02 Prebujanje

Razmišljam.

Vsaj mislim da.

Verjetno ne in se mi tako samo zdi.

Nikakor se ne morem povsem zbuditi, želim si zaspati, a je nemogoče.

V resnici ne vem ali sanjam, ali sem zbujen in se mi samo zdi, da spim.

Verjetno je bil preveč vesel večer, kakšen je bil pa konec, ali je sploh bil, se pa ne spomnim.

Tudi če ne sanjam, je najbolje podaljšati.

Takle vstajati, je brez smisla, bodo vse preresne posledice.

Ko bi se vsaj lahko obrnil.

prepustim se.

Verjetno sem zaspal.

Če sem se sploh zbudil.

Še huje je bilo zadnjič.

Smo imeli že spet en žur v Iškem Vingarju. Zadnje čase jih je kar precej. Ja, žurov, a tudi v Iškem. Je postal neke vrste stalnica. So bili časi, ko sem si predstavljal, da smo ga mi odkrili. Ne kakor Livingston Viktorijine, no, pa tudi tam, mu je v resnici en lokalc pokazal eno zanimivost, on se je pa potem čeljustil, da jih je odkril.

Seveda sem vedel, da nismo prvi v Iškem, a od generacije pa menda. Pa nismo bili.

Za včerajšnji žur sploh nisem sam pdrelagal Iškega, ga je nekdo drug, iz česar lahko sklepam, da ga imajo tudi drugi visoko zapisanega, ali celo radi.

Ok. Nima veze.

U, kaj vse se že ni doživelo tu. Ja, v Iškem, luba duša, kje pa.

Smo ne dolgo tega, imeli fantovšno, sta dva phitevala. Eni še ne vemo, kako se do punce pride, drugi, se pa že poročajo. Ok, mal starejši, pa vse eno. Tole je povsem prehitro.

Čeprav sta bila starejša jima je tudi bilo prehitro.

Kot rečeno smo imeli fantovščino. Nič takega. Ja, ampak tudi dekliščino.

"U, to je pa fajn."

Je in ni.

Seveda, pol ne moreš, kot na pravi fantovšni, v uri zmešat vsega kar se piti da, naslednje uro, še malo neumnosti kvasiti, potem ti pa itak zmanjka filma. Po parih urah prebujanje z obupnim glavobolom.

"Kok je blo fajn."

Po pa dam.

Sploh ne. Smo fina družba. Cela jata punc. Kva pa zdej? Sicer nekaj duhovičimo, pa na drugi strani ni pravega odziva. Sploh smo pa iz vseh vetrov in je tudi zaradi tega precej nemogoča scena.

Eni rihtajo roštilj. Tistim je lažje. Imajo takoj kaj za poklepetat.

"Kok dobr diši?

A je tudi kakšna hrenovka?

Ajvar ni pekoč, pa take."

Kaj pa mi? Stare vice praviti, ko jih pa že vsi poznamo. Sploh pa tam eni tipi iz grafične šole. Še celo iz Texasa (Obrtna šola). Z njimi se že po difoltu ne razumemo. Mi smo umetniki.

"Tis ja, tis umetnik. Ha, b rt vidu."

Lej na oblikovni smo posebni.

A dej dej, tih bot, raj kakšen vic povej.

Pa se lih nobenega ne spomnim.

Nerodno ti povem.

Zadnje čase samo še o puncah sanjam, a konkretnih. Točno vem, kaj bi ji rekel, če bi situacija tako nanesla.

Kako?

Tako da ne bi izgledalo, da mi srce razbija, in da mi je pritisk narastel, da se dlani potijo in je kaj normalno da rečem to in to.

Tako pa.

Če že nekako tako izpade, ostanem povsem brez teksta, se trudim spomniti, kaj sem imel pripravljeno, da ji povem, potem pa tema. Gledam v tla ona pa se pogovarja s prijateljico.

Tu s temi, pa toliko težje. Že res, da nimam nobene zacahnane, ok niso vse slabe, ena je pa sploh super, a izgleda, da že ima izbranega.

Kako se drugim to tako hitro zgodi.

Srečali smo se šele pred dvema urama, pa se eni že nekaj gledajo, ne samo pogovarjajo, sam pa še vedno klepetam, z znanimi vosli pa je vsem jasno, da bi vse kaj drugega.

Tako, sem kaj hitro vrgel puško v koruzo. Lej danes ni tisti, veseli dan, ali ker se že ženi.

Ok. Počasi se je le segrevalo. Tudi nekatere punce so že katero pivo odprle. Sicer so se nekatere, kaj kmalu podale, na sprehod, to punce znajo. Pridejo na piknik, pol pa ne sphod. Tipiš. Ok, sedaj so že nazaj in se zgražajo, ker so druge med tem postale kar glasne. Da ne omenjam, da so tudi nekateri fantje, že prav domači.

Ure tečejo, Iška tudi, je videla že nešteto zgodb.

A take še ne.

"Čak."

Mi uspe celo sedeti v družbi punc. Sicer en butl vodi zabavo, res ne vem kaj vidijo na njem, a je le bližina, ena je celo tako blizu, da voham njen parfum. Seveda cel večer, med tem se je zmračilo, ne rečem besede. Kaj pa veš, kako bi reagirala. Se delam da je tudi meni všeč družba, v resnici pa vse ostalo razmišljam. Mi ne pride nič uporabnega na misel in se vdam. Lej eni nismo nadarjeni.

Pri sosedih se že sliši vpitje. Ej, tole bo pa epski žur, pa se je drugače zasukalo.

Una njegova, ena sila simpatična, u pa lušna tut, je malo preveč pogledala v kozarček, kakor se temu milo reče. Njen pa med svojo druščino ravno tako. Če direkt povem, sta bila že fajn prbita.

Ok. Nima veze.

Ima pa nadaljevanje.

Ona je bila všeč enemu, on pa njej. Zdej. Nič kaj takega se ni godilo, razen da se je že na daleč videlo da si nista zoprna. Pač razigrana družba, polna iskrivosti in dovtipov. Za to pa so dekliščine in fantovščine.

Al ne skupaj!

Skratka. Un njen jo je že tam nahrulil, kaj ga serje okoli, ona je pa njega, da naj se slika in da ona že ne bo s takim kretenom.

Njega so prvega odpeljali. Preklinjal je kot mornar. Ona nič kaj drugače. Čeprav punce le malo bolj sofisticirano isto izvedejo.

Ura je bila že pozna in tudi mi smo se odpravili. Seveda, je bilo rezgetanja na temo.

Če se kdaj poročim. Fantovščina bo sigurno posebej.

Pa sem razpredal o prebujanju. In to enem in edinem. Prav posebnem.

Smo imeli zaključni žur, ali kako se tem reče, na koncu drugega.

V resnici nič kaj posebnega. precej po pričakovanjih, v tem obdobju in v takih časih.

Zdej.

Zame je bil poseben.

Ne zato, ker nam je Alenka pela levitve, ali kakor se temu reče. V resnici nisem spadal zraven, ker.

Ker se nikomur nič ne da in jim je treba vse k riti prinesti in smo čreda nesposobnih debilov, ki bi poginila v lastni lenobi (v resnici je uporabila, dreku, a smo fini in zato avtocenzura).

Kot rečeno sem bil zraven iz solidarnosti, v resnici ni bilo meni namenjeno. Ker sam sem prišel prej, da sem pomagal pripraviti taborni prostor. Pomagal sem trogati proviant do tabora. Par krat sem s kolesom letel v Iško vas, ker je bilo pozabljeno, vedno kaj.

Vsi ostali, v resnici je tudi tu literarno ptiravanje, a ene pol njih pa gotovo, so bili pa uni izbranci.

A sem stal v njihovi grupi, ker smo že lušno nalivali pivo, nekateri pa še šnopc (žganje) in je bilo vzdušje na višku in bi bil najbolši žur, vseh časov, če ne bi nekdo potarnal, da je premalo nečesa in se je Alenki odpililo in je zato priredila tisti govor.

Ok. Ni bil govor. Dretje.

Seveda smo vsi utihnili in naprej žulili vsak svoj pir, z ušesi in glavo navzdol in v tla gledat. Lahko bi še z nogo vrtel, a to bi bilo pa že kot v filmih.

Alenka je potem odšla, a sem zjutraj videl da tudi prišla. Menda da pospravi za unimi od začetka.

Sploh nisem hotel o tem. Pač pa o zbujanju.

Že večkrat sem poslušal kako je, če se ga total uliješ, kakor smo to takrat rekli, pa nisem nikoli poizkusil, ker mi je bilo že v osnovi mimo. Pa kaj je tako fino, če … Ne bi sedaj o detajlih.

predvsem me je pa motilo, da naj ne bi vedel, kaj se z mano godi. Že trezen imam s tem težave in se ukvarjam lih z vsakim, da ne omenjam z vsako, kaj o meni misli, ali bi mislila, če bi le katero zinil. Če pa ne bi imel kontrole, potem pa res ne vem.

Ok. Ko bi bilo samo to.

Starejši letniki so razlagali, kako je fajn šit kadit.

A dej dej. Že od srobota vem, da je podn, da bi pa drek kadil, moraš biti pa res fiu-fiu.

Ko bi bilo samo to.

Je en razlagal, ko se je vrnil iz Amsterdama, da je vse fajn.

Kaj vse se dobi, in vidi.

Ko bi bilo samo to.

Ne samo da je bil v redlaitdistrikt (red light district), sem čisto prvič slišal, pojma ne imel, a se je skozi razlago, kar samo pokazalo, kaj naj bi bilo.

Ko bi bilo samo to.

Menda da je bil na predstavi, ko je ena z labodom seksala.

"A daj, dej!

Pa kva si boš še zmislu?

Tis čist butats!"

Zdej, to je tko.

Ja, to je en čist drug svet. Dekadentni kapitalizem, mi pa živimo v našem ljubem najboljšem socializmu in so nam take čist mim.

Čeprav, mira nam pa tudi ne dajo.

Ok. Nima veze.

A je imelo kaj vpliva, ali sem bil tudi brez takih informacij, pač pripravljen za nov korak. Zavestno ni bilo, se je kar zgodilo.

Potem ko je tišina po Alenkinem vpitju, le počasi odplava z Iščico novim doživljajem nasproti (v resnici vse tja do Črnega morja, mogoče pa še dlje(a trenutno je kje ob Zagrebu, če Sava kaj hitreje teče, kot Ljubljanica)) in se je med nas počasi zopet prikradel mladostni optimizem, smo spet več ali manj neobremenjeno neumnosti klatili, kakor se pač to dogaja na podobnih krajih z podobnimi nameni.

Skratka žur bil je živ. Pivo je teklo, pa šnospc, pa vinjak, pa travarica, pa mastika, u kva vse ne. Verjetno še kaj, a sem že zdavnaj nehal posvečati pozornost takim malenkostim, samo še šalam in

"auš šenga?"

Pol je bil pa mrk.

Zbudil sem se nekje ob 4h, ker je kmalu po tem, ko sem se vrnil iz grmovja, kamor sem moral nujno, začel dan kazati svoje čare. Iz črne nočke so se začeli risati obrisi smrek, hribov in meni tako ljube rečice. Ker objel bi jo, če bi se dala. Pa je ta tudi punca.

Prebujanje je bilo trenutek. Iz kome, pojma nimam kako je tam, se čisto nič ne spomnim, v povsem zbujen trenutek, kakor da je poldne, ne pa nočka pred jutrom. Počutil sem se tudi poln energije in če ne bi vsi spali, križem kražem, bi zaradi mene, lahko celo kakšen pir odprli. Ok, mogoče ne, a radenska bi pa pasala. Pa je bila Iščica bistveno bolša.

Komaj sem dočakal da so se zbudili in da sem lahko opisal, kok dobr je če se ga totalno uliješ. Je sicer kar trajalo. Ostalim se ni nikamor mudilo. Sem šel celo na sprehod, na veliko skalo s tolmunom, kar je ene 30 min v eno smer. Tam sem na skali gledal prebujajoče jutro. Malček me je treslo, je bilo kar sveže. Bi se prilegla malica in vroč kakav.

Ob povratku so vsi še spali. Je kar trajalo, da sem lahko nastavil. So me prav sumljivo gledali. Kar me je sicer begalo, kakor da bi imeli kaj za bregom. Ker pa nisem nehal, je pa le en vprašal:

"A čisto nič se ne spomniš?"

"Kaj pa?"

Ste šli trije v gostilno, menda še na ta kratkega. Tam si naredil paniko na cekretu, ker se niso dala vrata odpreti, pa si jih samo v napačno smer odpiral. Zaradi silnega dretja in razbijanja, je pritekel oštir in te je hotel namlatiti. Na srečo so bili v gostilni tudi lokalci, kateri so ga pregovorili, da pač še eno razvajeno ljubljansko dete, ne ve kako se obnašati in več kakor za uhe ni treba. Pa še tega nisem kasiral, ker so me moji odnesli.

"A dej, dej. Ne seri. Se čisto nič ne spomnim."

?

Sedaj vem kako je.

Na kratko. Butasto.

Tale šport ni zame. Bo treba bolj z andohtjo in z veliko rezerve.

03 Opredeljenost

Mi je dalo misliti.

Še najbolj Alenkino dretje. Ne sicer dretje samo, to je samo dramaturgični dodatek, ampak vsebina.

Ja, mi je bližje, skupno dobro. Ne, ne na način, katerega so nam stalno vsiljevali. Bratstvo in enotnost. To so floskule. A uvidevnost do sotrpinov, pripravljenost sodelovati, to bo pa treba nadgrajevati.

"Zdej to je tko."

Nisem sam. Po moje smo večinoma taki. A ko se je treba opdeliti do …. Kaj pa vem. Večinoma smo (sem) brez trdnih stališč o čemerkoli.

Z nešteto teorijami o vsem živem (in mrtvem), ki jih ne znam normalno razložiti in jih začinim z nepotrebnim kompliciranjem ali pa iz njih razvijem še kakšnih deset novih čist mim hipotez.

Skratka zmešan.

A mi je dalo misliti.

Bo le treba nekaj spmeniti.

"Kaj?

Ej, pojma nimam.

Čak, da vidmo."

04 Stališča

"Ka?

Ali si imel o čem izdelano mnenje, ali ti je bilo kaj bližje in si kaj zavračal?

@ @@ @@@ koko to misliš?"

Takrat v rosnih, ko ravno zakorakaš iz varnega osnovno šolskega gnezda na široko cesto srednje šole, se ponavadi formirajo prercej izdelana vprašanja, če ne že odgovori. Usmeritve pa gotovo.

"A misliš fuzbal? Za kerga sem navijal?"

Ma, lih nisem. Je bilo kar kaj športnega opredeljevanja, a mene je kaj malo brigalo, če je tam en zmagal na državnem prvenstvu. Ja, če smo vsi gledali, a sem bil zraven zaradi piva in lahko sem tulil na ves glas, ker drugače bi me postrani gledali, kaj da mi je, a sm čist prtegnen. Tako je bilo pa dovoljeno, če ne že celo zaželjeno. Sicer me je pa kaj malo brigalo za materijo.

Ja če sem ga poznal.

Je tako enkrat bil naš veslaški klub drugi ne regati na Bledu v Jugoslaviji.

"Ne bi verjel če ne bi bil zraven."

Smo dobili, sam sicer takrat še nisem aktivno sodeloval, sem bil pa zvečer ko so prinesli gajbo piva, obvezno zraven in sem prav z zanimanjem spremljal vsa občutja, pred, med in še posebej po tekmi. So dobili 9 srebrnih medalj (krmar tudi). Viceprvaki. U smo se potem še leta duvali.

"K smo bili pa mi mladi smo bili pa viceprvaki. Ker si pa ti? As sploh v polfinale prišel?"

"Zdej to je tko."

Vse zgoraj drži. Je pa res da ni vse povedano. Šlo je pa nekako takole.

Ja, so sestavili osmerca, kateri je trohnel na podstrešju že od druge svetovne vojne. No mogoče še kakšno leto pol. A ne prav dolgo.

Skratka en star preperel čoln in ga sestavili, bolj iz firbca, kako sploh izgleda osmerec.

Prvo je bil teden dni pod vodo, da se je les približno napil in zamašil ta velike luknje. Bil je namreč iz letvic in bi komot bil eksponat v tehničnem muzeju v Bistri, če bi takratni kustosi dali kaj na tehnično izročilo. Pa so jih samo Titovi avti zanimali.

Po svoje jih razumem.

Ok. Nima veze.

Pol so ga vsaj en teden zalivali s smolo in krpali z vezano ploščo, ker kar kje se je dalo mezinec med letvicami poriniti. Ja, malo je že bilo treba truda, a ni bilo nemogoče. Pa še M-ju se je čist odtrgalo, če je kateri kaj na to temo natolceval. M je te stvari sila resno jemal.

Pol so kakšen teden iskali dele po najglobljih zaprašenih kotih kluba in sestavili komplet vilic vesel in sedežev. Ja, to so taki čolni, kjer je sedež na koleščkih vozi.

Pol so se šli mal peljat. Skozi kole na Prulskem mostu, takrat še povsem lesenem, je šlo lih za glih. Ker je bila pa Ljubljanica tistega zgodovinskega dne prav pohlevno umirjena, bi se reklo kot poduhovljena stara filozofinja, so se v zahajajočem soncu zapeljali do Tromostovja. Sicer je bila senzacija, katera se je takrat zgodila lih na vsakih 30 let. Ajd 20 pa ziher.

Al kaj ko je redko kdo to videl. V tistih časih, je bilo tam proti večeru, redko kdo na obali. Vozači so bili že v Kranju, Litiji, Kočevju. Uslužbenci pri večerji za Bežigradom, Šiško, Vičem, pijanci pa še niso odšli v gostilno.

Skratka, če ne bi fotkal, bi menda bil edini ki bi trdil da jih je videl. Sem se s kolesom vozil in pritiskal, da sem skoraj cel film porabil, kar je bilo v tistih časih zelo redek običaj.

Zvečer je bilo treba dosežek zaliti v gajbah piva in ni nič čudnega da je od nekod priletela ideja:

"Pejmo na državnega.

Ka?

Pišuka državnaga!

Ja, ja, ja.

Pejmo, dej še en pir."

Pol je sicer bilo kakšen mesec blaznih priprav. Bolj prvo kot drugo, saj je bilo veliko letanja kot kure brez glave, a se je izšlo. Celo nekaj starih veslačev se je pojavilo in še celo misijo nemogoče smo rešili. Prikolica za prevežanje čolnov je bila v uporabi lih podobo kot osmerec. Pa so jo porihtali.

Pol na regati na Bledu, bi morali na štart priti kar nekaj čolnov, pa so prišli samo Blejci in mi.

Izola, Zagreb, Split, Beograd, Sisak pa ne vem še kdo so tekmovanje odpovedali.

Pri Blejcih je menda samo krmar malo z rokami mahal, pa so nas prehiteli za pol dolžine jezera.

Ja, ni debate so bili prvi.

Kdo je bil pa drugi?

H?

"Pa reč kej če morš!"

Sicer sem se veselil zmage. A sem se ravno tako veselil, če je sosedov tamal, ki je ravno dobro shodil, brcnil žogo, tako da sem bil po tej plati precej nesocializiran. Sem jih tudi mnogokrat slišal na ta račun.

Pa ne samo na ta.

Pri politiki je bilo podobno.

Lih me je kaj zanimalo a so naši zmagali pri ZSMS, SZDL, ZKJ.

Sem se sicer manj zezal na ta račun, nekaj strahospoštovanja je vse eno bilo, pa menda prvega bolj.

A zakaj?

Ej, pojma nimam.

Zgodbe so bile še precej žive. Posebej med vozači, je bila kar še kera prav zares.

"Poznam enga, ki je to pa to, pol pa na Goli otok. Al pa njegov stric, nisem čist prepričan.

Zdej. To je tko."

Ko je kateri kaj na to temo razlagal, in sem bil ne vem kakšnim potom prisoten, pol sem kaj kmalu navrgel, kok dobr komad so zašpilali uni in če so povzeli, potem še ostal. Če pa ni bilo eha (odmeva), sem imel pa nujno nekaj.

Pa ne zanalašč. Ne, sploh ne. Lej me je vse kaj drugega zanimalo, kot vaške čenče poslušati.

Ja, sem jih tudi zaradi tega slišal.

Sicer so se tudi med nas kradle profilacije, a sam sem bil še na težkem začetku. Odprt za vse opcije. Tako sem jih tudi tu slišal.

Pa kako morem tega poslušat, če sem se pa zadnjič z onim strinjal.

Lej tam sem stal, poslušal in se po malem zezal, razumel pa skoraj nič. Mu pa seveda dal prav, saj je tako doživeto podajal, da se niti ne moreš upirati, ker bi ratalo samo vpitje.

Ja, če bi me kaj zares zanimalo, tako pa ... ,

sem se strinjal da je rock bolši od popa. Ravno tako da je hard rock še boljšiše. Ok. Pri jazzrocku, sem malček našpičil obrvi, pa daleč ok kakšnega stališča. Mal več je bilo potrebno, pa sem tudi tu samo kimal.

V vzgojnih metodah smo bili v istem čolnu. Ok, piflarce, a te so itak vedno izvenkategornice in izgleda da tudi tu ne bo šlo brez. Da ne omenjam da so čisto uporabne, ko je treba za nazaj prepisat snov in jo imajo lih samo one. Tako da je treba kar malo politične korektnosti. Al pa vsaj vljudnosti. (Ajd, u rit lest po domače.)

Zdej. Eni so bili že koj na začetku drugačni. Pa je bilo večinoma pozitivno, vsaj z naše strani. Tršice so pa itak plačane da težijo, tako da tega niti ne štejem.

S časom se je pokazalo, da ni samo uporniški duh v uporniškem telesu in so nekateri bili, bile tudi, da se mi ne bi takoj kera napihovala, ekstra, tečni je še najmilejša.

Lej. Z nekaterimi je bilo sila fajn biti, pa bili še tako drugačni. Z nekaterimi pa čisto nič, ne glede na drugačnost ali uniformiranost.

Pol.

Meni je bilo zelo, ali celo, vse novo.

Kako se pa danes počutim?

"A če mam mačka?"

Ma ne. Kakšni občutki te prevevajo?

"A če sem bulan? A se tko vid?"

Ej, pojma nimam. Ja če je bilo prejšnji večer bolj veselo, kot ponavadi, potem je tudi to lahko bilo. A to je bilo redko. Kdo je pa imel denar za več kot eno pivo, kamoli še kaj močnejšega.

Tako da res ne vem kaj sprašuješ?

"Kaj pa moralna načela?

Ka? Ka pa je to?"

Na primer, se kdaj zlažeš, potem ti je pa žal.

Men je žal samo če me dobijo, ker se nisem dovolj zlagal. Za laganje je treba biti zvit kot ljisic. Če ne znaš lagat, raje po pravici povej, bo manjša kriza.

"Marmelado sem kradel.

A kradeš tudi?

A ti ne?

Ne to pa nikoli.

Ne ti men nakladat."

Ne bi Mojzes okoli letal z 10timi zapovedmi, če ne bi bilo vse tisto res. Krvavo res.

Vsi krademo, vsi lažemo, vsi ....

Ne mislit, da vem 10 zapovedi. Sem celo enkrat šel brat, pa sem samo do druge prišel, pol je pa Boris prišel po ventilček in sva šla na koš metat.

Tko da. Vprašanje kako. Eni bolj eni manj. Sicer je pa menda to kultura. Uni ki veliko so nekulturni, mi z malo in predvsem skrito, pa zelo. Tako zelo, da celo zamolčimo, že spet laž, da so sploh kakšne deviacije in potem jih ni. Če se o tem ne govori jih ni.

"Al so? Pa ti povej!"

05 Ne vem

Ej. Saj nihče normalen ne pričakuje da veš kaj hočeš v teh letih. So pa prenapeti stari, al pa celo prepotentni učitelji, ki si predstavljajo neumnosti v oblakih in znajo, če nisi dovolj močan, te kaj lahko zadenfajo.

V teh letih vedet kaj hočem, je enako samomoru. Še celo življenje je pred nami, in take vrste odgovorov se bomo lotili tam nekje za časa faksa al pa še celo mal bolj pol. Sedaj je pa nadvse normalno spoznavam nove dimenzije, horizonte, koncepte, filozofije, kulture, sisteme itd.

Kdor od srednješolca pričakuje, kaj hoče v življenju ni normalen. Če je že kak, pa ne tisti v prvem, takrat sem hotel biti lih vsak teden kaj drugega in to povsem resno, potem ima oprane možgane in je kompletno brez hrbtenice. Potem pa starši na faxu fehtajo za boljšo oceno. Ko bi moral že vsak vedeti in znati, se postaviti zase, poiskati svoje mesto v okolici in take.

Tako da.

Teikitizi. Časa dovolj.

Sploh pa uni tanajboljši celo življenje iščejo in mnogi niti ne najdejo. To ravno ni enostavno, tako da, tudi tega ti ne priporočam, ker zna biti sila žalostno.

Sometimes you win,

sometimes you learn.

06 Sava

Pol je bilo pa vse drgač (drugače).

Že itak je bilo. Večino z veliko žlico spmembe, pa vendar ena je bila pa še posebna, vsaj zame.

To že veš, ta šola je posebna. Ma ne tako posebna. Načelno je normalna, čeprav je vedno veljala, za posebne karakterje. Koliko je tega bilo je sila veliko razlag in interptacij. Navadna gimnazija daleč ni. Navadna poklicna pa tudi ne. Sicer ne daleč, a vse eno ne. Naj bi bila za ustvarjalne neprilagojene individualce. Lih individualne obravnave skoraj ni bilo. Ok. Eni smo imeli več ukorov kot drugi, a daleč od individualnosti. Lej če me niso razumeli. Ok, priznam, trudil se tudi nisem veliko.

Ustvarjalnosti je bilo sicer kar nekaj, a daleč od tega da bi posploševal. Bi raje rekel, da je bila bolj dolgočasna srednja šola, kar se tega tiče. Ja, so imeli nekaj zvenečih imen, ki so pisale zgodovino, a menda je to tudi že zgodovina, vi ste pa navadne rupe, ki jih zanima samo žur, šola pa čisto nič.

"Zdej, to je tko."

Precej gornjega celo drži. Razen tistega da smo navadne rupe. Tam bi pa sam dodal, da pri dolgočasnem učitelju, pač ni pričakovati kaj rezultatov. On bi rad same piflarce, mi pa isti kaliber kot že omenjeni Verner Panton,

pol pa še

Joe Cesare Colombo,

Olivier Mourgue,

pa taki, cel haufen, ni da bi vse našteval.

Pa noben ni imel nič na to temo. Ok. Nekaj jih je bilo nadarjenih, a ni kazalo, da jih bojo učitelji še bolj nadarili. Naredi domačo nalogo in dobiš 3. Za kaj več pa itak nisi sposoben.

Potem je bilo nekaj neukročenih. Tisti so bili še posebej zanimivi. Kakor za koga. Eni rečejo moteči. Če uporabim blag termin.

Spet drugi neobvladljivi. Eni povsem nepredvidljivi.

Tako da. Tako da smo se pač grupisali po muzičnih stilih. Ne morš verjet, a že takrat je bil to en od bistvenih kriterijev.

Seveda sem se prerinil med t.i. rokerje, a s pogledom na jazzrock. Občasno sem pa tudi delal izlete do narodno zabavne, t.i. goveje muzike. Lej ene so bile ekstra fajn, pa še poslušalci so bili po svoje bližje. Z rokerji se pač ni dalo nič reči na temo hribov, da ne omenjam kmetijstva in živinoreje, kar mi je ostalo od ranega otroštva. Sadjarstva tudi, a so bile kisle (japke), ti je kar usta skupaj potegnilo.

Pol je pa še Tatjana tako omamno dišala in ni bilo drugega kot poslušati Pepel in kri Dan Ljubezni, Zdravko Čolić Gori vatra, pa take.

Žurke v drugem so bile še precej neopdeljene, čeprav se je že kazalo diferenciranje. Bi rekel, da so se formirale grupe istega perja, vsaka v svojem kotu, sicer na skupnem žuru. Na srečo je v Križankah kotov lih kolikor jih hočeš, in to niti ni problem, posebej če si odprt tudi za ostale opcije.

Na že opisanem izletu, v resnici je bila strokovna ekskurzija, na Zagrebački velesajam, kjer smo rockerji poželi obilico odobravanja z igranjem "air gitar", je bilo tudi drugega dogajanja.

"Zdej, to je tko."

Sam sem sicer veliko sanjal o puncah. Niti ne toliko na splošno, čeprav tudi tega ni manjkalo, večinoma o prav določeni. U, tega pa ogromno. No, ogromno. Veliko pa. Še celo tako veliko, da se je kar kdaj dogodilo, ne samo med poukom,

"kaj pa v steno gledaš",

če ravno nisem skozi okno, ali celo v družbi,

"hej, tebe sem vprašal",

"kaj, kdo, a dej dej", pa take.

"Zdej, to je tut tko."

Večinoma so bila to sanjarjenja, interptacije iz kakšnega filma, tudi knjige, a tega bistveno manj, ali pa celo olepšan prevod ene tuje zgodbe, katero sem pa posvojil, tako mi je bila všeč.

Tako da. V realijah sem imel še veliko rezerve, da ne rečem, da še povsem nedotaknjeno polje.

Ok.

Tisti lupček, za novo leto, na lice, se pač ne šteje, k resnemu sanjarjenju o puncah. Tega je bilo kar nekaj, a ga ne štejem. Tudi s katero sem se povsem v redu razumel, a kot zakleto ni bila nikoli v špilu za to prvenstvo. Vse iz te lige, me niti opazile niso, ali so se pa znale fino pretvarjati, da me kao ni tukaj. To punce znajo.

Če posplošim. Čim bolj sem bil za, tem dlje so bile. In obratno. Če me sploh ni zanimala, sva se lahko prav posrečeno ujela.

Takrat, pa, oh takrat, je pa Joži prav blizu stala, ko smo norčije na temo Let Zepelin uganjali, tako blizu, da me je par krat celo prijela, ko mi je v zanosu performansa, pa vlak tudi ruka, zmanjkalo ravnotežja.

Zdej.

Al je usoda, al pa je kaj na temo zvezd, al kaj, a me je morala kar podpirati. Dejmo še uno, ali pa celo brez napovedi, iz komada v komad, so se prelivali komadi. Zdej. Koliko je trajalo niti ne vem, ker je bilo ene vrste sanjarjenje. Ja, pivo je sigurno pomagalo, pa menda je bilo tudi nekaj ruma, a nisem siguren. Skratka, pol ko se je že ne vem kolikokrat polegel aplavz in dejte še uno, pol smo le nehali, itak je bilo samo še hripanje, če je že bilo kaj petja na začetku, na koncu ga ni bilo in smo le lahko nehali.

Pol je ponavadi sledilo,

"auš še en pir?",

al kar koli na to temo, pa režanja pa dovtipov, so pač keri drugi, na drugem področju potegnili, takrat me je pa Joži potegnila tam med vagone. Če slučajno ne veš. Ponavadi, vsaj v tistih časih, je bil po velikem prostoru z sedeži, hodnik s sekretom in vrati na vsako stran, ter vrati za prehod v naslednji vagon. Tam za tistimi sekretnimi vrati, ob vratih za istop, me je naslonila in ….

Saj veš, tisti efekt, ko luč s hodnika meče svetlobo, na bežeče predmete ob progi. Noro šibajo. Če si pa še malo pod gasom, je pa samo to že superfinofajn.

Potem se niti ne spominjam veliko. Ne vem če se nisva lupčnla, vsaj meni se je tako zdelo, sicer me je pa globoko v oči gledala in njeno telo je bilo zelo, ampak zelo blizu mojega, tako da se je dalo čutiti vse čare, pa šnolo na pasu tudi.

Zdej.

Koliko je trajalo tudi ne vem, prav dolgo že ni bilo, ker je kmalu po izvedbi stojišča iz sekreta padel Sandi, ležeč tam za vrati, a glava se je videla in nama klical:

"Pišuka kva pa vidva tuki? A maš ker cigaret?"

pa še ene tri, na koncu pa klasični

"aaaAAAauuuaaaaauUUUuuueeee."

Skratka kr neki.

Seveda ga je bilo potrebno pobirati, pa zapenjati, ker padec iz sekreta se je godil s hlačami na kolehih.

Taka moja je usoda.

V ponedeljek, je Joži rekla samo živjo, ko je šla mimo, kot da se ni nič zgodilo. Kot da se niso gore razmaknile in je celo Sava za trenutek nazaj tekla.

"Pa reč kej če morš!"

If you never try,

you'l never know.

07 Hoja

To je sicer lanskega poletja dogajanje, pa vendar je pustilo, kar kaj posledic.

"Zdej, to je tko."

Ne glih (ravno) posledic, a mi je dalo misliti in to veliko, večkrat in v premnogih konotacijah in kontekstih.

Ok.

Sem se prijavil, ker pač taka je navada, se sicer ne spomnim ali pod mus, ali dobrovolno, v pričakovanju enga crčanja (delam kot zamorc (črnc)), a na koncu bo nekaj plenka (drobiža) in bo toliko lažje na morje iti, sedaj že povsem (skor), samostojno.

In prikorakam, na eno frišno jutro, čeprav je bilo poletje, a jutra so, če nisi vajen takšnih ur in sam seveda nisem nikoli ob 5h vstajal, na dvorišče proizvodnega obrata Hoja, tozd Lepljeni nosilci. Deluci (delavci) so gomazeli lih povsod. To so bili še veseli časi socializma in narod je z veseljem delal.

"Zdej, to je tko."

Je pa ziher pomagal jutranji pir in vinjak, a v tistih časih to še niso bili problemi. Tako je bilo kaj normalno, da je na te veliki žagi, majstr (mojster) imel flašo pira. Sicer če se spoznaš na pitje piva, ti je jasno, da je ta glavno v luft spustil, namreč ta velika žaga, to je tak stroj, da ne gre v vsako sobo, še hišo ne vsako, je tresel kot pobesneli bik, ravno ko se odloči za napad, in gre iz pretumbanga (ptresenega) piva lih vse ta boljše v luft. Kar pa majstra sploh ni motilo. Stalno je imel čik v ustih, ne samo on, v resnici jih je bilo malo, ki ne bi kadili, Drava v tistih časih, ker je bilo pa polno žaganja in lepil, še v luftu in je požarno nevarno, jih je pa kar na dlani ugašal.

Lej, včasih so bili desci desci.

Nima veze. Obrat je bil v polnem zagonu. Ne sploh ni pokal po šivih, al kje že pokajo obrati, če že, se je le videlo, da že 25 let isti delajo in se točno ve kdo, komu, kaj, kdaj, tako da načelno ni bilo zastojev, razen …

U, tega pa tudi veliko. A to je specifika takih specializiranih obratov.

Je rekel majstr, un isti od prej s pivom na ta veliki žagi, kar tam sredi procesa, ko žaga tuli in žaganje leti ene 3 metre u luft in ko ogromen lepljen nosilec, dobiva še lepšo obliko:

"Tale načrt je za en klinc (olepšava) in da naj gre delovadja u p.m. (samocenzura), da se sploh upa s takim načrtom prikazati, ker on že ve, on je pri firmi od začetka, ko so jo nacionalizirali in njega že ne bodo smrkavi klinci (prispodoba) zezal (zopet olepšava)!"

Narediti lepljen nosilec že v osnovi ni mačji kašelj. Ne da je ne vem kakšna znanost, a je potrebno veliko izkušenj in fleksibilnosti in ravno pri tem delu je večinoma nastal vik in krik in vlačenje zaslug iz pretekle zgodovine. Včasih pa še, kdo koga pozna in kakšen je tisti, pa da ne bi sedaj v detajle.

V resnici nisem prišel zaradi gornjega. Ja, je tehnologija, ki jo ni obvladal vsak in je še dan današnji eno malo eksota, a prišel sem zaradi razvojnega oddelka. Tam pa niso bili samo inženirji za lepljene nosilce, ti so bilo osnova, bili so tudi nadebudni kadri, ki so celo malo v Skandinavijo škilili in od tam so prihajale ideje o prefabrikaciji in modularni gradnji, kar pa oboje pogoltne lepljene nosilce. Torej na pravem kraju, a ene 10 let prehitro ali pa isto toliko prepočasi.

Namreč tavelike ideje so bile že porabljene, Skandinavci so vodili za desetletje. Da bi se pa pri nas prijelo pa čisto prehitro, če se sploh kdaj je. Poizkusov kar nekaj a rezultat kaj klavrn, pa magari vodje tudi prešernovo, pa Borbino, pa še kero, naših zaslužnih, dobili. A o tem mal bol pol, če sploh.

Prvo mi je šef razvojnega razkazal obrat. Slišalo se ni veliko, je bilo toliko šundra, se je pa slutilo, videlo pa itak. Potem je bilo treba v menzo na zajtrk. Uprava to smo mi. No, vsi ostali in mi razvojniki, se ne družimo s proletarci in je zajtrk ob 9h. Deluci ga imajo ob 7h. Ob 10h je pa že proletarska malica, ko mi delamo, ravno svinčnik ošilimo, za izliv novih genialnosti.

Pisarna razvojnega je bila celo nadstropje nad upravo. Ene 50m dolg prostor polen risalnih miz. Ljudi niti ne veliko, ne vem če 10, a maket in prototipov pa 100. Vsaj tako se je dojemalo. V tem oddelku, je en bivši iz naše šole razvil sistem za sestavljanje prostorskih modulov. Da ne bo tako kunštno slišati. Na vogalih so bile lesene kocke z 6 luknjami. V resnici so bile 3 a gre luknja skoz in skoz in ista luknja na drugi strani ven pogleda in je zato tak pristop. Med te lesene kocke si zatikal palice in iz tega gradil lih kar si hotel. Ja, domišljije je bilo tudi potrebno poln kufer, sicer si kaj hitro sestavil vse tri variante, ka pa zdej?

In ravno s tem sem se trapil. So me določili da raziščem vse možnosti uporabe in jih prezentiram. Začetek je bil superfinofajnzanimivo. Al kaj ko je bilo treba še 23 dni porabiti. Kva pa zdej? Ok. Knjižne police, to se je vedelo že od prej. Če niso debeli se da narediti stol. Mal sicer žuli a ni vse v komoditeti. Za velike ideje je treba mal trpet. Pa klubska mizica, pa, pa, pa stol. A ja to sem že. Pol, pa, pol …

Na začetku sem bil sila navdušen, pa šef lih tako. Pol nama je pa navdušenje hitro kopnelo. Na koncu je bilo fajn mučno, a sem pregural. Slave nisem požel, čeprav sem sestavil še smetnjak, stojalo za marele, pa še kaj, a se sedaj ne spomnim. predvsem sem pa poslušal, lih cel mesec prakse, kdo je komu kaj zrihtal, da je lahko preko veze in tako, ni da bi ponavljal, ker je čist ista zgodba, že tolikokrat povedana.

In najpomembneje. So me grupno prepričevali, če imam le kakšno možnost, da naj se iz te stroke brzinsko poberem, ker je vse ena sama kloaka maksima (Cloaca Maxima).

"Ka?

Poguglej."

Sam sem se takrat delal, da sem nekaj na to temo že slišal in da se mi zdi da vem kaj je to, a sem v resnici izvedel šale na faksu.

Sem pa slutil, da je vse že zmenjeno, in če nimaš strica pr ta rdečih, je lih isto, kot Eskimom zmrzovalne skrinje prodajat.

V resnici ni bilo napačno. Šef je bil še kar. Sicer ni vedel kaj naj pričakuje, a je bil vsaj naprednjak. Sodelavci so vedeli ogromno o modularni gradnji, sicer za velike objekte, a princip je podoben. Okoli lepljenih nosilcev, vsaj kaj vse bi se dalo, če bi le malo bolj na zahodu živeli, sem pa večinoma samo zijal. Še pri tistih domačih enostavnih sem se čudil. Kako je šele v Skandinaviji.

Krompirjeva solata in klobasa sta bila superfinofajn (super-fino-fajn (najbolj možno vredu)), čeprav zame bistveno preveč popoprana, je pa zato pivo teklo v potokih, kar pa tudi ni napačno, pa magari bil potem opravilno nesposoben. Sem se lahko na to skliceval, ko mi ni kapnila nobeno nova ideja, kaj bi lahko še sestavil iz opevanega sestavljivega sistema.

Kar so napovedali glede lokalnih strokovnih krogov, reje klik, se je potem še par krat prav krvavo pokazalo. Tako da, takrat še nisem razmišljal, da bi drugam zavil, mi je bilo pa jasno, da za 13 rupe na sviralu ne bo lahko.

Je pa padel cekin in meni se je super fajn zdelo, prvič zaslužiti denar, še celo na strokovnem področju (eni so gajbe prelagali, sam sem pa naslednje poletje časopise razvažal).

In sem odšel v Fieso, kar je pa tudi že opisano.

08 Pol

je bilo pa vse drgač II.del.

Lanski zaključni je bil zame prehiter. Smo bili sicer že celo leto skupaj in sem za večino celo vedel kako jim je ime, no, z nekaterimi je bilo malo težav, a to se mi od vekomaj dogaja, a se je še vedno dojemalo kot tujci. Ni bilo tiste kemije, katera nas je družila v osnovni šoli, ali mulci iz naselja, za katere si točno vedel, kdo, komu, kaj, da ne omenjam, kdaj gre kateri spat in take, da ne bi preveč v detajle, a ti je jasno na kaj ciljam.

Ja, smo šli po šoli na pivce, a so bile štorije lih iz vseh oblakov nametane in ni nastala skupna težnja, al kaj naj bi na to temo nastalo.

Lanski zaključni izlet, niti ne vem če je to bil, ker se mi fajn čudno zdi, da bi, pa makar bili še tako navdušeni mladinci, šli žurirat na Urha (sveti Urh). Če slučajno ne veš, tam je bil in verjetno še je spominski park za mučene patriote. Če te zanimajo detajli poguglaj. Sam sem bil kar krat tam, a vedno v aranžmaju šolanja. Ene 4x v osnovni šoli. Tudi sami smo znali kdaj tam gor ali tam dol pripeljati, kadar smo delali pentlje s kolesom. Sicer prostor sploh ni napačen, a je bil vedno priokus ene tuje zgodbe, tako da se kaj veliko tam nismo zadrževali.

Takrat pa, verjetno, nič verjetno, sigurno je bil pohod okoli okupirane Ljubljane in smo tam mrknili, ker je fajn hosta in nas ni tako lahko najti. Se ne spomnim, da bi bilo kaj organizirano, po moje je bil vzgib, našpičen trenutek, ko se stvari prav postavijo in smo precej nas, grafikov in nekaj punčar iz mode, se tam razporedili po tistem lepem travniku. Ravno zato mi ne gre skupaj, ker so bili trije oddelki, sicer razredčeni, a vse eno, težko da bi se zmenili, ker po tej strani smo bili silni individualci.

Ok. Nima veze, ker sploh nisem hotel o tem, temveč, o …

Tam se je enim odtrgal in to je bilo zame povsem prehitro. Sicer na takle sončen pomladanski dan, ko se bukve ozaljšajo v bukovo zeleno, prav posebna zelena, ko se ptički ženijo in globoki kontrasti kar kričijo po fotkanju in te prime da bi hopsal, tisto veselo poskakovanje med hojo in žvižgal kakšno veselo melodijo, niti ni tako nerazumljivo. A kar je preveč je pa preveč. Vprašanje nivoja in intenzitete. Ja, malo paše dodat pivce, pa še kaj malega, pol je pa že dovolj za celo uro ali dve neumnosti kvasiti in se zraven po dolgem in počez režati, vsem in vsakomur.

Al ko bi bilo samo to. Ok, punce so že po difoltu bolj napredne. Tiste iz mode pa sploh razred zase. Pa ko bi bilo samo to. To tudi moja malenkost pogoltne, sicer z distance in z rezervo, a vse eno vsaj en kisel nasmeh.

Pa da skratim.

Tomaž, pa ne samo on, je splezal na drevo. V resnici kaj navadno početje, če ga ne bi počeli še pred par ur nazaj, težki rokerji (bistveno bolj težki kot rokerji). Skratka, vse samo otročji ne. Gor so seveda norčije uganjali, kaj pa. Pa ko bi bilo samo to. Potem je Tomaž na glavo skočil, sicer v grmovje, kar pa ni kaj dosti pomagalo, al pa. Mogoče bi se brez ubil, tako je bil pa ves raztrgan, popraskan, krvav in z zlomljeno ključnico. Pa ko bi bilo samo to. Potem ga še ujeli niso, ker je menda švigal kot raketa med drevjem in se ga pač ni dalo ujeti.

"Pust butlna, tega ne bomo več videli!"

In eto ti ga na, kot iz une risanke mig-mig, je letel puščavski tekač skozi kader. Sten (Stane) se sicer ni zavrtel, kot un šerif v risanki, a je bilo po svoje zelo podobno. Skratka vse splošni smeh. Kaj smeh, salve krohotanja. Po moje lih vseh. No, skor.

Meni je že, ko so na drevo zlezli sapo vzelo, sedel sem tam na robu jase in prav zaskrbljeno čakal ... Tole se ne bo dobro končalo pa take.

So se ravno nehali smejati in zopet priteče in se zvrne za grm precej blizu, ter nepmičen obleži. Verjetno mu je zmanjkalo goriva. Takole na koncu prvega letnika, ko zavora popusti in se dolije letalskega goriva, ker če kaj, pa navajen ni bil ob 11h tankati, se dogajajo svakojake, a ta je prvinska.

Sten je ravno naredil izpit za avto in ga je umetelno zavezal v Karlino ruto, tako da so menda na urgenci rekli, da še niso videli tako strokovne povezave. Kot v knjigah.

Pol.

Na splošno kaj ekstra zanimivih ni bilo. Ok, Mojca, a že veš, je ena druga štorija. Tako da sem, po malem tudi okoli gledal. To itak moja je navada in se vezati in usmeriti pustim samo če je zares kaj pomembnega.

In sem ga zagledal.

Je bil en tip, iz grafike, ki je še kar kitaro s sabo nosil. Ne vedno in povsod, a malo tudi ne. Je znal, tam med glavnim odmorom, na kamen sesti, v resnici so bila betonska stojala za kolesa in plunkati kero.

"To je tut tko"

Sploh ne My Sweet Lord, pa take. Ja, tudi, a so morali precej pritisniti, da se je vdal. Take, za katere večinoma še nisem slišal, nekaj pa celo svojih, kar pa sem pogruntal mal bol pol.

Seveda se je takoj nabrala jata punc. Fantov tudi, a ti mi niso tako v oko sedli. Une pa....

Veš da sem se rinil. Pol, ko je bilo pa konec odmora in je večina odšla, nas je pa ostalo nekaj, ki sploh nismo klepetali, kot rulja prej in samo poslušali, sam sem se pa še čudil.

Čudil marsičemu. Malo sem bil kitarista, v tistih časih, še daleč od vehementnosti, sem pa zato imel oficielno leto klasične kitare, ajd, violine 3, klavirja 1, a sem tudi vedel, da se kitara brez ozvočenja skoraj ne sliši, če ni ekstra fajn akustičen prostor. Tu se pa je, pa čeprav je občasno igral samo s prsti.

"Koko pa, če ne s prsti?"

Če drgneš s trzalico je bistveno glasnejši zvok.

A trzalica?

Dan današnji, košček plastike, večinoma še kar umetelno obdelan, da je lahko potem cena visoka, si pa isto lahko strižeš s škarjami. Je razlika, nič ne rečem, a tolikšna pa gotovo ne. V tistih časih pa, u, je bilo vatriant, menda tudi plastika, a to je bilo redko. Edina plastika v množični proizvodnji je bil bakelit. Ostalo pa bolj male količine. Trzalice sem potem, ko sem po svetu šel, videl tudi iz slonove kosti, pa ne vem če ne še iz nohtov morske deklice. Ni vse za verjet, pa narod vse eno plača kot blesov.

V resnici niti ni pomembno, ker fasciniralo me je ravno špilanje brez le te.

Ja, kitara je bila tudi iz tujine, kar je bilo v tistih časih domena samo Domicljeva, ostali smo jih pa v Mengšu kupovali. No ne v Mengšu, a iz Mengša, tam je bila proizvodnja glasbil. Kitare sicer niso nikoli bile jaka strana, a se je dalo najti kaj uporabnega. Sploh je pri kitari še par pomebnih. Samo še to povem. To se je sicer pokazalo z leti, pa vendar. Je lahko isti proizvajalec. Isti model, skratka naslednja od une prej, pa se lahko zgodi da ima precej drugačen zvok. Znalci rečejo, čist drug. Ok, če se ne spoznaš, je mogoče podoben.

"A maš ker čik?"

Pol kero na temo šole, al pa tudi ne, in takoj naslednja

"Kero si pa prej špilu? A veš uno, tu, tu, tu ..."

A tole?

In tko. Kako se pa prime Znižani fis. Pa pojma nisem imel. Sicer že slišal, če ne prešprical, pa zelo hitro pozabil. Pol pa o

Neil Young, John Denver, The Doors, Janis Joplin, Cat Stevens, George Harrison, Simon & Garfunkel, John Lennon in tko, sem že sedaj pdolg.

Je vse poznal, imel celo mnenje, ne vedno isto ali podobno, celo njih igral, ne vse, a večino, skratka tip ki bistveno več ve in je v središču dogajanja.

Sem samo še čakal, da bom lahko čim bližje sedel, kadar bo spet igral. Sošolce sem zanemaril z njihovimi problemi, kje se dobijo cenejši čevlji v Trstu ali Gorici, še celo punce so za kakšen dan šle v drugi plan, Mojca sicer ne, je le takoj podala svinčnik, če sem se začel po žepih šlatati, a ona itak ne šteje.

Je povedal da imajo bend. Da mora tam sicer po njihovo špilati, a da je zanimivo. Da mu free jazz sicer ne leži, a se ga tudi ne brani. Sicer pa nimajo prostora in se dobivajo v bobnarjevi shrambi.

"Ka?"

"Prit ti pukažem."

In sva šla.

Na Vrtači so tudi bloki in ravno v enega garaži, so vadili, ne vem če ne Bumerangi. Lahko pa tudi keri drugi. Bilo pa je fejst naglas, ne glede na to da so imeli vse založeno z modroci. (Je lih en not šel).

Na Vrtači so večinoma noblih meščanske vile in v ene take vrt sva zavila. Vila je imela izhod na vrt iz prvega nadstropja. Pred dnevnimi prostori precej velika terasa, iz nje pa po celi širini stopnišče na vrt. Sicer založeno s palmami in ostalo navlako v loncih. A nisem hotel o tem.

Pod teraso, bolj natančno pod stopniščem, je bila shramba vrtnega orodja in orožja. To pravim, ker za spopad s tisto solato si moral imeti vsaj konjenico, a bi še kakšna haubica tudi pomagala. Tak vrt sem že videl, v knjigah, celo večjega, a na to temo, da se lih nič ne vidi toliko je šavja.

Ok. Nima veze. Tam pod stopnicami, je bil prostor, sicer še kar, a kaj ko je imel poševen strop. Ja, pod stopnicami, kako pa. Prostor je bil fajn založen z robo svakojako, ne bi sedaj o vrtnarskem orodju. Tako da je bilo ravno prav prostora še za ta malo baterijo, v tem primeru bobni, saksofonist je zraven sedel na stolu, stati se ni dalo. Basist je lahko stal a je moral bas kitaro držati kot klasičen bas, ker samo tam, v luftu, je bil prostor. Vmes je stal Urban z električno kitaro isto tako kot jo je Joe Pass takrat špilal.

Zopet šok.

Pozitiven vendar.

Sicer ni nič posebnega med profesionalci, taka jazz električna kitara. A v Jugi je bilo sila malo jazzistov. No, seveda so bili, a napredni, smo takrat rekli, progresivci, so bili pa sila redki. A se spomniš Jimi S. Stanič, pjevač jazza, so imeli napisano v glavi, pol je pa pel Moja kobila Suzi.

Tako da, sem samo zijal. Zdej. Špilali so svoje komade, vse na temo free jazza, kar bi pomenilo, če kaj, pa ni v ritmu, ni v harmoniji ni usklajeno. Ka? Ja, vse mim. Sam še nisem zakorakal v svet free jazza, sem imel daleč naj raje clasic, Lojzeta, Bilico, Zlate gate. (Louis Armstrong, Billie Holiday, Golden Gate Quartet) Ja, tudi druge, a dosti manj. Tako in tako me je zanašalo tudi v govejo stran, trenutno pa preplavil rock.

A da ni bilo kaj poslušati od jazza. Ja, kot tudi na drugih področjih, so bili eni od boga poklicani, v tistih časih je bil bog partija, vsaj tista oficielna, če je pa kateri na skrivaj žegnat nosil potico se pa ni vedelo. Ne glede na poklicane dolgočasneže se je tu in tam zgodil precedens in so tudi velika imena prišla pogledat našo dolino. Samo za ilustracijo, Lojzek je špilal na moj prvi rojstni dan v Ljubljani. Ja, sem jokal, ker me

niso peljali poslušat kapitalistične muzike. Prej je, 1964-ga Oskar Peterson špilov , pa še ker bi se našel.

09 Vrata

So me povabili, da bi tolkala nabijal, pa do tega ni nikoli prišlo, ker je idejni vodja, lastnik shrambe, odšel v vojsko. Je pa zato Urban nastavil, da bi lahko pri njem špilali. Tudi muzika je bila potem bolj akustične balade in je free jazz ostal samo kot ostanki, kadar se je kateri fino zmotil, in potem prekril s celo pasažo improvizacije.

Ja veliko smo nakladali in kar kaj piva je preteklo, a smo tudi špilali in to so bila doživeta muziciranja ure in ure dolga, pa se nam je zdelo kot trenutek. Občasno so nas obiskovali tudi drugi glasbeniki, ne samo nakladači in nekdo je pdlagal, da bi naredili koncert.

“Koko koncert?

A kr tko?

Saj še imena nimamo.

Še vemo ne kdo špila, ker se stalno menjajo.”

Druga vrata levo, smo razlagali vsakemu, ki nas je kanil obiskati. In eto ti ga na imena. Ne, takrat še ni bilo “Beg na grad” in “Na lepem prijazni”, smo bili čisto prvi s tako pripovednim imenom.

Takrat sem že imel cel haufen ropotal. Ni da bi sedaj vse našteval. Izpostavim samo table, bonge in ksilofon. Pa seveda še 100 (skor) ostalih. V nekaterih je fajn pasalo, pri nekaterih sem pa samo triangel tolkel. Kako je izpadlo je bilo zelo odvisno od vremena. Ma ne lih od vremena, a smo ker komad meli naštudiran skoraj v celoti, pol je pa prišel dan ko sploh ni zvenel. In na drugi strani, je en začel temo, smo se mu pridružili in je lahko najbolše muziciranje v mojem življenju. Tako doživeto smo špilali lahko samo takrat v rosnih mozoljastih letih. No, pa prve brke su tudi že poganjale. Pa ni to pojanta, temveč potem, ko smo z leti postali ene vrste profiti, ki sicer še vedno ne znajo not brat, a smo špilali lih kar si hotel, sam ne Rahmanina (Sergei Rachmaninoff), potem ni bilo več romantike, kamoli doživetosti.

Nastop je bil, kaj čem rečt, najbolšmožnsuperfajn (najbolš -možn -super -fajn). Seveda smo morali vse sami pripraviti. Izprazniti učilnico v pritličju, nanositi stolov, postaviti ozvočenje.

Zdej, to je tko.

V resnici ga je imel samo Urban za glas in akustično kitaro, vsi ostali smo bili pa tak že tako in tako glasni. Tudi plakate smo narisali (3kom) in jih obesili na vrata šole. Skratka naredi si sam bend. Ker smo bili kakšno uro pred začetkom nared smo odšli še na pir pod Skalco, pa rum za pogum tut. Seveda smo se zaklepetali, predvsem pa ni nihče pričakoval, da bo toliko naroda. Še zunaj so stali. Me je nahrulu en, kaj da se urivam, kaj pa zamujam.

“Jest tle špilam!”

“A dej, dej, ne nakladi!”

Lih mal me mankal (Le malo je majkalo), da nas nebi not spustili in to na lasten koncert. Sem bil kar malo v šoku, pa ne sam, drugi tudi. Da bo žur smo pričakovali. Da pridejo tisti, ki so nas spremljali, več ali manj stalno na dvorišču celo leto. Ok, še ker, a sigurno ene 3x manj.

Tko da. Nč, kar začeli smo. Pa sploh ni bilo slabo, čeprav sem mislil, da bo začetek, pač trema pa tak. Je bila, a se ji nismo dali in so komadi prav lušno zveneli. Programa smo imeli za kakšno uro. Raja pa ploskat, pa tult:

“Še, še. Dejte še enkrat uno ...”

Smo jo, pol pa še Dilana, Krosbite, Janga, Keta. (Bob Dylan, Crosby, Stills, Nash & Young, Cat Stevens)

Nniso nas pustilo dol, v resnici ni bilo odra, a se pač tako reče, vse do jutra. Večina je sicer odšla tam nekje ob 11h, a so se od nekje pojavili še zunaji glasbeniki in jam sesion je trajal do jutra.

Ja, več kot uspešno.

“Ka pa zdej?”

Dejmo, posnamimo demo-tape, pol bomo pa mal okol spraševali, ali je kje kakšen založnik, ki bi nam studio zrihtal.

Takrat smo bili že resen bend. Ko je Jana slišala, da gremo na koncert, ji je sicer glasu zmanjkalo, z domačimi, pa čist fajn poje. Tako da je tudi demo ratal, prav vredu. Sicer samo pol kasete, ene pol ure muzike, a itak nihče ne posluša več. Že če bo vse to, bo že dosežek.

Pol je bilo mal lufta in čez čas Tomaž napove, da ima polno enih stvari na faxu. Ok, iščemo basista. Violinista smo imeli iz Celja, pa je več manjkal kot bil, tako da smo tudi tu malo okoli gledali, vsaj za rezervo.

Pol je našo kaseto slišala priznana flavtistka in napovedala, da moramo obvezno kero skupaj posneti, do česar nikoli ni prišlo, še do vaje ne, a je bilo kar kaj adrenalina. Ka pa zdej?

In tko je šlo leto okoli. Ne morš verjet, če iščeš producenta, kako cajt leti, v razredu se pa tako vleče.

To live a creative life,

we must lose our fear

of being wrong.

10 Vudi

Ko sem se pridružil Urbanu, mi je bila glavna pokupacija, špilanje akustične kitare, predvsem, da me bojo punce bolj obrajtale. Uni ki kitare špilajo nimajo problemov z nevidnostjo.

Že prej sem po malem bluzil, a še daleč od tega, da bi kdaj solistično kje nastavil. Ja, če je že kateri špilal, potem sem rad malo zraven brenkal. A samo une tri, ki so se na bluz obračale. Zato sem gledal Urbanovo levo roko, nekaj mi je pa še narisal akorde, ne note, 6 črt s prečkami in črne pike na strunah, kar je pomenilo prsti. To sem čez čas kar obvladal in si potem celo sam delal zapiske, če se je že videlo, kje koga špilati.

Naučil sem se vse tri urbanove uspešnice in še nekaj takrat popularnih hitov, da sem lahko vsaj spremljavo špilal. Pol, ko je večina odšla in so ostali samo total prbiti, pa tudi sam vzel kitaro v roko in tam od 2h do 5h zjutraj špilal, tako da so potem celo nekateri okoli pravili, kako dobro kitaro špilam.

"Zdej, to je tko."

So bili tako pijani in tako zaspani, ali oboje, da moje špilanje niti ni bilo tako mimo. Špilanje samo je bilo kaj klavrno, je bil pa zato žur boljši. Sam se nisem omejeval z trendovskimi gibanji. Takrat so se v našo dolino kradla depresivna valovanja.

"Zdej, sam celo malo razumem."

Sigurno pa čisto nič, če je to poza in to poza ker je moderno biti mal zatežen.

"Jest sm dons čist lowdown."

"Auš še en pir?"

"Ne teš, jest sm res depra."

"Auš rum?"

"Pojma nimamš butl!"

Veš da ga nimam. Ga nočem imeti. To da življenje ni praznik, je delovni dan, sem že slišal, vendar se tudi nikoli strinjal. Ok. Tudi če je delovni dan, ni treba da je zatežen. Delo je lahko celo veselo. Veselo? Ja, če te veseli, je fajn delat. A ni?

Da ne rečem, da je lahko žur tudi ko se dela. Ne, rečem, ni tako razigran kot brez dela, a vse eno. U, kva je luštn, dejmo še to, pa še to, a znaš kola? Pa teke.

Ne pa bulan, bolj bulan, mrtu. Pa so tudi taki bili. Ni bil samo en. Sem se jih raje ognil. Lej, rad pomagam, poizkušam razumeti, a moraš še sam kaj na to temo.

Da je pa depra fajn, so jih pa eni fajn slišali.

Tako da. Na žurih, pol proti jutru, če je bilo še kaj prisotnih, sem potem kabare uganjal. Ja, so bili tudi proti, a je bila velika večina za in je kar kje prav fajn postalo.

Zdej. To je tudi treba omeniti.

Kot rečeno sem se pridružil kakšnemu priznanemu, več ali manj, kitaristu in sva skupaj bluzila na večer. V dvoje je bistveno bolj fajn kot solo. Solo če ni zraven še zgodbe hitro rata dolgočasno. Tako pa. Ja je bilo kar kaj odobravanja.

Pa vendar.

Tak, običajen žur. Se dobi klapa, ali razred, ali kar koli že in se klepeta, mal popije, veliko smeji, tam dva nekaj kitare špilata in tko. Temperatura naraste, vici se stopnujejo, eni skupaj lezejo. Ne, ne še zaradi pijače, to je čez dve ali tri ure. Sedaj skupaj lezejo simpatije, če niso skupaj že od prej. Si nekaj šepetajo, počasi dotikajo. S časom malo objemajo in tko.

Jest pa gledam in objemam kitaro.

Ej, sem se zeznu. Sem začel kitaro špilati da bi punco dobil, pol se pa vsi okoli nekaj šlatajo, sam pa kitaro objemam.

Tako da sem se bolj posvetil tolkalom. Tomaž, un basist, ki je imel polno enih stvari, je sestavljal bend in sem začel v Sostro hoditi, na vaje, prej so bili vaški bend, pol jim je pa Tomaž za širni svet povedal in se je začelo.

A to je že ena druga zgodba.

Zaka pa Vudi?

"Aja."

Sem šel v rikverc. Od Urbana preko Krozbijev, Janga do starega Dylana. Menda je bil Dylanov vzornik, na začetku Woody Guthrie. preko njega sem se potem srečal še z Pete Seegerjem in potem ni bilo več daleč do Lead Bellyja in krog je sklenjen.

12 Garaže

O kobajagi disku na Vegovi sem že napisal. Je bil enkraten. So ga že na otvoritvi razbili. Če ne veš, to je bil tudi čas tako imenovanih band in je neslavna usoda kaj normalno izgledala.

"No, ja.

Ne rečem.

Butast.

A tako to je.

A če se srtinjam?"

Lej, takrat niti ni bilo to vprašanje. Tko je to bilo. Če si hotel kam v mestu, ni da bi sam šel. Ja, po pol noči. Čez dan se je dalo, čeprav če si pa lih nabasal na kakšen konec ti pa tudi ni bilo spasa, tako da smo se kar podrejali, kdaj kam in predvsem s kom.

Kot že za Vegove povedano, mi nismo imeli bande. Bila je samo nuja in smo v gruči hodili. Ni bilo ne vodje ne teritorija, kamoli ideologije.

"A dej dej."

Če nas je bilo 10 so nas Šišenčani in Bežigrajčani pač mimo spustili. Če nismo težili, sicer pa tudi to ni bila ovira.

U smo tekli. Ne moreš verjet, kakšni šprinterji, pa magari ga ni bilo, ki bi takrat tekal. Razen Romana, a ta tudi z nami ni hodil po kolovratenjih.

Dobivali smo se na ograji novo zgrajenih garaž, v nadstropju, da je bil boljši pregled. Tam so bili parkirani poni ekspresi. Tam se je tudi kar precej šraufalo. Debatiralo o inovacijah, vseh mogočih, tudi povsem vesoljskih, to pa stalno. U idej na ostajanje. Itak jih je 90% ostalo tam v nadstropju.

Ko si se odpeljal po rampi v pritličje, je prdulca celo pridobila na brzini in se ti je do prvega ovinka celo zdelo če nisi mal na dirkalca, da bi pa pomislil, na ravno izrečeno idejo o ... , ni vse za povedat, a je bilo mrtvo resno, si povsem pozabil.

Pa ne da je bilo samo o motorčkih. Ja, veliko, a je bilo veliko tudi vseh ostalih tako značilnih za tisti čas. Čas odraščanja, ko še ne veš, a bi. A kaj? Pojma nimam, a se čuti kot nujno.

In smo iskali. Od pripadnosti grupi, sekti (ene vrste), sigurno pdmestni mladeži, se je kar kazala razlika. U pa punce. Tega je bilo ogromno, a je bilo še v domeni črede in je nekako kar samo od sebe ratalo, da so nekateri pač alfe, mi bi pa čisto drugače, če bi se le kateri opogumil.

So bile celo zgodbe a tretjih oseb. Sem slišal. Ali moj stric enga pozna. Al pa je pravil en kako.

Seveda je večina zgodb in dogodkov dobila svoj konec. Če že konca ne, pa sigurno intermeco precej zabeljen. Pa so bile le sanje vaških, primestnih pobov o kraljičnah iz kakšnih filmov. O dekadenci sem potem čez čas slišal, ko sem že po svoje odvijal.

In ravno o tem sem hotel.

Saj nisem vedel, ali se celo zavedal, a kar nekako samo od sebe se je obrnilo in sem začel po svoje zahajati. Še vedno je bilo precej glasno, če sem se tam namalal. Ja na garažah vendar.

"U kje pa tebe nosi.

A si saj kero fajno zahaklal?"

Pol je bilo pa že o vsakdanjostih.

Mileta so zaklal, sem vedno pravil da ga bojo, ko je škarje sabo nosil.

Mile je bil zares poseben tič. Sin hišnika, je imel vse polno idej. Je vrgel topovski udar, ko smo bili ravno pod tuši, ko smo še orodno telovadbo trenirali, zraven se je pa gromko režal, da je odmevalo po celi kleti. Seveda, smo bili mi kaznovani, ker mile sploh ni treniral z nami.

Pol je nosil vsaj boksar, velikokrat pa še škarje, ker so bili noži prepovedani. S tistimi rečmi je še kar težil. Ponavadi se je spravil na enega in mu po dolgem in počez razlagal, kako bi katerega razsekal, če bi ga le napadli.

"A boksar?"

To ti je kos železa oblikovanega po prstih, da bi oponentu čeljust zlomil. Tega sicer nismo nikoli doživeli, nastopanja pa veliko in velikokrat, je bil kar popularen. Še celo modeli z bodicami, a ti so bili menda samo za v filme.

Čez čas so se pojavili lončaki. V resnici ne vem če se je tako reklo, a niti ni važno, ker takrat sem pa že redko obiskal druščino na garažah.

"A lončaki?"

A se spomniš Bruslija (Bruce Lee)? V tistih filmih so se mlatili skoz (skor), z rokami, nogami, za rit pa nisem siguren. Pol so imeli razno razne pripomočke. Bedgajsi (bad guys) so imeli nože in zvezde in kaj vse ne. Ta najhujši še celo brzostrelke. Čez čas pa še topove. Pol je pa že dolg čas ratalo.

(Zato je raje čaknoris pvzel

(A veš da je Čak Noris umrl?

A mu je že bolje!)

)

Kar je pa Bruslija razkurilo. Je reku, čeprav kitajsko ne znam, a nekaj na to temo:

"Zdej mam pa jest tega dost."

In je prvo mal cvilil.

A se spomniš, kok je blo hecn?

"iiiiiiIIIIIIIiiiiii!"

Pa take. Pol je ene tri na karate, zraven naredil špago v zraku, kot Nadjakomaneči (Nadia Comăneci), ene tri z nogo za uho speku. Če pa še niso nehal je pa iz rokava potegnil lončake, z njimi prvo mal telovadil, zraven ispuščal tisti njgov:

" ii ii ii I I I I I I I ii ii ii ii ii i i I I I I I I I ii ii ii!"

in če še niso nehal je potem s tistim kerga po piskru. Če po prstih ni zaleglo.

Pol je bilo večinoma konec, a to je itak odvisno od scenarija. Pa nisem hotel o tem, temveč o lončakih.

To sta dva količka, mal na pendrek, kot dva pendreka med sabo zvezana s ketno. Pol za enga držiš, z drugim pa praviš

"iiiiiiIIIIIIIiiiiii!"

Nima veze.

Gremo dalje iz garaž.

Tudi redčilo se je kar drastično. Dva sta se do smrti zaletela, tako da ni bilo niti več luštno poslušati nakladanj, so dobivala povsem življenjske dimenzije in je neslutena imaginacija postajala zelo redka.

13 Poljane

Tako da.

"A greš z nami jutri na Poljane?"

Je vprašala. To je pomenilo

disko Poljane.

Živa je hodila sicer na Šubo, a jo je bilo povsod dosti, tako tudi na takrat zelo popularni gimnaziji Poljane ter posledično še disko v bližini.

"Saj nobenega ne poznam."

"To pa je problem. Mene se drži pa ti bo vse jasno!"

"OK no!"

"A že doug čakaš?"

Je vprašala potem ko je zamudila pol ure. Saj je bilo menda manj, a se je dojemalo celo več, a da ne bom izpadel tečen pač toliko. Živa je tip človeka, ki stalno zamuja, je sila glasna, posebej če je kaj v zvezi z njo.

Najraje imam, kadar takole zamudi, ali pozabi ali pa kar kaj, tudi tega slednjega je bilo ogromno, potem pa na dolgo in široko razlaga kaj vse se ji ni zgodilo in potem še vse interptacije, če je ne bi un zafrknil, bi pa bilo vse drugače. Eni potem ko nekaj zafrknejo sila veliko govorijo menda z občutkom da je potem kaj manjša krivda, ali kaj.

Pa če bi bila kriza, pa ajd, ampak tu je ni in res ne vem zakaj je potrebno vse eno toliko in tako na glas razlagati. Verjetno samo navada. Kriva al ne, bolje da vse druge potunka, kaj pa veš, kdaj prav pride.

Koga?

Ma, saj niti nima veze, če pa že glih težiš. Na primer, avtobus, da ne omenjam šoferja, ki se je moral še nekaj meniti, preden je odpeljal. Pa potem vse rdeče, zelene sploh ne delajo. Pa eni tako parkirajo, da še mimo ne moreš. Da ne omenjam, da je novi režim enosmernih čisto mimo. In tko 100 stvari.

Sam grem raje 10 min prej, pol pa več kot pol ure čakam.

"Ampak je simpa."

(simpatična)

Pred diskom, ta je je v tistih časih godil v nekakšnem teatru, vsaj tako je na prvi pogled izgledalo, al kaj bi bilo, da ima balkon iz treh strani, na eni oder v sredini še kar kaj placa, je bilo naroda, da je sploh izgledalo da ne bomo not prišli.

Se nas je nabralo, kar nekaj. Ajd ene 12 po tamalem. Živini, iz vseh vetrov, sam pa tudi nisem sam prišel, čeprav je tudi tu bila mešanca.

Se niti nismo ne vem kaj spoznavali. V prvem trenutku celo nekaj. Potem ko je povedala vse o prevozu in povezavah na, je omenila:

"Frenk , Andrej.

Andrej, Frenk."

Pol smo šli pa že noter. Je bilo interesantno, ker noter niti ni bila gužva kot na 9tki ob 2h. Saj veš tisto, ko so še sardine v konzervi bolj po redko. Sploh ne. Notri je bilo namreč ene 45 stopinj, 35 pa sigurn. Ampak manj kot 30 pa sigurno ne. To je bilo na balkonu, v parterju je bilo pa malo bolj znosno. Zatorej je bilo toliko naroda zunaj.

Smo se razporedili, po prostoru, bolj po robu, sam sem pa itak zavzel pozicijo an fas odra na balkonu, od koder je bil daleč najboljši pogled na dogajanje skoraj povsod. Samo kakšni črni ogli so mi ušli, sicer sem imel pa glih vse pod kontrolo.

V kakšni drugi situaciji bi zavzel pozicijo pred zvočnikom, da bi mi še lasje stran metalo, ko je ritem rukal prostor. To je bila kaj običajna pozicije v tistih časih, za take in njim podobne.

"A da se ne da pogovarjat?"

Lej, so stvari ki niso tako važne in je pogovor vse eno tekel. No, vpitje, in stalno spraševanje, kajsreku?

Če ne bi bila poza, da je vse brez veze, bi mi bilo celo všeč. Namreč prvič sem lahko opazoval in to precej detajlno, super mačke iz poljanske gimnazije.

Ok, no. Iz balkona že ni detajlno.

Lej ni da bi pretiravali.

Načelno me je motila samo kugla, katera se je vrtela pod stropom in mi je od časa do časa poslala šus v oči. Nekje so se prižigale tudi raznobarvne luči. Te niso bile moteče, vsaj ne tako. Od časa do časa se je pa prižgal reflektor z belo lučjo, malo na fleš in ta me je od občasno prav oslepel. Prosto po Murfitu (Murphy's law), ravno v trenutku, ko sem se zagledal v kero dol na plesišču in bi jo kar gledal, pol pa šus. Tako da sem moral po njem celo malo mižati tako močno je bilo. Ko so se oči ponovno prilagodile polmraku, je pa že ni bilo več, vsaj ne v mojem vidnem polju.

Ne nič nisem imel nagledano. Frej ko ptiček na vej. Pa tudi vedel še nisem kako pa kaj. Je bilo pa v zraku, to pa ni debate. Vsaj toliko sem napredoval, da sem začel po svoje gledati in so mi spomini na klapo iz garaž že malo presedali. Tisto je bilo pa zares pod nivojem.

"Ka pa ti veš o nivojih?"

Ne še veliko, a se po malem nakazuje. Čak, se bo že, ni vse takoj. Sploh pa nikoli ne veš, od kje te prime.

In tko.

Slonim tam na ograji, opazujem prerivajočo in poskakujočo množico na plesišču in se mi celo fajn zdi. To sicer ni moj miljeau, a kaj vse ne naredi roker da bi do punce prišel.

"A Živa?"

Ah, kaj bi to. Občasno se jo je celo videlo na plesišču, razgreto, poskakujočo, je menda imela kakšnega prednika pri Masajih, okoli nje pa tudi gruča zagretih. U, je znala. Pa saj je bila tudi fejst v mnogih pogledih. Zdej ali na srečo ali nesrečo se ne ve, a se je zavedala da ima prav posebno moč nad nasprotnim spolom, nekaj pa celo nad istim, a o tem kje drugje.

V resnici je bilo nenavadno, da je toliko časa prebila na plesišču, ker večinoma je izbrala katerega, mogoče celo s sabo pripeljala, to ni ničesar prejudiciralo, ga potem zvlekla v kakšen temnejši kot in obdelala.

Potem je bila razlika, ali je že isti večer drugega dobila ali pa je le bolj apetitlih speljala in za nepoučenega ni bila ne vem kaka kriza. Mi ki smo jo poznali, smo bili pa itak navajeni, da je občasno kateri prišel ves objokan, al kakšno reakcijo je že imel, različni različne in potem spraševal, kako in kaj, kaj vemo o. Večino smo ga tolažili, da bo najbolje do jo čim hitreje odkljuka, če je že pozabil nikoli ne bo. U tega je bilo tudi kar kaj.

Ok.

Nima veze.

Razen da me je zvlekla v disko Poljane v resnici nisva imela nič drugega. Pa še to ne vem, če ji ni ušlo. V navalu navdušilitisa je pa še mene povabila. Že davno prežvečeno situacijo. Situacijo pravim, ker je bilo točno tako.

Tam nekje na začetku, ko sva se se rada videla. No, ja. Vidiva se sedaj še rajši, a tiste energije od začetka, pa že davno ni več. Večinoma samo še čenče.

Saj sem že pisal. Z Živo sva se še kar srečevala in nikoli srečala. Če je meni dišala je imela polno drugih načrtov, ko sem ji pa zapasal, sem bil pa sredi najbolj intenzivnega in je boga samo kasirala moje srčne težave.

Že kot smrklji smo ji bili pre enostavni, potem na gimnaziji, pa itak podn. Sam sem sicer še imel nekaj kredita, še iz smrkastih časov a ga nisem niti poizkušal unovčiti. Je pač nisem dohajal.

Ok, nima veze. Sem hotel o tisti ograji na balkonu v disku Poljane. Me ne lih o ograji, a je bila ključna za današnji štorijo.

Slonim tam in uživam, čeprav en ne bi nikoli priznal, a takole na samem priznam. Cuzam tisti pir in veselo puham oblake v že tako nasičen dim. Zraka ne vem če je bilo za vzorec. Čeprav cigaret je še gorel, iz česar sledi da je bilo še nekaj kisika tudi.

Prihajajo in odhajajo. Nekaj govorijo. Občasno me kateri objame. Saj veš, tisto, ko ti ima nekaj zelo pomembnega povedati. Pa je pre naglas, tako da lahko samo tuliš, kajsreku?

Un se pa tudi ne spomni, a je bilo gotovo nekaj zelo pomembnega ter se že preriva naprej, verjetno da naslednjemu razloži še eno zelo pomembno.

"A kaj?"

Ej, sploh ni pomembno, a verjetno, kaj o muziki. To smo stalno premlevali. Ne, nič konkretnega. Večinoma

"u pišuka kok dobr kumat."

Ali pa kontra.

Sam bi poslušal sicer Autobahn Kraftwerk, a sem prišel zaradi drugega. Tako da.

Barry White - Can't Get Enough Of Your Love Baby ,take so bile super fajn a redke. Sicer pa:

Shirley & Co - Shame Shame Shame, Nazareth - Love Hurts, Killing Me Softly With His Song Roberta Flack, Don't You Worry 'Bout A Thing Stevie Wonder, T. Rex - Get It On, Lucy In the Sky With Diamonds, Kung Fu Fig hting, Waterloo, pa take.

V resnici niti ne slabo, al kaj ko je meni že mal vleklo proti jazzu. Vsaj Kiča (Slabinac) niso vrteli, kar je bil kar progresivni disko, bi se reklo, v tistih časih.

Lej me zanese, kot branjevka. Sem hotel o nečem drugem. Da začnem že spet.

Slonim na tisti ograji. V resnici je bila ena stara kovanega železa ograja in je služila bolj kot opozorilo, ker vse tiste množice že ne bi zadržala, če bi se slučajno namenila proti robu. Ja množica, kdo pa.

Je bila sicer gužva, a nekako na varni strani.

Kaj pa je zdej to?

Lej tako se je dojemalo, da bo balkon zdržal in ograja tudi. Sicer pa še nisem bil nič na temo inženirja in res ne vem kako bi na take misli prišel.

Pa sem.

Meni stalno skozi glavo žubori kaj vse ne. Velikokrat sploh neobvladljivo. Ma ne neobvladljivo, a vsaj nepričakovano. Kako ti lahko pride na misel kaj o zdržljivosti ograj, če sloniš v disku, tam nekje on 22h na tujem teritoriju, poznaš skoraj nobenega, tiste pa, pa že precej dolgo nisi videl, vsaj tako se zdi in ob pogledu na tako milino ti gre ograja po glavi. Če ti nis fui-fui, pa kdo sploh je?

Slonela je tako malo s strani. Če sem se sam parkiral, precej na sredini, da bi imel čim boljši pregled nad dogajanjem, je tam stala ena, ne glede na ves tisti hrup in prerivanje, valovanje teles in množice, ena, kako reči, mirna miška.

Sem jo opazil že čisto na začetku, torej pred kakšno uro, a tudi takoj pozabil, je bilo toliko novega. A potem, ko se je začel kazat vzorec, ko so vsi že povedali vse pomembno, pa magari nič zastopil, tako je bilo naglas, potem, sem jo spet zagledal. Še vedno na istem mestu, tisto oranžado po mojem sploh ni pila, ker je jo bilo isto v kozarcu, kot na začetku.

Tako stojiš in prečesuješ parter, potegneš še po balkonih in eto jo že spet. Se mi je pogled stalno vračal in zatikal točno na njej.

Ne sploh ni lepotica. Vsaj tista, katero takoj zagledaš ko vstopiš v prostor. Katera je tam in ti je tudi takoj jasno da je samo objekt občudovanja z svojo zgodbo in usodo. Tako da več kot malo daljšega pogleda, tu se govori o trenutkih, ne o zijanju, tisto je na avtobusu ali vlaku, vsaj dokler te ne klofne, kaj pa zijaš kot tele v nova vrata.

Stala je tam in na začetku izgledala celo malo nesrečna. Izgledalo je tudi da je v družbi. Mogoče je imela podobno sceno. So jo eni pripeljali, jo parkirali na balkon, potem pa odskakali vsak svoji zgodbi, naročju, kot moja živa. A pri meni z bistveno razliko, da se je meni po moje videlo da uživam, pa magari glumil tam buntovnika brez razloga, kar je bila pa tudi že ena prežvečena poza.

Ona je pa trpela. No, to se ni videlo kako. Mogoče je samo trpela situacijo in sama niti ne toliko. Sicer se pa ni vse videlo. Malo je celo delovala kot odsotna in malček neizrazno. Če ji v kančku očesa ne bi pisalo, da ji je povsem odveč biti tu sedaj, bi celo mislil, da je ena tistih, katera je povsem indiferentna do situacije. Ja tudi taki so na svetu.

"A je slabo?

Ne vem.

A je dobro?

Ne vem.

A bi kaj drugače?

Ne vem.

A sploh kaj bi?

Ne vem."

Taki znajo biti celo malo zoprni, če ni samo trenutno stanje. Včasih tudi mene prime, da je vse brez veze. A to je stanje. Traja mogoče par ur. Ajd dan. Potem me pa že kako briga in sem kaj kmalu našpičen da bi spremenil kaj vse ne. Včasih lih vse po spisku. Kar je pa tudi ekstrem.

Sem pa res taprau.

V prostoru z toliko fajn puncami, poljanska gimnazija je slovela po lepoti in privlačnosti, gledam eno, sicer sipatiko, sploh ne mim, a daleč od kakšne popuarne lepotice.

Zdej.

Kaj je lepota?

O tem sem že razpredal. A eni, pa sploh niso po predpisih imajo eno, prav posebno lepoto. Celo lepše od tiste zaukazane. Kaj pa vem. Menda je pogled tisti, čeprav kot že večkrat omenjeno, celota je bolj važna. In eto ta je bila ena sama milina. Trenutno z izrazom, kdo mi pa kaj more, a po moje če bi se že kateri spravil nanjo, bi pa naslednja reakcija bila neustavljiv jok. Vsaj tako sem jo dojemal.

Tako da sem, poglede preko parterja in preko balkonov vse bolj skrajševal in zaključeval v vse daljša buljenja v dotično.

Občasno se je kateri zaletel vanjo, ker naroda je bila zares veliko, prostora pa ne na ostajanje. Tam na vogali balkona je bila fluktuacija večja kot tu na sredini in kadar jo je kateri ruknil me je imelo da bi jo povabil na sredo da bo imela mir.

Kako se pa to naredi? A greš kar tja in rečeš:

"Prideš k meni na sredino?"

Po mojem bi me okoli uh, ali pa vsaj odfurjala z balkona.

Ej, sem nadarjen. Če hitro ne pride kdo in me predstavi, bo še ena priložnost, kot že nič koliko drugih, splavala po dimu, kateri se je vse bolj zgoščeval.

Dramo izgubljanja in konca sveta, ali pa vsaj vse splošne katastrofe, je končala kar sama.

Se mi je zdelo da me ni nikoli pogledala. Potem pa kar na enkrat. Se je odpravila od vogala balkona, direkt do mene:

"Ali je tu še kaj prostora?

Seveda, seveda."

Potem mi je pa že zmanjkalo teksta.

Kaj pa naj bi še rekel?

A da je lepo vreme. Saj menda zunaj celo je, tu sem pa poizkusil pogoltniti največji možni cmok v grlu, pa ni šel dol. Tako da sem pač molčal, naprej migal na ritem in se delal da mi ne razbija srce 100 na uro in da bi najraje skočil do stropa, ker se je prestavila ob mene. Ne vem če je bilo 3 cm med nama.

Malček manjša, v resnici za celo glavo a se ni tako dojemalo, še celo da me malo dol gleda, tako me je bilo strah, ko je rekla:

"Barbara."

In mi podala roko.

Ej, sem švicnil. Se mi je zdelo da mi kar brizga iz dlani ko sem držal njeno. Stisk roke ob živjo, vemo ne traja dolgo, meni se je pa zdelo da celo večnost.

"Ali si velikokrat tukaj?

Ne. Prvič. sploh ne spadam sem, a me je prijateljica pgovorila, sam sem pa tudi firbčen, kako to izgleda na druhem koncu mesta.

Katerem?

Trnovo.

Ne poznam nikogar od tam.

Tule mora biti vrinjen stavek.

Glede na to da je bil strašen hrup, tu pa dva neznanca poizkušata dialog, je bilo potrebno prav posebne tehnike, katera je pa za dano situacijo ključna. Namreč. Za vsak stavek se je bilo potrebno skloniti do sogovornikovega ušesa, kar ni nič nenavadnega za poznane. Tako da je bilo takoj čutiti pozitivno energijo. Da ne omenjam, da kadar koli pokažejo ponirke pri svadbenem plesu, se spomnim na to.

Konec vrinjenega stavka.

A ti si stalna gostja?

Ne. Sploh ne. V disku sem prvič. Me je mama napodila, ker Daniela, moja sestra, stalno razlaga, da sem vedno samo doma, in da bom zgnila ob knjigah.

Prišla sem z njeno družbo, a so sami brezvezniki.

Sploh pa še ti kaj povej.

Pojdiva pred vhod, da ne bo treba vpiti.

Ja super."

Nekaj časa sva stala tam na robu množice pred vhodom ob ograji športnega igrišča. Na hitro sem povedal o kolesarskih vandranjih, o hribih že pohojenih, rekah pveslanih.

Ali bom kaj po svetu šel?

Seveda, sem slišal da je na interrailu veliko zanimivega, a bo treba še kakšno leto počakati da dopolnim 18. Sicer me mika a se tudi bojim sam iti.

"A mene vzameš s sabo?

Pa se upaš?

S tako izkušenim ni problema.

Pa saj še nič ne vem.

Pripoveduješ prav zanimivo.

Povej še kaj o Ljubljanici. Tu na Poljanah mi ni nikoli izgledala kaj več kakor odtok iz mesta."

Menda je res nad mestom precej drugačna.

Najbolj me je čudilo, ker se za vsemi tistimi drevesi na obalah dokaz o obstoju poseljenosti povsem porazgubi. Ja, malo domišljije je že treba, nič ne rečem, kar pa meni nikoli ni bil problem, pa vendar, tam je precej drugače. Dramatično sigurno ne. Lepo pa zelo. Ne vse, a veliko. Če znaš malo selekcionirati dražljaje, je pa skoraj popolno. Ja, če te brencelj piči ne pomaga lih nobena domišljija in selektivna percepcija. Zakolneš kot mornar, ker tam v čolnu celo paše.

"Takole ob pripovedavanju pa ne kolneš?"

Ne, to je odvisno od situacije in predvsem družbe. V resnici nebi klel, če se na bi družil s takimi ljudmi.

Zakaj se pa?

Zelo so zanimivi in jim oprostim vse pomanjkljivosti, sploh sem pa tudi sam precej enostaven in vulgaren tudi. Pa kot rečeno, z njimi ja, s tabo pa izgleda povsem drugače. Kar me še kar preseneča. Moraš imeti eno posebno energijo.

To mi pa ni še nihče rekel. Pa so mi že veliko. Sošolci pa itak težijo skoz in večjih butlnov še nisem srečala.

"A ti tudi kvantaš?"

Če je situacija tudi, a je redka in do sedajle sem imela o sebi sila dobro mnenje.

Butl pa ja ni psovka. A ti kere povem?

Ni treba, si lahko mislim. Mi pač ne paše, če treba ni. Razumem če se s kladivom po prstu, ko ravno zabijaš žebelj za sliko, a to si sam pa si samo mislim.

Ha, dobra je ta.

Katera?

Da ne kolneš si pa svoje misliš. To je po moje skor tko kot če bi. Samo ne sliši se te.

Od začetka ceste na grad, se takoj na začetku odcepi gasa prvo čez grmovje mimo par dreves, potem pa čez zelo lep travnik, na katerem smo se včasih hodili sankat.

A tako daleč ste prišli? Mi smo se tudi tu sankali. Verjetno sva se že takrat srečala, pa me seveda nisi opazil.

Špeglarce so piflarce, piflarc pa nikoli nisem registriral z pozitivne strani.

»Škoda, pol pa adijo.«

Se obrne in odkoraka po travniku navzdol.

Luna je bila menda polna ali pa skor, tako da je bilo ob 23h kar svetlo.

Par trenutkov sploh nisem registriral kaj se je zgodilo, tako da sem naprej mlel svojo štorijo. Kakor je večinoma hodila pred mano, so bile tudi situacije, ko sem par korakov vodil, tako da niti ni izgledalo da je izginila, a ko sem se ozrl je ni bilo.

Iš, ka pa zdej?

Isto kot če bi stal na tirih in bi zagledal vlak. Levo? Desno? Gor, dol? Zmešan kot kura sem zapodim po travniku navzdol. Se mi je zdelo, da sem delal 5 metrske korake in to v šprintu. Ne en, dva, tri. Kar takoj sem bil na robu kjer se začne grmovje.

Ne vem ali je stala ali hodila. Tam sem jo prijel za roko, obrnil in objel.

Pol sva pa malček cmizdrila.

Fantje sicer ne jokamo. Takile pa še posebej ne, a v tistem trenutku sem potočil ene tri.

Od razburjenja.

Zakaj?

Še vedel nisem kaj se dogaja in se je že končalo, vsaj tako je izgledalo, čeprav.

Čeprav potem, ko sva tam stala objeta in ko nisem vedel kaj bi, sem začel jacljati:

"Sem mislil da si zbežala.

Saj sem. V prvem trenutku sem bila jezna, ko si tisto rekel, potem pa takoj žalostna, preden si me pa ujel pa že obupana. A to zadnje ne zaradi tebe, ampak ker sem taka zguba in bom vedno samo špeglarca in piflarca. Zato se ne razumem z razredom, zato me sestra zbada in zato nikomur ni mar zame."

Ej, mi je brbotalo v možganih.

Kaj sem pa rekel? Da se z piflarcarm ne pobiram. Če je pa res, a ti pa ja nisi to.

Točno to sem bila in sem in bom, če ti je všeč ali pa ne.

Všeč mi ni, a tudi nisi taka, ampak najbolj milo bitje zadnjih let, mesecev, dni, ur. Če bi bilo po moje bi takole ostal za vedno.

Saj ne rečem, je luštno a me čevelj tišči in se moram premakniti, si me namreč ujel med korakom in je precej neudobno.

Potem sva se pa smejala.

Vse tja gor do Šanc, kjer sem ji pravil vse bolj v detajle, kako fajn je v hribih, dolinah in sploh povsod naokoli, če le s te strani nastaviš. Da je enim to isto istočasno dolgčas a njim pač ni pomoči.

Na Šancah je ena od ograj narejena iz betonskih cevi, na katerih so betonski pokrovi. Na teh sva slonela, bolj ležala saj niso visoki, se dotikala z rameni in gledala preko Trnovega na temno barje preko katerega vijuga srebrna Ljubljanica.

"En mal kičast, ampak fajn.

A je res že pol noč?

Menda da res, sicer pa nimam ure. Štejva kolikokrat bo odbilo."

Tistih 12 sekund, če nabije vsako sekundo, je bilo najlepših v najini zgodovini. Se je čutilo, da se iz tegale razvije najboljša zgodba vseh časov.

Še nikoli nisem bila zunaj po 22h. Mama bi me ubila ob normalnih pogojih, a danes ni normalno. Kaj me je pa napodila v disko. Ne bom se ji več pustila, stalno nas komandira. Mene največ, ker se ji vse pustim, sestra in ata se kar uspešno upirata. Mene ima pa za krpo za prah brisat. Tako se včasih počutim. Saj me ima rada. Verjetno. Teži pa ravno stalno in povsod. Meni se ne da z njo pričkat, pa je še najlažje da naredim kar se ji zahoče, potem imam mir. Vsaj dokler je okupirana z onim dvema. Če se ji ne pustita, pa pride zopet nadme.

Tišina. Iz krošenj se sliši šuštenje vetra, iz mesta zapoznel avto, sicer pa ni bilo zvokov, vsaj ne takšnih katere bi registriral, je pa zelo verjetno da je bil prav poseben trenutek in ni da bi se tako z vsakdanjimi banalnostmi ukvarjal. Menda je nekaj z angelni al kaj, ko se vse postavi tako kot mora biti.

"Pridi, greva dol, postajam zaspana, čeprav je vse tole precej čarobno. Ne vem, ne vem, ne vem, kam to pelje, bomo videli,"

je brundala ko me držala za roko in sva previdno stopala po lončarski stezi. Na Poljanskem nasipu me je poljubila na lice.

"Pridi kmalu, mi pokažeš Ljubljanico iz druge perspektive."

Že naslednji dan sem dežural pred gimnazijo in jo čakal. Že drugi dan dočakal, a se ji je mudilo, jutri pišejo angleščino.

Jutri se je morala piflati ker bo vprašana biologijo.

In tko.

When I saw you
I fell in love,
and you smiled
because you knew.

Shekespeare

14 Vera

Mularija iz naselja:

Pol je pa prišlo zrelo obdobje našega skupnega bivanja.

Ja, smo šli po svoje. Vsak v svojo srednjo šolo. Že to se je sila razlikovalo, pol pa še družba. Še vedno smo se predvsem med vikendi dobivali pod isto lučjo kot včasih. Še vedno je bilo največ zezancije. A so teme začele dobivati tudi povsem druge razsežnosti. Da ne omenjam da so se celo vici začeli razlikovati in je vse bolj pogosto, pripomba padla na neplodna tla. Kaj neplodna. Včasih se je ker prav razkuril, ker je bilo čisto nekaj drugega kakor je dolga leta bilo.

Tako da.

Ja, smo se še vedno dobili na rojstno-dnevnih zabavah. Ne pa več za novo leto. Tudi vse več je bilo abstinence za vikende.

"Sm se iz sošolci zmenu gremo ...."

So bili kar tiho. Zraven si pa mislili svoje.

Mogoče sem bil prvi, ki je začel po svoje, pa nisem prepričan.

Srednja šola:

Iz vseh vetrov se jih je naphalo.

"Ne morš verjet. Pa nič ne štekajo."

Ne vica ne dovtipa ne zezancije. Sila resno. Pa se je tudi tu uneslo. Samo rabili smo leto ali dve. Da bremza popusti na zaključnem izletu.

"U pol je pa svašta ven udarilo."

Pa celo tam so se kazale razlike v kulturni pod-stati.

"Ej smo se režal. In ej, so bli eni hudi.

Tem tok za vuho speku."

Mi pa u smeh.

"Pa ker model tko govori?"

To je bilo še milo.

"Ker tko guči?

Kva dela? Dej slovensk se men.

Močvirnik."

Ja, vmes je prav kriza ratala. Klanovstvo. Tisti iz Ljubljane in okolice. Nas niti ni bilo veliko in bi komot vozači, če bi se politično organizirali, bili v premoči. Al kaj ko je vsak na svoj konec vlekel.

Da ne omenjam da je Ptujčan za Celjana trdil, da Štajerska še nikoli ni bila v Celju. Tako da so imeli, vsaj z očmi Ljubljančana notranja nesoglasja.

In so posledično bili samo individualni izbruhi, kadar smo bili močvirniki preglasni. To smo pa bili. Stalno in povsod.

Pa to so bili taki časi, se ni dalo potiho. Če si hotel še tako malo, je takoj ratalo vpitje, ali včasih še celo vsesplošno vpitje.

So bile zato, vsaj pri meni toliko bolj gor vzete male tihe miške, za katere se niti ni vedelo ali so prisotne.

Ne, sploh ne štejem tiste, v katero smo bili vsi zaljubljeni. Tista je bila na opazovanju še med poukom, kamoli med pavzami ali celo na kakšnem izletu.

Tudi ne štejem tistih ki so bile tako glasne kot mi. Včasih še bolj, in je bilo ves čas nategovanje kdo bo koga. Ponavadi so se punce iz mode povezale, prevzele pobudo in vodile tudi punce iz industrijskega in grafičnega oddelka.

A je bilo v kontekstu.

Če si imel vsega dost. Vpitja in kričanja, je bilo tako fino s kako tiho na klopco ob Ljubljanici, sprehod, ali vsaj na Kokto iti. To zadnje je bilo precej tvegano, ker se ti je takoj nalimal en, al dva, pa trije tudi ni bilo nič nenavadnega. Začelo se je sicer z:

"A maš čik?"

In nadaljevalo:

"Kva pa vidva tuki?"

Na kar je bilo obvezno:

"A veš de ...?"

Pol me pa sreča po 20 letih in izvali:

"Si me na kokto peljal, pa sploh ne pogledal.

Kdo? Koga? A res? Uprost, ampak se nič ne spomnim."

Sam tok da veš, da sem bil večinoma med taglasnimi, a mi je občasno sila pasalo kaj umirjenega. Ne, sploh ne skoz. Včasih pa kar nujno.

Velka:

In tko mi, junci iz naselja, enkrat. Se ne spomnim detajlov. Kdo je koga kam povabil, a izpade, da se nas 6. Lahko celo več. Sigurno več, a so zgleda bili nekateri tako neizraziti, da se sedaj trudim spomniti, pa več od tega, da je bila hiška na Veliki planini vsaj za ene 12 komadov. Spomnim se tudi da je bila nastlana z šaro. Našo seveda. Če si se hotel usesti, si moral vsaj kakšen čevelj pmakniti, če ne celo ruzaka. Ja, po moje nas je bilo 8 ali celo 10, ker hiška je bila res premala za vse kar smo vanjo dali.

Kaj nek? Vse kar se rabi za teden bivanja na smučariji. Pa še eni tri stvari, katere ne rabiš, za katere si pa prepričan da so nujne in tko. Pospravlja v teh letih redko kdo, še tisti ki, pa je preglašen v trenutku, ko naredi prostor, še preden se usede, je že nekaj nujnega tam.

Skratka nebesa. Smo pa res užival.

Kako smo do hiške prišli? Kot rečeno se ne spomnim, a povsem lahko bi bila kakšna sindikalna od kerga od staršev. Ej, pojma nimam.

In tko mi presmučamo prvi dan.

"Luštn da bolj ne more bit."

Vse kot v filmih. A o tem mal bol pol.

Pol se ga napijemo zvečer in sploh je najbolj super možno. Z vsemi detajli na sneg hodit pol nag, ker se ti not, not ene 35 stopinj, kdo je pa takrat vedel da se peč segreje šele zvečer, čisto preveč vrti.

Jutri boli glava a nekateri se vse eno odpravimo v Tiho dolino. Vsaj na smučke ležat, če že ne smučat.

Pri sosednjem kuclnu tut ene tri prav tako tiho pa v sonce žmurkat, v isti maniri. To smo takrat tako izvedli, da si palice prekrižal v njih zataknil smuči, da je bilo še kar udobno ležišče, če nisi iz ravnotežja padel. Skratka cigaret prižgat smo znali samo nekateri, ne da bi se pvrnil.

In tko se mi tam martinčkamo. Govorimo samo pod nujno. Sicer pa bolj mižimo vsak s svojimi mislimi. Zase vem, da sem premišljeval, o onih na sosednjem kuclčku. Kaj točno se ne spomnim, a niti veliko variant ni v takih časih in taki situaciji.

Pol. Pol okol poldne, ko se pojavi lakota, in pravi en:

"Jest grem v kočo pogledat če so že vstali in kaj za jest poiskat."

Mene je tudi žejalo in sem tudi začel prav počasi pulover nase vleči.

Une sosednjega kuclna pa isto. Kot bi se zmenil. Pa se kao nismo niti pogledal. Sam sem se tudi delal, da me nič ne zanima, v resnici pa sinhrono oblačil pulover, kot una ta srednja. Se mi je zdelo, da je celo ene dvakrat proti nam pogledala in nekaj komentirala, pol so se pa režale. Al se mi je pa samo zdel. Saj veš, tisto ko si predstavljaš nekaj, pol pa že kar misliš da je res.

Skor.

Če hočeš iz Tihe doline do Zelenega roba, ki je bil takrat absolutno bel, a ime je ostalo še iz poletja, se je potrebno povzpeti kar nekaj metrov. Na srečo je tam vlečnica in ni da bi po snegu gazil. Ter se primajemo do vrste. Ta je na koncu kar malo krdelo, potem pa počasi v lijak leze se pa redči, da na konci po dva na sidru visita.

Ne vem če smo kaj govorili. Je bilo že včeraj vse povedano. Imel sem suho grlo, pa nisem hotel snega lizati. To se mi je že enkrat maščevalo, pa sedaj nisem niti poizkušal. Torej sonce je grelo, men se je mal vrtelo. Saj se mi ni, a se rima in se zgnetem na sidro. In na sidru una ta srednja. Še preden se zavem sidro cukne, z levo primem vmesno palico, na njej njena roka, z levo pa objamem njo in srečno zvoziva precej klavrn začetek.

Prvih nekaj metrov ostanem tako. Razmišljam, pa take stvari se dogajajo samo v filmih, pa še to ta posladkanih, ter jo vse eno spustim, ker se mi je zdelo da mogoče pa le malo pretiravam.

Vlečnica gre tudi čez kuclne in na takih mestih je treba kar paziti in me na naslednjem prime za roko na sidru. Saj je tudi to izgledalo slučajno. Me pogleda, se zasmeji. So mi kar kolena klecnila. Tako prisrčnega pogleda pa še nisem videl. Oči, kot, kot, ... Kaj pa vem, a kaj slajšega se težko najde. Pa usta, pa nos, pa vsa je bila kot, kot, kot... pravljična, kaj pa drugega.

Na vrhu se smučini ločita, da sidro odbrzi novim doživljajem naproti in pobere nov par, v pričakovanju ...

Ej, kaj me brigajo drugi. Ampak tale me pa zelo. A se delam da stoično prenašam in da mi ne razbija srce kot noro in da mi je malo mar zanjo, kot ta pravega desca obnašanje.

Neumnost največja. Al kaj ko ni navada da bi neznanca objel in mu zaželen naj, naj, najbolšmožn pa tak in vse.

Tko da sem že za trenutek občutil tesnobo, ko ti priložnost spolzi med prsti in kaj več kot en napol kitajski (sladko-kisli) nasmeh ne spraviš skupaj.

Saj je trajalo samo trenutek. Mogoče dva. Ajd tri, ampak kratke, ko se med vožnjo od sidra do proge prismuča do mene, mi povozi smuči, kar je bilo vsaj v tistih časih sila nerodno, me prime za laket in zine:

"Si me že na začetku zanalašč objel."

Že tako sem imel suha usta, takrat je bilo pa isto kot bi imel šmirgel papir namesto jezika. Ne vem če sem še kaj dodal, razen @,@,@.

Se reži z istim unim najlepšim nasmehom na svetu, iz unih pkrasnih oči švigajo nagajive iskrice in nadaljuje:

"Hvala ti, da nisem padla. Vstopati na vlečnico mi je najtežje v življenju. Pa še rešil si me pd tistimi tečnobami.

A me ujameš?"

in se požene po strmini.

Gledam za njo. Kva je bilo pa tole? To se pa takim kot jaz ne godi. Ne vem če ne sanjam. Gledam kamerade, ki tudi s puncami ob strani prihajajo gor. Ne vem sicer a so tudi že zaljubljeni, a se niti ne oziram več, tudi sam poženem in se zložim v dolini, tik preden je do vrste prišla. Eja so se smejali in to cela vrsta. Ona pa tudi. Men se je pa sam bledlo. Pa kok je to fajn. To da se vsi smejijo in ona mene gleda.

Pol. Pol sta pa srečno živela do konca.

A-ja.

Nič takega.

Navkljub lakoti in predvsem žeji se še 3x spustim po strmini, pa se ni nikoli urajmal, da bi se z njo peljal. Tako da sem navkljub navdušenju, prav klavrno gledal ko so odvile v smeri svoje koče, ter prav tečen snemal smuči pred našo.

Ej bi se pgriznil od jeze. Pa ker vosu pusti tako mačko da odsmuča, ko se je pa čisto vse, no skoraj vse, izšlo kot v filmih. Ja, če bi znal bolje smučati, bi se lahko vrinil in se z njo vsaj na sidru peljal, če mora na progi s prijateljicami smučati.

Sem lih razmišljal al naj smučko pgriznem, al ograjo na katero sem naslonil smuči in pravi Tomaž:

"De boš vse pospravil v koči, tudi tisto kar ni tvoje, ker koča mora biti tip top.

A gremo že dam? A so nas ven vrgli? Pa saj je Roman zakopal kozlanje.

Ne seri.

Zvečer pridejo une tri, pa še prjatlce pripeljejo. Sem jih povabil na kuhan vin in prijazno besedo, de se mi ne boš kaj napihoval. Da si tih in se čudiš."

Ej, se čudim že od začetka monologa. Takega Tomaža še nisem slišal. Ponavadi sva z Borisom dajala povelja, ostali so pa več ali manj ubogali. Da bi pa Tomaž mene komandiral. To je bilo pa povsem novo. Pa sem se dal. Ej vse naredim sam de se ta srednja prikaže.

"Pa koko si jih povabu?

Nč, reku sm a prideš? Pa je rekla al vse al pa nič. Sm reku sevede vse, ko nisem vedel da jih je 6. Menda so iz Konic.

Ke?

Slovenske Konjice. Sindikalni dom Zreče.

In majo kočo na Velki?

Ne a so jo zamenjali, ker vedno samo na Roglo hodijo.

Ok. Saj ni važno. Sam nekaj spijem, pol pa vse pospravim."

Oj smo drgnili, pa zlagali. Se je par krat podrlo, ker je bil kup že do stropa in si hotel še pozabljeni štumf skriti za skladovnico in se je le ta podrla. Pa jovo na novo.

Lih ta zadnjo minuto smo imeli vse pod kontrolo. Vsaj površinsko.

Zbasali smo se v osrednji prostor. Razdelili kozarce in Boris in Renata ste imela predstavo. Saj sta bila res hecna. Tako fajn sta se zbadala in vse nas tudi, da je minila urica kot trenutek. So prišle sam za pol ure, samo na glažek, da imajo jutri tečaj prve pomoči. Da jih je 14 in ostanejo do četrtka.

Sedel sem ob štedilniku, a sem jo videl ob mizi med telesi, ravno toliko da je bila obrobljena z neko ramo, drugo glavo, tretjo omarico.

Ne vem če sem katero besedo izustil. Ona se je pa še kar smejala in ... In tudi mene gledala. Ne samo govorce in ostalih, ki so lahko do besede prišli med veselico, katero sta izvedla moderatorja.

Poslavljanje je bilo hitro in veselo. V vsesplošni množici, ko so punce odhajale in smo jih vsi hoteli spremiti, vsaj do pred hiše, me je prijela za roko in dahnila:

"A ti si pa vedno tiho?"

Pol pa šla, veselo rezgetajoč v zvezdno noč.

Ej so se mi režal.

"Pa ti se se kompletno zacopov. Tacga te pa ne poznamo. A si sploh katero besedo rekel?"

Pa se nisem veliko upiral.

"Ej, kva čm. Ko te rukne kaj takega ti ni pomoči."

Moji so sicer izvedli še en alkoholiziran večer. Sam sem se jim samo nasmihal, grel svoj kozarček kuhanega vina in bil z mislimi v nebesih.

"Uj kva je blo fajn."

Zjutraj sem bil že ob 9h v Tihi dolini. Ne vem če ne prvi. Ajde še žičničar a njega se ne šteje.

Kako so se mi vlekle ure do takrat ko so prišle punce. Niti ne vem če je dvojina a je izgledalo kot množina. So imele nekakšen tečaj al kaj. Se ustavi ena ob meni in blekne:

"Danes mogoče Vere ne bo. Je bila tako vesela včeraj, da jo sigurno glava boli."

Sem samo pokimal, in si mislil. A Vera ji je ime. Ok če že ni bolj romantično ime, saj kakšno napako pa le lahko ima. Pa še da pije. Ej, pri teh letih se pa ja ne spodobi. Kakšnih letih? Ja takih. Kok jih maš pa ti? A se predvčerajšnjega večera sploh spomniš? A dej dej. Tko hudo pa spet ni blo. Ja mal boj veselo, pa spet vse pod kontrolo.

No, skor vse.

Tko smučam, ura leze nekam proti poldnevu, vidim samo tisti nasmeh in tiste oči in ko ravno mislim oditi.

Etounetukispet.

Direktdomene:

"Zdravo.

Za domovino s Titom naprej.

Prosim?

Ah nč.

Ali si malo slabe volje?

Ne. Ne, ne sploh ne. Sam mi je hecn če kdo pozdravi z zdravo.

A res? Zakaj?

Tko partizani v filmih pozdravijo.

in zdrdram:

Zdravo, bilo je težko, a zmagal sem jaz, brigado sem našel, izročil ukaz.

A ti mena mal zezaš?

Uprost, uprost, uprost, zares traparije klatim.

A tako velikemu je nerodno. Kaj naj potem sama?

Vera, veš kaj?

A, ja? Veš kako mi je ime? Kdo si pa ti?

Andrej."

Tišina.

Tišina.

Tišina.

"A ..

A, dej ti.

Ne dej ti prvi.

Ne .. Ok. Sem mislil pdlagati, če bi lahko bil malo tiho ob tebi in bi te samo gledal, ker same neumnosti kvasim."

Tišina.

Tišina.

"V redu, ampak se pojdiva usest na tisti štor, me noge bolijo."

Je imela pretesne pancarje. No smučarske čevlje.

Ji jih odpnem, se skobacam na štor. Se usedem, kaj pa vem, a dotikala sva se z rameni in koleni. Umaknem koleno, pa ni bilo ravnotežja in se je spet dotaknem. Me prime za roko in gleda v daljavo.

Gledam v daljavo, gledam njo. Poškilim proti progi, gledam daljavo.

"A .. a..."

Spet istočasno.

"Ej, sva nadarjena. Sva se ravno prava dobila.

A ni to fajn?

Super."

Tišina.

"Kaj je bilo tisto prej s partizani?

Čisto nič, sam se mi hecno zdi če kdo pozdravi z zdravo. Sicer se pa za politiko sploh ne zanimam.

Jaz tudi ne, a pri nas je tak pozdrav čisto običajen, in če bi že rad vedel, vi močvirniki, prav hecno govorite.

Močvirniki. Ne še ti. Čak te bom enkrat res na morost peljal, da vidiš kako zna tam lepo biti.

Ja. Super. Kam?

Morost.

Kaj je pa to?

Ja morost. To pa ja vsak ve. Barje. Močvirje. Močvirje izginja. Samo nekateri vemo še kje se ga vidi. Pa še tisto je zaščiteno.

Močvirje pa zaščiteno?

Boš že še videla. Ti se sam mene drž pa ti bo vse jasno.

To bi pa rada videla."

Pol sva pa paberkovala. No, bol sem sam. To je tisti faza ko fant naklada o vsem mogočem, punca pa prav pobožno gleda. Ko se fantu naenkrat zdi vse mogoče in finofajn, punca je pa vse bolj tiho.

"A ti pa nič ne klepetaš?

Stalno, a sedaj ni trenutek za besede."

"Vera, Vera, Veeeeeraaaaa"

se derejo s proge.

"Gremo na tečaj.

Joj, sem pozabila. Hitro se mi mudi."

Ji zapnem pancarje, jo zahaklam na smuči, zapnem bundo. Me objame in odbrzi.

Gledam, sem čisto tiho, stojim kot lipov bog, so potem moji zganjali norčije in si mislim. Pozdravila sicer ni ob slovesu. Tudi namignila ni ali se še kdaj vidiva. A ne objameš kar vsakega kr tko. Po mojem je globlji pomen, ni samo izgubila ravnotežja in se še sam zapodim v dolino. U kva je fajn smučat, pa kako mi gre danes zavijanje, v čemer sem bil vedno šibak. Sem raje smuk vozil, ker zavijati nisem znal in se zaletim v vrsto spodaj, nekje na sredi, tako da sem ene tri kot keglje zbil.

Sedaj se niso smejali. Eni so zelo hudo reagirali in komentirali, pa ni da bi tule na papir dajal, je bilo čisto preveč mastno in se gotovo nebi prijelo.

Tudi tistega angelskega nasmeha ni bilo. Skratka kompletna katastrofa.

Pol.

Pol je bilo pa najbolčarobnomogočedogajanje (najbol čarobno mogoče dogajanje).

To je bilo pa tako.

Se zopet dobimo v naši koči. Je bila še bolj polna kot prvič. So prišle še druge, tako da je bilo celo več punc kot fantov. V principu nebesa, a kaj ko ni bil nihče pripravljen na kaj takega. Ja, dokler je jata pobov, pol so, kaj vse ne, variacij, kaj in kako bi če bi, al kaj, ko je vse samo teorija in na realne punce noben niti pomislil ni.

Tko da.

Ja, je blo luštno, smo se razgreli, pa vendar je bilo vsega preveč.

Sedela je ob meni, sva se fino tiščala, a ne samo midva tudi z leve in desne smo se tiščali, in se kaj več kot režati niti ni dalo. Pa saj na začetku se niti ni pričakovalo. Pol, pol je pa postalo prevroče. Tudi snov od včeraj se je ponavljala, tako da so eni parčki mrknili. Tudi midva sva, so naju poslali po cigarete na Šimnovec. Ej, če sem si pa česa želel, sem si pa, da bi bil na samem z Vero.

Še izmišljevanja neumnih izgovorov ni bilo treba. Takrat ko je obema jasno, da je za lase privlečen vzrok, zakaj bi sedaj midva sama bila, pa sta oba za, pa vzrok niti ni zelo pomemben. Bolš ne bi moglo bit.

Zunaj je mraz pritisnil, da je bilo še na ravnem ledeno. Pol od Zelenega roba proti Šimnovcu. Pol je bilo pa najbolj možno.

Torej. Naša kočka je bila malo za vogalom, tako da nisva šla po progi. Kar je tudi pomenilo, da je bilo vsaj še enkrat bolj strmo. Pa se je dojemalo vsaj 2x bolj.

Torej greva od kočke do roba, kjer se začne strmi del. Že tam sem ji pomagal, pa ne vem če ni meni bolj drselo. To je namreč odvisno od čevljev.

Tam na robu sva stala, nič govorila, na nebu milijon, kaj milijon, milijarda, kaj milijarda, milijarda milijard zvezd, prav po filmsko razporejenih. Pobočje v polmraku, se svetlika vsaka zamrznjena snežinka posebej. So se videle smreke. No, slutile. So bile ne svetlikajoče, nekaj temnejše od teme, in daleč doli lučke v hotelu.

Stojiva tam, se drživa za roke in sva tiho. Zares čarobni trenutek. Še če bi bil sam. Tako pa še tolikokrat bolšji, kolikor je zvezd na nebu.

Naredim korak in zvizzzz v dolino. Na absolutnem ledu se ni niti poizkušalo ustavljati. Se nalimam na kucelj, na srečo niti ne daleč doli.

Zaslišim Aaaaaaa.

Mi prileti v naročje. Leživa, globoko dihava, opazujeva zvezde in sva tiho.

Čarobnost trenutka, sam bi kar tam obležal za vedno, prekine:

"Sem mislila da je konec s tabo.

A je bil tisti aAaaaa začetek Andreja?

Jaaa."

In me še bolj stisne.

"Veš kaj? Jaz bi tudi tu ostal za vedno, a mraz pritiska in ne da se morava še spustiti do Hotela, še nazaj morava pa mi ni še jasno kako bova tole izvedla. Prit te poberem."

Jo pobiram, me objema okoli vratu. Se delam da ji pomagam da ne pade, ne da si najbolj na svetu želim, slučajnega srečanja ustnic.

Padeva. Sicer ne tako razburljivo kot prvič, a vajo ponoviva. Tisto z ležanjem in gledanjem zvezd in tišino.

I tko do dol. Sploh nisem štel. Tudi ni bilo več pomembno. Se je vedelo, da niti ni treba besed, tukaj se nekaj plete.

In vkorakava v hotel.

Naročim čaj z rumom, 2x prosm, pa kok to košta, pa hvala in ga prinesem k mizi katero je med tem izbrala.

Sem jo lih prijel za roko, da bi začel neumnosti kvasiti in ti od sosednje mize slišim:

"As-ti-un?

Ker?

Koko se toj ata piše?

A T A.

Dej ne tež, me je učiu kitaro, pa skos po glau touku k nism vsega od taprve znala.

Ja pol je pa taprau. Mene je tut, če me je le dohitel. Na srečo sem bil večino časa hitrejši."

In se je usulo. Kva vse ni moj ata počel kot učitelj na glasbeni šoli. Sem se sicer zezal na njegov in svoj račun in bi se še, a je postajalo mučno, če imaš kraljično poleg, bodočo boljšo polovico, ej, kva vse ne, pol se ti pa tkole vse na glavo postavi.

Smo se še nekaj časa zezali pol sva pa šla.

Sem bil prepričan, da sem ravnokar punco zgubil, čeprav je še zares dobil nisem.

Greva od Šimnovca gor u šumo. Ni bilo tako strmo pa tudi po progi ni bilo tako ledeno, čeprav ...

Se pojavi luč, pa en lih začne ene mastne besede, pol pa baterijo u luft.

Videlo se ni nič a sem si živo pdstavljal, kako je monolog zaključil na hrbtu, baterija je pa nagajivo poskakovala v dolino in delala vesele kroge.

Drugače bi se na tako situacijo režal, v družbi mojih bi ratala pa vsesplošna veselica, tako sem jo pa samo za roko držal in sva prav pvidno stopicala v breg.

Kar traja vzpon, takole v črni nočki, še podnevi ga je za ene pol ure in to poleti. Takole poledenelo pa celo uro. Če pa čakaš da bo rekla:

"is takim kretenom pa jest že ne bom hodila,"

pol je pa ene tri ure na uro. Matr se je vlekl. Pa sem bil čist tih. Zelo sem pazil, da ne bi pretiraval in da sva imela njen tempo. Tudi poti sem zbiral raje po ovinku, da ja ne bi padla.

In tko že malo obupano, nekje na drugi tretjini, ali pa še malo bolj gor, me spotakne, pade name in leživa in njena topla sapa na mojem vratu in me objema in sem najbolj srečen človek na svetu.

Saj vem takrat bi jo moral poljubiti.

Vsaj tako je v filmih. Pa nisem zbral poguma.

Ja, držal sem jo, da mi ne uide in bi tam še danes ležala, pa je rekla da se ne phladiva pojdiva raje dalje.

Če ne bi bilo tako ledeno bi po eni nogi skakal, tako srečen sem bil.

Prideva v bajto, tam pa zatišje. Glavnina je šla na sprehod in verjetno v punčevsko bajto. Tu eni tarok, dva v kotu kr nekaj šepetata, midva sva pa sedela tam, se gledala, gledala druge, se nasmihala in sploh je bilo vse super. Pol reče ena,

"jest grem spat. Vera a boš tukaj prespala?"

Vera zardi začenja vstajati, a se je videlo da se ji nikamor ne mudi in išče rokavice. Sedel sem na njih, tako da me je morala še enkrat objeti, da me je pstavila.

Mi pomaha. Gledam kamerade pri taroku, grejem glažek kuhanega in vzdihujem.

"Uh kva je fajn."

Sem si mislil rekel pa nič.

Fax:

Vero sem srečal pri Konjskem repu. Je sedela s svojo klapo in so bili sila glasni. So morali že kar katero pivo popiti.

Ko me je zagledala je kar zavriskala od veselja.

"Fantje to je pa moj prvi fant."

In me odpeljala. Z roko v roki, pa malo tudi objeta sva šla ob Ljubljanici do Šuštarskega.

Sicer precej spmenjena anatomija obraza, iz rosno mlade deklice v super babo, je še vedno kazal najlepši nasmeh na svetu. Tudi oči, sicer za spoznanje kalne so bile še vedno mamljivo lepe.

Pa se mi je že na Tromostovju zdelo čudno, da bi jaz s tako hodil. Ja se pozabaval. Super fejst mačka. A čisto pglasna zame.

Pol pri Zlati ladjici sva pa že obdelala, čeprav ne vem kako lahko tako hitro prideš na tako temo, če človeka ponovno srečaš po toliko letih in si zraven še neznansko vesel da ga vidiš. Cigani dol, pa Slovenci gor, pa Šiptarji dol. Skratka čisto nasprotje moje.

"Zdej.

Ali sem se sam tako spmenil?"

Ne rečem da nič, a tole je kot dan in noč. Ali je pa ona naredila obrat za 180 stopinj.

Lahko tudi, da takrat nisem videl, ali pa sploh nisva prišla tako daleč.

Pa sva prišla precej daleč.

Vključno z prvim poljubom in pol ko ne veš kako naprej in vsi zapleti na to temo. A temu se potem na stara leta režiš, takrat je pa to silen problem. Do tega, da me je potem še domov peljala, tam pa kriza. Ata je še bil. Mogoče celo on samo vljudnostno, a sva se vsaj pogovarjala, dokaj neobremenjeno. Mama je pa povsem zatrokirala.

"Ej tacga pa že ne boš vzela.

Pa kdo se o tem sploh kaj meni?"

Nekaj časa sva se še švercala. Čeprav je bila še tako zatrapana, je na koncu le mamina obveljala. Z objokanimi očmi sva se sporazumno razšla. Dolgo sem gledal za avtobusom v Slovenske Konjice.

.

.

.

Sploh ni bil v Konjice. Je treba v Celju pstopiti.

Tudi bil je en svetel in sončen dan, kar pa ne paše k poslavljanju. Še posebej tako dramatičnemu. Bi moralo vsaj deževati, ali pa zaradi primernosti trenutka, vsaj grmeti, če ne še potres in vesoljni potop.

A ni bilo nič od tega. Narod se je gnetel okoli. Vozači so lezli na avtobuse. Petek je en poseben dan. Mal pomečkan od včerajšnjega žura. Potovalka polna umazanega perila. Doma bo mama težila, a bo vsaj prava hrana.

Ej koga je pa brigalo, da se je ena fajna zgodba ravno končala in naredila prostor novi.

U, pa je bilo super.

To se ne zgodi vsakemu, da te en cug na vlečnici pripelje v novo obdobje.

---