"U, pa res!"

"A se spom_n_š ... ?"

Potem je pa že odvisno od

interptacij,

stališč,

spomina (ne morš verjet kako je kratek),

pripadnosti (u, tega pa tudi ogromno (čeprav to malo kdo prizna ) )

in tko.

Če te piga (črviči) po faktih bo treba kero (katero) drugo branje, pa tudi tam je sila prisotno uno (tisto) prej, pa magari (čeprav) bili viri uradni ali pa celo mag. dr. pr. fr. in sploh.

Al (a) kaj ko en to, drugi pa drugo, v nekaterih primerih in situacijah, pa prav nasprotno, čeprav je bil isti spomin.

Tako da.

Tole so pač eni spomini. Čim več jih je, tem manj je pomembno kdaj, kje, kdo, komu, kaj, itd, je pa v smislu, u, pa res.

"A pomembno?"

Včasih tudi kaj, sicer pa redko.

To je edino kar ni.

Ja, pomembno luba (ljuba) duša, kaj pa?

PREJ

SESTRI

Sta bili sestri.

Ne.

Čak.

Bilo je proti Silvestru. Mi še mulci v naselju, se ne spomnim, ali je že bilo ZSMS, kar je že opisano, če je že bilo, pa tistih uric nismo preživljali, v prostorih ZSMS, temveč, kot po stari navadi, pod svetilko na začetku naselja. Sicer ne na prvi, mogoče tretji, ker tam je domov hodila Živa, pa Muca, pa Maca, pa še kera. Pač glede na popularnost v obdobju. In tam na tisti svetilki, ja vrteli smo se tudi, a tega je bilo zadnje čase manj, smo bolj resno razpravljali, kaj vse ne. Ja o puncah, kaj pa drugega. Tudi o ostalem, a menda za intermeco, da je potem ob pravem dovtipu zopet zaplavalo med oblake, kaj bi, če bi, in bi, u kaj vse ne.

Že kar katera materija je bila obdelana in bil je božični čas, čeprav v tistih časih ne priznat, samo šepetaje, pa še to samo nekaterim in to je čas, ko nekaj pričakujemo, nekaj, že kaj, ima da se zgodi. Eni sicer posplošujejo in naj bi bil samo rojstvo jezuščkovo. A po mojem je še kaj, sigurno, ne res, tisto prej je za dekoracijo, v resnici je pa to ene vrste sreča. No, vsaj pričakovanje nje. Ne vem sicer zakaj, a vsi nekaj na to temo in izvalim:

"Pejmo zvonit po hišah.

Po pa tečt.

Ne težit.

Saj nismo več utroc.

Tis butast!"

Ma ne, nagajat. Pejmo pozvonit, po pa (potem) voščimo srečno novo leto, pa (in) bo gotovo kaj za pod zob, mogoče pa še za na."

Je bila kar dolgo tišina. Malo so me postrani gledali, kakšna finta je že spet to in kaj imam v resnici za bregom. Se spogledujejo med sabo. Gledajo mene, pa en pravi:

"Pa srečen božič tudi!"

Se ja reče vesel božič in srečno novo leto.

A se upaš pti Dolencu (SZDL(socialistična zveza delavnega ljudstva )) pozvoniti?

Al pa celo pri Primorcu (ZKS(Zveza komunistov Slovenije))?

Al pa pri Gorencu (pulcaj (miličnik))?

Veš kaj, če niste za žur pa tut nč (tudi nič).

Saj smo, a ni da bi reskirali.

Če boš v življenju na to gledal, ti ne bo lahko.

Še lažje.

"Tis vosu! (ti si oselj)"

Pol je bilo spet veliko tišine. Je vsak nekam v dalj gledal, pa magari bila težka nočka in se razen pod uličnimi svetilkami ni kaj dosti videlo. Hiše so tam s slepimi fasadami na ulico, med hišami se je pa tudi že razraslo kaj vse ne, kar je pa tudi že opisano.

Pri prvi luči, tam kjer se razcepita ulici, smukne Darja. Smo bili čisto nepripravljeni, tako da smo kar malo povesili ramena, kao nihče nas ne razume.

Sem ravno hotel začeti novo temo, pa primaha Marjeta. Ta nam je veliko mahala, pa nekako ni bila prva liga, tako da kaj več od pomaha mojega tudi ni bilo, ostali je pa itak niso imeli na seznamu. Pa ne da ji ja kaj falilo. Čisto nič. Po meje je bil problem globoko v podzavesti. Če je dosegljivo ni atraktivno in obratno, čim bolj v oblakih, tem bolj poželjivo. Nekatere pa itak legende. Tako da smo jih imeli vsi na seznamu, čeprav vedeli da ni nikakršne možnosti za uspeh. A to je bilo vprašanje prestiža. Da se ve, če bi, bi pa, kaj vse ne.

Zdej, to je tko.

Seveda je situacija pritiskala na negativno stran in samo malo je manjkalo, pa bi bilo kaj nujnega na TV. A sem rešil situacijo in predlagal, novi del naselja, tam nas še ne poznajo, mi pa tudi ne vemo kateri je pulcaj in kaj hujšega kot pošiljanje v kar koli, že ne bo, česar smo pa tudi že vajeni iz drugih situacij.

Nočka je bila, pa je izgledalo da nas ne bodo niti videli. Čeprav. Pol tam pa ...

"Dej ti pozvon, sej si se ti zmislu."

Ni bilo druge, še sklicevanje, da se malo bolnega počutim, al pa da me bo mama ubila, če zve da vesel božič voščim, ni pomagalo in sem ...

Tik pred zvoncem mi roka zastane, kaj če ni tole moja zadnja lumparija? Pa je bil na srečo samo preblisk, za katere pa vemo, so še krajši od trenutkov in pozvonim.

Neskončni trenutki, cela večnost ena 15 sekund ziher. U, več, sigurno več. Ok, niti nima veze ker.

Na vratih tuli en v trenirki:

"Prit Vera koledniki so prišli!"

Nekdo lomasti proti vratom. Gospa Vera niti ni bila velika. V resnici bi se reklo da je mala, če je ne bi bilo toliko skupaj. Moja babi je znala reči ob dotičnih prilikah:

"Širi k dali."

"Novo leto voščimo, pa srečen božič, pa a mate kaj pa pusta?"

Ej so se režal. Vera, pa njen trenirkar, moji zadaj, še pes je na vse pretege lajal.

"Pejd po kekse!"

To je bilo namenjeno trenirkarju.

"A ste domačini?"

To je bilo za nas.

"Naši, sami naši."

Še nismo vsega raspakirali, še preko škatel hodimo, a vidim da bo to eno fajno domovanje.

Smo si nabrali keksov in bombonov, še enkrat voščili novo leto in veselo odkorakali novim doživljajem naproti.

Prav dobro nam je šlo, še ostali so se razživeli, pri nekaj hišah smo morali celo peti. Pa smo znali samo ringa raja, kar je pa tudi vžgalo in bi bilo vse kot mora biti.

Razen.

Je enkrat takrat, ali pa kakšno obdobje prej Čkalja, al je bil Cule, sicer jih pa še danes mešam, kateri je kateri rekel:

"Život je bratac sačulatac!"

Kar sicer nismo nikoli raziskali, kaj točno naj bi to bilo, a se ujema v naslednji kontekst.

Saj se spomniš, moje težave s nežnejšim spolom. Sploh niso bile samo moje, se mi zdi da nas je večina podobno nastavila. Ok, eni so imeli že punce a tisti se niso družili z nami. Še celo po strani smo jih gledali. Sicer ne odbijajoče, ker ipak so bili korak pred, a sumljivo.

Ok. nima veze.

Tam nekje v tretji vrsti, novega dela, ne četrta je bila, ja vrsta luba duša, kaj pa drugega, odpre ena sila simpatiko mama. U smo se takoj radi imeli, pa je bil šele prvi pogled. Še preden začnemo:

"Ja, ja, ja, ka pa vi tuki?

Smo prišli novo leto in ostalo voščit.

Joj, kok je pa to fajn, čak, čakte da naše pokličem, to morajo videt."

Smo se prav začudeno gledali. Kva pa je zdej to? Saj smo prišli samo novo leto voščit, kaj je pa to takega?

In tuli imena v notranjost. Je treba priznati, da so že vsaj včeraj vse raspakirali, ker je bilo celo že okrašeno z girlando po stenah.

Pride ata, tudi sila simpatične oči in nasmeh. Fantov v principu ne opazujem tako natančno kot punce.

Po pa.

Po pa prideta dve naših let. Ej kaj bolj privlačnega pa samo še v pocukranih, ameriških filmih vidiš. Tok luštno, da je že preveč in ti niti ne zapne za oko. Ja ampak tisto je film, tole je pa stvarnost.

Smo zapeli kar smo do sedaj spesnili na temo novega leta, božiča, pusta, se je kar dopolnjevalo in raslo. A rimalo. To lih ne, a je važna vsebina ne forma.

Sam sem bil pa kompletno tiho. Samo gledal sem, pa vedel nisem katero bi. Obeh na enkrat se ne da, ipak je mama in ata vmes, tako da se mi je že malo frtajčkalo. Ni bilo samo zadnjih par kil sladkarij, te dve sta bili, točno to.

O tem sem sanjal.

Sicer samo o eni.

Kateri?

Eni.

Tole pa ne bo lahko.

Pa se je kar samo postavilo.

Starejša me je vzela v obdelavo. Se ne spomnim, ali je bilo kaj časa vmes, a tam v vročih junijskih večerih sva hodila do Malega grabna. To je v resnici samo ime, sicer je pa prav luštna rečica, ki se pa zna celo razhuditi, ob pomladanskih taljenjih snega v polhograjskih dolomitih in takrat zalije kaj vse ne, pol Viča če je fejst hud. Na Ljubljanico se pa takrat sploh ne da, ker tok tolče celo v nasprotni breg. Sicer traja samo en dan, ajd, mogoče še noč, potem pa še malo pokašlja, kao imam še kaj v rokavu, a večjih pretresov ni. Tako da zopet pokaže svojo umirjeno stran in se mu komot lahko reče graben in še to mali. Mi ni nikoli uspelo ugotoviti kje je veliki, kar iz gornje logike izhaja.

Na Malem grabnu, v tistih časih, še ni bilo pozidano do roba, na strani Rakove jelše, v tem primeru Sibirije, je bila pa samo osamljena kmetija, katera pa je po večini že zamenjala značaj in je sedaj skladišče ali pa v enem primeru mehanična delavnica pri Peku. V resnici Pekotu, pa tudi mehanična delavnica ni bila, se je pa tam stalno kaj šraufalo in kar je bistveno bolj pomembno, sanjalo, kaj vse bi, če bi in bi, u kaj vse ne, a je bilo večinoma o avtih, ali vsaj pevoznih sredstvih brez letanja. Kot kura (brez glave), se ne šteje tisto je eno drugo letanje in nima veze z luftom.

Tako da je bilo kar kaj prav luštnih placov, takole malo od oči, sicer te je vse eno kdaj pa kdaj preseneti kakšen ribič, a to je bilo zares redko, je morala biti zares velika kriza na Ljubljanici, da je kateri še na Mali greben zavil.

U, je dišala. Uno, ko se ti ob prvem povohu zmeša. Eto tko.

Je imela vse tako kot mora biti. Če ne bi bila take vrste tipka, bi komot lahko rekel idealna. Me je naučila, skoraj vsega in sva uživala prelesti božanja vse tja do prvega avgusta, ko je odšla na morje.

Tam me ni več pogledala, čeprav sem jo šel obiskat. Na plesišču jih je imela celo četo, ki so za njo lazili, še eni starejši dečki, tako da niti ni bilo možnosti. Zmagal je pa itak un iz tanajvečjim . . .

motorjem. Sam sem pa z avtobusom prišel.

Družbe sicer nisem zapustil, a je bilo veliko zezancije, kaj da sem stalno tako tiho, če sem pa bil vedno najbolj glasen. Pa sem se pustil. Kar zezajte me. Boste že videli, ko se vam zgodi, nekaj najlepšega, se potem sprevrže v nekaj najgršega. (oh, kok sm jest bogi (ah, kako sem nesrečen))

Še celo leto sem trpel kot žival in potem nekekega lepega dne, ko zopet tako sedim brez volje in gledam v prazno, sede zraven mlajša sestra.

Sem kar odskočil. Namreč dišala je isto kot starejša. Tako, da je kar trajalo da me je omrežila.

"A dej dej, koj si bil za."

Ja za zraven biti, z ognjem igrati je pa kar trajalo. Je pa potem bolj zažarelo.

Je bila tudi precej drugačen tip človekinje.

Če je starejša morala biti v centru dogajanja in ji to v resnici ni nikoli bil problem. Saj veš, za enimi žvižgajo (mo), za enimi pa ne. Pa ne da bi jim kaj falilo. Ne, sploh ne, a pri enih paše, jim paše, velikokrat, ne vedno, za drugimi pa ne.

Potem je morala biti tudi vodja in imeti vsaj večino pod nadzorom, velikokrat pa tudi komando.

Tamala je bila, več ali manj njeno nasprotje, vsaj kar se socializacije tiče. Sicer je bila že spet ena piflarca a bi se lahko reklo s prijaznim obrazom, čez čas pa še z dušo. Ne moreš verjet, a je bila izredno dober človek. Tako dober, da je potem s časom postalo celo malo odveč. Verjetno me je zato za svojega vzela, ker sem ji povedal zgodbo z golobčkom ki je hotel albatros biti, ker to je malo na tisto, ko je njen stric, poklical gasilko brigado, da je rešila mucka s drevesa.

Ok. V resnici nima veze.

Nihče ni popoln, itak pa te male posebnosti naredijo življenje zanimivo in bi midva lahko dlje ostala skupaj, čeprav sem bil premlad (preotročji) za resno zvezo, a gotovo dalj, če ne bi njena mama, tako urejala našega življenja. Vse v maniri dobrega, boljšega in najboljšega.

Čeprav je bilo vse tako kot mora biti in še veliko boljše, sem bil še kozu (kozelj) mlad in se ni izšlo. Da bi pri teh letih se že špilali, kako je biti poročen. A dej dej. Ja, zdravnike smo se šli že veliko prej, a biti poročen pa tašča in vse ostalo sorodstvo.

Spomin je topel in mehak, predvsem pa dišeč in sladak. Cel cuker, kakor sam nastavim ob takih prilikah.

Ps.

Ko sem bil celi zadovoljni s ta malo in je zares izgledalo, kot ene vrste pravljica, me je občasno napadla ta velika. Ji je šlo kar v nos, da se tu godi ena fajna zgodba. Sem se kar trudil in se ne vdal, čeprav je bil spomin na čarobne trenutke za Malim grabnom zelo prisoten.

Nikoli ni bilo jasno kaj misli ta mala o tem. Takrat se še nismo pogovarjali o takih stranpoteh, kar je potem z leti postalo kar nekako stalnica.

A to je potem že naslednje obdobje.

Drobni tisk