AJDA

"A bi lahko prišel pomagat, ti si dolg in poskočen?"

Moje punce prijateljica, arheologinja mora izmeriti Ajdovski gradec, pa so arheologi lih tako počasni, tako da se bolje ujamejo z zgodovino in jim je tu in zdaj malček prehitro.

Zdej. To je tko.

Ker pa?

Ka?

Ajdovski gradec.

A, ja, pri Sevnici, drugi niso tako pomembni.

Tam je bila pa menda prva krstilnica na slovenskih tleh.

A so bili že tudi Slovani, ni povsem jasno, tu je bila skrita, na vrhu hriba naselbina romaniziranih ostankov, med tem ko so ob Savi gor pa dol harali svakojaki. Med njimi tudi Slovani, te so se še ustavili za razliko od ostalih dirjajočih hord.

A kerih?

Menda so tudi Vizigoti tu nekje mimo leteli. Če ravno ob Savi ne vem, kakor tudi ne, če v tistih časih, katere smo kanili izmeriti. Izkopano je menda bilo že vse, samo še ne s koordinatami. To naj bi mi izvedli. Prijatelj s teodolitom, sam pa z lato v koprivah, kar je potem bila še par krat moja usoda.

Punci sta risali in vse je bilo kakor je treba, razen.

Do sedaj ti je že jasno. Sicer v množici imam še kar težave, a v komorni zasedbi se mi pa večino odpre. Ja, kakšen čaj z rumom pomaga, pol sem pa še kar vesel predstavnik svoje sorte. Tako tudi odkorakam doživljajem nasproti.

Že v avtu ni spregovorila besede, a v avtu, v tistih časih, so še kateri drugi imeli težave, tako da ni bilo čudno.

Se zapodimo gor na hrib. Razpakiramo robo, začneva meriti, me pošilja v, u to je pa po Mrfiju, nikoli ni tako hudo, da ne bi bilo še hujše, če ne samo v koprive, še v robide, če pa še to ni dosti, pa še na previsno skalo, polno modrasov, pol pa pravi, a lahko še en meter dalje.

"Ne morem, če nočeš da v Savo padem."

A to ne una.

V koprive me je pošiljal, prijatelj, njegova mu je klicala kam in kako, una je bila pa cel dan tiho.

Pri večerji v hotelu.

"Mal je čudna, a je fajn.

Pa zna govort?

Malo."

Res zna.

Na razhodu je rekla hvala, a tako potiho in v tla gledajoč, da ne vem če se mi ni samo zdelo.

DANASA

 Če si česa nisem mislila, si pa nisem, da se bo tale še h komu stisnila. Opazovala me je, ko sem ji božal, vrat mi je položila na ramo, po vratu pa po prsih in trebuhu.

 

 Viš, duša pokvarjena. Ne, nič takega ni bilo.

 

 Pa po gobcu tudi. Čeprav tam sem bil kar previden. Kakor me je imela rada, je bila pa sila nepredvidljiva. Bil sem en redkih, ki mi je jedla iz roke. Dlan sem moral razpreti z vso silo, sicer je poleg sladkorne kocke, kaj hitro zagrabila tudi kožo. In to je, še najmanj kar lahko rečem bolelo. Pa bi lahko dodal še vse pridevnike, da o pomožnih glagolih ne govorim.

 

 Začelo se je pa čisto drugače.

 

 »Neža, oprosti, ampak, te gledam že pol leta, pa si mislim, tole je pa moralo sila boleti, ko so te šivali po vratu, če ti ni zoprno, prosim povej, kaj se ti je pripetilo?« 

 Neža sicer precej mirna in tiha miška, ki je naredila vse naloge zraven se ji je pa videlo, da nekih dalekosežnih nagnjenj nima, je delala 2. letnik z nami.

 Kar oči so se ji zasvetile. In prvo kar je bilo besed je bil cel rafal pomožnih glagolov. Sploh nisem vedel, da punce še bolj preklinjajo, kot ta najhujši kvantači med fanti.

 Strmel sem vanjo in z odprtimi usti in opazoval iskre v očeh, ko je začela praviti, zakaj je imela tako grdo brazgotino na vratu. In to točno na sredini, veliko, da je prekrilo celo prvo stran vratu pa še malo v podbradek. Sila šarlatansko delo za plastično kirurgijo. Se mi je zdelo, da bi sam bolje zašil, če bi znal šivati in ne bi prej vkup padel ob pogledu na tako rano. Sploh, da je preživela. Zato me je pa tako zanimalo.

 Ko se je spucala in je počasi nastavila tudi z zgodbo, čeprav pomožni glagoli so še vedno kraljevali, je povedala. Že precej let jaha na jahalnem klubu Ljubljana. In, da so dobili eno divjo kobilo, kateri nihče ni bil kos. Pa so njo določili, da jo umiri, ker konj je bil še uporaben, čeprav so ga s transporta sneli.

 

 To se je takrat dogajalo v Prestranku. So konjeniki pregledovali konje namenjene v klobase, v Italijo. V Prestranku je bila veterinarska kontrola, pred carino v Sežani. In tam so ponavadi stali par dni. Takrat so tisti, ki so se spoznali na konje, menda se že na daleč vidi za kaj je kateri sposoben, kar nisem nikoli dojel. Meni so bili lepi, pa veliki, pa po barvi so se tudi ločili pa eni so bili bolj eni pa manj živahni. Čez čas sem opazil, da imajo celo karakter in na koncu osebnost, a to je bilo proti koncu zgodbe, da bi pa kdaj stal na peronu in opazoval stotine konj in  med njimi videl, da je kateri še uporaben za šolo jahanja. Ej, so vsi poklapani in žalostni. Razen po barvi jih ne  bi ločil.

 Eni so pa znali, celo znani so bili po tem in včasih so bili najeti, da so zrihtali poceni konja, ker te konji so se vagali po kg. In je cena v kg-jih bistveno manjša od jahalnega konja.

 Torej en jo je določil in so jo sneli. Pol pa problemi. Ne samo, da je bila ogromna. Malček je spominjala na nemške delovne konje, ki so vlekli vozove s pivom. Pol večji od normalnih. Kopita ni imela poraščena z dolgo dlako kot Nemci, a trebuh je bil pol širši od največjega vamparja na klubu. Pa bi človek mislil, da je glede na velikost okorna kot se takim velikanom gre. A ja. Še preden si pomislil je brcnila. Skočila pol metra v zrak in se ukrivila kot mačka. Temu skoku se sicer reče mačji hrbet. To je takrat na rodeu, ko kaubojc poleti v zrak in se večinoma točka zaključi. To zna vsak konj, razlika je samo kako sunkovito in nepričakovano.

 Vsakega je skipala v pol minute. In so Nežo najbolj zvito jahačico, ki se nikogar ne boji, določili, da ji, da vetra. Pa menda niti v box ni prišla.

Box je ograjen prostor, ponavadi 4x4m v katerem so konji večinoma neprivezani a vse eno pod kontrolo. Po moje je Danasa začutila, s časom sem videl, da imajo izredno izostren čut za dogajanje okoli, da se ji bliža zadnja ura, in se ni pustila niti osedlati in zauzdati, ker potem bi ji verjetno Neža že dala vetra, tako jo je, pa, menda v istem trenutku, ko so odprli vrata, vsekala z zadnjo nogo, ful ruker, v goltanec, v adamovo jabolko, katero se je seveda odlomilo, v vratu ji je zevala ogromna raztrganina in seveda se z kobilo potem še dolgo ni nihče ukvarjal. Po mojem je bila na transportu, ker je prejšnji lastnik obupal, da iz tako živčne in hudobne kobile, ne bo nikoli nič dobrega.

 Nežo so seveda, v mlaki krvi poizkušali zaviti, da ji kri, ki je menda brizgala, kot iz špric bruna, nebi odtekla. Rešilca pa pod nož. Dotični kirurg jo je samo pokrpal, po moje z mislijo, da jo bo potem lepotni kirurg nekoč porihtal. Pa je pri tem ostalo. Skratka iz perspektive plastične kirurgije čisti zmazek iz stališča hitr sam de bo, pa po moje dosti učinkovito.

 

 »Pa si jo fentala?

 Koga?

 Ja kobilo vendar, saj te je skoraj na oni svet spravila.

 Neeeeeee. Zakaj pa? Kaj je pa kobila kriva. So jo že živcirali, sama sem bila pa tudi butasta, da sem ji za rit stopila, kamor še udomačenemu in prijaznemu ne smeš.

 In? Kako se je končalo.

 A iz mano?

 Ja tabo, pa kobilo tut?

 Nč, ko sem se vrnila na klub je bila že krotka. No, kakor ta sploh bo krotka. A so ji ubili vsako iskrico divjosti. Po mojem je še za orat preslaba, tako so jo zadenfal.«

 

 Ob Konjeniškem klubu Ljubljana, ki je sicer takrat gostoval pri teti Ivanki. Teta Ivanka je klela kot Neža. Pa brez vzroka. Vsak stavek je začela z ... ga začinila z .... in končala z ... Premori so pa sploh bili ...

 Pa ni bilo nič takega. Sem jo enkrat prav topogledno opazoval, meni je bila tanajboljši naturščik kar sem jih kdaj srečal. Ne Felini ne Kusturica ji nista bila kos.

 Mi rihtamo konje, al pa se rihtamo, da bomo rihtali konje, ene 10 mandelcev, skratka polno dvorišče, Ivanka pa na vratih svoje domačije, v firtahu, z ruto malo čez oči, potne srage po licih so izdajale, da je ravno nekaj težkega delala, roke prekrižane na že davno izpraznjenih prsih, opazuje mladino, ki veselo rezgeta ob opravilih okoli konj. Pa prileti golob, katerih je bilo sicer dosti in pristane na gnoju. Ivanaka pa:

 »Pička ti materna, kok dobr gulop, mater mu nabijem, tole bi pa bla super mineštra, kurac to sifilističn.«

 Otroci so bili navajeni na vse te izpovedi, katere je imela stalno vse polno. Meni je šlo pa tako na smeh, da sem kar na stranišče moral. Ta pa je vaški posebnež ali original.

 

 »Prid ti jo pokažem.«

 Kobilo na klubu.

 In prideva s Petrom eno popoldne na Ježico.  Čez cesto u Štošce pu rošče. Pa res no. Sam, da ne po rošče ampak na obisk Neži na klub, se pravi Danasi.

 Peter, to je treba povedati, je dolg kot ponedeljek. Tudi sam nisem bil pri ta malih, pa sem bil ob Petru res ta mal. Še sreča, da me je bilo nekaj čez ramena. Takrat še ne čez trebuh. Tako, da niti nisem tako odstopal. Pa bi ga vse eno moral gor gledati, če bi se z njim menil, a v tistih časih smo govorili tako, da si po svoje gledal, čeprav si nekomu nekaj razlagal. In ni bilo problema.

 Ti zakorakava na dvorišče, danega naslova, kar ni bilo težko najti, saj se je smeh razlegal po vasi in topot kopit je bilo slišati. Edino kar bi lahko zgrešila je, da bi zavila k sosednji kmetiji, kjer so imeli policaji. Tam so imeli večje in močnejše konje saj jih niso iz transportov snemali. Potem so jih pa trenirali tako, da so jim petarde ob ušesih prižigali in konj ni smel niti prestopiti. Trzniti že, odskočiti, kot vsak normalen konj pa ne, da bi na demonstracijah lahko bili koristni. Sicer kako pa bi izgledalo, da so demonstracije, al pa ne vem katera žurka, pulcaji bi pa za konji letali.

 Kar se je potem par krat zgodilo. A ne policajem ampak nam. Mi smo imeli psihološko zdrave konje. In tak, ti ob, ne poku pištole, ampak, če list pade na tla, naredi tako paniko, kot, da je konec sveta, če si pripravljen se več kot poskok ne zgodi. Tistim se potem reče star jahač. Tisti, ki pa telebnejo, so pa začetniki.

Kar se odskokov tiče, po mojem mnenju jih konji izvajajo, ne zato, ker bi se res česa ustrašili, kar sploh ni osamljen slučaj, ampak, konjem je pač všeč poskočiti in, če je vzrok bukov list v zraku, juhu, u luft, če je začetnik, juhu , sreča brez vrvice pa laufat. konji so narejeni za laufanje in topogledno sila otročji, če vidijo, da en laufa, pejmo punce, večinoma so kobile, ter ga prehitijo. Zato jih je tako enostavmo na dirko pripraviti.

 Tudi brez priprave bi laufali. Sicer ne v krogu ampak čez drm in strm in najraje po poljih in travnikih, če pa teh ni pa po cestah in tako včasih tudi gor na Ježico mimo Ruskega carja po Titovi. Seveda je promet stal, mi smo pa letali med avtomobili in upali, da se ne prevrne, ker podkovan konj na asfaltu je kot ti na drsalkah na Blejskem jezeru pozimi.

 

 »Živjo Neža. Sva prišla. Dej mal razkaš.

 Živjo, tole je Kazan, tale je Cika, to je Gumpi in tako čez štalo.«

Vmes tudi kakšen človeški osebek pod imenom.

 »Tuki pa pasta. Ne zraven stopit, to je pa Danasa.

 Jo lahko sam jest in trenerka odpneva.«

 Je stala tako kot vsi v stojiščih in prav zdolgočaseno seno prežvekovala. konji sicer ne prežvekujejo a to paše k opisu trenutka.

 »Sploh ne izgleda strašno. Sam mal bol debel konj.

 Bo šla v klobase. So jo sicer pulcaji čist zadenfal, a vsacga tečajnika vrže. Za taprav jahanje je pa pretežka.

 Aha.

 Ti, kaj praviš, a bi morda lahko probala?

 Za vaj pa ni kojnov. Mogoče pri pulcajih. Ampak uni ne dajo civilom.«

 Zares so bili tukajšnji konji opazno manjši, čeprav še vedno večji od ponijev. Še celo od Haflingerjev. A to sem opazil čez mesece, ko smo jih dobili. Naši so bili večji kot Lipicanske kobile, ki naj bi bile lokalna istrska pasma, katere potem naskakujejo arabski žrebci, da rata ta prava mešanca Lipicanerjev.

 Imamo samo dva vajinih številk, sta prišla pred pol leta iz Irske. So jih šli lastno avtovsko ponje, pa je žrebec na transportu doživel živčni zlom. In za več kot razplod ne bo. Kobila je pa v resnici edini konj, s katerim lahko konkuriramo drugim klubom in jo jahajo samo najboljši pa še tisto samo izbranci, če nisi naš odpade.

 »Ja, pa tale, ampak tale te fenta preden v stojišče stopiš.

 A se upaš probat?«

 Sem prav pohlevno gledal, ker sem se pa čeljustil, da sem Petra za družbo dobil, kako obvladam konje, ker sem iz kmetov. Pa smo samo krave imeli. Saj je isto. Sam bolj hitri so. Pa rogov nimajo.

 Jo je osedlala in smo šli dol do manježe. Manježa ograjen prostor, kjer se učijo in izvajajo liki. Liki za dresurno jahanje. Dresurno jahanje je ene vrste ples. Pol, ko si mojster. Prej je pa matranje za konja in jahača. A vsak mora skozi to. Potem, ko je mojster tega pa lahko naprej v skoke ali kas ali galop, kar bi bile 4 osnovne discipline jahanja. Obstojajo tudi country in military. Oboje je v več ali maj naravnem okolju. Military je pa že divje verzija counrtyja.

 

 Mi jo je držala in pristopim. Dansa pa u luft. Madona je ogromna. Mi je zakrila celo obzorje, če ti tole na rit prileti, prav veliko ne ostane.

 »Ne boj se. To vsakemu naredi, da jih prestraši.

 Ti kr guvor.«

Sem skup lezel. Čisto mali sem že bil.

 »Pejd no gor!«

 Pa pristopim k sedlu oziroma stremenu. Takoj, ko poizkušam dvigniti nogo v streme, Danasa odstopi. Ne bi verjel, če ne bi bil zraven a konji prav poskočno v stran hodijo.

 Jo cukne in lopne z bičem.

 Danasa mir.

Je zastrigla z ušesi. U, kok je streme visoko. Al pa ne bi pručke. Al pa, če bi jo prislonili ob ograjo pa, da tam zajaham.

 »Ne ga srat pa gor pejd.

 Lohk je teb, k si vsega hudga vajena, kva pa jest, k sm razvajen.

In sem uporabil vsa leta svojih akrobatskih izkušenj in prvi zajah mi ni bil v ponos. Kot v risankah, skoraj sem na drugi strani dol padel.

 Se zbalansiram.

 A spustim? Vprašana Neža.

 Spust.

 Pol pa ...

 Nč.

 Kje se, da v  prvo?

 Ji moraš z boki nakazat v korak in malo list dati.

 Kuga nej nardim?

 Tkole pomigaš, miga z boki naprej nazaj, in mišice na nogi ji položiš na trebuh, če ne zaleže pa še malo stisneš.

 Pa je bila Danasa vajena še kaj bolj silovitega in se ni prestavila. Seveda je veselo migala z ušesi in se ozirala okoli. Ti povem, da se je režala in delala norca iz mene. Mi je bilo že prvič dano videti, da ima karakter.

 Skratka, kar koli sem naredil po ukazih Neže učinka ni bilo nobenega. Se ni premaknila niti za centimeter, dokler ni Neža švignila z bičem. Pol pa sicer v kas in to sila hiter in po manježi v krogih. Dokler ne znaš kasati je to celo bolj zoprno kot galop. Kot ti bi en z velikim kladivom tolkel po riti. Me je zmučkalo totalno.

 Potem pa kot bi odsekal se ustavi in spodvije vrat, če bi bil normalen tečajnik bi ateriral, ker sem bil pa rojeni kaskader sem se pa ujel z zadnjimi atomi močmi, in to z listi, to je spodnji del noge, ker spredaj ni bilo nič. Ne konja, ne glave, ena sama praznina. Ne vem kako je to izvedla.

 Ker pa nisem padel, se jo celo v nadaljevanju pripravil v gibanje, kakor mi je Neža svetovala. In začuda je delovalo. Pomigaš z ritjo, nasloniš liste in gre. Še bolj pomigaš in še malo rukneš z listi pa je celo druga.

 Hej sej tole je pa fajn. Na ovinku, se sicer ni dalo nikamor razen v ograjo, kar pa nihče ni hotel. In mi je Neža razložila, da se nagneš v željeno smer in, če ni dovolj nežno nakažeš še z uzdo. Sem se zmotil, se nagnil na pravo a potegnil nasprotno uzdo, pa je vedela kam hočem, samo ne v ograjo. Skratka. To je bila kobila, ki je znala vse. Nekoč je bila jahalni konj, pa ne vem kaj se ji je zamerilo, da se ji je sfrtajčklal. Moja razlaga je, da je bil lastnik sadist in se je uprla, ker s časom se je pokazalo, kako so konji vodljivi. A otom potom.

 

 Danasa je malo šepala na zadnjo desno nogo. Je rekla Neža, da nikomur ne pusti očistiti kopita in se ji je verjetno vnelo, da pa je samo še vprašanje dni kdaj gre v klobase. In da je več kot presenečena, da me ni skipala, ker to naredi vsem. In da zgleda, da sem nadarjen. Sam sem pa dodal, al pa tako težek, da me ni mogla.

 Ostale jahačice, večinoma so bile punce, ne vem, če smo bili trije mulci, so vse imele okol 40 kil in jih Danasa sploh ne bi čutila.

 

 Vrnil sem se že naslednji dan in gledal kaj se godi po klubu, štali in doli na manježi in stadionu. Takrat je bil to samo kasaški krog, brez vseh tribun. Kasači so bili in so še vedno in bodo vekomaj ne država zase, ampak svet zase. Kasači se sploh ne pogovarjajo s ostalimi. Tako, da smo se tudi mi samo od daleč opazovali. Kadar so pač mimo pribrzeli. Namreč manježa in kasaški krog sta imela skupen vhod. In smo se vsaj od blizu videli.

 Pa so res svet zase, tako, da se nisem veliko okoli oziral. Sem pa zato pomno spremljal dogajanje v manježi, kar je bilo zame takrat en sila smešen pogled. Vedno sem mislil, da so konjske dirke, razen kasačev, galop, pa preskakovanje ovir in, da je tisto zviranje v Lipici, pač posledica dekadence Hapsburgov. Saj menda vse eno je, a nekaj na to temo smo se tam učili. Obrat na levo za 360 stopin. Obrat na eni nogi, osmico, slalom, saj ni bil slalom a je izgledalo podobno, in še enih 68 kombinacij. Vse je bilo ene vrste ples. Ta je menda standarden in se ga izpelje in ispili po celem svetu enako.

 

 Na klub sem hodil, iz Trnovega s piciklom, ob 5h zjutraj, podčrtal avtor, da sem ob 6h jahal, ob sedmih jo očedil in bil na faxu ob 9h. Zvečer pa vajo ponovi in to dve leti. Se mi je pa res ljubilo.

 

 Začelo se je pa ... Sem stal ob Neži in ji pomagal, tako, da sem ji podajal rekvizite, in zraven stalno spraševal, kaj je pa to, zakaj je pa to, med tem, ko je rihtala Danaso. Drugi tečajniki jo niso mogli, kar je sicer običaj, da po jahanju še konja poštrglaš.

 Poštrgljati.

To je pa veliko stvari. Prvo jo z suho slamo prebrišeš, ker je obvezno prešvicana. Potem jo z grobo železno krtačo, povečini blato in gnoj skrtačiš. Potem jo z gladko krtačo celo prečohaš. Tu večina konj neznansko uživa in ti rečem, da se zraven režijo, ker jih žgečka. Umiješ noge in kopita prej še očistiš kopita, ker je velikokrat kamen med kopitom in podkvijo, ki deluje podobno kot kamen v čevlju. Pa še nesnaga in gnoj se zna nabrati tam in je zato to izrednega pomena, ker drugače se ji vname, zagnoji in lahko celo zastrupi. Sicer prej pokličejo kovača in če to ne zaleže še veterinarja, a če je za v klobase, se pa s tako prakso malo zavlačuje, ker oba je treba  plačati.

 Zato je Danasa stala z zadnjo nogo vzdignjeno. Neža jo je z vsemi triki poizkušala pripraviti v čiščenje zadnjega kopita pa je vedno vsekala. Sicer se je znala prav postaviti, tako, da je bil sunek v prazno, a je kar hudo izgledalo, ko sem prvič videl.

 Ker sem pa stalno blebetal, se je pa menda, tako je potem trenerka razložila, kobila navadila na moj glas, ki jo je pomirjal, sem se opogumil in stopil v box. V resnici je bilo samo stojišče a je manj za pisat. Ter jo trepljal po gobcu in za ušesi in po vratu, med tem, ko jo je Neža rihtala.

 Ne vem, če ni bil že tretji dan, ko sva se zamenjala, in jo je Neža čohala, sam sem jo pa celo očistil. Seveda stalno gobezdal in božal, da je stalno vedela kje sem in kaj delam in glej ga zlomka umil sem ji zadnjo desno nogo. Po ne vem koliko mesecih prvič. Nisem se še lotil kopita, je le še trajalo a tudi to sem izvedel.

 Ko so na klubu videli, da se da kobilo umiriti, so me začeli hvaliti, kako da sem nadarjen. In tako so se potem tudi razvijali dogodki, da bi šla Danasa u klobase je bilo do nadaljnjega odloženo. Sam sem opravil tečaj dresurnega jahanja za začetnike in sem se vpisal v klub. Lahko sem prisostvoval treningom tekmovalcev, čeprav ni nihče pričakoval, kaj več.

 Trening tekmovalcev je vključeval tudi jahanje po gozdu. Sicer sila redko, a včasih smo opravili teren. To je pa menda najbolje kar si pri konjih lahko privoščiš. Je sicer en malo komplicirano, a za take nadarjene ni problema.

 Namreč, ko je konj zunaj, brez ograj, se končno počuti kot konj, ker tisto v manježi je le bedasto plesanje z ruzakom na hrbtu, kateri niti ne ve kaj bi rad.

 Ko smo pa zunaj, pa pejmo banda laufat. Tako, da je vedno en, ki vodi. Vodnik. Pa ne samo jahač. Konj, ki vodi, je tudi pri divjih konjih ta glaven. No, tam je še dodaten zaplet z alfa samcem in alfa mamco, pa, da ne grem preveč v detajle.

 Skratka, konji v naravi se drugače obnašajo. Kar je bilo prej v manieži samo matranje, z zadnjimi močmi si ga nateral, da se je premikal, se tu izkaže. Takoj, ko spustiš uzdo, pomeni galop. Torej ne spuščaj uzde za noben denar. Takoj, ko en začne kas, gredo vsi v kas. Takoj, ko en poskoči je vse splošno poskakovanje.

 Kar niti ni tolikšna kriza, ker vidiš vodečega, če je šel mimo bukve po levi, greš lepo po levi, in naj ti na misel ne pride, po desni, ker se kaj lahko zgodi, da se boš nalimal na bukvi.

 Tako, da je dosti enostavno. Samo prepustiš se toku. Ja, malo morgen. To je teoretični del in drži kot pribito, al kaj, ko je hakelc v drobnem tisku. In tko mi šprudlamo po hostici ob Savi, lepo v vrsti. Preskakujemo veje. Moja kobila tudi. Se je izkazalo, da prav vredu skače. Gremo lepo okoli bukve po levi. A kaj, ko po levi pomeni ene dva metra od bukve, al pa čisto ob veji, al pa tako, da se še malo podrsamo ob deblo.

 Mi je takoj bilo jasno, da je z vsemi žaubami namazana in sem jo pred vejo bremzal in jo usmerjal, mimo debla pa sploh ovinke delal. Ti nagaivka ti. Je nisem nič kaznoval, čeprav smo vedno z biči jahali.

 Pa ti zavijemo dol po ježi. Ježa je od Ješce. To je v resnici višinska razlika, par metrov in večinoma so to naplavine od Save, ki je v ne vem kateri ledeni dobi tudi tu gori harala. No ta dotična ježa je bila ena 5 m višine in tam vodilni dol odgalopira. Vsi pa za njim, tako tudi midva. A v trenutku, ko prideva v ravnino, izvede tisto isto finto iz prvega dne. Se zakoplje s prvimi nogami, glavo med noge in hrbet u luft. Normalni kaubojci pa u luft. A nisem normalen in ne kaubojc in sem se obdržal sicer zadnjimi atomi a ostal v sedlu.

 Menda me je tistega dne priznala za svojega. A do šlatanja je bilo še daleč.

 

 Tale del preberite v družbi starejših. Ni za nevajeno oko.

 Občasno, verjetno jo je kdo raspenil, s tečajniki je bil res križ, a to pogruntaš šele po končanem tečaju, je bila vsa pasja. Kot bi imela sršene v glavi. In ob takih dnevih, še mene ni več pustila v box, ker sem prevzel mesto Neže. Pa sem bil pač posiležn, poštrgljat jo je bilo treba vsak dan, hotela ali ne in mi je nagajala. Kot je samo ona znala, če ni drugo zaleglo se je pa naslonila name in me priščipnila na ograjo. Še dobro, da nisem konc naredil, ko se cela tona nate nasloni. No enkrat sem bil pa tudi sam nekaj našpičen in jo lopnem. Ona pa še bolj po meni. Se umaknem v jasli, to je tam kjer je krma, pa se spet vame zapodi. In sem bil vkleščen tam z vso težo kobilino na prsih in ...

        Takrat sem videl film Mela Brooksa, goli v sedlu, se mi zdi, da je bil naslov (Blazing Saddles). In tam Mel enga konja na gobec. Tako sem tudi sam Danaso s pestjo v njušku. Ej, k u risasnki. Une velike oči. Ja kva se je pa zdej zgodl. To ji pa ni nihče še nikoli naredil. Pa se umakne, pograbim bič in ji naložim enih 5 čez rit. Sedaj se je pa ona tja v jasli zvila.

 Pol pa ne odneham. Začnem postopek štrglanja od začetka, ko sem jo pa po vratu čohal je bila pa že najbolj krotko bitje na svetu. Vrat je ovila okoli mojega telesa in tako sva se šlatala potem še velikokrat. Konj namreč mora vedeti kdo je šefe. Šele, ko ve hierarhijo se umiri. In od takrat sva bila prijatelja in to dobra. In tako me je našla trenerka od začetka zgodbe.

 

 Minilo je kar nekaj časa in počasi sem se vzpenjal po lestvici uspešnosti, kakor se je sploh dalo s takim konjem. Pa vendar. Na skrivaj, kadar ni bilo trenerjev sem malo preskakoval ovire, kadar so tekmovalci nehali.

 Tako lepega dne skačeva 60cm, kar je bilo od Danase povsem nepričakovano in naju zasači trenerka, ker je pa opazovala kar nekaj časa je tudi videla, da ni vse samo napihovanje. Je bila sicer huda, in sem poslušal levitve a je vse eno končala, da mi šenka konja, če jo čez meter spravim.

 

 Potem je šlo pa vse samo še navzdol. Danaso sem pripeljal čez meter. Kar bi pomenilo, da bi celo na kakšno levo tekmo šel. Tudi spomnil sem jo, trenerko namreč, da imam sedaj konja, a je samo še nagajala, ker je pa to bil njen klub. No, ne osebno, a, če nje ne bi bilo, tudi kluba ne bi bilo, je bila duša in telo kluba, sem počasi postajal odveč. Še takemu tumplnu počasi postane jasno in sem razumel, ter začel zopet v hribe hoditi.

HRBET

So me zelo psenetili, avstrijska družina, so hodili več ali manj stalno tu nekje. Se mi je zdelo da je punčka imela ene 4 leta. Verjetno več, a je zares izgledala kot angelček. So jo vsi sicer pazili, ji podajali roke, ne nekaterih mestih se je kar treba prijeti, za turiste no problem, razen psiha, za takole kratke, pa kaj pa vem. Meni se je videlo da pretiravajo, oni so bili pa večino dneva, veselo razpoloženi. Samo peli niso, pa bi pasalo. Verjetno, a na njihovi strani tudi to, kaj pa veš, kako reagirajo domorodci.

Tam nekje na tretjem ovinku, v resnici ne vem katerem, a se bolje sliši, takoj ko zapustiš Gornje Ravni, tam sem jih ogovoril z gromkim dober dan. To me je ravno takrat enkrat začelo veseliti.

Namreč, vse več ljudi ni pozdravljalo ob srečanju. Kar je bilo včasih edino normalno, ali pa še celo poklepetat, u, taga pa tudi dosti, takole po malem izhlapeva. Verjetno s povečanjem obiska tujcev.

"To bo. Mart sm pamtn."

In ravno tem sem rad prav naglas voščil, ali pa še kaj pokomentiral. Saj veš. Uno, še danes vžge.

"A je še daleč?"

Potem se večina razgovori. Tujci sicer v manjšini, ker večinoma jim je nerodno, tako da samo grusgot (Grüss Gott).

So pa kateri, tako kot tile, ki so po prvem začudenju, ali celo šokecu, sicer rabili še dve ridi, a tam le povprašali, v polomljeni angleščini, kako to da hodim sam?

Smo potem po malem cel dan kramljali. Stavček ali dva, tako da smo se kar kaj zmenili. Sicer nič obveznega in zavezujočega, pa vendar. Da so iz Linca, da je tamala hotela na te hribe, ker so bili nekajkrat na, potem je del, katerega nisem razumel, a si mislim, vsaj Karavanke iz njihove strani, lahko pa celo dalj, a se je videlo na Kočno, Grintovc (Grintavec za tiste ki slovensko ne znate, v resnici je Grintuc, a ta je že fejst lokalna), Skuto, Rinke.

Odšli so še do Skute, sam pa na pode in tamala je še dolgo mahala, pač glede na število ovinkov, sam sem pa tudi prav počasi stopal, ker je bil, kaj čem rečt, en topel dan. Ne samo vroč. Tudi, a to še najmanj. Gor na grebenu ni vročine, pa tudi stalno po malem vleče, a okoli srca, je bilo pa prav prijetno toplo, pa je bilo samo bežno srečevanje.

A zakaj srečevanje?

To je mal igre z besedami. Prvič, ko skačeš tam po robu Dolgega hrbta, je polno spustov in vzponov. Od enega do drugega samo par metrov, tako da smo si bili precej blizu in smo se pač normalno pogovarjali, eni v spustu, drug pa med vzponom.

Kr neki.

In je bilo veliko sreče.

»DANES IMAMO ŽUR PRI TEBI«

Sem rekel Alenki, po tem, ko nam je odprla in smo vkorakali. Znani in neznani. S kitarami in drugimi inštrumenti ali brez. Nekateri pokuševali domačicu, spet drugi le bežen živjo. Pa se ni kaj dosti razburjala. Stanovala je namreč v predmestju. Pa še to ne v centru ampak v predmestju predmestja. Po naše vukojebina, a trola je še vozila. Zato je bila pa tudi v dosegu in topogledno potunkana.

Smo se kar radi imeli. Pa tudi še kar skupaj držali. Kakor se je pač v danih cajtih dalo. Prav organiziranega sindikalizma se ni dalo iti, če se nisi podredil ZSMS-ju in SZDL-ju. Pa vendar je bilo ene vrste nepisano pravilo, da skupaj držimo, vse dotlej, ko rata zadeva destruktivna, nakar je pa vsak sam z nemirnimi silami socializma.

Pa bi tule navrgel, bolj sile posameznikov, ki so za krinko sistema, ostale, da ne rečem kaj.

Kakor koli že, nam se je uspelo, več ali manj izogibati direktnemu vplivu zunanjih političnih klik. Kot študenti smo imeli določeno avtonomijo in smo jo še kar uspešno unovčevali. Eni bolj eni manj. Tu seveda sploh ne štejem režimskih. Ti kakor, da niso obstajali, čeprav so se redno izpostavljali in kadar je bilo kaj režimskega aktivno sodelovali. A v takih trenutkih smo mi bili že bog ve kje in imeli povsem svoj žur. O dogajanjih smo bili občasno obveščeni od onih, ki se niso znali opdeliti. Ali slediti sistemskim neumnostim, ali pa se nam priključiti in biti totalen ignorant družbenih naprezanj k bolj popolnem socializmu in napredku bratstva in enotnosti.

Po moje kaj veliko drugih možnosti niti ni bilo. Nekateri so se sicer zakačili s sistemom, se pravi s trenutnimi protagonisti, ki so se veselo v imenu socializma za svojo rit brigali, in potem večinoma slabo končali. Nekateri so bili pa vzgojeni zagrenjeno in jim tudi ni bilo pomoči.

Samo težko razložim mojim Skandinavskim kolegom, da smo sicer bili vključeni v ZSMS, kar je za njih isto kot Hitler jugend, a smo istočasno špilali rolingov I cant get no satisfaction. Pa jih ne prepričam. Za njih smo eni bogi hudiči, ko smo v komunizmu gor zrasli. Zopet ne tako črno belo, da bi lahko izkoriščal, v smislu: Živjo, a mi daš kovača, k sm lih iz gulaga prišel. A kaj dosti bolj splošno pa tudi ne.

Torej žurali smo veliko, a smo tudi še kar delali. Za šolo seveda, ne za denarce. Večinoma so tisti, ki so že takrat delali po birojih, bili od nas izločeni, ker so imeli povsem drugačen pogled na svet. Mi smo reševali kar se je še rešiti dalo, oni so ga pa betonirali. Tudi na zabave so hodili s kolegi, ki so že delali in nasploh so se že takrat borili za posel, ko ga je še bilo na ostajanje. A takrat je bilo to vprašanje prestiža ne preživetja. Eni na primer niso delali industrijskih objektov, ker je menda to ponižujoče. Eni so delali samo opremo, ker za to moraš biti posebej nadarjen. In sploh so se že v tistih začetnih časih gradili zidovi in kompleksi med usmeritvami.

Mi, mi pa nismo dali nič na specializacijo. Arhitektura je vse. In zatorej te tudi zanima vse. Sigurno se pa ne daš omejevati z nenapisanimi pravili med klani. Še z napisanimi normami in zakoni ne. Takrat smo rekli, da so pravila za to, da se kršijo. In si izmišljali čim bolj proti sistemski projekt. Nismo bili kaj posebnega, to se je kuhalo na vseh ali pa vsaj na večino področjih in vidiš kam je to pripeljalo.

V drugem letniku je bilo kar nekaj žurov, a smo tudi vse bolj v šoli ostajali. Sam sem prihajal že v prvem ob 9h in fax zapustil okoli 9h zvečer. Pač glede kako daleč je bil žur. Vmes so se dogajali tudi sprehodi, a je bilo več ali manj povezano z arhitekturo. Včasih sem katero peljal na stopnice v trnovski pristan pokazat kako faj je to Plečko znal. V tistih časih smo bili tam večinoma samo Trnovčani in Krakovčani. Sploh ni bilo tako popularno. Tudi vrbe so spuščale svoje kite vse do vode ali pa celo v njo in si lahko precej nazorno razložil vse o Plečniku in arhitekturi.

Takrat, ko sem se vpisal, je bila edino vodilo razvoju arhitekture na slovenskem Mihelič, Arnautovič, Sever ... in še nekaj režimskih. O Pločkotu je bilo prepovedano razkladati. Pa so me vse eno sprejeli, navkljub zadnjemu vprašanju, kateri domači arhitekt je pa vam všeč. Kot iz puške: Plečnik. Sem se šele po sprejemnem zavedal, da bi bil lahko drugačen rezultat.

Glavni ideološki kolovodja Slovenske moderne je bil, kako paradoksalno, direktor arhitekturnega muzeja, takrat še v Plečnikovi hiši v Trnovem, kjer sem prebil ogromno ur brskajoč po arhivu. Me niso niti veliko ovirali. Sem bil nekako domač, ker vse razstave so bile o moderni, za Plečkota smo se zanimali pa samo čudaki.

Pa se je na srečo pojavil še en svetovni čudak in naredil razstavo Plečkota v Pompiduju. Je ratal svetovni hit, in naši raztavljalci modernistov so potihnili in se poskrili v luknje. Ne, da je bilo potem vse drugače. Ne, samo ni bilo samo o moderni. No, čez čas so pogoreli na celi črti in vidiš kam je to pripeljalo.

Je en rekel, da še žemlje delajo v obliki Plečnikove riti, takrat je bilo pa tudi meni dost in sem začel malo okoli gledati. A to je bilo precej bolj pol, kar sedaj še ni.

Torej, energije smo imeli ogromno. Prekrokane noči, čez dan pa precej resen študij. Ja, saj smo se tudi zezali.

Je enkrat tako B. momljal v brado ob 7h zjutraj. Podčrtal avtor. B. je imel predavanja vedno ob 7h, da je potem lahko bil podžupan. V tistih letih je M. haral po mestu. Sta menda imela črno na belem, da nista v sorodu.

Boš, ja.

No, pa to je že druga zgodba, katere se bom upam ognil, ker sem se kanil povzeti samo tiste brez jamranja. Vsaj, če ni odločilno za razvoj dogodkov. Torej ob 7h zjutraj, veš, da smo vsi več ali manj še spali. B. je imel pa isti način govora, kot teta na peronu, ki je brez poudarkov in intonacij zdrdrala informacijo. Pa saj menda se spomniš. Nekaj na to temo:

PotniškivlakizJesenicprihajanaprviperon.

Eto isto je B. govoril sicer sila zanimivo materijo, a monotonija povedanega in govoril je bolj zase kot še za koga in ga ni, da ne bi vsi spali. Še tisti, ki so prišli spočiti. Kamoli mi, ki smo bili kot povožen burek okol obrnjen. Sam sem se z vsemi močmi trudil izluščiti, kaj nam ima povedati, ker razen, da ni znal predavati in, da je bil sila pristranski in sistemski, je bil na svojem področju strokovnjak in to en redkih takrat na faxu in me je urbanizem še posebej zanimal, ker se vse o arhitekturi odloči v urbanizmu. Torej, če se hočeš boriti proti nasprotniku, ga moraš čim bolj poznati.

In se trudim, sedim v prvi klopi na strani, si zapisujem, dvigujem obrvi strižem z ušesi pa mi vse bolj zmanjkuje koncentracije. Je ravno govoril o razvoju velikih sistemov in njegovem koncu, ko se samouničijo in, da so že zdavnaj teoretiki napovedali tretjo svetovno vojno, ki ne bo imela zmagovalca, ker bo to planet žuželk, ki bodo edine pživele.

Sale je sedel nasproti mene. Vmes pa še tri klopi po dolgem, torej 9 spečih. Sale je bil zbujen in je ob napovedi apokalipse pokazal, da bomo imeli rilce kot žuželke, torej od glave do tal, kar sem v istem trenutku razumel, kar je bilo, prav interesantno, glede na zaspano sceno in me je vrglo v neustavljiv smeh. Sicer kao potiho. Saj veš, ko se zadržuješ, da se ne bi zasmejal, pa ti pri useših uide in eksplodiraš še bolj naglas, kot bi sicer, če bi se normalno zasmejal. In to me je držalo kar nekaj minut. Sploh nisem mogel nehati. Sale, edini budni se je delal kot, da me ne pozna in me še nikoli ni videl, B. je begal s pogledom okoli, da bi dobil vsaj en namig kaj se je zgodilo, sam sem se vse bolj na glas krohotal, še malo pa bom po tleh padel. Ostali so se začeli zbujati in pogledovati, kateri vic je pa bil, in se začeli tudi sami režati. Saj veš, ko se režiš, ker se vsi režijo, zraven pa nisi razumel vica, pa ti je nerodno vprašati, ti kva je pa tle hecga?

Tistega zgodovisnskega dne sem videl B.ta prvič in zadnjič smejati se, ker čez čas smo se prav vsi smejali. Pa sva samo dva vedela zakaj. In zaključili uro v prav veselem rezgetanju in opravljanju, češ urbanizem pa ni tako duhamoren, kot smo dosedaj mislili.

Evo, tko je blo, ko smo, kot se šika za tisti čas žurirali. Žuri so počasi postajalo vse bolj specializirani. Počasi se je skristalizirala gruča težakov. Pred leti bi jo imenoval piflarce iz prve vrste. Si zamišljam, da so nas podobno dojemali. Nekaj nas je bilo, ki smo hoteli od te šole čim več izvleči. Pa ne na način, da bi profatu u rit lezel, kar je najbolj običajno in pričakovano in edino možno, ampak tako, da bi profatu pokazali, da je poleg njegove materije, še kaj drugega na svetu in to celo relevantnega, in, da sobiva in celo vpliva celo na potek njegove materije. Skratka heretiki, bi se reklo. Ne, pravi krščan pa že ne čita biblije, ampak sledi temu kar mu gaspud povejo.

Ja, pa ja. Kle se used pa boš Benetke vidu. Smo rekli na vasi in figo pokazali.

U, so bli eni hudi. Kaj tacega. Pa to je greh. Kar sapo mi jemlje, guspa, vm puvem.

To se je pri meni iskristaliziralo pri diplomi. Sem jo začel že za časa 4. letnika. Sem šel k Bogu na filo fax in mu naročil naj mi, da dva ali tri pomočnike, za interdisciplinarni projekt, revitalizacije naselja Planina in Planinskega polja.

Je kar malo škrtal z zobmi, kako si en študent in to brez vseh dopisov med dekani in polit komisarji, upa priti na njegovo predavanje, tja sem hodil celo leto. Fakultativno, brez vseh listin. Se nisem vpisal zaradi pildka, ampak sem hodil, ker je etnologija sila pomembna za rojevanje novih pristopov za razvoj naselja.

Po mojem je mislil, da sem vsaj vpisan, ko sem ga tako vehementno napadel z svojo nalogo, ki takrat sploh še ni bila nikomur predstavljena. Kamoli mentorju. A otom potom.

Bogi mi je dal dve frklji, za katere se je potem ugotovilo, da sta sila pridni miški, a, da ne znata ene besede same napisat. Mora profa avtorizirat vsak zlog. Tako, da sem jima na koncu narekoval kaj naj napišeta. Pa, da se Bogi ne bo strinjal. Piš pa tih bot. Sej je moja naloga ne njegova, če bo dal pa žegen mi je pa vse bolj jasno, da ni niti pomembno, ker, če je tole etnologija, pol sem jest papež. Mogoče je največji strokovnjak za to področje v modernem času, a njegovi zanamci so nesposobni uporabiti svojo glavo in zatorej čist mim vse skupaj.

Del z etnologijo sem vse eno na koncu vključil v diplomo, čeprav kot samostojno nalogo, pa je bilo mišljeno, da bo del. In to del brez katerega ne gre. Pa se je precej drugače obrnilo.

Ko sem končal letnik, malo pred tem, sem že razložil mentorjem, kako in kaj.

F. je bil zelo za. U, to je pa fajn. Interdisciplinarni študij, u to je pa u tujini zelo pozitivno. B. je zmajal z glavo. Ne, da ne bi bil zraven, tudi on je menil, da interdisciplinarnost je ena fajn zadeva. A, da bi prenova in urbanizem skupaj delala, to pa po njegovem ne. Pa je pristal, da bo somentor. Bogu je šele takrat postalo jasno kaj se dogaja. Čisto malo je manjkalo, da me ni ven vrgel. Po moje samo zato, ker sta bile una dva zraven. Visoki avtoriteti vsak na svojem področju, ko je bilo pa treba konkretno napisati bobu bob, se je pa uprl. Kajti operiral sem z: Un profa je pa to tako rekel. Pa sem mel. Prvo je Bog umaknil podporo. Češ, da lahko uporabim domačo nalogo, katero sta napisali njegovi asistentki, ko bi vedel. A, da kot mentor ne more sodelovati.

Pol se je še B.tu odpililo, češ kaj se zajebavam. Ga prav nič ne briga kaj ja F. rekel. On prau tko pa konc.

Pol mi pa še F. ni pustil napisati vsega kar je v diplomi stalo. In sem si privoščil eksces s praznimi poglavji. Tisto kar nisem smel objaviti je bilo belo. In je bilo kar nekaj belega. Lej, če nisem smel resnice povedati. Resnice katero so vsi poznali in nihče ni o njej govoril.

Z Alenko sva se rada videla. Pa ni nikoli prišlo do ničesar, razen za trenutek daljši stisk za novo letno čestitko ali za rojstni dan, kot z drugimi. Znala je biti precej sproščena, kar se za druge kolegice ni dalo reči, če se je pokazala prilika sem jo povabil na sprehod ob Ljubljanici, ali pa, če je bil čas, predavanja so znala biti dopoldne in popoldne, vmes pa 2,3 ali celo 4 ure časa, pa še lokacije so znale biti po celi Ljubljani, potem je bilo zelo popularno iti preko Rožnika na kauco na Cankarjev vrh in potem nazaj pod Rožnikom, mimo Čada in skozi Tivoli nazaj na fax. Z Alenko sva to kaj krat izvedla, ostale je bilo pa povečini strah. Pa od kavce še nobena ni zanosila. To je samo v ameriških filmih.

Živjo jest sm John.

Jest sm pa Rita.

Pol je še telefon, po moje samo, da kamero prestavijo, pol sta pa že u postli.

Kadar sem se sam s katero trudil, so bili meseci vmes in situacij, da ne naštevam, pa še pol se je večina ohladila, al so bile počitnice vmes in je prišla z morja že z drugim, al jo mama ni pustila u kino, al pa kr neki. V mojem primeru je to sila kompliciran in dolgotrajen proces, ki se sicer lahko začne s kauco. Celo s Cankarjevim vrhom. A kakor povedano pri Alenki, to ničesar ne prejudicira. Ona je bila u unga že iz peskovnika in sta to tudi porihtala. Ne glede na vse kauce in vrhove.

KKL

O Neži sem že napisal kar ji gre. Zaradi nje me je pot zanesla na Konjeniški klub Ljubljana, na Ješco, čez cesto, u Štošče, po rošce. Sam da niso bile rošce je bila pa Danasa, kar je pa tudi že opisano.

Ivanka je klela kot do sedaj že nikoli noben, pa sem srečal že marsikaj. Vendar nisem hotel o tem. To je samo za intermeco, da lahko nastavim, da nisem šel na KKL zaradi punc, kakor že tolikokrat, tolikokam.

Jih je pa bilo. Na ostajanje. Saj sem napisal, čim bolj jih ignoriram, tem več jih je in obratno.

Ja, na jahalnem klubu, je 80% punc, če ne še več, a se s tem sploh nisem obremenjeval.

Zdej to je tko.

Seveda nisem mimo hodil pa nič videl. U, če kaj je pa kera v jahalnih hlačah seksi. U, tega pa tudi kolikor hočeš.

In so bile, ene pa zares superce, a kot rečeno takrat sem drugače na svet gledal. Ja, je bila Romana, sila luštna, malček divja, usrana od peta do glave, smrdela ne samo kot kobila, ampak kobila v gnoj namočena, če ji pa kaj ni bilo pomembno, pa kako je zrihtana. Glede na to, da je na jahalnem klubu polno opravil okoli gnoja, si lahko misliš. Pa je vse eno bila ena bolj zanimivih. Če bi ji bilo kaj za, bi se komot lahko zmenila, pa so jo zanimali samo konji, ajd še mačke in golobi in miši in gliste, skratka vse razen ljudje.

Katja. Ta je bila hecka. Tudi sila privlačna, a kompletno nebrzdana.

A kaj je to?

To ti je konj preden uzdo dobi. To bi zelo poenostavljeno bilo od divjega do domačega. Sicer divji ni, ker je bil skoten v civilizaciji. A dokler ga na zauzdajo in naučijo manir, pri konjih pač ni bontona, je pa zato brzda, skratka vodljiv.

Nič od tega ni bila. Celo malo na divjo kobilo. Kakor si pdstavljam kakšne mustange v Nevadi.

Sem jo tudi sila rad videl, a tudi njo samo od daleč opazoval, sicer zaradi drugih vzgibov, pa vendar na odstojanju.

U, je kar kaj bilo videti.

Zdej, to je tko.

Tako kot veslači, so tudi jahači en poseben tip ljudi. Ali si zraven al te pa ni, ni vmes. Meni je uspelo skoraj postati jahač, če bi se zvezde pravilno postavile, bi lahko bil, pa še pravega konja bi moral dobiti, kar je bilo pa podobno nemogoče kot nov planet odkriti. Bil sem samo nadarjen pa nič več. Še do dobrega mi ni uspelo priti. Kamoli, potem na tekme, to je pa itak katastrofa zase.

Ne samo, da so mal posebni, večinoma se še delajo posebne. Ma ne lih posebne. To ima takoj negativni predznak. Ne. A enostavne sigurno ne, ali celo dolgočasne. No, tudi ta ni prava, ker je kar kateri trmoglavil z svojim pogledom, tako da je nato izpadel dolgočasen.

Skratka, velika večina ima svoj pogled na svet, svojo foro, svojo zgodbo, kompeksov na ostajanje kakor tudi ....

Zdej.

En je res s kavbojskih klobukom prihajal, a iz tega smo se večinoma norčevali. Drugi pa. Ne na ven niti ne. Če ga pa kaj o načelih pobaraš, je pa mal kot bi se z skalo pogovarjal. Ej ga ni stališča da bi predrugačil. Ma, saj nekaj je na tem. Dokler konj ne pogrunta da si šefe, s tabo del kot z igračo. Tako da potem tako trda stališča niti niso tako nerazumljiva. Ok, dokler se o konjih menimo, menda celo nekaj je na tem. Če pa potem kdo omeni politiko, umetnost ali kaj hujšega muziko in šport, pol pa takoj rokave zavihat, če misliš kaj po svoje.

Pol različno.

Katja te z vilami u rit špikne, Romana ti šaflo gnoja na glavo strese in tko.

Raj pazi.

Poj je le treba priznati, da konje jahajo malček enostavni ljudje.

A zakaj enostavni?

Če bi se spraševal ali je humano jahati konje, te takoj skipa. Če se pa sprašuješ kako se da v prvo, je pa vprašanje kdo bo koga in konji so taki.

Potem ko se ve, ker (kateri) je alfa in beta in gama, sicer ne vem če imajo tako izdelana stališča, z alfo se pa menda večinoma razloži, edino kar je treba posebej razlagati je alfa mamca, ta je seveda posebna, punce so vedno nekaj posebnega.

Sam sem takrat vozil Diano. Katero mi je potem brat speljal in v Amsterdamu pustil, ker je pokleknila pod pezo let. A nekaj časa, smo se prav veselo guncali, ti avtočki so imeli poleg absolutnega luftanja tudi prav veselo vzmetenje.

Pa nisem hotel o tem, temveč. V tistih časih smo že kar zahajali čez mejo po nakupih. Sem si v Gorici kupil kasetar in zvočnike. Brez radia.

Če mi gre pa kaj na jetra, še danes, ne samo takrat, je pa poslušat enga ki kar nekaj govori, čeprav nima kaj povedati. Samo zato ker je plačan. Zato brez.

S tem vozilcem se je marsikaj godilo. Sem že pisal da sem kvačkal po novo zapadlem snegu. Sem že pisal, da so nekatere kar vriskale, ko jim je mrzlota pod kiklo pihala. Sem že pisal, u marsikaj in marsikoga sem vozil mnogokje. Na ovinkih iz Gornjih Danj proti Idriji, skratka čim bolj vijugasta cesta, če je bila pa še nočka, ko se ti zazdi da celi hitro voziš, so tako pasali Eagles, ali pa Steve Miller Band - Fly Like An Eagle .

U,

sem,

sva ,

smo

uživali.

A nevarno?

Manda tudi, a se ni nihče tega spomnil.

Ok. nima veze.

Ima pa, da niso bili samo Eagles. Takrat sem našel tudi Django Reinhardt in Staphan Grapheli. In Graphelija sem imel v kasetarju ko sem jo peljal iz kluba proti Šentjakobu.

Že na klubu me je rada videla, a ni izgledalo kaj posebnega, ker je ostale tudi. Nekaj je pa le bilo tudi pobov. Ena sila komunikativna. Komot bi šel mimo, ma ne na žuru, to je bila, če ne center, pa koj za, tako pa, saj veš, meni so vse bolj ležale tihe, umirjene, predvidljive ne, a tudi ne nepdvidljive.

A tam v avtu, je priredila cel traktat, da sicer prav sumljivo izgledam, takole z dolgo grivo, pa takrat nisem bil več bitles, samo včasih, sem malček zavlačeval s frizerjem, a da je vse pričakovala, razen take muzike.

"Saj lahko zamenjam."

Ne. Samo to ne. Pa to je super, to da je še kdo na svetu, ki ne posluša samo narodnjakov.

Sem samo kimal, rekel pa nič, kaj pa veš kam tole vodi.

In je vodilo, u kam vse ne.

Sva potem tam v avtu sedela menda celo uro in se pomenkovala. Dotikala še ne, ker se menda ne spodobi al kaj. Nima veze, ni prav dolgo trajalo ne glede na dobro vzgojo.

Ko si takole na frišno z nekom, potem je obdobje ko nič ne vidiš, nič ne slišiš, nič ne misliš, drugega, razen v zvezi z.

To vsak pozna. To je tisto srečno obdobje, za katerega nekateri rečejo, da si samo takrat zaljubljen. Sedaj na stara leta sem pogruntal, da je to sicer najbolj atraktivno obdobje, a po moje niti nima veliko z ljubeznijo. Takrat je strast. Šele na to, ko lahko zadihaš, ko lahko živiš normalno življenje tudi z ostalim svetom, in si želiš srečanje z drago osebo, potem pa začneš graditi ljubezen. Graditi pravim, ker tu se mnogim zalomi.

Namreč vsako dnevni problemi imajo težo. Včasih celo izpijejo vso energijo in je potem srečanje s drago osebo ene vrste počitek.

"A zdej boš pa kot klada ležal?"

Če je pa tko fajn se stisniti in ga ni šefa ki bi težil in ni treba 3x brati isto stran uradnega lista, da bi končno kaj razumel, in je sto stvari, zaradi katerih si želiš se uleči z drago v topel objem.

Zdej, če ne pusti ležati kot klada in jo razumeš, potem niti ni problem. Če si pa cel dan čakal na spokojni trenutek, potem je pa treba kaj vse ne, pa kmalu postane.

Tako dajmo času čas.

Sva preživela čarobno leto, pa še mal, potem se je pa začelo.

Sam mislim da bi bilo veliko drugače, če bi deca bila samostojna in bi za svojimi odločitvami stala in celo nosila posledice. Tako je pa kmalu tisto.

"Če ne pa kufre in k mami."

Mama ščuva kjer se le da, še ata, sicer prav v redu pob, se ne upa glasu dati, tako da.

Lej, prej ko slej pride do krize.

Ko je pa kriza je pa koj kera, ki bi te rada tolažila.