02 Brstenje

Ej me je razgajnal. Pa ne samo mene. Večino. Večino v teh letih, pri tej starosti, pa še u luftu je bilo nekaj. Nismo še vedeli kaj, a je prihajalo iz vseh koncev in konotacij. To bojo kateri bolj pametni razložili, od kod, a bilo je povsod. Ne, ni samo puberteta, pa zelena bukova, pa ptički pojejo, "brasles" sicer samo napredne, a ne več eksota. Osvobojali smo se.

"Zdej. To je tko."

Dan ljubezni je bil sicer že zgodovina, a še kako prisoten.

Bielo dugme, bi zamalo omajali primat na rock sceni, pa se progresivci nismo dali. Z zadnjimi močmi so pritisnili. Rešil nas je Carlos Santana Black Magic Woman. Pol je pa še Buldožer Pljuni istini u oči in smo bili na varni strani, ter smo se lahko zopet predajali progresivnim strujam, kot Joni Mitchell, Bob Marley, Maharishi, itd.

03 Tam prek potoka debela raca spi

Pop Boom Festival pa zasluži posebej poglavje.

Verjetno se je v določenih krogih dalj časa pripravljal, a med nami je počilo kot bomba.

"Pišuka, a veš ka?"

"Ka?"

"Še enkrat bo vutstok (Woodstock)!"

"A dej ga sekat. (samocenzura)"

"Skor tko, u hali bo festival, vsi tabolši pridejo."

Sicer sami naši, a že to da bo trajalo je najbolšmožnfajn. Poznam samo Domicla in Leve (Tomaž Domicelj in Mladi levi), ostali pridejo pa iz Juge, super bo, ti povem. In je bilo. Menda pričakovanja bolj, kot potem festival.

Ker.

Ker nisem imel kondicije. Seveda smo prišli ene 2 uri phitro, v upanju, da se bo dalo kje not smukniti. To smo kar znali. Nekaj smo jih poznali, nekaj se jih je pa vedno našlo, če si prav nakladal, mu ker cigaret dal, se je potem proč obrnil in si pač not padel. Takrat se pa ni dalo. Še Bobi ni not prišel, pa je bil njegov stric šef tehnične ekipe, haline ne od organizatorja. So svoje postavili in ni bilo trte mrte. Ni bilo drugega, kot karto kupiti. Takrat na začetku še ni bilo cenenih in dragih. Ena za not, pa se slikej.

Začetek je bil evforičen, skakanja in norenja, kot na tv na Vutstoki, pol. Pol je pa kar trajalo da so se naslednji naštimali. Veš da je šlo masikaj narobe. Že po difoltu, če pa še Murphy kero reče, pa je, kar je, tako da pri naslednjem, ni bilo več tako našpičeno. Eni so sicer še vedno skakali, drugi smo pa že samo gledali in včasih malo ploskali. Čez čas pa še to ne. Sem že pri drugem okoli zijal, pri tretjem , pa že resno razmišljal, če ne bi šli raje na koš metat.

Sem sicer še ostal, še ene dva, pol pa šel. Bila je že nočka in sprehod v mračnem Tivoliju mi je res legel. Še težakov ni bilo pričakovati. Te smo sicer redko srečali, ker v tistih časih, si redko šel sam čez mesto. Vsaj dva, pa reje več. Večinoma mala jata, včasih pa tudi velika, tako, da ni bilo problemov. Ja, če smo Savčane ali Šišnčane videli, a smo naredili velik ovinek, tako da ni prihajalo do problemov.

04 Mungo

Tole vse splošno rokanje bo potrebno profilirati. Samo da diši po roku pa je že fajn. Lej, ni. Sicer še ne vem kam, a po moje bo le potrebno proti đezu (jazz) naravnati. Še sreča da se nisem povsem prepustil.

Čeprav sem se prepustil rock usmeritvi in požiral lih vse kar so mi pokazali, Fleetwood Mac, Earth, Wind & Fire, Bob Marley, ki mi takrat ni sedel, sem ga zato pozneje not prinesel, so se potem na srečo godile le kakšne hecnosti, npr. Mungo Jerry - In The Summertime.

"U, smo prdeli.

Ma, ne."

A se ne spomniš, ko so peli, kar koli že, je bila spremljava:

č čč @,

č čč @.

Tale @, sicer ne vem kako napisati, je pa najbolj uporabljen glas, v precej konotacijah pa celo beseda, pri 99% Slovencih. Uno ko te tršica sprašuje, pa ponavljaš samo @ @@ @@@. Ok pri spraševanju, a ko kakšen politik nastavi, mi gre pa res na jetra.

Nima veze, tisto poletje je bilo treba špilati In The Summertime, stalno in povsod. Kakor mi je bila na začetku fajna, pa sem se jo tudi precej kmalu naveličal. Ne zaradi pesmi same, temveč ker je bila edina.

Kje je pa prdenje?

Č čč @, je lahko tudi č čč prd. Lej mal đezerja moraš biti pa rata.

Tako da.

Sem še raje okoli gledal, kar sploh ni bilo težko. Že tako sem rad na vajah bil, na jazz festivalu. Ja, mi smo imeli še pouk, festival se je pa že začel. Okna smo imeli odprta, takrat na začetku poletja zna že kar toplo biti in tisti čas je zares čaroben v Križankah. Kostanji so ravno zavzeli vso razpoložljivo svetlobo, super fajn je ven zijat in na kero mislit, al kaj ko te stalno motijo. U teh je bilo pa tudi veliko.

Večinoma so imeli vajo pred nastopom zvečer in smo znali biti že dopoldne sila glasni. Včasih so bili celo keri jazz rockerji, veš da sem šprical. Pol, pa tega tudi ni bilo malo, u, en je bil pa res poseben, so hodili uglaševat inštrumente. Z akustičnim klavirjem je zares sitno. Je stal čez noč zunaj, sicer fino pokrit, da bi mu bilo bolj lušno, al kaj, kakšen Stainvej (Steinway & Sons) je znal biti posebej tečen, kot vsi aristokrati in ga je bilo treba še enkrat uglasiti. Menda veš kako gre uglaševanje. Traja in traja, stric, vedno so bili mocki (moški), pa eno zašpila, pol pa mal ključ obrne. Za ne poklicane, se mal igračka, menda sila fajn zaslužijo, ker uglaševanje klavirja ni vsakemu fušarju dano. Pa spet so blazne razlike. En v uri ali dveh, vmes še kero fajno zašpila, sploh ni moteč, celo fajn, če ni kakšne boljše muske. Un pa. Je lih čist cel dopoldan, stalno po isti tipki tolkel. Sicer vmes mal ključ navil, a se ni slišala razlika. Skratka vsaj 4 ure stalno isto, veš da so bili svakojaki komentarji.

Pol pa, sicer samo kor intermeco, je pa zvečer en Japonec po klavirju skakal in ga seveda razlomil in smo prvič videli in slišali za free jazz performans.

Res ne vem zakaj je bilo treba klavir uglasiti. Da je bil sploh ta drag pa še koncerni. Mar bi en star pianino razlomu, bi bil čist isti efekt. En butast Japonc pač.

( V resnici vodilni na področju free performansov, a to sem šele čez leta povezal.)

05 Moj trud ni opažen

To je pa tko:

Da si posiležn ni lepo.

Da pa nisi pa ni zdravo.

Ena zdrava mera, nekaj vmes.

Koliko?

To je pa od vsakega posebej različno

in predvsem od situacije in prioritet.

Kaj ti je v dani situaciji bolj pomembno?

Ni da bi se stalno silil. Prav tečno izpade in zna imeti prav nasproten učinek od pričakovanega.

Da pa bi se udinjal vsakemu in povsod, pa že zaradi principov in usmeritve ni mogoče. Nekateri osebki in nekatere situacije so mi pa še posebej zoprne in zatorej odpadejo, ali pa samo kar je najnujnejše da se z čim manj energije skozi pride. Ker je pač obvezno.

Pa zopet nekatere situacije in posamezniki, ki so sila odveč in zoprni, morajo vsaj zvedeti da so pogledi na materijo tudi drugačni, da ne bi mislili, da so edini zveličavni in da se ne bi polenili v svoji samo-vsečnosti.

Verjetno je pa to vprašanje kulture. Ker v časih, na primer pri puncah, je že zaradi bontona zaželjeno, da jih spustiš naprej. Pa pri starih, pa da ne naštevam.

S tem tudi pokažeš kakšen si sam. Al si grebo. Al si grebo, za katerega ni preprek. Al si grebo kateremu ni ničesar mar. In take.

Al si pa samo v dani situaciji povedal, pokazal, kar ji gre. Sigurno pa ne odpovedal. A to pa ne. To je pa napaka.

Napaka je tudi, da se nisi dani situaciji že v začetku prilagodil. Ker ko te enkrat rulja ožigosa za npr. piflarco, ali zabušanta, ali kaj hujšega, grebatorja. Potem to popraviti, je sila odvečno delo. Da ne omenjam težko včasih pa nemogoče.

Malček se je že treba pomujati (brez Muje se še čevelj ne obuje).

Mistakes are prof that you are trying.

06 Anka

Ok. nima veze.

Ni bil samo jazz. Tudi pop, pa še kaj, ker tisto pomlad je bilo nekaj v zraku ti povem.

So bile tri. Me sicer nobena ni šmirglala 5%, no, Vida je potem v jesen le nekaj nastavila, a je bilo poletje vmes in kakor se reče, prošo voz. Sem jo sicer peljal na Ljubljanico in mal sva se božala, a pogreta župa pač ni tako fajn.

V resnici ji ni prav nič falilo, na nekateri koncih super fajn obdarjena, al kaj ko je haklc v celoti. Če bi me tisto pomlad pogledala, bi me lahko komplet zmešala. Kaj pa veš kako se to lahko konča. Lej mogoče celo tega ne bi pisal, no, verjetno kaj drugega. Pol v jesen sem imel pa že drugo zacahnano in razen poizkusa, več ni bilo.

Anka je bila v Srečota, ker je imel iste špegle kot Elton John, pa kaubojke na naramnice. Sicer ni znal ne peti ne igrati, glumil je pa precej dobro in mi jo je speljal lih pred nosom, ne glede na moje ob tla metanje, da bi mi vsaj pogled naklonila. No, saj mi ga je. Sedela sva skupaj in sva izmenjala precej informacij in pogledov. Sam sicer še precej nedefiniranih a se je tudi tu premikalo. Tako da sem moral, hotel ali ne, bil rocker al ker koli, poslušati tudi Abbo, če sem se hotel prikupiti. Kot rečeno, je pa itak potem Elton zmagal.

Pri Jasmini podobno. Mi je razložila vse o butastih sošolcih, da smo vsi preotročji, da sam še niti ne tako, a njej so všeč starejši in ga je celo pokazala kateri, ej, ta pa je bil gospod srednjih let, pa raje malo starejši. Da bi se takoj poročila z njim, če bi jo le pogledal. Ok. Do teh pogovorov sva prišla počasi, prej sem pa moral poslušati Marjano Deržaj & Braco Koren, pa take.

Tako da, po muzični strani multi-kulti.

Fall seven times,

get up eight.

07 Nabor

Po pa pravi mama:

"pošto maš."

Kdo bo pa meni pisal, če sam nikoli nikomur. Ja, včasih dobim katero razglednico, se potem celo spomnim, na primer gor na Veliki planini, da bi se spodobilo vrniti pozdrave, al kaj ko ne vem naslova, tako da, niti ne omenjam, če se srečamo.

"Sem ti hotel pisati, pa nisem imel naslova.

Butl."

Na tisti dopisnici je pa pisalo Poziv na nabor.

"Kva? As znoru?

Jest bom umru če moram v vojsko.

Pa saj smo še otroc.

Mami, mami, as vidla, kok sm jest bogi?"

Postajaš zrel mož in je kaj normalno da odslužiš kar ti gre. To spada k splošni izobrazbi in bodi raje ponosen, da boš služil narodu in domovini.

Včasih je bila pa res nemogoča (skor vedno).

Joj kok smo tumbal. Kakšne vse zgodbe se niso rodile. Pa nehale niso. V resnici so se samo stopnjevale. Potem, ko je postala zgodba o služenju vojaškega roka, samo še grozljivka, kaj to trliler, še un film o izganjanju hudiča ni nič, v primerjavi s tem, tam.

Pol.

Pol so se pa začele štorije, kaj moraš narediti, da se je rešiš.

Najbolj enostavno bi bilo roko odrezat. Pa ne vem če še ne nogo. Une z samo eno roko tudi vzamejo za kanon futr. A ne veš kaj je to? To so uni ki takoj umrejo, ko prva puška poči.

"Zdej to je tko."

Pa ne bi zdej o proslavah.

Sploh pa kaj boš pol brez noge ali roke. Ajd po pa prst. Kazalec na desni roki. Ja, pa ja, sej lohk s srednjim streljaš. Kok zadaneš je že druga zgodba, a eni z vsemi okončinami nič. To je od karakterja odvisno.

Sploh te pa lahko prisilijo da z levo streljaš, da ne omenjam, da kuhaš lahko brez dveh prstov. Moj stric je mizar in vse naredi, brez dveh prstov.

"Ka pa pol?"

Dobr je če se narediš neumnega. Pol te sicer pošljejo na Polje, a tudi dobiš potrdilo, da si fiu-fiu in pol težje dobiš službo.

"Tep se sploh ni treba delat!"

Pol je bilo sicer nekaj privanja, a se je uneslo. Zaradi takih pripomb se pa že leta ne hudujemo.

Najbolj ziher je če maš veze, a ne vem če ne celo med generali.

Lej, roke si ne bom odrezal, še prsta ne, čist preveč boli. Butastega se ne bom delal bolj kot sem že. Vez nimam. Če me potrdijo na naboru, grem pred vojsko na Sfingo in se dol vržem. To je najlepše, da sam zbereš smrt, da ni leta in leta dolgo bolehanje, ko si še riti več ne moreš obrisati, pa še videl bom kako je leteti, to me pa tudi že leta črviči.

Ampak, če popravim opisno, mogoče naredim razred in je potem še fax. Skratka, preden poletim iz Severne triglavske je še 7 ali 8 let, tako rekoč celo življenje, do takrat pa žur do jutranjih ur.

Potem na naboru.

Smo v vrsti stali še na ulici, so nas po 10 not spuščali. Kostanji so že odvrgli liste, oni so med prvimi, ko je še vse gor, po kostanjevih listih pa že lahko brodiš in zelo luštno šelestijo. Če pa še kero za roko držiš je pa že kot v pravljici.

Tole tu to ni. Kostanji so, brodimo po listju ne, da bi se pa kerga dotaknu, pa tudi pod slučajno ne. A smo desci al ne?

Stojimo.

Sonce še kar toplo, nekateri se pomenkujejo, se je le zgodilo, da so znanci, pred mano in za mano noben poznan. Vsi grdo gledamo. Kislo grdo, ni da bi poizkušal vice pokat. Tudi sanjarjenje mi ne gre, sem preveč pstrašen. Pokažem sicer, da sem trden mož jeklen in mi pač dol visi glih vse, vojska pa še najbolj.

Nas 10 prestavijo na hodnik. Že spet čakamo. Ob vratih na koncu stoji vojak, s pogledom na vrt in kostanje. Po moje premišljuje kako bi bilo iz eno z roko v roki po listju broditi.

Kar traja. Mimo nas vsakih par minut odide poklapan mladenič. Po se prikaže še en vojak in zatuli:

"Skidaj košulju!

Ka pa je to?"

Sam sem zaradi morskih obiskov precej domač z srbohrvaščino, kakor smo ji takrat rekli in začnem slačiti srajco, kakor potem tudi še ostali. Se ne da reči ali sem edino sam razumel povelje, je bilo čisto premalo časa, da ne omenjam, da sploh nisem spremljal. Bil sem med listjem na vrtu.

Nas razporedijo ob steno v precej velikem prostoru. Lahko bi bil razred, čeprav nisem slišal, da bi tu bila kdaj kakšna šola, ali pa kaj na to temo. Menda, da je bila nekakšna manufaktura, al kaj?

Na drugem koncu malce daljša miza, lahko bi bila tudi sestavljena iz več, a se ni videlo, ker je prt, al kaj je bilo visel povsem do tal. Za mizo dva oficirja, takrat še pojma nisem imel ali vodnik ali general, zame so bili vsi glih butasti. Ta srednji pa čez uniformo belo haljo. Levi in desni sem se za hrbtom srednjega nekaj menita, precej na glas, a nisem razločil, ker vojak ki nas je pošiljal stat brez srajce pred mizo je bil tudi sila glasen, ta srednji, kao vojaški doktor je pa tulil, ta čas ko sem pred mizo stal:

"Jovane, daj duplu bez šlaga, i da ne čekam. Jasno!"

To je bilo namenjeno v sosednji prostor, kjer se je videlo, še nekaj vojakov za mizo, verjetno so imeli tudi kofe kohar in verjetno je bil en Hopan. To ti je v cirilici Jovan. Kar sem pa sam dodal, ker ni bilo čisto nobenih dokazov na to temo.

Med tem, ko je tulil, ta stavek, skratka, tri trenutke, pa ne bi sedaj o dolžini trenutkov, je udaril štampiljko na en list, v eni mapi, si predstavljam da moji in si tudi predstavljam da je štampiljka bila SPOSOBAN ZA VOJNU SLUŽBU, kakor je potem pisalo na pošti, katero sem prejel, čez par tednov in kakor so potem čez leta potekali dogodki. A to je že ena druga zgodba, katera se ima pa šele zgoditi.

You are never too old

to play in the leaves.

08 Kam

Kdo in kaj sem, od kod prihajam in kam grem?

"Zdej, to je tko."

Je bilo kar kaj spraševanja na to in take teme, pač odvisno od nivoja pivota.

Komot bi lahko stalo, jest, vosu al bimbolo, sem še čist preveč otročji, da bi me zanimalo od kod sem, kam pa grem pa zelo, ker me tko tiši za grm.

Ko bi bilo samo to. Pa ni. Veno več je spraševanja in vedno več je tudi odgovorov. Večinoma sicer še vedno zezancija, pa vendar. Nekako ostane občutek, da bi bilo potrebno bolj resno pogledati. Ja, zezancija je fajn, celo zelo pomembna, a tudi bistveno bolj paše, če se vmes kakšne resne debate.

Teh pa tudi vse več. Sem na začetku, kar malo zanalašč na resno obračal, da bi potem hec bolje zvenel. Ali pa če sem jo hotel bolj od blizu gledati, prav resno načel debato in ne morš verjet, bilo jih je kar nekaj, ki so se dale precej zamotiti, če si tako nastavi.

Ok, tudi mene je včasih črvičilo kaj na to temo, a sem si tudi po kratkem postopku rekel, samo jednom se živi, sve je ostalo varka.

Ivo, ki pojma ni imel, je sicer zamenjal živlejnje z ljubeznijo, kar pa me sploh ni motilo, da si nebi po svoje brundal napev.

So bili žuri in zabave, al pa kavarniške debate, te sicer ob posebnih aranžmajih, ker tam se je kaj lahko povsem drugače obrnilo. Saj veš, ko gledaš tiste oči, čarobni nasmeh, ne bi sedaj v detajle in ravno razpredaš, kako je življenje, kakršno pač je, tudi o tem ne bi sedaj, ker sem mislil na problem kavarniški, in ti ravno začne z zanimanjem sledit, tok tvojih misli in pripovedi, in bi lahko celo kaj ratalo, pa se oglasi:

"Pišuka. Kva pa vidva tuki?

Pišuka. A maš ker cigaret?

Pišuka. Sem mal prej sreču …."

(pišuka je olepšava (to ti je do sedaj menda že jasno) )

Tako da, v gostilni ali kavarni je bilo manj možnosti. So pa bile, nič ne rečem. Tam na Nebotičniku, dopoldne, samo upokojenci časopis na palc berejo, kelnerjem se pa še ne da vsakih 5 min hodit spraševat, ali bi še kaj, tam se je dalo, če je bila luna prava, pa magari sonce sijalo, pa zvezde tudi prav pošlihtane, kero reči tudi na resni strani debate.

Zdej.

Ali zaradi debate, problema ali lepih oči je tudi diskutabilno, a sedaj niti ne več tako važno. Ja, so se dogajale vse bolj zaresne in pomembne. Ko se nazaj oziraš, se sicer nasmihaš, a takrat je sila zares.

09 Kajenje

Vsa poživila so križ. A brez je življenje dolgočasno.

Kajenje samo, je tako kot večina drugih poživil slabega okusa, prvič najverjetneje kašljaš, v ustih te žge, in na sploh si misliš, pa kaj me tuki nategujejo, saj tole ne more biti nikomur všeč.

Po mojem tudi res nikomur ni.

Vendar.

Kajenje ni samo vdihavanje dima. O, to pa ne. Kajenje je vse drugo, a brez vdihavanja ne gre in se pač žrtvuješ za ...

Na začetku, zato ker bi rad bil velik. Biti odrasel ali celo pravi moški. No, pa saj tudi punce kadijo. A mi ni nikoli potegnilo, da bi kadile da bi bile prave ženske. Menda bo kakšen drug vzgib.

Kadiš ker vsi kadijo. No, dan današnji je teh vse manj, a so bili časi, ko so v filmu furt na furt vlekli in to vsi. Lepi grdi, zlobni prijazni. Nema veze. Na srečo so ti časi mimo in sedaj je to diferencirano bolj na odraščanje. Na žalost jih veliko nikoli ne odraste in še potem dolgo kadijo. Veliko jih pa res neha. Ne po preizkusu, ta se zna ponavljati več let, ampak ko malček odrastejo in začnejo uporabljati svojo glavo.

In tu sva pri srži kajenja in večine drog. Uporabiti svojo glavo pomeni imeti svoje pa še kritično mnenje. V bistvu je odnos poživila in osebka. Dokler osebek kontrolira poživilo, zna življenje celo luštno biti. Na žalost jih veliko ne uporabi svoje glave in se prepustijo toku dogodkov. U teh pa je kolikor hočeš.

Najnevarnejši čas je puberteta. Poživila je takrat potrebno probati. Če jih ne jih boš nekoč pozneje, ko bodo posledice bistveno hujše.

Predstavljaj si direktorico uspešnega podjetja, ki se ga na sindikalcu nalije da kozla, pa počne še vse neumnosti, in to samo zato, ker ne zna kontrolirati poživila in poživilo kontrolira njo.

Če je pa kaj pomilovanja vredno je pa čare mladosti odkrivati na stara leta.

Tako da, je tale naša zakonodaja strel v koleno, ker mladi ne smejo več poživil kupovati. Temu se reče vzpodbuda. Tisto kar je prepovedano je najslajše. Nič ne rečem, potreben je nadzor v smislu omejevanj. Ne pa prepovedi. Po moje bi morali v šoli učiti, kako obvladamo pivo in travco seveda z vsemi varnostnimi in vzgojnimi okolišinji. Nikakor pa prepovedati.

To je isto kot seksat v rani mladosti. Če ne razdeliš kondomov, dobiš samo nezakonske otroke in uničeno mladost, pa nič drugega.

Torej da povzamem. Dokler sam nadziraš poživila po mojem ni velika kriza. Kriza nastane ko te zasvoji.

Pa smo zopet pri kajenju. Kajenje ni nevarno. Nevarno je biti zasvojen, kar te pa cigaret zelo hitro. Preko vseh žurov v mladosti se težko pride brez. So potem take situacije. Na tem žuru ne kadimo, potem so pa vsi na balkonu. Kadilci ker ne smejo, nekadilci, ker so kadilci večinoma bolj zanimivi žurerji.

Kaj dosežeš s nekadilskim žurom. Da so vsi prehlajeni tudi nekadilci in zelo verjetno k tebi ne bodo več hodili.

Tako da. Če bi bilo samo kajenje po mojem ne bi nihče kadil. Ker pa je kajenje družaben dogodek, ritual, performans, kateri pa vse mika, se toliko kadi.

Sam še to, pa neham. Za konec sem prišparal ta najbolj zabeljeno cvetko.

Samo kajenje ni užitek. Užitek je sprostitev, ker si zopet dobil, kar koli že. Eni pravijo, dudo. Drugi nikotin. Tretji, vsak po svoje. V resnici ko si redni kadilec, redko kdaj uživaš, v kajenju. Ker je kajenje navada in razvada, in v resnici samo doziraš, da nisi živčen, ker nisi že dolgo prižgal.

Je pa trenutek, ko se ta razvada pokaže v vsej svoji užitkarski luči.

To je pa tko.

Greš v hribe. Hodiš eni tri ure v breg. Tri ure brez cigareta, je za pravega kadilca že dosežek. Pa ne samo to, tri ure dobivaš ekstra dozo kisika, katere nisi izkusil že dolgo, ker od kar kadiš, bistveno manj športaš. Potem na vrhu, ko prideš do sape, pa ni večjega užitka, kot prižgati smotko. U, ta te pa zadane, kot nikoli prej ne in pozneje ne. Razen na naslednjem hribu.

Ti povem čista blaženost.

Ampak ne priporočam. V nobeni obliki. Saj vem, probati je treba. A potem čim prej prekini, če je pa kaj butasto je pa kajanje.

Razen da si že velik, nima čisto nobenih pozitivnih strani. Da pa bi 3 ure v breg hropel, da bi pol enga posmotkal, je pa tut neumno da bolj ne more biti.

10 Kitara

Kot že omenjeno sem se kitare oklenil zaradi misije punce. No, ne samo zaradi tega, a brez pa tudi ni bilo. Pol ko sem naredil razvoj od bluza, preko, kaj je že Dilan (Bob Dylan), aja angažirani folk, naprej psihadelični rock, saj veš, ko so vsi govorili o mamilih in muziki, sem sam to obdelal s pivom in nekaj ruma, pa sem bil že čez, sem se lotil ….

Še predno sem sem bolj lotil kitare sem tupkal. V resnici sem bobne že prej igral, a nikoli imel pravih. Večinoma na sposojenih, s časom, predvsem s kontekstom, pa vse več tolkal. Sem že napisal da se jih je kar nabralo. Pri tupkanju je interesantno to, da stalno pizkušaš še ne probano. Zato tudi raziskuješ nove kraje nove običaje in je kar naravno da prej ali slej nanese tudi na jazz.

Pri jazu, sem bil sicer precej usmerjen, pa spet ne toliko da bi se zataknil pri eni zvrsti. Ne bi sedaj od, do.

Al pa tut.

Že omanjeni klasiki Lojze in Zlate gate, lahko rečem, da so mi bili ene vrste fundament. Precej zgodaj mi je bilo dano slišati Koltrejnovo izvedbo Najljubših reči (John Coltrane My Favorite Things). Takrat sem prvič skužil, da je več kot pomemben trenutek. Lahko je nepravi, pa ti taka mojstrovina mimo odleti, da je niti ne registriraš. Sicer ne znam povedati, kaj je tu bolj pomembno, a mora biti pravi čas, kraj, vzdušje pa verjetno še ene tri stvari po tamalem.

Pri meni se je izšlo in takrat, ko so moji kolegi poslušali Pepel in kri, Blach sabath, ali Bony M, je meni uspelo slišati celoten album in to v maniri, ko ti grejo kocine pokonci, ko potem nekaj časa sploh ne veš kaj bi in ko čez čas misliš, tole je pa treba obvezno vsaj še enkrat slišati.

Sem imel znanca, ki je take poslušal in me je povabil. Potem sem ga pa prosil, da pridem še kdaj. In tko. Sva obdelala še ostale. Mi sicer ni več dvignilo kocin, a je bilo mnogo kaj supernajbolšfajn. Težko jih nanizam po fajnosti.

Mogoče takole:

Oscar Peterson, Miles Davis,

Weather Report, Mahavishnu Orchestra,

John McLaughlin, Billy Cobham, Herbie Hancock, Chick Corea, Joe Zawinul, John Abercrombie, Jean-Luc Ponty, Gary Burton, Stanley Clarke, Keith Jarrett, Art Ensemble of Chicago, Gato Barbieri, Flora Purim, Airto Moreira,

George Benson Weekend In LA

Večino so to vsi poslušali, vsi ki so kaj dali na jazz. Pa vendar je nekaj posebnosti. Jazz rock je kar prisoten. Ja, je bil tak čas in se ga je tudi dalo slišati. Da ne rečem, da so z leti celo nekateri na okoli prišli.

Pol.

Pol je bilo obdobje, ko je bilo zelo noblih poslušati Đereta (Keith Jarrett). Sem ga tudi sam. V resnici, kadar sem bil sam, ga nisem, res ni bil moj tip, a v družbi, če že vsi samo o tem razpravljalo, pa seveda, u, kok da je dobr. Pol sem pa v Unionu dve uri čakal, da bo nehal, pa ni in ni in je čisto malo manjkalo, da bi tam sredi koncerta, ko so vsi pomembni v dvorani, vstal in odkorakal. Menda sem samo zato ostal, ker se ni spodobilo. Sicer mi je bilo pa povsem mim in sem se zaklel, da tega pa nikoli več.

Na drugi strani pa.

Kdor pozna Art Ensemble of Chicago, pa saj so še huj. V resnici so. A pri free jazzu je tudi pomembna repeticija. Pa magari je ne nešel. Je podobno kot sam igrati kitaro. Fajn, a v duetu 100x bolje. Pri free jazu pa isto. Če je pa cel ansambel, je pa že skor vse fajn. No, niti pri njih ni, a je nekaj komadov pa skoraj super fajnih. Sem jih prav obrajtal.

Posebno poglavje so južnakarji. Ker sem po duši tolkalec so mi sedli po dolgem in po čez. Sem šel z njimi, nekaterim fajn na jetra, a se nisem ženiral, važno da je meni fajn in sem užival.

Južna Amerika s časom pa še Afrika, a ta dosti po tistih časih, v resnici v naslednjem desetletju.

12 Ples na Šubi

Živa in Šuba že imata zapisek. Da ne bi slučajno izpadlo da sem za Živo lazil vse tja do gimnazije. Sploh ne. A je bila stalno tu nekje. Zgodb polna in to stalno, tako da sem bil precej na tekočem. Hotel ali notel.

"A veš ...?"

Pol je bilo pa ene pol ure, saj mogoče manj, pač glede na pozicijo zvezd, pa lune, pa gotovo še kaj.

Še če sem rekel:

"Se mi mudi, drugič poveš."

Je sicer nastavila:

"Ok, ampak ..."

Pol je bilo pa še vsaj 10 min najbolj nujnega.

A kaj?

Lej, lih vse, po dolgem in počez, zanimivo, včasih malo manj, pomembno ne vedno vse, a je znala na tak način podati, da je bilo vedno.

Tako da.

Se je kar samo napeljalo, da sem tja tudi na plese hodil, ne, ne zaradi muzike, to ti je sedaj že jasno, zaradi družbe. Je bilo nekaj njih še posebej zanimivih, sam sem jim bil pa izgleda tudi, tako da so me še na končnega povabili.

U to je pa bilo.

"Tist k prvi reče morje, da za gajbo pira!"

Smo že po vodi v Ankaranu brodili, pa ga še ni bilo, ki bi rekel morje.

Tam v Ankaranu znajo tudi kar luštni klifi biti, čeprav se ne morejo primerjat s tistimi okoli Pacuga.

Od primestnega avtobusa, tak z zglobom, čez nasad paradajzov, do roba, potem pa strmo dol na kamne pod klif. Mal ognčka, pa plunke ven, vicev lih kolikor jih hočeš, mal popupat in mal popapat. Ampak samo fino, saj so punce zraven. Se lih ne moreš razživet. Vsaj ne prve pol ure. Pol, ko pridemo iz nočnega sprehoda, vse tja do predmestja naselja. Po cigarete in še enga za na pot. Pol so pa še celo ene še kar glasne, pa magari cel večer nekaj zase šepetale.

Itak so pa že potalane. Če že ne dokončno, je pa pa že fajn zares in je še brez raziskovanja kdaj pa kdaj kriza.

"Ka ga pa serješ?

Ka te pa briga, idiot. Is takim že ne bom hodila!

Koza in take."

Pa ni bilo krize. Ja malo povišane temperature, intonacije tudi, a smo jih s petjem preglasili, tako da ni nobena sredi noči deklarativno izvalila, da gre dam. Kar se je kdaj drugič tudi dogajalo. Pol jo pa išči tam ob 3h zjutraj po grmovjih slovenskega Primorja.

Ej, ene pa znajo narediti dramo, lih ko jo je najmanj treba. A to je že ena druga zgodba.

Tam na tisti obali, je bilo prav v redu. Uredu v toliko, ker so moji vozači še imeli ročno zategnjeno, je lih še celo leto trajalo, da so se vsaj podobno zbondali, kot tele šminke na Šubi.

V resnici niso bili moj horizont. A kot že večkrat omenjeno, meni to ni bil nikoli problem. Punce imajo pa bistveno bolj zrihtane. Kako tudi ne, če so pa sol zemlje. Skupščinkih delegatov otoci. Saj ne vsi, veliko pa.

Pol ko malo pritisk popusti, se izkaže da so pod kožo lih tako rdeči, ne plavi in pravi Matko:

"Pejmo Čehe tepst!

Za ka pa Čehe? Zaka pa tepst? Te ankol več ne pugledam, če to naradiš."

Dejansko ga je pustila. Sicer ne vem če že takrat, a kmalu. Sem jo ob priliki videl z drugim.

Matko je še dva pridobil, potem so se pa izgubili med paradajzom in več kot izpuljenega znaka 60 ni bilo. Pa še tistega so na vrhu klifa pustili, ker je bilo zares ozko po tistih stopnicah. V resnici so bili samo malo obdelani kamni, sicer pa fajn divje. Čez dan in trezen niti ne problem. Takole proti jutru, pa še z znakom na ramenih, pa ni da bi dol kolovratil.

Odšel sem z drugo grupo odreda. Prvi so bili čisto prezgodnji. Tretji pa ne vem če niso opoldne še tam ležali. A to so leta ko poiščeš svojo intonacijo in je vsem fajn.

"Matr je blo fajn! A ne de?"

Pa veš de.

13 Ples na Mostah

Eto o Šubi veš skor vse. Vse pa tudi ni za povedat. A ne bi bil srečen, če ne bi celo še dalj gledal. In tko, se je kar govorilo, kok da so divji žuri na Mostah.

Gimnazija Moste.

Tko da, eto mene, pa še enga, direkt na Moščansko gimnazijo. A kako se not pride? Greš pa je. Sicer je pa bila vstopnina. So jo sicer imenovali prostovoljni prispevki, a je lih vsak dobil listek. Mogoče so domači kaj manj plačali, itak pa ni bilo drago. To še niso bili časi da bi se prepucavali, kdo ima več.

Ok, to je bilo vedno.

A je razlika, če noben nima ne vem kaj in se potem dela tam neka diferenciacija. Po pa takrat ni bilo to, ampak ker je večji frajer.

Zdej, kaj pa je to?

Tam na Mostah so se potem šli punk, a tisti večer ga še ni bilo. Vsaj sam ga nisem registriral. Je bilo pa nekaj njih, ki ti takoj padejo v oko.

Eni na način, dejmo raje ovinek. Drugi lej kok je hecn. Tretje.

Da ti to vidiš.

Torej uletiva tam med tisto ruljo. V resnici je bila samo množica, a takrat smo to tako opisali.

Tom je takoj po svoje zavil, sam sem pa tudi videl tam ene znane in sem se začel tja riniti.

Je falil lih samo še ene 9 teles, potrebno je bilo malček ovinkariti, odrivati, če si hotel pozicijo zamenjati, a ni bilo nič na temo izivanja, pač preveč naroda v prostoru in so vsi, no skor, razumeli način premikanja.

Ja če je bila kera že na daleč super najbolš možn fajn, pol je bilo potrebno varnostno razdaljo, da ne bi mislila da si v napadu. Za neizrazite pa ni problem, še če si kero vmes mal objel, saj ni vedela kdo jo, sam pa tudi ne kero si, al je bila samo kera al je bil pa še ker.

Lih zajemem sapo, v smislu živjo, pa mi ena, mejhna lušna, cel cuker, kakor sam ponavadi nastavim ob takih prilikah, sam da ni bila mejhna, pa saj o tem sem že raspredal, da ni vsaka mejhna, prou mejhna, pomeni sam da velika ni, je pa od mejhnih do srednjih, še celo v isti višni je lahko, a je fajn in to zadnje šteje. Tudi da vsaka luuušna ni da bi jo v cajtnge dal, je pa balzam za oči. Cel cuker je pa nadaljevanje, ki pa šele sledi.

Torej tam ena, se je zanalašč pred mene postavila, tako da sem izustil lih samo ž, od živjo, ker mi je sapo vzelo, nastopila je tako, kot da bi se hotela tepst. Sem kar mal mehek postal. Lih na vse sem bil pripravljen, samo ne da me bo ena taka ustavila.

Šundra je bilo precej, a je bil odmor med plesom. Ko gre ansambel na pijačko. Tu je bil samo diskđokej. Pa je moral lulat, al kaj, al je pa plato v avtu pozabil in je letel ponjo. Ej, pojma nimam.

V vseh tistih zvokih, si moral imeti kar izostreno uho, da si filtriral zvoke v smiselno celoto, ker govorili, kaj govorili, kričali, drli, a je še kakšen tak izraz, so glih vsi, ali pa vsaj večina. Okoli mene pa ziher, če je že v kaknem vogalu kera bila tiho. Teoretično že še. Praktično pa tistega večera ne, vsaj tam kjer sem sam brodil.

Enargija, energije je bilo veliko, in to pozitivne. Me je kar psenetilo. Sem si pdstavljal, da bom bolj obstranski opazovalec, ko bojo keri rasturali, pa ni bilo tako značilne gruče, ki ponavadi vodi večer, tiha večina pa z boki miga in si svoje misli. Pokaže nihče da so tečni kt drek, ker kaj lahko bi se kaj takega končalo z krvavim nosom. Pa to je še malo. Smo že doživeli marsikaj. Kako gre hitro tole odraščanje. Šele dobro sem v mesto šel, no leto je že drugo, pa vendar, še nekje na začetku in so že zgodbe.

So zadnjič pred pivnico enga do konca. Menda ga je samo na nos, a je neroda z glavo na stopnico skočil in konc naredil. Mi smo pa med tem v pivnici klamfe srali, kakor se je temu takrat reklo. Ko smo šli ven je bilo menda že pomito, ne samo da je policija vse popisala. Mi pa pojma nismo imeli. Če jih ne bi bilo toliko ki so precej podobno zgodbo pravili, bi trdil da se zmišluje.

"A dej, dej. Ubil pa ja. Tis vosu!

Pa če ti rečem. Kr Franclna upraš!"

"Ti pa nisi iz Most!"

Je rekla in prav hudo spod čela gledala.

Je sicer pomenilo gimnazija Moste ne predel, ker si predstavljam, da ima večino pod kontrolo, vsega pa vse eno ne.

"Ne!"

Nastavim precej trdo, pa da vidimo a se bomo lasali. Sem imel takrat kar dugo grivo.

Zdej. To je tko.

Veliko je situacij, ko se nepomembne stvari sprevržejo ne v samo pomembne, celo v prave drame, pa je vse samo zaradi nesporazuma. Če bi stavek drugače začel, bi bil celoten potek povsem drugačen. Verjetno pozitiven ne omembe vreden.

Tako pa.

"Ha, sploh ni bilo, kot si misliš."

Namreč tiste neprimernosti so večinoma proizvod nepoznavanja, neobvladovanja situacije, se komot lahko reče, sem na levo novo vstal, potem pa drama rata in te lahko še sklofta. Ta del je sicer tudi specifičen. Načeloma punce ne začnejo, so tudi taki primeri, a o tem kje drugje.

Tu pa.

Je po moje v istem trenutku, ta je bil pa takoj po mojem ne, da se tukaj dva nekaj napihujeta, v resnici pa niti pod razno tega ne želita in je v resnici en fajn trenutek.

Sicer ni da bi pretiravali in bi si kar takoj v objem skočila a če ne bi bili tako polni predsodkov, pa ne vem če lih ne.

Tako da sva precej umirjeno nadaljevala izmenjavo vljudnostnih fraz. To sicer po ene treh trenutkih vmes, ker pač ne moreš nadaljevati kr neki, če si pa prej tako našpičeno nastavil.

"Sem prišel obiskat Leona."

Kažem na gručo čez njeno glavo.

"Saj nisem nič hotela, samo nikoli te še nisem videla.

Tatjana.

Andrej."

Tišina. A samo v pogovoru. V resnici vse naokoli vsesplošno razgrajanje.

"Sem ena od organizatork plesa in ga hočemo obdržati na pozitivni strani.

Ka pa to?"

Ponavadi mulci organizirajo, se ga napijejo prve pol ure, pol je pretep in po uri že odpelje policija. Večina gre domov, nekaj jih pa potem razgraja okoli gimnazije do jutranjih ur.

Smo rekle konc in vajeti pvzele me.

Kdo?

Pol je bil cel spisek njih, a med njimi tudi Marjeta.

U, Marjeto pa poznam, sem jo hodil gledat na kotalkarske treninge pod halo.

A si kotalkar?

Ne samo rada sva se videla, a to je še iz osnovne, potem je pa nisem videl vsaj od takrat."

Sem na poznano klapo kompletno pozabil. Ko se je začel ples, me je potegnila za oder. Tam sva potem cel večer sedela na stopnicah in se menila kaj vse ne.

Da je tudi kotalkala, a se me ne spomni. Sam je pa tudi še nisem videl. Mogoče videl, a ne zagledal, je bila že Marjeta takrat tako žareča da je pglasila vse. Sicer pa takrat, to še ni to.

"Kaj?"

Zares. Sploh smo bili pa še otroc.

"A zdej pa nis?"

Sem, pa nisem. Stari mi ne težijo več skoz in skoz. Ja včasih, fotr ko ima kaj časa, mama pa tudi, če ji šef v službi nagaja, sicer me pa pustita.

Pol sem imel un isti govor o Ljubljanici, kolesu in hribih. In tudi Tatjana je bila za.

"Zaka?"

Da je tako fajn, ona je tudi športnica. Sicer bistveno bolj zares jemlje. A je fajn srečati človeka, ki mu je ljubše pohajkovanje po naravi, kot po gostilnah.

Lej vsega pa tudi nisem povedal.

Nekaj časa sva klepetala pred vhodom v gimnazijo, pa je bila preveč popularna, tako da je morala stalno drugim vsaj živjo, če že ne še kaj nujnega. Marjete ni bilo na spregled in sva se zato odpravila na sprehod.

Čez most ob tržnici proti športnemu parku Kodeljevo. To je bil njen miljeau. Tako da je tam bolj njena verzija življenja prevladovala. Sicer kar klasična zgodba športno naravnanega osebka v tistih časih, predvsem pa obiskovalca parka. Skratka zgodbe iz tenis placa. Tja smo tudi sicer radi zavili, a ji nisem omenil zakaj.

Košarka, odbojka, še celo nogomet.

Menda ti je jasno, da vsak igralec gornjega ima prav poseben pogled na nežnejši spol v istem športu.

(Dej podej, sej nisi baba)

A ji nisem nič na ta način serviral. Prav nasprotno, prav z zanimanjem sem poslušal in se celo čudil, ker so bile zgodbe na en način sila podobne. Kot da ne bi bile punce.

Tam na Kodeljevem so kostanji v vsej njihovi gloriji najlepši. Nisva se usedla v grajski park, temveč pod kostanje sa pogledom na tenis place. Razsvetljeno niti ni bilo veliko, je bila pa ena tistih svetlih noči. Verjetno luna, a se je ni videlo. Pa tudi kaj veliko nisem pogledoval za njo.

Tudi Tatjane nisem stalno požiral z očmi, čeprav je bila na veliko področjih točno taka. Sicer ne za miss universe, a une so itak plastične. Ta je bila pa nešpricana. Vse naravno, ničesar preveč, ravno tako kot mora biti, da je ljubko na prvo žogo in bi se, če bi upošteval te kriterije, gotovo že na plesišču zaljubil. Al kaj ko je pri meni celota tista, ki špila.

In Tatjana je bila ena tistih, sila zanimivih oseb, s katerimi je občasno super fajn biti, v resnici pa mora imeti vse pod kontrolo. Ne samo to, tudi voditi mora sama. To pa pri meni težko skozi pride.

Tako da sem ji dal skor vse prav, s takimi ni da bi križal poglede na svet, se nikoli ne konča enostavno, velikokrat pa še katastrofalno. Se sicer čudil, marsičemu, ker je bila po eni strani precej podobna. Vsaj tisti del okoli narave sva se še kar dopolnjevala. Pri zagrizenosti v športu sem ji dal pa že vse prav.

Govorila je veliko. Sicer ne stalno in ne eno tistih nakladanj brez repa in glave, ko ti je jasno da je sogovornik nevrotik, kaj veliko več pa niti ne in se zato skriva v neskončnem govoričenju, katero bi čim prej zapustil, če ne bi bil na kak drug način povezan.

Ne. Še celo pavze sva imela. Pa ni nič falilo. Tako da sem nekajkrat celo videl kje sva hodila. No saj videl sem vse a ne registriral. Če je bila pa pavza se je pa utrnila misel, kako prazna ulica je, kakšen vrt imajo, ali je še kje kakšna luč in kaj se godi v tisti glavi za zavesami.

Sediva tam na klopci pod kostanji. Pod svetlobo na robu igrišča prav počasi hodi maček, se sicer za trenutek ustavi, kot da bi naju zagledal, a je na drugi strani igrišča in ni da bi iz tega paniko delal, že to da se je sploh dal zmotiti je nenavadno, a nikoli ne veš kaj si misli muc takole ob 1h zjutraj, ko vroča pozno poletna sapa potegne skozi krošnje kostanjev in se oglasi šum že malo postaranih listov.

"Mislim da sem lezbijka.

Jest tut.

Ne zajebavi, jest to resno."

Jest tut si mislim, a ne rečem, ker je nastavila zanimivo stran življenja in če jo hočem slišati, jo pač ne smem razkuriti še pred začetkom.

To se mi dogaja že dolgo. To da ne vem kaj bi. Saj ne rečem, kakšen fejst maček občasno prav pride. A ga uporabim samo priložnostno, sicer se pa ne vežem.

Punce pa. Saj veš, je eno obdobje ko smo stalno skupaj. Pol proti odraslosti se pa še objemamo in sploh, saj veš.

Pripoveduj.

Že kot smrklja, v koloniji, smo se zvečer v šotoru skupaj ulegle. Saj nismo vedela kako in kaj, a je bilo skoraj nujno. Pa ne samo zame. Smo se kar tiščale, včasih pa še malo božale. A takrat ne pomisliš na ta način. Če ti je težko se pač nekam stisneš. Normalno k najboljši prijateljici.

Potem ko smo odrasle, se pa nekatere še kar nekaj božamo občasno. Ana pa mi ne gre iz glave. Veliko sanjam, a se ne znam odločiti. Rada jo imam, a sem jo imela že prej, preden se je zgodilo, da sva se, saj veš kaj.

Pripoveduj.

Glava mi pravi, da to ni normalno, srce ne ve kaj bi, telo se pa kar samo odzove.

Tišina. (Nobenega muca nikjer)

"Kaj praviš?

Nič."

Meni je sicer tuje. Ne da sem lezbika, a da bi fanta božal, ej to pa ne. A če ti srce tako veli, mislim da je to edino kar šteje.

Zdej.

Če te motijo reakcije okoliške, pač to počneš za zaveso. Pravijo da je takih na ostajanje. Sam sicer še nisem srečal ne fedra ne fedrce. Ker sam sem nenadarjen, za take štose in mi mora lih povedati, kot danes ti.

Malo jih je ki bi se pdstavili:

"Živjo. Tatjana fedrca."

Sam še kurbe nisem srečal, pa sem bil v red light district v Parizu. A lih nobena nima napisa, sam za gnar. Na čelu ji pa tudi ne piše.

Sicer pa poznam par njih, ki se prav kurbirsko napravljajo in nekateri še obnašajo, a kot rečeno, forma ni vsebina in obratno.

Če se ker tako oblači je fiu-fiu, ne pa to kar naj bi obleka pdstavljala. Fiu-fiu je pa itak vsak. Eni bolj eni manj. Vprašanje je samo koliko in predvsem kako to obvlada. Nekaterim čez rob sili in jih potem po piskru dobijo. Spet pri drugih, pa izgleda da nima lih nobene posledice.

V tvojem primeru bi dodal samo da je v življenju povsem premalo doživljajev, da bi se jih branila. Kako boš pa krmarila je pa vprašanje tehnike. Pa kilometrina tudi prinese nekaj odgovorov.

"Meni je sicer žal da si u eno, ker..

Ka?"

Sem na začetku večera malo na to pomislil, a mi je bilo tudi kmalu jasno, da pri tem skoraj nimam besede.

"Veš kaj?"

Prav dobro si tole povedal. Sem zares vesela. Sicer nisem ničesar pričakovala a me vse eno veseli, da je vsaj en na tem svetu, ki iz tega drame ne dela.

Verjetno jih je več, a smo posebni.

"A nism?"

"Pejt me boš dam spremu, je čist blis. Saj veš nebogljena v temni nočki, pa tak."

Lets find some beautiful place

to get lost!

14 Velepoet

To me spominja na čas, ko sem kot čolnar prevažal ljudi po Ljubljanici.

Večjo razliko težko najdeš.

Sam sem se na klubu mudil, ker mi je življenje nalagalo preveč teorije o življenju in mi je družba preprostih neposrednih, ja, pa vulgarnih in nasilnih sila prijala. To zadnje sicer ne, a je bilo zraven. Se sam malo bolj neprebojnega narediš, pa skoraj nikoli ni problemov.

Tako da mi je cvet Ljubljanske umetniške srenje res prišel, kot odvečna voda v čolnu, katero je potrebno čim prej izpumpati, zraven pa veš da se bo dolivala vse do konca poti, ko privežeš čoln in je ta problem za tabo.

Me najamejo in dve Pasari.

Pasara je tip čolna reškega zaliva ribičev, dan današnji cel plastičen, v starih cajtih pa lesen in se vsa eleganca gradnje v lesu še vedno čuti. V eno sem Miška posadil. V resnici Miškota a sem se s krem de la crem ubadal in se zato izkušam še na njihovem nivoju.

Torej ponavadi, so se taiste štorije godile z največ sindikalisti. So v kakšni firmi praznovali rojstni dan nekoga, ali pa zaključek sezone, ali pa samo zadnji petek v tednu in so najeli čoln. Ker je pa to pomenilo tudi hrano na piknik plac, ki je bil pa na Morostu, in je po Ljubljanici precej blizu, po cesti pa okoli celega smetišča. Če kaj vsaj apetitlih ni, smo tudi hrano in pijačo, pač glede na družbo, naložili na čolne in odprdeli, tu ni nič slabega mišljeno, a stari Tomosovi motorčki so imeli zares prdeč in smrdeč učinek, na piknik plac. Ni bil vedno piknik. Če je bila luštna komorna zasedba je bilo lahko tudi samo čoln. Zdej, prav intimni niso moglo biti, ker je ipak en s kluba za gas držal, a se je marsikaj videlo in slišalo.

Ta družba ni bila za piknik. V resnici so hoteli k spodnjemu Kirnu na Podpeči na večerjo. Lepo počasi po Ljubljanici v potokih piva in celo nekaj šampanjca. Tega so punce same prinesle.

Me določijo da izvedem naročilo. Prosim Miška (Miškota) za nadzor nad sosednjim čolnom. Naloživa gajbe piva in v moj čoln priznanega slovenskega likovnika, ter 4 študentke likovne akademije.

Zdej, a so ble razporejene po šolah se ne ve, ker se niso na ta način predstavile. Tako in tako ene sploh pozdravile niso, ene so se pa delale, kot da naju ni. Krmarjev v čolnu namreč.

V drugem pa priznan dramski igralec in 4 študentke dramaturgije.

Saj pravim, mogoče so bli tudi pomešani in je bila pri likovniku tudi kera dramatičarka. Al pa celo še kera iz filozofije.

A to so že detajli in kot rečeno pojma nimam kdo je komu kaj in kje.

Se je pa razvilo kot se pač razvije. Bolj ali manj intelektualno koko-pak.

Torej čim več ovinkov Ljublancinih, toliko več pirovskih flaš je blo praznih. Toliko bolj je dramatik reklamiral, kaj vse ne in so une pri Mišku vse bolj na glas vzdihovale, toliko bolj je moj likovnik pel hvalnice naravi, in ...

Ena je že začela z Da,da, da, Dadaizma je precej v vaših delih.

In je že kazal kosmate joške in je par ovinkov pred Podpečjo, že tulil, pa ne sam, je bil samo najbolj glasen:

"Kekec. Keeeeekc. KeeeeeEEEEkeeeekc."

Pol je ena hotla lulat. In ravno tam so bregovi še kar strmi in zaraščeni. Za nas stare morostarje sicer no problem. Ja, pomujat se je tudi treba. Pa zelo verjetno prideš skozi popraskan, v najslabšem še raztrgan, a breg za morostarje nikoli ni bil problem. Kar se pa za ljubljanske intelektualke v visokih petkah pač ni pričakovalo.

Torej, tuljo tam Keeeeeekeeeeeeec. I to ene 16x. Po tamalem, čeprav nisem štel, a se je dojemalo lih tolk. Tam pred Podpečjo je en odsek precej raven. Eni celo pravijo da so ga Rimljani skopali, da so podpeški marmor švercali. Ej, polma nimam. Pa u kakšne pametne bukle poglej, ni vse na Gugitu.

Torej, una pa lulat. Un pa Keeekec, pa dadaizem, pa une ta hecne prešerne:

"Oče Janez ječmen seje,

tam na polju pr' Ljubljan',

mim' se vandrovček prismeje,

sam psveti Kozmijan.

Prav prijazno ga pozdravi:
''Kaj pa delaš Janez tu?!''
Janez pa je slabe volje:
''....!'' reče mu.

...."s

Zdej.

Čist dobro se ne spomnim ali je likovnik prvo skočil v vodo, ali je una že rit čez rob molela, da jo naj držijo, da not ne pade. No, pa saj ni tako pomembno, namreč v naslednjem trenutku, ko un skoči, se seveda čoln nemarno zamaje in kakor je pasara en velik čoln, se zamaje povsem do roba, nasprotnega, kjer je una rit ven tišala, in je seveda huronsko zrjula, jest bi tut, Lublanca zna bit hladna, kaj hladna mrzla. A to niti ni tak problem, ker veliko večji je ta, da je una katera jo je držala, preko nje padla, potegnila še prvo, tretja je to isto izvedla hrbtno ob kontra premiku čolna, to je en star grški pregovor, namreč če zamaješ čoln sem, se bo na drugi strani sicer manj a vse eno, tja. In točno tam jo je zagrnila voda. Četrta se je pa kr u hlače, tam na premcu, a ta od strahu.

Lej tut men so se vremena pooblačila.

Že prej so mi šli na jetra, kole pametni, pa pomembni, pa lepi.

Ok, Ene dve sta bile pa res super. Drgač pa bl komsi komsa. Pa bol ta drugo.

Najbolj sem se bal, da ne bi Miško katerega povozil, ko je za nami vozil.

So hoteli biti čim bližje, al pa celo se za roke držat. Saj večinoma se je dalo, razen kadar je bilo treba kroge okoli vozit, menda je to sila romantično. Lej, odvisno kot pira, tok bol je romantično.

Pa pustmo stat.

Tam pred Podpečjo, na tem ravnem odseku, so bile alge. Saj so bile tudi drugod. Ta stvar zrase do gladine nekje na sredi poletja. Tako da je avgusta že večinoma zaraščeno. Na to se je treba kar ozirati. Posebej če imaš čoln z motorjem. Če ne, niti ni problem, razen da je na tem delu sila težko napredovati, ker se ti veslo stalno v alge zapleta. A gre.

Dočim če se ti to ovije okoli vijaka, se pa kaj lahko zgodi da ti ga celo sname. Ne samo motor ugasne.

Torej na tem delu smo vozili en za drugim ker je bilo samo na enem delu neporaščeno. Zato sem se bal povoza.

Sicer ni bilo nič kritičnega na to temo.

V resnici ni bilo nič kritičnega. Mi smo se tudi občasno kopali. Čeprav za to si moral imeti posebej motivacijo, kakor zgoraj podčrtano Ljubljanica je tudi poleti mrrrrrrrrrzzzzzzzzla.

Kar pa za une modele seveda ne velja.

Ej, so bili hudi. In to name. Sicer ni nihče nič navrgel, da bi jih zanalašč prekucnil, ker to jim je bilo jasno. Po moje samo zato, ker smo se že na začetku tako postrani gledali. Pa nisem nič rekel. Še želel si nisem, ko bi se tile v vodo prevrnili, a so se in je bilo slutiti, da se mi sedaj prav fino zdi in se sedaj v brk smejem, kaki butlni so.

No, slutilo se je mogoče res. Ampak šele pol, ko so to sami izvedli. In sem jih ven vlekel. Desca tazadnga. Tudi ni hotel takoj v čoln. Je kar malo naprej plaval. A uno pišačicu in uno ki jo je prevrnila. Pol je še clo ena izvalika, da sem jo zanalašč za jošk prijel, ko sem jo ven vlačil. Da bi pravi gentleman to bolj nežno izvedel.

Ej, pol ko je bilo jasno, da ni nobenmu nič, da so se celo streznili. Eni bolj eni manj, pol ko bi se v kakšnih drugih konotacijah začel na ves glas smejati.

Ker kakor koli obrneš, v resnici je bilo smešno. Pa magari tut mal nevarno.

"No.

Nevarno?

Ja."

Če se prestrašiš ko v vodo padeš še posebej ob tej temperaturi vode.

Pol bi lahko kera paniko zagnala, pa jo ni.

Al bi lahko kera v alge zaplavala. Ej jo ne bi nikol več ven dobil.

Celo ker bi po potopu z glavo v čoln ruknil.

Pa ni bilo nič takega.

Ko smo še likovnika ven dobili, je še vedno Kekca klical, smo jih po hitrem postopku na Podpeči odstavili. Ena je celo rekla hvala. Ostali so pa zabavljajoč, odkaplajoč, odkorakali novim umetnostim naproti.

"Pišuka, as vidu to. Pol so pa še hudi!

Pust jih, sej viš da so mal fiu-fiu."

Sva stala vsak v svojem čolnu. Pasaro se je dalo voditi tako, da si stal na drugi tretjini in si samo prestavljal težišče ter je zavijala. Ovinki na Ljubljanici so tudi blagi in voditi prazen čoln je bilo ene vrste užitek. Ja če nisi nikogar srečal. Sicer pa skok na krmo, spustit gas in prav previdno mimo. Nekateri so rabili ekstra veliko prostora za srečanje.

------------------------------

Če se ga priznan umetnik nacola a je to umetnost?

Če se ga neznan nepomembnež a je banalnost?

V resnici nič drugače, še posebej zadnja faza.

Posebej če to opazuješ kot zunanji opazovalec in še pod mus.

Ja, ampak umetnik bo potem tak dober kip naredil, fenomenalno grafiko odtisnil, najboljšo knjigo napisal in pesmi bodo kar same vrele iz njegove bolečine.

Nepomembnež bo imel pa samo mačka.

Menda je pa nekaj na tem?

---