01 Odsevi
Mislim na ....
(gotovo na kaj
(tisti ki pravi da na nič ne misli se izmika
(je pa res da je eden od bolj uporabljenih izgovorov)
)
), odsevi na vodni gladini in sončni žarki med vejami, me vedno odnesejo nekam, večinoma v dalj (daljave in širjave (če odmislim čas)), ta je še najbližja.
pustim se toku misli in Ljubljanice.
"Zdej. To je tko."
Desetletje ki se končuje, sploh ni pustilo ničesar prelomnega, da bi sploh kdo pomislil nanj. Ok. Grem stavit da so kje imeli proslavo tudi tega, a ne zaradi desetletja, pač, ker so zadnji petek v tednu že tolikokrat praznovali, vsi rojstni dnevi so pod streho, v bližnji prihodnosti ga pa tudi ni, vsi dnevi mladosti ali kar kaj je že tolikokrat prežvečeno. Zato kje prav pride tudi desetletje.
Se je pa nastavljalo, in marsikje je bilo slutiti, da nekaj bo. Kaj? Ej, pojma nimam. Me tudi kaj malo briga.
"Auš še en pir?"
V resnici je bilo piva vse manj. Tam nekje v tretjem letniku, se je prevagalo, niti ne vem zakaj. Mogoče, ker smo začeli po otvoritvah hoditi. Tam je pa fina družba in se ne spodobi. A da bi v Ekurni pivo točili. Pa saj nismo fuzbalerji. In so bile buteljke. Rizling iz Ljutomera je bil tisto leto posebej dober in kar je po moje odločilo, čisto poceni. Je bila buteljka cenejša kot hruškov sok. Takrat enkrat je začel Fructal izkoriščati naše južne brate. Saj veš tisto, ko poceni kupuje sadje potem ga pa drago proda v sokovih. Takrat se na to temo še ni nihče pritoževal.
V vsakem žepu buteljka Rizlinga in pod vrbe v Trnovem. A je sploh še treba česa?
02 Rap
Takrat se je zgodil Rapers delight. pdhodnik rapa, a meni veliko prehitro. Rap sem vzel zelo pozno, pa takrat bolj podrobno.
Sem bil pa zato povsem za Pink Floyd The Wall, u to smo pa poslušali po dolgem in počez, se menili o vsem kar bi lahko bilo vsaj malo na to temo.
Takrat sem pogruntal da je celo Rock v resnici pop. Pop je bil vedno zame delanje denarja ne pa muzika. No tudi, a je denar prvi. Rock je bil pa ravno zato avandgarda, ker se ni menil za denar. Je, seveda je fajn kaj zaslužiti, a raziskovanja so dosti bolj pomembna.
Takrat sem pa slišal AC/DC Highway To Hell. V resnici obrtniško gledano, dosti bolje kot večina izdelkov na tem področju do sedaj. Ja, tudi tehnika je napredovala z velikimi koraki, pa vendar. Takrat sem skužil, da je polno vzorcev, katere je potrebno upoštevati da izpade najbolš-možn-fajn rock.
Problem je, ko začneš iz te strani gledati, sploh več ni rock ampak pop. No, pa saj se je tudi začel členiti. Iz rocka so nastali na začetku desetine, potem pa stotine podzvrsti. Od PopRocka, do SoftRocka in vsi odtenki in stranpoti vmes.
"Kar sapo mi jemlje guspa. "
Na srečo je vsaj jazz ostal to, kar se od njega pričakuje.
Dollar Brand: African Marketplace, Jack DeJohnette: Special Edition in Art Pepper: Straight Life so nas še vedno razveseljevali.
"Zdej. To je tko."
Veš da se je tudi tu vse spreminjalo, a dosti bolj počasi. Bi se celo reklo da se staramo.
"Ka?"
Ne res. Če ne slediš več vsaki neumnosti, katero prinese Ljubljanica, ta je pa že tisočletja mešala glave vsem, kateri so se ji pustili, potem ti ni več za vsako neumnost in se prepustiš že znanemu in umirjenemu, ter komot zaključiš, to je pa ene vrste penzionerska scena.
Ja, pa ja.
Pa ne še, saj smo šele na začetku, da ne omenjam da je nekaj v luftu. Verjetno da res, a na področju jazza pa ne vem če si še progresivac.
H?
03 Svinec
Čeprav moja generacija ni vedela za svinčene čase, drugače kot skozi štose,
(so zaprli prvoborca Franceta, ker ima brata domobranca.
Brat je pa direktor tozda, ker ima brata partizana)
so se doma vse eno godile velike stvari. Je škripnil Edvard, so nekateri zastrigli z ušesi, a je imel Josip še vse pod kontrolo, tako, da razen dolgočasnega programa na TV kaj večjega ni bilo.
Nejc je bil na Everestu, kar smo pomno spremljali, ne samo tisti redki, ki smo v hribe hodili. Spremljali smo tudi Mediteranske igre v Splitu, kjer smo izvedeli, da je tjulenj še do pred kratkim živel tudi v Jadranu.
So me ustavili takoj za klancem pod motelom Medno, avto pa poln prijateljev, da gremo na žur pod Katarino. Nč. Peš smo šli, ker sem imel liho tablico, tisti dan je bil pa samo za parne.
Savnikov telefon je dobil mednarodno nagrado za oblikovanje, kar je pomenilo da ni samo naš, ta rdeč, ampak še dober po vrhu. Dejansko so bili rdeči s črno slušalko še najbolš videti.
Vsi so vrteli Rubikovo kocko, meni je nikoli ni uspelo sestaviti. No, skor, a to menda ne šteje.
Naši prijatelji Rusi so bili v Avganistanu in jih zato nismo preveč kritizirali. Itak je pa vse imperialistična propaganda.
Homeinita smo sicer podpirali, a le ni bilo tako črno belo. To da je imperjaliste lulat peljal, je fajn, a da minikikle prepove, bomo pa še videli.
Margareth Tacher po moje noben takrat ni razumel. To da zapreš vse rudnike, je isto kot če se ustreliš v koleno. Oboje je butasto. Kaj le misli? (če sploh kaj)
Unedva modela (Dan Bricklin in Bob Frankston)sta sestavila Visicalc s popotnico, da je to njun doprinos razvitku (razvoju) znanosti in kulture. V neslednjem desetletju ga je pa mali mehki pimenoval in mastno zaslužil. Lej tko je to v gnilem kapitalizmu.
"Zdej. To je tko."
Bogice uni, ki so si predstavljali, da se da iz tega sistema narediti kaj dobrega. Vse bolj se je kazalo, da moraš biti naš, ma saj to je bilo vedno, ne samo naš, še po nacionalnosti, to je bilo tudi vedno, ne samo po nacionalnosti, še podrejen biti. Če nimaš hrbta kritega, na primer stare familije, al pa stari partici, al pa star je treba biti. Pa spet, upokojenci so pa vse manj pomembni.
Skratka. Če se je včasih zdelo, da lahko z pozitivnim odnosom kaj premakneš na bolje. Pa potem, ko se ni dalo, vsaj demonstriraš lahko. Peticijo podpišeš, al pa vsaj sodeluješ na odprti mizi, menda se drugače reče, a saj veš kam merim, potem se je vse bolj kazalo, da psi lulajo (lajajo), karavana gre pa dalje. Karavana unih ki so vedno pri koritu, nima veze z sistemom. Če ne spredaj, pa vsaj v navezi.
Mi ostali, smo pa vedno j..... stranka, kakor koli obrneš in zato …
Ja, kaj?
Hribi so vedno tam.
Ljubljanica boža ljubezenska pričakovanja.
Z gradu se zvečer vidi zlato na zahodu.
In tko.
04 JFD
Zakaj nisem nikoli zadovoljen z fino, mirno in prijazno punco.
"Kere so ti pa sploh?"
"Ka?"
Videz je bil dolga leta edino pomemben. A to so še časi ko ne veš zakaj so punce na svetu, razen da težijo. Takrat se pobčki menijo o kraljičnah. No, le te so glede na obdobje popularne, pa spet povsem mimo. A vse je projekcija nekoga drugega. Največ iz filmov. Glede na to da so v tistih časih kavbojski, so potem tudi lepotice na to temo. Ja, ene že prav divje. A vedno objekt poželenja. Skratka nedosegljivo. Ok, če bi bil kot John Wayne, pa nisem, torej čist mim.
Pol so različne akcije katerih se občasno udeležujejo tudi punce ter izpade da niso vse čist brez veze. Spet čist predivje, predvsem pa že imajo svoje muhe. Te jih itak nikoli ne zapustijo. Nekatere so ravno zaradi njih fajn. A zopet nedosegljiv objekt.
Naslednje obdobje vključuje soborke. Na primer, je potrebno pripraviti proslavo ob kaj vem kaj. Nima veze, a si določen da zrihtaš, to pa to, postaviš uno in tisto, pregledaš kaj vse ne. Skratka 6 stvari preveč, da bi ostal na udobni strani dogajanja. In tam vskoči, na primer una koza iz 5-ega in ti pomaga zrihtati ono, postavi tisto in predvsem pregleda in še celo napiše poročilo, kar je bila misija nemogoče in si samo upal da bodo v gužvi pozabili.
Ne samo da izpade prav posrečena smrklja. Med akcijo se še zasvetijo oči, roki dotakneta, da ne rečem, da da en škc od svojega sendviča.
Sicer nikoli priznati, mi da rabimo punce, o to pa že ne. Ok, če je že tuki, pa tudi ni odveč.
Naslednje obdobje, se pobi samo še o puncah menimo. Ja, kdaj pa kdaj je še kje kakšen vic, še košarko igramo, a tam med odmori, pa samo še okoli zijamo, ali bo kje katera mimo šla. In če. U, potem pa zgodb, lih kolikor jih hočeš, ter še malo čez.
Ravno zato postaja tole malček odveč. Isto kot psi lajajo, karavana gre pa dalje. Al pa, pes ki laja ne grize in take.
Tako da postaja moteče, da ne rečem, da se z nekaterimi (puncami) da prav v redu pogovarjati. Ok, za neumnosti so skoraj neuporabne. Če pa že, ji pa lih samo do kolena sežem.
Ene pa še omamno dišijo in sploh ....
"Ok, ampak kere so ti pa všeč?"
Lej, tista prispodoba z Miklošičevo ob 3h (15:00)je pravšnja?
"Mislim, kakšna punca ne ulica ti je všeč?"
Ja, sej.
Greš dol po Miklošičevi, ob 3h je gužva, vsi se drenjajo v vse smeri in v tisti množici jo zagledaš ....
Super zrihtano, gazelo in kar je še takih prispodob na to temo.
Zdej.
A je fajn z njo biti?
A se je fajn pogovarjati?
A fajn diši?
A so ji všeč prvi listi na pomladanskih bukvah, vonj poletnih trav, žarki toplote na zlatih macesnih? In ostale kozlarije.
Nič od tega in ostalega ne veš. Se ti pa zatakne za oko, ni debate.
A pri meni je bistvena celota. Ja, so fajn blondinke, ni da ni, a so črnolaske še bolš, kakšna rjava je božanska, še kakšna z rumenimi prameni na zeleni prinčeski zna biti fajn, a to redko kateri rata.
Predvsem je pa bistveno ali je z njo fajn biti.
"Ka pa to pomeni?"
U, tega pa tudi cel haufen.
Vse tja do.
Sem opisal, ena je bila skor vse, je tudi res, da smo bili rosno mladi, pol na koncu me pa njena mama ni prenesla. Navkljub švercanju in zavlačevanju sva šla narazen. Mora biti že res neukročena, da se še mami upre.
Pa spet, če že vse eno generaliziram. Lej, Taljanke se super rihtajo, u, kaj vse ne vidiš, a so mi le bližje Francozinje. Malček živalske prvobitnosti je tudi sila fajn.
Pa nivo mora biti podoben. Saj se vsi prilagajamo, a tudi tu so meje. Vsak malo popusti, vsak doda najbolje po svojih močeh. Predvsem mora biti pa poln kufer zaupanja.
En je rekel:
Punce vedno zahtevajo več, kot potrebujejo, pobje dajejo manj, kot bi lahko.
Še kako se strinjam, a ni da bi iz tega krizo delal. V resnici, je potrebno iz drugega kota pogledati in dodati, super, se pa res fajni najdemo.
Pol je pa še ta zateženi del. U, tega pa tudi ni malo. Pa še oditi ne moreš, vsaj ne na prvo žogo. A zakaj? Ker si zacopan, eto zato.
Tu je sicer težko posploševati, a ni redko in osamljeno, ali celo ekstremno.
Bipolarna motna ali manična depresija. To je sicer zadnje čase mal noblih, a je tudi precej pogosto. Sicer včasih samo za vzorec, in si včasih misliš, da bi pomagalo 2 okoli uh, a to je tudi redko. Se zna še bolj zaplesti, pa raje z andohtjo.
Se počuti zapuščeno, rabi moške v bližini, hkrati pa jih odganja, ker jo bodo ranili.
Prihajanje in odhajanje.
Veselo snidenje, žalostno slovo.
A sploh veš kaj bi rada?
Ma, saj smo vsi mal tko.
"Zdej. To je tko."
Še nekaj je.
Mora biti mal fiu-fiu. Na preveč, dva fiu-fiu, ne špilata. Mal pa skor nujno, da razume bistvo.
Ka pa je JFD?
Jako Fina Dama.
05 Potep
Na potep greš, da bi doživel avanturo življenja. Neponovljivo in edinstveno. Vsaj osnovni koncept je v tej smeri.
"Zdej. To je tko."
V resnici je ravno obratno.
Vse ali veliko večino v naprej prečekiraš, pregruntaš (pguglaš) kaj je treba videti, na kateri hrib iti, s katerega mostu pljuniti. Pol pa počneš isto kot široke ljudske množice, ne v smislu agencijskega turizma, kdaj greš lulat sam odločaš, tudi ali boš plačal pico al pa samo četrt beuga in 10 dek posebne. Veliko več pa niti ne.
Ja, zgubiš še prej, pol pa itak samo o tem govoriš. Ker v resnici se avantura začne šele ko si se izgubil, uno prej je ene vrste dolgčas. Ne glih dolgčas, to je itak od karakterja odvisno, eni naredijo žur ne glede na kraj in družbo, eni pa niti na potep ne gredo in samo žurirajo.
Ja, ampak eni pa ne grejo na potep in ne žurirajo. Ok, eni to isto, pol pa še težijo, kako bi bilo, če pa bi le enkrat šel, a še ni čas.
Čas ni nikoli pravi. To je staro grško reklo, pol je pa še dodal, brez prvega koraka ni začetka potovanja, a to je menda že en drug navrgel.
When nothing goes right.
Go left.
06 Polček in valka
Tole bom težko razložil, a je ključno, za kaj se sicer ne ve, a velikokrat, na mnogih področjih, pridem, pridemo do točke, ko je lažje drugam gledati, ker, vzrokov vse polno, en od težjih bi bil:
"Saj je brez veze."
Ni da ni, a vse eno ostane ene vrste grenak priokus. Vsaj zaradi občutka, da nisi niti poizkusil.
Eto tko.
Primer kiča. Kič je večinoma slab, zato se mu pa tudi reče kič, ker v nasprotnem bi lahko bil umetnost. Bojo eni poskočili. Pa saj drezaš v sveto. Ne rečem da ne, a ko sveto postane institucija, institucija pa še nikoli ni bila sveta.
Eto tko.
Je bil tam v Las Vegasu, u tam se je mnogo kaj dogajalo. Eni priznali in se s tem hvalili drugi pa zatajili in se delali, da jih sploh blizu ni bilo.
Nima veze, pravim samo da je ekstrem. Tak ali drugačen. In tam je en Liberači (Władziu Valentino Liberac) rastural na celi črti. Da poudarim. Nič od tega mi ni blizu. Glede na to da je Vegas, lahko celo zaključim da je nagravžno.
Vendar.
Ta buksl je bil genij. Genij na mnogih področjih. In ravno o tem sem hotel. Včasih se zgodi, da je tako genialno, a na neintelektualnem (no ja) področju, da je z levo roko odpravljeno, češ s tem se pa mi ne ukvarjamo, mi smo pa tako pametni da se kar kadi. Ravno tu je po moje napaka. Se mi zdi da je Miler hotel preseči ravno to, ko je Mrlinko vzel.
Končno da nastavim, vse do zdaj je bil uvod za nadaljevanje.
Vsi (skor), katere zanima muzika, popularna in progresivna, poznamo, zgodovinski Kešev (Johnny Cash) doprinos. V svojem času, je zabil žebljico na glavico. Če ti je všeč je že druga zgodba, povsem nepomembna v tem kontekstu. Meni na primer ni, ga pa globoko spoštujem, glede na prej povedano.
Vzel je eno lušno, mejhno, cel cuker June Carter. Viš in ravno o tem sem hotel. Naredila sta najbolšo možno ameriško pravljico in živela srečno do konca dni.
Dejansko. A nisem hotel o tem.
Problem je da je bila June genialka. Sicer na področju zabavljaštva, kar je spet tisti del, ki ga mi težki (no ja) intelektualci preziramo.
Napaka.
Zgodovinska.
Ko je izdala album Appalachian Pride (by June Carter Cash & Helen Carter Jones), je bila že pod vplivom intelektualnega bremena zgodovinsko pomembnega moža.
prej je June snemala oddaje v živo, takrat so tudi naš TV dnevnik pdvajali v živo. Brez v naprej posnetih prispevkov. Ona pa je peljala skeče v živo, brez plejbeka, brez popravljanj. Pa ko bi bil en, bi rekli je imela pač dober dan. Ne. Bilo je na desetine skečev s petjem in plesanjem. Sicer polke in valčki, a ti so bili takrat sila popularni, menda je pred rock-and-roll-om v Ameriki največ plošč prodal en Slovenski izseljenec s polko. Frankie Yankovic
"Zdej. To je tko."
Mislim da bi ji vse eno morali postaviti spomenik, pa čeprav se je s pogrošno robo bavila.
Wanna be happy?
Break the rules!
07 Nimam poguma za nove izzive
V resnici je vse povezano in soodvisno. Kaj pogojuje kaj, sicer ni povsem jasno, a je sigurno pogojeno.
Tako nimaš poguma, za nenehne nove izzive, ker ne preneseš neuspehov, zaradi česar sem stalno pod stresom iz česar sledi, da so slabi odnosi z učitelji in nenazadnje tudi z starši in sošolci.
Ker veš, da ne znam nič drugega trobezljati, razen o prioritetah, naj tudi sedaj povzamem. Odvisno kako se ceniš, kako ceniš dano situacijo, in komu bi se dalo malček zameriti, komu pa prav gotovo nič. To vsak sam pretuhta in odloči. Na prioritete ti ne more nihče dati odgovora. Saj se spreminjajo iz situacije v situacijo.
Ti bo pa marsikateri navrgel, da se ni toliko sekirati. Saj verjamem. Hudo je, če ciljaš na univerzitetno izobrazbo ali celo na doktorat. U, nije ti lako, če tako. Pol se pa raje malček podvizaj. Ker če bi se človek ukvarjal z neumnostimi s katerimi nas filajo v osnovni šoli in potem srednji, še posebej če ni poklicna. Večje neumnosti menda svet še ni videl.
Čim bolj se učenci učijo, tem bolj se dviga prag znanja. Pa se še bolj učijo, pa še bolj dvignejo znanje. Sedaj se v srednji že isto učijo kar se doktorji.
Težava je v tem, da vso to znanje ni uporabno nikjer nego na šoli ali na maturi. Al še na sprejemnih, pa še to samo v naši dolini. S tem znanjem nimaš kaj iskati na tujih univerzah.
Je nič koliko primerov, ko so naši študentje na povratku iz gnile tujine, povedali, da uni nič ne znajo. Nič ne znajo faktografskega znanja. Kdo se pa to še uči. Samo post socialistične države. Še Avstrijci so omehčali stališča in se obračajo k timskemu, projektnem delu.
To je takrat, ko ne veš, katero znanje boš rabil, ker se bo izkristaliziralo šele z nalogo, projektom, raziskavo. In se nimaš kaj naučiti v naprej, in ne narediti zapiskov.
Je pa sila pomembno ali boš potem v skupini strokovnjakov, ali čudno, vsi strokovnjaki, ne en učo in čreda ovc, imel sposobnost izpeljati teorijo, jo podkovati in dokazati. No to zadnje naredijo samo bolj pametni.
Pa če si še tak zlati masturbant, in imaš strica pri tardečih, in 10 doktoratov ti nič ne pomaga, če nisi sposoben z ekipo, neznancev, izluščiti rešitev.
Viš tu pa potem z našimi šolami povsem pogorimo. In ne glede na doktorate, katere itak nihče ne prizna zunaj, začneš od začetka. S kuhanjem kavce. O to pa ne, saj sem dr. br. mr.gr. ing. bing, cing...
Ja pa lih. Če si dober človek, skuhaš kauco, če ne gre drugače, za vse, pa še prav prijazno še zraven režiš, če si pa govedo, ti bo pa itak že drugi dan jasno, da teli so pa spet ene budale, kapitalistične, ki jim je samo za gnar, pa magar vsi dobrovolno delajo, nekateri celo sami krijejo stroške, ker vedo, da se jim bo dolgoročno več kot izplačalo.
Pa upam da ni nič na to temo. Sam mislim, da doktor rata silom razmer in situacij. Tisti ki se odločijo jest bom pa dohtar, znanosti, ne medicine, tist pojma nima in je samo prepotenten osebek, ki bi ga bilo treba prvega odstreliti v smeti zgodovine.
Zame so doktorji uni ki so bolj pametni od mene. Ne da imam občutek, ko se kateri oglaša, ne samo da znam sam bolje, nego da je itak butl, da take kvasi. Doktor ti mora spustiti čeljust al pa ni doktor. Je sam piflar, ki je do korita prišel.
Tudi v naprej se ne moreš opredeliti za doktorja. Pa se eni točno to. Nisem dobil službe pa doktorat delam. Ej, tistim par pametnim nivo zbijaš pa nič drugega. Ker potem še tistih nekaj pametnih izpade riti, ker se niso niti oglasili, da lahko doktorat vsako tele dela.
Mislim, da se moraš sama zavarovati, da ti šolanje ne pokvari izobrazbe.
Izobrazba namreč ni piflanje in kopičenje informacij, katere se dan današnji na guglu najde, zraven jih pa ne znaš uporabiti in se do njih opredeliti. Internet nam je odprl široke možnosti, a ga je treba jemati kot začetno informacijo, da ne začneš od začetka, ker vodo so že iznašli.
Vendar je potrebno prenekatero informacijo, še posebej če misliš graditi na njej, preveriti. Pa raje 2x in to iz različnih virov. Ker na spletu, se sicer najde vse, a je vmes dosti več sranja, kot v časih akademskih izobraževanj. No vsaj doktor znanosti, največja budala na svetu, ti ne teži, ker včasih je bilo točno tako in je bila edina pametna pot z najmanjšo možno energijo, pa čim prej, da čim prej pozabiš in lahko začneš delati kaj potrebnega.
Prvo.
Prvo se je pa potrebno umiriti. Znižati cilje. Ne ciljaj na doktorat. To lahko na koncu še vedno narediš, če ti bo še kaj časa in energije ostalo, sedaj se pa skoncentriraj na okolico in trenutek.
08 Ej, pojma nimam!
Ali je bolje več ali manj?
To po moje ne bo nikoli povsem jasno. Mislim da je bolj odvisno od osebe. Ta pa spet od obdobja, konteksta, situacije in tko.
Seveda ekstremi so odveč, pa spet, ali ni dolgočasno brez. To da je ustaljeno, pričakovano, znano je verjetno večini bližje. A tisti pgovor pove vse:
"Ne živi isto leto 85 x in ga imenuj življenje."
Ali pa:
"Močna osebnost nima enostavne zgodovine."
Najti ravnovesje med biti težak in biti dolgočasen, ti pa ne bo nihče znal povedati. V resnici isto kot na začetku. Pa predvsem, vsak sam dozira. Pač kolikor ga še prebavljajo. Eni bolj, drugi manj. Si lahko tako v enem okolju sprejemljiv ali celo zaželjen, v drugem pa rano obratno.
Sam sem zato tako rad med veslače hodil.
Med njimi so ljudje brez izobrazbe, a to ničesar ne prejudicira. Velikokrat je polno tipov (al pa tipk) s preveč izobrazbe in so totalni idioti, nekaj jih je pa brez izobrazbe a so najbolšmožnfajn.
Ne, sploh ne, ker bi jim bil blizu ali podoben. Sploh ne, a tam je bilo mnogokaj tako enostavno, da sem se resno spraševal, pa kaj tako kompliciram, ali celo, kaj sploh poslušam une čuke.
Večinoma so bile sove. Ker mnogo premnogo komplikacij je bilo povezanih z odnosi nežnega spola.
"Pa bi šel."
Ja pa ja. To je najlažje. Ko sem bil mlajši sem točno tako postopal, v resnici so vsi problemi in konflikti v zvezi ali zaradi njih. Potem je pa nekam prazno. Da ne rečem, da je biologija poskrbela, da mi nikoli ni uspelo brez nežnejšega spola.
"Zdej."
Če bi bil ekstrem, bi celo bilo nekaj z bipolarno motnjo. Saj veš tisto, ko se jih bojiš, ker te lahko prizadenejo, na drugi strani pa ne moreš brez.
Ja, malček je tudi tega, a po mojem mnenju bistveno premalo, da bi to lahko kriza bila.
Verjetno je več ali manj pogojeno z razvojem. V začetku pač težko prebavljivo, saj veš, je obdobje ko so punce na svetu samo da težijo. Potem so še kar vredu. Da nekoč postane misija nemogoče brez njih.
Če pa že vprašaš.
Je nič koliko primerov v zgodovini, ko visoko cenimo posameznike, če bi pa živeli z njimi pa ni nič luštnega, mogoče celo katastrofa.
Npr.1:
Vudita (Woody Guthrie) poznamo kot pionirja angažirane muzike. Menda je bil nemogoč oče, mož, sodelavec.
Npr.2:
Je ena prav ogorčeno pravila, da je vse dobro od Rodena (Auguste Rodin) v resnici naredila njegova ljubica (Camille Claudel), kateri se je potem zaradi nesrečne ljubezni odpililo.
Npr.3:
Menda je Pikaso (Pablo Ruiz Picasso) bil nemogoč oče, mož pa itak podn. A to šele po tem ko je novo dobil. Prej so ga gledale kot boga.
Saj mogoče celo je kaj na tem, a v resnici se menimo o rezultatih, ne o osebah. Čeprav je tudi tega veliko in je včasih, čisti podn, ko začnejo častiti nekoga kot pol božanstvo.
Lej bil je genij, naredil je to pa to, osebno življenje je pa njegova privatna stvar.
A je zato ker je bil nemogoča osebnost slab umetnik. Ali celo ni genialen, ker je tako delal z ženskami.
Tako da.
"Ej, pojma nimam."
Imam toliko, da trdim, da delati tako s puncami (ljudmi) nima veze z biti umetnik, čeprav je tudi tega veliko.
Pa še brado je treba imeti.
are learned at the worst times.
09 Frustracije in predsodki
Seveda sem nasprotnik predsodkov, čeprav sem jih sam poln, sicer ne priznam, a globoko v sebi se celo še kar sekiram zaradi tega.
Ali so frustracije zaradi predsodkov ali so predsodki zaradi frustracij, to ne bo nikoli znan odgovor. Verjetno od časa, prostora in konteksta odvisno. (Kot že vse do sedaj)
Ni pa nikakršne debate, da so eni ali drugi produkt sami od sebe in sploh iz tebe, se pravi, v tej debati, mene.
Vedno je to proizvod okolice in še hujše pričakovanj okolice.
Zadnje čase tako ponavljano:
"Kaj bodo pa sosedje rekli?"
Še prej:
"Pa je ne moreš tak iti!"
Še prej:
"Saj ni čudno, če te nič ne zanima!"
Še prej:
"Vsi naredijo domačo nalogo!"
Še prej:
"Viš (vidiš) kako lepo reče prosim!"
Še prej:
"Naš pa stalno dudo na tla meče!"
Pa bi me samo pri miru pustili in nič od gornjega ne bi bil problem, ali celo kriza in posledično frustracije in predsodki.
Na žalost je tri četrtine življenja začinjeno s tujimi problemi in pravijo, da si dozorel če jih obvladaš. Malo že, nič ne rečem, a po moje je pa vse eno večina povsem brez veze.
Ampak gornje sploh ni pomembno, pomembni so svetovni problemi. Kaj pa rasizem, ksenofobija in fobija na splošno.
Ne rečem, v resnici tudi sam v tej smeri nastavljam, a tudi dodam da se od malega začne in se potem proti manjšinam gre. No, vsaj teoretično. To pravim, ker menda je punc več kot fantov in se vse eno do njih obračamo kot da bi bile manjšina. Etnična skupnost in tko.
So mnogi, na mnogih mestih, ob mnogih časih razpredali, kakšne so razlike med puncami in fanti.
Po moje sta dva kriterija.
Prvi in odločilen je, u kok je pa to fajn, pa lih tisto majo super kar drugim fali.
Drugi, bolj za sprot (nepomemben), večina punc se ne zna fajn tepst. Raubarje in žandarje pa itak ne obvladajo.
Tako da, je le ravno prav nastavljeno, da ne težijo preveč in so tam, ko je to najbolj potrebno.
Enakopravnost?
Po moje je vse (razen gornjega) samo kulturni proizvod. Tako da, če bi že kateri (katera), že lih kaj na to temo, je potrebno pri vzorcih v družbi začeti, skratka čist na začetku.
Uno sicer pomaga, kvote (po moje je 50% ta prava), a tudi kaže, kako globoko smo v dreku, da je treba prisil, da se kaj zrihta.
Je v resnici bolj o sistemu, nego o enakopravnosti.
Pa ni samo o punce-fanki efektu. Vse frustracije in predsodki so spodbujeni zaradi nadvlade, prevlade, skratka sile nekoga nad nekom. Nima veze z količinami ima pa z oblastjo in posledično kontrolo.
"Zdej to je tko."
Ko tako na splošno premišljujem, se tudi vprašam, če le ni nekaj tudi na tem. Na tem, da brez razlik, frustracij, hrepenenj, itd, ne bi bilo vse en sam dolgčas. Ne, rečem, da je nujno, da nekdo trpi, če bi rad kaj naredil. Ne vem pa če bi, če mu nebi nič falilo.
Manda je Balzak (Honoré de Balzac) rekel. Če bi ga tista prva uslišala, ne bi bil pisatelj.
"Pa reč kej če morš!"
10 Mesečina bato
Message in a Bottle so takrat peli The Police.
"Zdej. A je res al ne?"
Niti ni tako pomembno. Meni je bilo servirano kot suho zlato. Ja če bi bil kakšen odločilen podatek, pa ni, je bližje rubriki "Saj ni res, pa je!"
Torej.
Menda je klical nadebudni poslušalec na radio, takrat je to postalo sila popularno, se spomnim, je mama naročila eno kratko domačo za babičin rojstni dan, za oddajo, Poslušalci čestitajo in pozdravljajo, zraven je pa hotela, da bi bila čestitka anonimna. Se teta na drugi strani žice sploh ni nehala čuditi, češ da to ne gre skupaj. Čestitam za rojstni dan, pa ne povem kdo. Ok, to je od karakterja odvisno, v tem primeru pa še od žanra. A je ilustrativno, da so bili časi in osebki, ki niso hoteli biti javni in so sedaj časi, ko bi vsak rad bil nekje naliman, pa zato še na radio kliče. Za vsako figo, samo da bi se o njem govorilo. Ene vrste dan in noč.
Menda je rekel:
"Stavi mi onu: Mešečina bato."
Pa nisem hotel o tem, temveč o občutku, prvič takrat, sicer samo kot trenutek, pa ne v smislu tako imenovane zone, te je zona srečala, eni pravijo smrt pošlatala. Ne, a za trenutek sem pomislil, da gre mimo mene. A kaj? Do takrat sem mislil, da sem v središču dogajanja, mnogo katerega, v tem primeru pa muzičnega in še bolj natančno rokovskega.
Mesečina bato, je šla mimo mene kot da je ne bi bilo, pa je potem izpadlo, da je bil pomen, če že ne komad, pa vsaj nastavek zanj.
Sting je od takrat naprej krojil horizonte, kakor tudi U2,
»You who?«
Tudi za njih sem naknadno dodal:
»Res, niso slabi.«
Pa so bili zakon, sam sem se pa staral. Čeprav takrat, v tistih letih, na vse prej pomisliš, samo na to ne.
»Staral, pa ja!
Jest?
Ankol.«
11 Vsebina
Verjetno o tem ne bi smel niti razmišljati, kamoli razpredati, ali celo pisati. To je pa je sveto.
Ravno zaradi tega. Ko nekaj postane institucija je samo še sebi namen in je že zdavnaj izgubilo bistvo, zakaj je sploh nastalo.
Pa, da končno zabijem glavico na žebljico.
Sploh nisem pristaš, zadnje čase tako popularnega pogleda, da je "in" (pomembno (saj vem, a ima tudi tak pomen)), samo tisto kar dobi največ "lajkov" (podpore med uporabniki).
Če se spustimo na ta nivo, postane samo to še pomembno in smo spet izgubili stik z realnostjo.
Nekje vmes, kje se bo s časom pokazalo, predvsem pa kot enakovreden partner. Partner pravim, ne pa:
"ti pa kar tiho bodi k pojma nimamš!"
Namreč.
Jezik je živa stvar. Še stvar ni, a se tako reče. In kot tak se nenehno dopolnjuje in spreminja, dodaja iz izumira. Saj veš tisto,
"ko smo bili pa mi mladi, je bilo pa vse drugač!"
Ne samo to.
Ko so bili pa oni mladi je pa solnce sijalo.
Že tu se razodene, vsa pisanost jezika in je po moje, ne samo slabo, temveč katastrofa, vztrajati samo pri knjižni obliki.
Mimogrede.
Knjižna oblika je konstrukt. Tega jezika sploh ni. Če bi dramatiziral bi celo zaklical.
"To je laž!"
Pa ne dramatiziram. Mislim da je nujno potreben, vendar kot enakovreden partner vsem dialektom in slengom, tujkam in spmembam.
Enakovreden pa še partner po vrhu. (podčrtal avtor)
Ker Slovenci smo obstali samo zaradi jezika in to ne knjižnega. Temveč zaradi neskončne prilagodljivosti širokih ljudskih množic pred vsakokratnimi tlačitelji in dušebrižniki jezičnih.
Na srečo se jezika ne da tako enostavno izključiti iz akademske srenje in gre svojo ustvarjalno pot.
Pedvsem je pa dosti bolj bistvena vsebina.
ps.
Če nam je res kaj do slovenščine, se moramo predvsem potrudit, da imamo v njej čimveč vsega tistega, kar sodoben človek potrebuje. Kajti če z vsebinami tistega, kar nam naš jezik ponuja, ne bomo imeli veselja, bomo zmeraj bolj brali, poslušali, pa tudi pisali in govorili druge jezike.
(Prosto po Rozi)
12 Travne bilke
se zibljejo v jesenskem vetrcu. Svetloba pozno popoldanska, kdo bi celo rekel večerna. Ja, nič ne rečem, postane zlato oranžno, a to je stališče. Zame je večerna svetloba potem, ko že zmanjkuje svetlobe in se prikradejo modri odtenki, tik preden nas zakrije noč. To sicer vsi vidimo, a redko kdo opazi. Takrat, ko zlata ugasne in se modra prikrade, takrat, je toliko drugih energij, da se z svetlobo ne da ukvarjati. Ja, če si mal fiu-fiu, kar pa že veš, da meni nikoli ni bil kunšt. Če si malo fotografa, pa magari že malo pase, a ostane tista zvedavost, da se še s takimi trapiš, sicer samo v primeru samote, sicer pa vse kaj drugega.
Sedajle nisem sam. No, sem. Sam brez znanih. Pa si jih v tem trenutku tudi ne želim. Ne rečem, je fajn v družbi, je fajn na klubu iz katerega ravno odhajam. Zato pa zijam zlate trave na zamolkli zeleni Ljubljanici. Hodim mimo parčkov, se še niso povsem razgreli. A ni daleč modrina, ko se tudi to zgodi. Tisti čarobni trenutek, ko se zazreš v globino oči. In. In ti to vračajo. Kdo bi v takem trenutku pomislil na barvno toploto.
Če sem pa sam. Pa točno to. Celo paše, tisti občutek, da se bo tudi meni zgodilo, da se uredi. Saj mi nič ne fali, razen. Razen umirjenega odnosa. Ko lahko z veseljem rečeš, jest pa iz uno hodim že ... Menda po mesecu še ni. Mogoče je le še prehitro. Ja rečeš seveda lahko. Če pa to pomeni, ali celo da to tudi pomeni, pa je menda še prehitro. Takrat na začetku, je še vse tako novo. Še dihati ne moreš normalno, ne da bi nanjo pomislil. Takrat že ni umirjeno. U, je pa fajn. Če poenostavim, zaradi tega se živi..
Teoretikli spiking. Praktikli bo pa tudi še, ti povem, mi prav dobro kaže.
Ok. Morda bi moral nehati gledati odtenke toplote v barvah, in bolj kaj si pa ona misli. A kaj morem, če me pa toliko stvari zanima. 100 na enkrat. Menda bi se še katera našla, pa nisem nikoli študiozno tega počel. Vse iz vzgiba, ali kako se temu reče, ko nič kaj veliko ne premišljuješ. Skočiš, pol pa vidiš kam te bo naplavilo. Če že vem, kaj bi lahko bilo narobe z mano, (narobe?)(to se samo tako reče) priznam pa še ne. Mogoče nekoč, sedaj sem pa še preveč profiliran.
Profiliran. A ni hecn izraz? Profiliral, a dej dej. Ok, pa naj bo, saj menda ti je jasno na kaj cikam.
Torej, če že vem, še ne pomeni, da vem kako spremeniti, da bi se kaj pdrugačilo.
To je tako kot če stopiš v blato (olepšava). Seveda takoj izstopiš. A se ti vsaj na čevlju še pozna, če nisi ekstra nadarjen in ga nisi še kje kasiral. Potem brišeš tisto v travo, če je prisotna, kar pa večina ve, da po Murfutu, je to sila redko, raje še kaj za povrhu. Pa še potem, ko si se nekako očedil, se ti zdi da te spremlja tisti vonj. Mogoče samo namišljen, velikokrat pa zares.
Eto iz puncam je pa isto.
Ma ne da imajo kaj z gornjim. Nič. A je prispodoba, če si se v nekaj namočil, potem ni tako lahko odmočiti ali celo posušiti.
In traja in traja in poizkušaš kaj vse ne, še sam ne moreš verjeti, česa vsega je sposoben takle svobodomiseln rocker, samo da bi do punce prišel. Une pa. Menda vohajo al kaj. In ni samo namišljen vonj.
Ti povem ni enostavno. Verjetno bo še najlažje za nekaj časa pustiti to stati. Na stranski tir dati, al kaj je še takih prispodob, ker pri meni je povsem nasproten učinek. Čim bolj sem za, tem težje mi gre.
Ter zavijem preko novega Prulskega mostu. Novi široki, o enosmernem prometu kmalu nihče ne bo verjel, s prvim krožiščem v Ljubljani. Verjetno. Tole bo le treba pveriti, a nisem hotel o tem, temveč o zgodbi zadaj,
vendar
o tem kdaj drugič.