POLDKA

Za Planiško katastrofo z mojim snemanjem sem že povedal, nisem pa povedal, da je okoli tistega bilo sila veliko logističnih zapletov.

To gre pa tako.

Če češ na tekmi okoli flanketdrati, kakor sva kanila midva, moraš, ne morš verjet, koliko protokolov skozi dati.

"I ka pa je tu?"

(in kaj je to?)

Ok. Kot akreditiran novinar, kao, ni treba vstopnine plačat, dobiš pa eno priponko z vsemi podatki, ki takim pritičejo. Pol, če češ iz cone gledalcev v cono VIP je treba novo priponko. Če češ še med novinarje je tretja in tako po vrsti, se že malo ponavljam, pa bom skrajšal. Ene vrste kalvarija, razen, da je bil Rudi tega vajen. Vse je poznal, in v resnici ni bil problem, razen pejd ke, pa reč temu pa temu, da zrihta to pa to. To je bilo namenjeno meni. Pol un sploh ni bil tam, ampak je namesto njega ena drugje, skratka letanje furt na furt, ker una pač nič ne ve o tem.

Zdej. To je tko.

Služb stotine, ki skrbijo za 1000 stvari. Še dobro da deluje. Ker je to že dolga leta utečen stroj, gre. Sicer z veliko letanja, da ne omenjam stalnega pošiljanja, u svako jake, še največ u maminu in tko.

Po je še en tko.

Večina, ko zrihtaš, ti ne dajo tam ampak je treba po to v tiskovno, al kakšno je že bilo središče. Tam četa mišk, skrbi da končno prideš do željene priponke.

Po je pa na splošno tko.

Zgodovinsko dokazano je, da je najbolj pomemben kontakt v vsaki inštituciji z vratarjem in kopirničarjem. Če z njimi zapneš, ne prideš niti do nadstropja, pa če se na zobe mečeš.

Tu sicer ni bilo ne enega ne drugega, kamoli nadstropja, ker se je godilo v šolski telovadnici, je bila pa ena, ej ne morš verjet, ne najlepša možna, naj bajeslovnejša. Če se mi nebi tako mudilo, bi samo stal in jo gledal in izpuščal svoj famozni @@@@@@.

Tako sem pa takoj nastavil na pozitivni strani in je užgalo. A zakaj? Ej pojma nimam. Videval sem jo vsak dan ene 6x po tamalem. Pač glede na pošiljanja kam vse ne. Počasi je že skužila kje me čevelj žuli in me je čakalo. Tudi če je bil cel avtobus Japoncev, če še ne veš, ko ti vstopijo se čas ustavi, ker jih zanima glih vse, zraven so pa tako vljudni, da ne more direkt vprašati, kolk pa to košta, ampak začne z jutranjo zarjo in žerjavi na nebu, skratka en haiku za ogrevanje.

Tako da, ko sem prvič naletel na podn, se je prerinila med tisto množico z mapo s gradivom katerega sem kanil odnesti.

Samo objela me ni, pa bi pasalo, ti rečem.

Poldka je bila študentka prvega ekonomije, sicer iz Žreč, trenutno pa preko študenta hostesa. Vranje črna griva je plapolala v vsej svoji gloriji. Tudi gibi so bili temu primerni.

Čemu?

Ja gloriji luba duša. Eto isto, kot v filmih, ko morajo posnetek počasi predvajati, da dobiš občutek brezčasnosti. Ona je to na normalnih obratih, a je delovalo skor tko.

Ne vem če ni že prvi obisk izpadel, da ji nisem najbolj zoprn na svetu. Lahko sem sicer nekritično neprišteven in sem od tistih 6-tih mišk samo eno zacahnal, čeprav so bile vse super fino fajn, ker za take prireditve sicer izbirajo pripravne in brihtne, vse une nemogoče probleme, stalno reševati, res ne gre, če je katera samo lepa, po pa ne ve, kako se kseroks prižge. No, tu so morale biti poleg vsega gornjega še lepe. In so ble, a ta je bila izven kategornica. Bi komot šla za mis univers, pa sem potem slišal, da jo glih vse drugo zanima, kot to.

S Poldko nisem imel nič omembe vrednega. Razen obilico pozitivne energije. V Planici sem bil tri dni in dve noči. Drug večer smo se srečali v takrat tako popularnem hotelu Prisank, v baru. No, ni bilo nič na bar, razen imena. Po mojem bi se mu moralo reči bife, a je ime ostalo še iz časa ko mu ga je arhitekt namenil. Namreč v baru pač ni množice, zgužvane množice, privajoče množice v pancarjih, skibuckah, z odpetimi bundami da se je videlo, včasih pa res kaj zanimivega, večinoma pa pač spodnje smučarsko perilo.

Ok.

Za planiško tekmo je bilo tega manj.

"A ludi?"

Ma ne, teh mogoče celo malček več, v kolikor niso zunaj stali, ker noter ni bilo mogoče, pancarjev je bilo pa res samo za vzorec. Videlo se je pa marsikaj. Ko se novinarji razživijo, podprti z vsemi tehničnimi ekipami in organizatorji, je še dobro da je bufet, sori, bar še stal.

Ok, nima veze.

Ima pa veze, da sem se rinil tam, pa niti ne vem točno zakaj, menda ker so se vsi, al kaj, poznal sem jih sila malo, na videz sicer precej, saj sem jih mnogo srečeval v različnih situacijah, kakor je pa bilo že nakazano.

In se tko rinem, množica valovi, nekateri sila glasni, plesat se ni dalo in jo vidim pri šanku, poizkuša naročiti, pa jo lih z vseh koncev vsi prehitijo. V taki situaciji pač ne moreš biti vljuden, no lahko si, a do oranžade pač ne prideš.

U, sem kopal, pa porival, pa sploh bil kot kakšen razjarjen buldožer, se mi uspe priniti do nje, vmes poslušajoč kaj vse ne, še največ u 3 p m pa teke, a to sem že vejen in zadnje dni nič nenavadnega.

Pri bifetu odrinem enga je komaj stal, po mojem niti ni vedel da sem ga, čeprav je tišal denar čez pult in tulil, še tri pire. Se uprem z obema rokama, tako da naredim v tisti množici pol metra prostora in me je gledala direk v oči in to iz enih 5 cm. Ajd 10. več kot 15 pa ziher ne. Ti povem da se je čas utavil. Kar stala sva in se gledala, roke so me že fino bolele, ker vse okoli mene so rinili na šank, ne pa da se tam enedva nekaj gledata. Zatorej dahnem:

"Ka boš?

Oranžado prosim.

ORANŽADO IN KOKTO PROSM!"

Se derem mino njenega ušesa, tako da sem je celo malček na šak pritisnil, u je dišala, moj tip, a se odrinem in zopet držim razstojanje.

Celo dobiva od taprve. Jo držim za roko, ko se rinem proti oknom, stran od šanka, kjer je sicer tudi polno zasedeno, a te vsaj ne porivajo stalno, če si si priboril prostor za obe stopali.

Navkljub vsesplošnemu šundru se zmeniva osnovna izmenjava podatkov, za katere pa že veš. Ravno nastavim, svoj standardni repertuar, saj veš hribi, veslanje in potem, pa nisem prišel niti do prvega zloga, prvega poglavja, prvega stavka, ker jo za rokav cuka tut ena fajna in se ji nekaj dere v uho.

Spreminja obrazne grimase, od najbolj poduhovljenega bitja, kot kaka svetnica, do malček zariple, ko si tako jezen, da bi kerga fentu.

Mi prime glavo z obema rokama, pri ušesu, tako kot je to v filmih, preden ga kušne in začne:

"So me že spet v drek potunkali",

pol je mal cenzure, ker ni bilo nič na temo svetnic,

"Sem bila od 6h zjutraj do 6h zvečer, sedaj grem pa še reševat, ker ne znajo iz dreka!"

Odmakne glavo. Me gleda precej od blizu, me zopet potegne, na sedaj že znano pozo in zavpije:

"Pridi kaj jutri!"

In se že preriva proti vratom.

Že prej je bilo nazarensko vroče, sem že o tem, a niti nima veze kaj pomeni, je bolj dramaturški dodatek, ker je bilo zares vroče, pol pa še bolj.

Kaj pa sedaj?

Kaj pa?

Ka?

Marts butast.

Ko rabiš čistih in odločnih misli, si pa kot kura brez glave, o čemer sem pa tudi že.

Glede na potek dogodkov bi lahko komot zapisal, noč je bila dolga in izgledalo je, da je ne bo nikoli konec. Pa ni bilo nič na to temo. Ko sem padel v sobo se še stuširal nisem, ker sem se samo malo usedel na posteljo in takoj vstal, razen da je bila vmes nočka in bilo že jutro, pa še malo pozen sem bil. Sicer ne krize, a brez obiranja samo pod tuš, zajtrk trčečim korakom, Rudi me je že poslal kam vse ne, preden greva pod skakalnico, danes je finale, če se tako reče tudi pri skokih in rabiva pravo svetlobo, ti pa še preveri baterije, ali je druga kamera navita in tko 100 stvari. Na srečo je bila ena tudi v tiskovnega in sem jo videl. Sva si pomahala, nasmehnila a je imela lih ene 100, no 50, 25 pa sigurno čakajočih, na ne vem kaj in kot veš narod ne čaka ampak skoz nekaj sprašuje, zakaj pa moje še ni, če so Nemci že dobili, skratka, razen da sem dobil preko vrste, z pomežikom, več ni bilo in sem letel.

Pol na skakalnici, se pravi pod njo, no na izteku, že veš, neslavno. Pol še enih 66 nujnih opravkov. Ta 67 pa: used se u Francelnovo alfo in nes filme v montažo.

Seveda je prvo v razvijanje, ja včasih so se filmi razvijali. A kaj je to? Če te zanima je na Guglu vsa zgodovina. V mojem primeru je bilo samo do vratarja na RTV, ta je pa potem naprej poslal. Kam? Ej pojma nimam. Po moje v laboratorij.

In tko.

Poldko sem še par krat srečal.

Na arhitekturi smo imeli v prvem tudi ekonomijo. Ne morš verjet. Sam tudi nisem, dokler ni bilo treba po frekvenco za Bežigrad. Tako da sem par krat moral vse eno tam biti, da ne bi rekli, da hočem na izpit pa ne vem niti kje je šola.

Stojiva tako z Gregorjem, že na povratku in čakava 6-tko. Se pomenkujeva kar se pač pomenkujejo bruci na arhitekturi, skratka same pomembne. Pride trola, ven se vsuje naroda in eto skor v naročje.

"Ja, živjo, kaj pa ti tukaj?"

Jest vosu, sicer razlagam kako in kaj, in lezem na trolo, ji maham se nasmiham, vrata se zapro, ji maham.

"Pa koko vse ta bolše mačke poznaš?"

Sprašuje Grega, sam pa razmišljam, če jest nisem vosu, pa kdo je. Me je za trenutek imelo da bi letel do šoferja, da me dol spusti, pa vem, da so zoprni kt avijon. Ok prispodoba ni dobra, kaj pa vem če je kakšen avijon tečen. Mogoče brencel.

Stojim, se obešam na štangi, se gibljem v ritmu prometa,

ne slišim,

ne vidim,

sploh me ni.

Butl! Butl! Butl!

Butl!

KRAS

dobi posebej zaznamek.

Ja, saj je tko fajn.

Tudi, glede tega sploh ni debate, a sem hotel o eni drugi.

Namreč, tam v prvem letniku arhitekture, večinoma še nismo vedeli kako in kaj.

Seveda ne na ven. U pozerstva svakojakega precej, pa vendar.

Predvsem potem v drugem semestru, ko so bile relacije postavljene, če ne že vzpostavljene, je mnogokateremu začelo primanjkovati purfla.

Tisto ko te kar razganja od, kaj vse ne bi, pa ti postaja jasno, da so bile projekcije precej drugje, tule je pa ena praznina.

Po svoje fajn in ravno zaradi tega sem kanil na papir dati.

Namreč.

Ok, no.

Seveda je normalno.

Ma, to, da smo delali prvega še na splošno, čeprav mnogokdo ne priznat in naj bi se potem profilacija toliko bolj kristalizirala.

Ka?

Ma tisto, ko eni ne delajo opreme.

A zakaj?

K smo tko pametni, da se dihat ne da.

To je samo za ilustracijo, sicer pa precej našpičen diskurz. U, kva vse ne. Včasih se pa zares zdi, kot tista, ko se spravi zbor bolh prav živčno debatirat, kam in kako bi bilo edino pametno, ali vsaj racionalno ali pa kar tako, tega še naj več, al kaj ko sedijo na kravjem hrbtu in če pa o čem ni da bi debatirale, pa kam gremo.

Eto takrat je bilo mal na to temo.

Zdej.

Eni smo slutili, eni pa čisto nič. Nekaterim se še dopovedat ni dalo, ker sploh niso razumeli o čem spet bluzim.

Skratka brez konteksta ne deluje.

Ma, saj se spomniš, šem že napisal da mi je u vojski en kučni broj, kar naj bi bilo povabilo na tepst, a glupi slovenac, to sem jaz, se je pa začel na vse ptege režet in od pretepa pač nič ni bilo, ker so se začeli tudi ostali, saj poznaš, ko se vsi režijo, pa ne veš zakaj, potem se pa še sam. Sem si namreč živo predstavljal, kako mi kučni broj gor na treh metrih in me je pač razneslo.

Skratka nč ne šteka.

Tam v prvem je bilo pa tudi kaj njih, a jih ni razneslo v smislu heca, temveč kvas tečn. (idiot (sam ne tko direkt))

Tko da.

Smo tvorili grupico, kakor že opisano, lahko tudi butlnov za koga, a tu bom nadaljeval z progresivci.

Tisti katere malo bolj zanima in ne samo to, še take, katere sploh ne pašejo zraven.

Skratka vse.

Tu je bilo potem že kar kaj debat in predvsem stran poti, a ne v smislu, ti se pa slikej, temveč boš že videl jutri, ko preštudiram to pa to in ti navržem, da un je pa tako rekel.

U, tega pa tudi ogromno.

Sam sem rabil leta, da sem pogruntal, da misel nima nič več teže, če jo zabeliš, da je tko k, ali un je pa tudi tko rekel.

A v tistih časih še na liniji in sem pač vlekel kot večina.

Zdej.

Absolutne avtoritete so v penzionu, če ne že pod rušo. Med sodobniki, ga pa še ne poznam, kateri bi bil svetal vzor, se je tudi to zgodilo, a je se je moralo leto obrniti.

Takrat je bilo pa prazno.

Potem smo pa nekateri po občutku, ne da bi se zavedali, pač po svoje zavijali. Veliko stranpoti, da ne rečem slepih ulic, a to se itak ne prizna, temveč zataji in gremo dalje.

"U matr sm kiksnu."

Ga ni bilo, vsaj v naši generaciji. Mogoče ker na Filofaxu, med inženirji pa že po difoltu kontra.

Za ilustracijo, sploh ne paše v tole pisanje, pojasni pa precej.

Torej, arhitekti smo cepleni na pravi kot.

No, nisem hotel o tem, a je del materije. Skratka če je kaj na plajbo, je že mal tko k.

Ka?

Lej eni obesijo slike naravnane na en rob in izvalijo, tko k Plečnik.

Sicer je res da je mojster tudi tako, a je še kaj. Če poravnaš slike še nisi Plečnik, še mojster ne, še arhitekt ne. A začetek pa je, to pa ni debate.

Tako smo tudi cepljeni na to da imamo rešitve.

Ma saj jih imamo, sploh ne rečem da ne.

Zdej.

Dobre al slabe je že druga, a hotel sem o drugem.

A veš, včasih je tak dan, al pa luna, al kaj, skratka ne sede. Da ne omenjam, da so časi in prostori, ko ti nič pametnega ne pride na misel. Ne začutiš prostora, včasih še časa, pa še kaj bi se nabralo, a sem hotel o drugem.

Namreč ga ni arhitekta, verjetno v vesoljni zgodovini, ki bi nekoč izjavil, pojma nimam.

Vse samo tega ne.

Večinoma so drugi krivi.

U, izvajalci, so podn.

Investitor me ne razume.

Občinarji imajo butaste zahteve.

Sosedov pes me vedno oblaja.

Skratka vsi ostali.

Tako da ti je vsaj malo jasno, če imaš gornje prebavne motnje in ga ni genialca, kateremu bi slepo zaupal, še svetlih vzorov ne, zraven moraš pa prav kunštne formule drgniti in se ti po malem zdi, al pa ni vse brez veze.

"A greva jutri na Kras?

U, ja, fajn, za kva pa?

Kr mal stare bajte slikat.

U, to je pa tko fajn."

To sva potem še celo leto počela. Ne samo stare bajte po Krasu, tudi po Škofjeloškem in Idrijskem hribovju. Ja skicirala tudi, a v resnici ni bilo časa, fotke, še kar, daleč od današnjih situacij, takrat je imel film 36 posnetkov in če si dva filma skuru, je bilo že omembe vredno, kok da je bilo fajn (zanimivo) da je bilo toliko šklocanja.

Do tretjega letnika, ko sva si stala strokovno na nasprotnih bregovih, sva se veliko družila. Saj tudi pol, a sploh ni bilo več brez pogojno. Tako da, lej vsega lušnega je kdaj konec.

A do takrat so bili tudi famozni Škofjeloški žuri, ti bi itak potrebovali svojo beležko, a tudi ni vse za povedat, tako da. Ja, muzicirali smo tudi skupaj, kakor tudi sodelovali na natečajih in potem na KIPu ter na koncu na Ksaju.

PRISANK

Ko sem prvič tule lezel ni nihče nosil pasu, čelade, ali celo dezodoranta samo za plezalce. Saj ne vem, če ni to tržna niša in trenutno uporabljajo še istega kot kolesarji.

Mi je že v osnovi mimo.

Če šprudlaš 3 ure u breg, ne moreš na vijolice dišat. Sigurno pa manj nagravžno kot kateri naprfumirani. Če bi mene kdaj kdo kaj vprašal, bi prepovedal uporabo parfumov na poteh kjer hodim.

Sem se tudi sam spremenil. Kakor že opisano sem si naredil pas, ga navezal na prusik, skozi pa en star karabin in lahko fotkam tam na zajli z obemi rokami, pa še ven od stene se lahko nagnem, kar je bilo v starih časih misija nemogoče. Čeprav sem vse eno nosil s seboj širokokotni 28 in zoom 200 objektiv. Je bilo že tisto 59 kil, potem pa še opremo za sneg, pa magari poleti, ker sem že dokaj na začetku mojih kolovratenj doživel na tem istem hribu, gor na grebenu, avgusta snežno ploho.

Sneg se je sicer sproti talil in trajal je lih ene 3 minute, a mi je prpa delala in od takrat, ziher je ziher, dvojni pulover in anorak pod minimum, pa raje več, pač glede na letni čas. Pozimi ne hodim več, je čisto preveč dela da kam prideš, da ne omenjam, da smo včasih 3, 4, ali celo 5 ur gazili, na primer spodaj do Vršiča, če se je udiralo, da si naredil na vsak korak, pol koraka nazaj, kar pa nas ni ustavilo in je bila potem tista ura smučanja, naj več kar se je zgodilo tisto leto.

Se nam je pa res ljubilo.

Danes me vsi phitevajo. Tudi po tej plati sem se spremenil.

Postaral reči.

Ja tut.

A ni pojanta v tem.

Včasih je bil vrh edino merilo. No, pa še kok hitro tudi.

A je to največja neumnost, kar jo lahko narediš.

V hribe greš zato da uživaš.

No, to se tko reče. Seveda če te čevelj žuli in malo je poti da te ne. Če ti zmanjkuje vode, kar je skoraj obvezno. Če je vroče kot pes.

In tko.

Angro je pa uno prej.

Greš da uživaš.

A kaj?

Tega tudi kolikor hočeš. Klasična je da bi bil sam. Malo morgen. Ti časi, ko si srečal planinca in se ga razveselil, da si lahko po celem dnevu kolovratenja malo poklepetal so za vedno pteklost. Sedaj če bi samo dober dan vsakemu voščil bi imel suh jezik od stalnega klepetanja. Tako da je bolj kimanje ali celo mežikanje, a ta je že na punčke-fantki nivoju.

Pa še tko te eni prav butasto gledajo.

Razgledi so še vedno isti, te lahko uživaš skoraj nedotaknjene. (Imam že fajn dioptrijo, pa se ne vidi vsega)

Pol se pa že neha.

Vreme zna biti kakšno leto stalno kislo, pa vse eno skočiš kam, torej ne uživaš vremena.

Tišine skoraj ni.

LAUFARCE

U, je bil mejnik.

Pred in po laufarcah.

So bili časi, ko sem o njih podobno razmišljal, kot o golfu. Penzionerji, al pa mafijozoti (naši (partici (pa ne več ta rdeči (vseh barv in nians (sploh ni več pomembna usmeritev (sam al si naš al nisi)))))), skratka čist mim. Vse samo tega ne.

Potem pa, niti ne vem zakaj, a stojim na deskah tam pri Mednem. Sploh ni Medno, temveč je ob križišču iz Medvod, proti Škofji loki.

A ja.

Fotr in mama sta jih nabavila, pa je mama takoj zatrokirala, fotr pa kmalu za njo, moj fotr ni nikoli takoj odnehal in sta jih potem kar nekaj časa ponujala. Pa boš vsaj probal, da boš lahko sodil. Če ne veš kako je ne moreš reči podn.

Kar je ene vrste logika, ne rečem.

V tistih časih sem se imel še za aktivnega smučarja, čeprav na zajli se pa tudi več ne spomnim kdaj smo se nazadnje dričali. Kole na Vršič že še, še Komne se komaj spominjam.

A občutek je isti, vsaj prvi trenutek, ko sem si deske namontiral.

Gledam osamljene tekače, čeprav so večinoma prav počasi drsali. Tekel ni zares nihče. V resnici prav fajn scena, na takle sončen dan. Na soncu prijetno toplo, v senci pa še v lička ščipa, kakor je tudi zjutraj od odhodu.

Ni pustila da ji pomagam, sila samostojna oseba, sicer zelo prijazna in dobrohotna, a kaj na kavalirski strani, pa niti pod slučajno ne. Sem jih kar slišal na začetku. Takrat še pridušeno, potem sem pa tudi popustil in je bilo redko na glas. Čeprav se je tudi dogodilo. Je znala povzdigniti glas. V resnici je to v redu. Sicer takrat ne, je precej odveč, a ker sem bil večinoma sam kriv, tudi ni pomoči. Sigurno pa veliko bolje kot mulo kuhat in nabirat v ruzaku, ko je pa pretežek pa eksplozija. Potem pa poveš še več kot bi sicer.

Ne, ni nobene krize. Sva se sila rada imela, samo nekatera področja, so bil na trdo, kakor kavalirstvo pa take.

Vidim da je gotova. Jo poljubim in naredim prvi korak.

Me je zasukalo za 180 stopinj, kar bi pomenilo glava tam kjer so bile še pred trenutkom noge. Pa lih tko je blo. Sem fino v led treščil, ja z butico, kako pa, smučke pa na nebu brez oblačka gledal. A to šele po tem, ko so se zvezde razkadile.

Ne morš verjet, a zvezde se tudi razkadijo.

Eto tko.

Začetek mojih laufanj ni bil prav nič slaven. Sem potem kar nekaj časa rabil, da sem iz krča, kateri me je obvladoval skoraj cel kilometer, le naredil prvi pravi drsalni korak. S časom mi je tudi to steklo in od zdaj naprej sem laufar.

Sem, sva, smo to počeli še vrsto let. Je bilo precej prikladno. Potem po šihtu, še za urico ali dve na laufarce.

Tako da se ne spomnim da bi še kdaj na zajli peljal.