Meni je šlo kar hitro na jetra, se je začela moda zateženosti. Že na koncu srednje so nekateri tako nastavili, pa mi je že takrat izgledalo čudno. Tam na sredi faxa je bila pa že moda.

"U, kok sm jest dons zatežen.

Auš en pir?

Ne tež! Jest sm res depra.

Auš vinjak?

Kreten."

Ja. Nekajkrat se je celo razvila zanimiva debata. Bi se lahko kar kaj poučili, a kaj ko je bilo treba zraven ne samo izgledati, kot da ti je mačka mlade snedla, še s telesno mimiko nakazovati, da je "low down drty blues".

Zdej.

Blues mi je bil zelo blizu. Tudi precej doživeto sem si pdstavljal, kako je imeti ta prau blues. Pa če te je zajebavalo a ma lih vse po vrsti.

Pol, ko je bilo pa podn od podna, pol si pa eno zašpilou.

Ure in ure v bluzenju. Ja pa mal popit tut. Gre zraven.

Da bi bil pa samo slabe volje. Kaj slabe volje. Če si take se razjeziš. Če si pa brez volje in potem ničesar ne narediš, si pa tečen. Eto sam to.

To mi pa res ni bilo. Da je pa še mal noblih mi je šlo pa fejst na jetra. Jih je kdaj ker slišal, kva da se preserava, ker mu v resnici nič ne fali, in če si sam noče pomagati mu tudi jaz ne morem.

Pa take.

Z nekaterimi se nisem štekal.

K. pa ni bila depra ker je bilo moderno. Njej pa res ni bilo kaj pomagati.

Vse bi ji pomagal, a sva premlela po dolgem in počez, pa ne vem če je kaj pomagalo. Ja, ji je pasalo. Pasalo, da poslušam in nič ne pričakujem. Ne očitam, ne moraliziram, včasih ge je zares biksala.

Ma, saj smo ga vsi. A pri punci je je še bolj zabeljeno.

"A ti je blo treba iz unmu iti?

A si ljubosumen?

Ne tež.

Ampak un je totaln kreten. Saj veš kako s puncami dela. Pa čim bolj je butast in izkorišča punce bolj se mu ponujate.

Ok. Alfa. Moč vzburja. A vse ima svoje meje.

Pa kaj ti je bilo?

Lej tko razšraufano sem se počutila.

Ja zdej ko mi očitaš mi je žal. Kaj me pa ti nisi potolažu?

Jest te stvari sila resno jemljem. Saj sem ti že povedal. Iz mano al zares al pa nič. Sam mal telovadbe ni.

Sicer pa itak nikoli nimaš časa.

Jest?

Ti maš skos ene brezvezne bejbe."

Pol sva bla pa kar dolgo tiho. Sva oba zamočila. Al kaj se če. Če se usoda poigrava ni da bi se ob tla metal. A ma lih nič ne pomaga.

Ampak iz unmu. Saj je dost dobrih tipov.

"Nehi no. Saj je bil samo slab trenutek. Ok. Maš prou. Taprau idiot. A dobi pa lih vsako.

Eni majo vse, drugi pa nič.

Skor.

Tiste katere so razočarane nad alfo, potem poiščejo beto, gamo še z delto so ene zadovoljne. Sam de je.

Zihr pa dolgočasen."

Moje punce pa vse sila zares jemljem. Ja, včasih čist preveč. Lej, pa imam raje tako, da si ne očitam naknadno, kaj vse bi, če bi.

"Ok. No. Nehi že. A češ eno okrok uhov?

Raj me objemi. Pri tebi mi je tako toplo pri duši, če že desc nisi.

Jeb...

Hec, no. A ti pa benga heca ne zastopš?"

Sva sedela tam na klopci, psi so letali, otroci so se smejali, bukve so zlato žarele, jesen se je pvešala v hladni del.

"Tastari so se ločili. Že prej sta bila narazen. Še to ne vem ali sta bila sploh skupaj, ko sta bila skupaj. Ko smo bili, sigurno nista več vzporedno vozila.

Verjetno bo sedaj lažje. Za ata me ne skrbi. Ta se bo v vsaki situaciji na noge postavil. A mama. Ta pa že prej ni znala ničesar samostojno, sedaj bo pa še težje."

"A da bi se pa ustalila in poročila?

Če si pa že oddan.

Ne zezi.

To se zgodi, al se pa ne. Ni čisto nič narobe sam biti. Ok. Včasih je kriza, pa ga mal lomim. A obljubim, da bom od sedaj naprej, bolj izbirčna. Un je pa res butl. Pa sploh ni bil dober sex. Verjetno je bil preveč zakajen. Sicer ga ne bi tako hvalili.

Tole z mamo me pa res skrbi. Verjetno bom sama strelovod. Kakor da mi ni že dovolj težko."

"Drži me.

Drži me do konca.

Se mi zdi da se pogrezam.

Samo ti me še držiš nad gladino."

"A dej ne tež. Saj veš da sva še vedno zvozila.

Pridi bližje.

Jokaj kolikor ti je ljubo.

Če to pomaga si privošči.

Lahko jokaš, lahko kričiš, samo ne odnehaj.

Saj sem tu. Nikamor ne grem, dokler mi ne obljubiš, da je bolje."

Poljubljal sem ji solze. To ji je bilo vedno veliko veselje. Pa ne ravno veselje. Kaj pa vem. A se je zdelo da sem del dogajanja.

Slana toplota na ustnicah in jeziku.

Že pred časom mi je zlezla v naročje.

Saj veš tisto kot ponavadi, se nasloni, glavo med rame in vrat in pripoveduje.

Sedaj je še vedno jokala, tesno objeta, me je privijala na njeno dergetajoče telo.

Kar puhtela je vročina iz nje.

K. je končala pravo. Po moje z levo roko. Je rekel en njen sošolec. A poznaš jo? Ta pa je čudna. Smo jo vsi pustili pri miru.

Zadnjič sem jo srečal na prehodu pred Maxitom.

Super zrihtana, sem samo zijal.

Lupčka pa to.

"Lej jo, koko si?

Te pokličem. Šibam."

Mogoče se je pa udomačila.