ZIDEC

Duša je imela fanta. Tako da ni bilo nič pričakovati, kar me pa sploh ni motilo, da je ne bi požiral z očmi.

Pa, veš da se samo tako reče. V resnici sem se delal, da mi je malo mar za njo in če že lih kaj hoče naj se raje slika.

Zdej, to je tko.

Vse gornje je ena kozlarija, a v tistih časih, še kar pogosta. Kaj pa vem, menda se ni spodobilo, al kaj, ja ne moreš kar pristopiti in reči:

"Tis men ušeč, pejva na kauco."

Ali celo na sprehod.

Ali celo pod vrbe na Ljubljanico.

"As ti čist fiu-fiu (olepšava)?"

Sploh imam pa fanta, tis pa kreten.

Ja pa ja. Nič takega.

Smo nekaj debatirali, naslonjeni na zidec za faksom, v resnici smo šli samo na cigaret, a saj veš, tam na začetku, nisem bil sam, ki sem mislil, da je precej zares, se takoj razvije debata. Ja, zezancija tudi, a to proti večeru, dopoldne, pa večinoma, pač glede na predmet. Če so javne hiše, kaj na to temo, če pa likovna teorija, pa na uno.

Naroda je še kar, spomladasnko sonce prijetno greje, zadnji tedni, preden se začne učenje, tako da smo prav z užitkom sloneli in se pomenkovali.

Slonela je takoj zraven, mi celo vzela cigaret iz roke, da si je svojega prižgala, za nekadilce na hitro, med kadilci ni to nič kaj nenavadnega, je pa malček vulgarno, pa nič na temo seksa, čeprav na simbolni ravni bi ker tudi kaj na to temo navrgel, pač deluci na gradbišču, tako prižigajo, ampak oni se tudi skozi prste usekujejo, tako da res ni bilo nič na to temo, vse med debato, še celo nekaj stališč je imela, ne samo vprašanj. Saj veš, to punce znate. Nekaj vprašate, zato da potem mulci nakladamo, vam se pa fajn zdi, al kaj?

"Al je kaj drugega? Pa ti povej."

Tako da je potem eno z drugim, kar samo ratalo, da sva zvečer, namesto direkt domov, al kam, na ne vem katero predstavo, žur, al randi, debatirala, še pred vhodom na fax.

Jutri že pri Vitezu, menda pa že naslednji teden pod vrbami na Ljubljanici.

Nič takega se ni dogodilo, čeprav se je marsikaj razvilo. Ko se takole rodijo simpatije, če ne znaš z glavo, ni lahko krmariti in me je imelo, par krat, ko sva se takole fajn imela v debatiranju in sprehajanju, da bi ji navrgel.

Pa nisem.

Sem potem par krat na kratko. Mam nujno to pa to, tako da je relativno kratko trajalo, da je vprašala:

"Ali sem se ti zamerila?"

Ravno nasprotno, zato pa ni lahko.

Potem pa razumem. Se strinjam.

Sva se seveda še pogovarjala, samo na sprehode nisva več hodila. S časom so pa tudi pogovori postali nekako rutinski in se je tudi to počasi nehalo.

Nič, ti povem.

KOROŠKA

U, je bil kar šok.

Zdej.

Seveda ne priznat. Nas pa pač nič ne vrže iz tira. Lej sm k hladen špricer. Pa je bilo v duši malo na šampanjc potem ko ga naliješ v kozarec in se od nikjer tvorijo mehurčki.

Gledamo tisto graško arhitekturno šolo in pomno kimamo. Kao smo vljudni, ker smo med kulturnimi ljudmi. Če bi bili domači bi jih že slišali. Kva pa to delajo (rišejo). To pa že ni post moderna. Sej ni nobenih balustrčkov. Kakšen velb se že še najde, a so jih tudi modernisti delali in zatorej čist mim.

Tole bi dal med formalni konstruktivizem, nekaj njih pa itak ostanki hipitizma, kar sem pa sam spesnil. Takega termi ni, vsaj ne med oficieno klasifikacijo. So pa to uni hipiji, katere je čas povozi, zraven se pa niso pustili trenutni modi in so svoje fore gonili. Tega ni tako malo, a je težko hipi. Hipiti so, saj se spomniš, pis bradr, pa duge lase, pa hlače na zvonc, debela ketna okol vratu, sedi pa, tu se šele začne, ne ni navaden stol. Če že je, je vsaj zlomljen, še raje pa iz ene treh sestavljen. Ali še bolje iz ene treh povsem nasprotnih stvari. Eto to je bistvo. Zdej, v resnici jih je sila malo fajn, a so in to kar smo gledali je malček spominjalo na take konotacije.

Da ne bo pomote. Seveda samo mene, drugi so pa bolj o viner šnicel debatirali.

A da je bilo slabo?

A ma niti pod razno. Samo balustrčki so falili. V tistih časih, sila pomembno med pogresivci v naši dolini. Danes sicer nihče od mišljenih, niti če mu roko zviješ ne bo priznal, a takrat je bilo pa precej zares.

Zdej.

Če je to zgubljen študent, ajd, pa naj bo, saj ne ve kako in kaj. Al kaj ko so take producirali tudi tisti veleumi, ki so takrat kaj pomenili in zraven sila važni bili. To so vedno ne glede na čas in usmeritev, kamoli sistem. Na srečo se tudi starajo, tako da niso stalno isti. A enim uspe leta, kar me ne čudi, enkrat pri koritu, vedno pri koritu. Me pa čudi, da po toliko vode, kolikor preteče, da se tisočletje obrne, ali sistem zasukne, pa jih še vedno hvalijo.

Ok.

Tako kot o mrtvih samo dobro, tako tudi o ostarelih še aktivnih. Pa vendar.

Ka pa kritika. A če enemu nekaj nekoč rata, pa magari bil režimski, potem pa ni kritičnega pogleda?

A to je že ena druga zgodba, predvsem pa v novem desetletju, stoletju, tisočletju.

Končno.

Ena z velbom. Smo se prav oddahnili, da se ni Korošcem čist odpililo. Povsem modernizem, samo razen ravne strehe je bila krivina.

Al kaj ko razen velba je bila pa prav čudna. Da ne govorim, da je avtor stalno razlagal, kako so se morali truditi, da bi investitorju, te je bil še mehak, a občinarjem, razložiti, da naj bi bil samozadostna, pasivna hiša.

Ha.

Samozadostna, pasivna, eko.

Malo morgen.

Pa saj je čist prtegnjen.

Kva pa sploh trobezla.

Pejmo mi raj dam balustrčke risat.

KOROŠICA

Me še ni izučilo, pa sem se z nemogočim premikanjem v ruševju srečal povsem na začetku mojega hribolazenja.

Danes pa spet lezem nekam, pa ne napredujem menda niti za centimeter.

Saj sem že pravil ruševje je dosti močno da te vrže iz ravnotežja, premalo da bi ti nudilo oporo, če se obesiš nanj se večinoma odlomi in je samo še vprašanje kaj je spodaj. Če je precej lufta pol si palačinka, če pa že spet rušje kot v mojem primeru, potem pa narediš korak gor in tri dol in tako nekako sem se premikal.

»Kaj neki mi je bilo tega treba, kao ne vem kako to gre.

Butl. Ga ni večiga vosla. In tko, da se ne ponavljam.«

Sem šel kar malo na okoli. Se sicer ne spomnim, ali je bilo mišljeno samo do Orglic, pa sem potem še do sedla potegnil, kar me ne bi čudilo. Zadnje čase se mi to kar dogaja.

V resnici en fajn priostop. Se toliko novega vidi. Potem pa včasih ne vem povedat kje sem hodil.

Tako tudi za tole. Sem iz Korošice potem namesto po turistični stopil na travnike spodaj (Petkove njive). U je fajn tam. Ogromen fuzbal plac, pa nisem nikoli to bil. Grem pogledat kaj je za robom.

In tko.

Potem sem tam nekje na sredi, ko sem se spuščal po lovski stezi, zopet dobil preblisk, to me je vedno držalo, in pogledal kam se pa tule pride, da ne rečem da izgleda kot bližnjica.

In tako se guncam tam na tistem ruševju. Porabim še zadnje atome energije, ker premikanje je misija nemogoče in se vdam.

Nč. Nazaj sem šel.

Še dobro, sem potem nazaj pogledal in videl da sem se guncal nad kar lepim prepadom.

"Ker nima u glau, ma pa u nogah!"

Je znala povedat babi.

FILM

Kaj je dobr film?

U tega pa je od do.

Najbolj me pritegne zgodba.

Pol igra.

Je bila v enem avstralskem, še kar fajn zgodba, žalostna, niti ne tako dober film.

A tamala je pa igrala najbolmožn fajn.

Tako da, u je fajn film.

Zdej.

Če je pretresljiva zgodba, a je fajn film?

Ja. Mora biti že zares zanič narejen, da premaga.

Kaj pa je dobro narejen?

Parađanov. (Sergei Parajanov) Sem videl en njegov začetni film. So naredili film, z modernim pristaniščem v ozadju, spredaj pa nekaj na teater senc. Zgodba srednjeveška balada. Tehnično čist poceni. Sploh ne vem če so kdaj kamero prestavili. Sicer prvih pol ure superfinofajn, to je pa res poetično. Pol se sicer nič ne zgodi pa komaj dočakaš konec. A je dober? Super, vsaj teoretično, prve pol ure pa pa tudi realno.

Pol Đarmuš. (Jim Jarmusch) Začne dialog na asfaltni cest, sogovornik mu pa odgovori na makadamski. Koga pa briga, da so zmontirali dve lokaciji iste scene. Zgodba superfinofajn. Film lih tako.

Ja. Zgodba je bistvena.

Ok. Če je tudi tehnično dobro narejen. Posebni efekti pa samo prvič, drugič je že povsem mim.

Ka to?

Se izmislijo eno novo animacijo, dan današnji hitro misliš da je zares, je pa narisano in je prvič. U sem mislil da je res.

Dramaturgija.

Tudi zelo pomembna. Lahko bi bila celo na prvem mestu, a so nekateri igralci tako dobri, da jim celo oprostim, če so jih v slab film zvabili.

Zdej.

U starih cajtih.

Že spet.

Srečna bot da niso že spet Finci.

Ne se bat, pri filmu skor nimajo kaj povedat. Ok. Kaurismaki, mal na Đarmuša.

Menda se poveča procent samomorov na Norveškem, če predvajajo finsko nadaljevanko.

Včasih so čez cel film napletali, korak za korakom, detajl za detajlom, dialog za dialogom, da je tam nekje na koncu pol en eno na gopc. Al pa ona njega.

Ja kušnu, luba duša, kva spa ti misnla.

A da ga je z lopato po zobih?

No tud.

Odvisno od žanra.

Dan današnji že, ko so napisi kdo igra pa tak, že vse po luftu leti.

A je to bolj dramatično?

Lih obratno.

Dolgčas že na začetku.

Dialogi so pa pol sploh mim.

Zdej.

Tudi danes snemajo prav superfinofajn filme. A so, kakor se temu reče, tretja produkcija. Saj ne vem če je taka terminologija. To je tam kjer se še iščejo igralci, režiserji, scenografi, ..... in se prebijajo z lucidnostjo izdelka. U, te imam sila rad. Je pa težko do njih priti.

Tudi druga produkcija je še kar fajn. To je tam, ko se že vidi ker je fajn in perspektiven in je samo še vprašanje časa kdaj mu bo uspel veliki met. To so tudi nacionalne produkcije. Dol je spisek nekaterih, pa zgleda da so mi španski in izraelski še najbližje. So tudi drugi, a se jih ne spomnim niti naslova, kamoli igralcev in režiserja.

Tudi med prvo produkcijo ni vse slabo. Angleške klasike sploh ne omenjam, so všeč vsem, še tistim kateri jih kritizirajo, a je samo forme radi.

Ko pa se vmeša Holivud, je pa redko še kaj prebavljivo. Ja, se jim ponesreči in katerega spustijo skozi fajnega, a je vse bolj redko.

Zelo sistematično uničujejo film.

Ni vrstnega reda.

Katerega sem se prej spomnil, sem ga prej kliknil.

Veliko jih je pa itak nespomnjenih.

Y Tu Mama Tambien

Belle epoque (1992)

The Lucky Ones

SING STREET

The Star Maker (1995)

Torremolinos 73

Yo Tambien

Amélie

Vratne Lahve

Coffee And Cigarettes

Down by Law

Letters to St. Nicholas

The Red Balloon

ZERO MOTIVATION

The Intouchables

GOODBYE BERLIN

THE SAPPHIRES

The Other Son

ROČ

Moj prvi objekt, na katerem sem sodeloval, je bila prenova upravne stavbe večjega podjetja. Takrat sem mislil, da je črna fajn, investitor se je pa strinjal.

Al kaj ko nisem imel izkušenj in so me izvajalci šetali lih kakor so hoteli, pa še malo za po vrhu.

Sem tako, gas v Dijani, v biro, prerisal detajl iz Nojfrta (Neufert) in letel na gradbišče. Majstr, ki je lahko tako dan zamudil je pogledavši veleumno rešitev rekel:

On že 30 let isto dela in bo po svoje.

Polagalec marmorja je delal istočasno celjsko bolnico in je bil pač marmor bel (al pa čakmo 6 mesecev na dobavo).

In tko.

V Roču je Cimos kupil propadli obrat in je bilo potrebno izvesti kompletno sanacijo in preureditev v livarno za Citroenove dele. Eno sem že postavil doli v Buzetu. Tisto je bila livarnica, v primerjavi s tole. Program je bil ...

Pač livarna. Tehnologijo ti dajo drugi, sam moraš pa lajtnge v tla vgraditi, tako da je naj več dela s temelji. Načelno no big deal, al kaj ko se tehnologija lih do včeraj spreminja, jutri je pa otvoritev. A to je klasična zgodba in čim prej jo konzumiraš, tem lažje boš spal. Sicer pa bogi ti.

Ker je bilo sodelovanje med Cimosom in Citroenom na začetku, so se trudili pokazali, kok je fajn v kapitalizmu in sem narisal prvič v zgodovini takrat še Jugoslavije hotelske menze, slačilnice in sanitarije.

Pa je bil samo ta projekt na to temo. Potem, ko so se vgnezdili, ni nihče nikoli več omenjal materije, iz česar sklepam da je bil vzorčni projekt, ker so še na otvoritvi filmali le te.

Zdej to je tko.

V renici nič kaj nenavadno. Ja če imaš preveč prostora, pol je malo bolj na široko. Ja, seveda je bilo vse novo in sijoče a daleč od današnjih prepucavanj. V tistih časih čudo ne viđeno, a samo za to, ker je bil to del, ki se skoraj ni reševal. Je pač ratalo kakor je ratalo, več ali manj žalostno. Predvsem ga ni bilo, ki bi vzdrževal, pa še bolj prenavljal, in se je potem tekom let kar pokazalo blišč in beda sistema.

Itak je pa tudi to sama kapitalistična propaganda. Kar ni bili daleč od resnice, a to je tudi že ena druga zgodba.

Eto tko.

Razen.

Prvo.

Tam v Roču je križišče za v Hum.

Ja in?

Hej, ta pa je. To je najmanjše mesto na svetu.

Ima mestna vrata, mestno hišo in cerkev. Po pa ne vem če še kaj. Dan današnji se kar hvalijo z njim, takrat je bil pa en vesel hrib bršljana iz katerega je gledal zvonik.

U luštn.

Drugo.

Bili smo štirje, ki smo zmerili kupljeni obrat.

Stanovali v hotelu v Buzetu in tam so imeli veselo nočno življenje. Ne vem če ni bil takrat to center mesta, če ne že cele Istre (brez obale).

To je pa bilo živahno in poskakujoče.

U, tam se je pa kalilo, pa ni bilo samo bratstvo in jedinstvo.

Tretje.

Popoldneve smo preživeli v bazenu v Istarskih toplicah, kjer sicer smrdi po gnilih jajcih, a menda pomaga in to tako, da se je že tretji, zadnji dan pokazala spremeba. Ja na bolje, kam pa, ljuba duša. V teh letih je vedno na boljše.

A da smrdi.

Ne rečem da ne, a je Živa imela super bikini, pa niti ni tako motilo.