ROGE

"Evo ti roge!"

Kakor je običajno dejala in zraven pokazala pest s iztegnjenima mezincem in kazalcem. Dan današnji precej običajno, a ima povsem drug pomen kot v tistih časih.

To je tko.

Seveda je potrebno razumeti kontekst, brez pač ne deluje.

Se spomnim, ko me je napadel v vojski en in mi tetku. Kar naj bi bilo povabilo na pretep, a meni se je pač tako smešno zdelo, da so se potem vsi okoli smejali, ker tale Slovenac je pa čist poblesavio.

Sem mu rekel, da bi bila tetka sila vesela, če bi se še spomila kaj naj bi to bilo.

So bile še bolj smešne.

Na primer, ti nanuluce, jest pa u smeh.

Lej jest si živo pdstavljam povedano. No pa reč kej.

Ti kučni broj.

Mi imamo tablico na treh metrih višine.

Če pa to ni za počit po pa res ne vem.

Tako tudi roge.

To naj bi bilo po splitsko, precej zaničevalno. Menda ni kot pokazati jezik. Ne to pa sploh ne. Kar pa me ni odvrnilo da je ne bi dražil, ravno zato da je pokazala roge.

U je bila prisrčna kadar se je jezila. Jezila se je pa precej. V resnici bi komot rekel da stalno, a po moje je precej tudi forme radi. Se pač ne spodobi kar nekaj režat, če ni nič smešnega.

Zdej to je tut tko.

Če pa česa ni štekala so pa vici. To jih je kar nekaj, a je bolj forme radi, me punce, se pa takim smrkavskim vicem že ne režimo. Lej, men so ljubši vici Bobi -Tedi, kakor o Fati in Hasotu, katere pa tudi ne marajo, ker so po večino vulgarni, vse kakor pa rasistični. Če to ne pa šovinistični.

U, kej vse ne.

A o tem kje drugje.

Torej.

Sem malček popustil okoli punc. Ma, ne. Veš da je bilo stalno, a sem vmes imel celo zanimanja z šolo. Občasno celo več šole kot ostalega.

V najbolj kritičnih časih.

Kdaj je pa to?

Ma, saj ni zaresnega vzorca. Pač te prime, pa ne greš na žur, ker si ravno nekaj novega odkril.

Ej, novega.

Ma, zame novega, seveda že staro resnico, a meni kot nov svet in zatorej abstinenca žurasta, posledično pa še puncasta in tako sediš za mizo, mrzlično nekaj rišeš, ker ti itak zmanjkuje časa, pa saj to poznaš. To je vse splošni problem, ko moraš ene 6 stvari, pol bi pa sam še tole, ker te to v resnici edino zanima, ostalo je pa več ali manj odveč.

Enim je že malo dolgčas na žuru v kleti in se pomenkuje po hodnikih, ter občasno nekaj nujnega tudi v naši risalnici. Al enga išče, al pa kar mal tko not pogleda.

"Ka delaš?

Neki nujno. Se mi mudi.

Ok, no."

In tko.

Prihajajo in odhajajo. Iz hodnika se sliši smeh. Včasih celo tek. A smo otroc al kaj?

Kaj bi to. Naprej nad materijo.

"Ali imaš izpit juti?"

Je vprašala.

U, ena izvenkatergornica. Veš da sem jo že videl. Ne samo to, tudi požiral z očmi kadar so šle mimo. Leto pred mano. Taka vzravnana. Vedno resna, tudi ko ne, to je poza. Griva na kakšno Francozinjo, kot bi ji veter skozi lase pihal, pa je bilo brez prepiha. V vseh pogledih, da ne bi zopet v detajle. Vse kot mora biti, na kratko. Ne samo to, še bolje kot prej.

Saj pravim izvenkategornica. Nisem nikoli niti pomislil, da bi imel najmanše šanse. Zatorej sem jo samo od daleč občudoval.

"Sem ravno odkril to pa to."

Potem je bila precej dolga razlaga, ne prav povezana, ker me je malček begalo, al me ne zeza, zakaj bi pa višji letnik, nižjega spraševal, zraven pa potem ne pokroviteljsko razložil. Ko boš večji, boš mogoče razumel, sedaj si pa še smrkav in ti razložim. Zapomnil si pač ne boš, a ker sem uvidevna in vljudna pa ti nakažem.

Nič takega. Še celo v debato sem jo spravil in sva potem še dolgo v noč razpravljala. Na začetku je bilo celo nekaj poslušalstva, češ ga bomo babe zmlele, a so imele tudi drugih nujnih in sva ostala sama. In glej zlomka, ni mi zmanjkalo štrene. Za spremembo nisem stalno o hribih, veslanju in potepanjih, čeprav tudi to, a sva se vse eno vračala k materiji. To sva potem še precej let počela.

Jutri sem jo že obiskal v njenem seminarju. Družbene zgradbe, kar je po moje javne hiše. To pa zato ker je vodilni profesor takrat bil po mojem mnenju govedo in se mi in oni nismo pobirali. Kar pa me ne bi oviralo da se nisem vse bolj zanimal tudi za to materijo, samo da sem lahko bil vse dalj z njo.

U, je blo luštno. Nekaj časa, par let, je izgledalo kot ene vrste pravljica.

Zdej. Seveda ne vse, a vse pomembno pa.

Pol. V resnici precej kmalu, je mama nakazala, tale pa ni tisto, kar sem si predstavljala.

Na začetku, je sploh nisem slišal. Še videl ne. Ja vljudnostno, a kot ena druga zgodba.

Na srečo sta prihajala samo na obisk, ali sva pa midva hodila dol.

Ja v Split luba duša.

Vsake majske in vsake novemberske praznike sva preživljala v Splitu. Sila luštno. Takole zunanji opazovalec, bi kar tam ostal. Tam je pa skoraj vse fajn, posebej če prideš na dopust. Preživljati svoj vek, menda ne, kakor sem potem vse bolj povezoval.

Kakor so po eni strani super ljudje, imajo pa tudi svoj, če je prav, je že diskutabilno. Svoj pa sigurno. Kurs. Smer ni debate, pa kar koli to že pomeni. V ekstremih tudi precej krvavo, a ne bi sedaj o tem.

Čeprav jih je precej poznala, sva vse eno našla obilo samotnih poti ob obali, občasno pa celo v Zagoro, pod Biokovo. U, tam je pa tudi fajn, takole brez turistov in izven vročin, ko se skala segreje in ni ga lepšega kot leči v kakšno zavetrje sa pogledom na cel svet.

Se ti zdi, če si v teh letih.

Neskončno srečo bi uživala večno če ...

U, teh je pa tudi cela rajda.

Ok, mama. A ta je vedno. Saj veš vici o taščah so fajn, če ni tvoja.

Čeprav večino mame zmagajo, po mojem le ni bila glavni krivec. Verjetno samo zato ker je bila stalno na tapeti.

Po moje je bil občutek, da je sicer fajn, ka pa zdaj? A kr tko? A bi še kaj?

Velik in slaven arhitekt?

V tem primeru oba?

No, to sicer ne špila. Ne glede na skupna teoretična raziskovanja, potem v praksi izpade, da sva si precej vsak sebi in je potem proti koncu tudi tako bilo. Vsak pri svoji ekipi. Potem pa še vsak svoj natečaj.

To je sicer nenavadno, predvsem v primerjavi z podobnimi primeri, a sam pravim, da je bolj zanimivo, če imamo različna mnenja.

Zdej.

Dokler se ne izključujejo.

Pol pa.

Sam sem vse več po hribih hodil. Ne vedno sam, a Dalmatinci so redko za na hrib. Na rivu ja, še čez Marjan, a v šolencih in zrihtan, predvsem, pa z vsakim tretjim klepetat. Saj jih ni bilo toliko, a se je proti koncu, ravno tako dojemalo.

Čez Prisank, pa samo da se vidi, potem pa vse drugo, samo ne še kdaj.

Ok, sploh ni slabo. Sva videla celo Slovenijo, pol Hrvaške, tretjino Italije, četrtino Avstrije, še celo malo Švice, kar pa tudi ima težo.

Ona je pa vse bolj zagreto nastopala z Maroltom. Saj sem vse poznal, pa vse eno. Ko se vrtijo tam vsi rdečelični, lej moraš biti zares mona, da ti kera ni všeč. Še celo meni so bile, pa sem samo občasno opazoval ali pa od strani opazoval veselico na kakšni proslavi.

Sicer ni nikoli tako nastavila, a sem skoraj siguren, da se je že takrat kaj pletlo. Potem ko me je pa v Beograd poslala, je pa zaključila z enim od Marolta.

Sploh si nisva šla na jetra v klasičnem smislu. Kot v kakšnem filmu. Ne, še vedno je bilo zanimivo sodelovati, živeti, kuhati skupaj. A strasti že neka časa ni bilo. Ogenj itak zažari samo na začetku, potem, potem je pa vse več rutine. Danes vem, da se šele takrat začne ljubezen, takrat pa nisem vedel in mi je tisti začetni zanos precej falil, tako da je kar samo ratalo.

"So me povabili študentje s KSAJa naj jih obiščem?

Ja, pejd, seveda, to je pa tko fajn.

Je strokovno a tudi ni tako enostavno.

Saj vem.

Ali naj vse eno grem?

Seveda.

Sigurno?

Seveda."

Ji je potem bilo žal, kakor tudi meni, a pogreta župa ni dobra in sva odkorakala vsak svoji usodi v naročje.

Sem jo potem po mnogih letih, menda desetletjih, al kaj, srečal, mi je skozi možgane udarilo, menda, kot preden umreš, v enem trenutku, vse sreče katere sva doživela.

"Se mi mudi, jutri oddajamo, se slišiva."

Je dejala.

Samo una griva je plapolala, isto kot včasih.

PRAGA

Praha, knedlički, pivičko (ne vem če se tko reče), mala ulička.

Use (vse), ama baš vse je bilo prikupno.

V tistih časih, je še rock and roll na Karlovem mosteku zvenel kot bi pionirčki peli hvalnico socialistečnemu sončeku.

Urbanistični inštitut, kamor sem se malček ponujal, sem obrezoval načrte za urbanistični plan Jesenic, je imel ekskurzijo v Praho in je bilo še placa na avtobusu.

V tistih časih ne več tako težki post modernist v Pragi ni imel kaj iskati.

To ne, je pa Praha vedno fajn. Takrat še ni bila tako zrihtana kot danes in se je mnogokje fasada svalkala, kar pa za znalce nikoli ni bil problem, da ne bi videli fajn, al ne faj hiše.

Pol pa še Plečko. Je bil tu državni arhitekt in za Masarika grad prenovil.

U, je fajn.

Se je razživel. Vse v maniri mojstra ki ve, da ni da bi preveč težil.

U, je treba znati, odnehati v pravem trenutku. Če je že od prej fajn, pol pusti pri miru. Kar pa samo veliki duhovi zmorejo.

Se spomnim, so se hudovali nad Podrekinim Piranom, ker ni nič naredil. Ja, je že od prej fajn in bi vse kar bi dodal samo pokvaril.

Plečko je vse eno dodal tu in tam kar kaj. A celote je še vedno un grad od prej.

(Samo pod na primer z Ljubljanskim gradom)

Potem je tu še njegova najboljša cerkev.

Zdej.

Verjetno je tista na barju bolšja a je tudi povsem drug mileau.

Una u kukuruzu, ta pa mal sa strane a še vedno v centru.

In je v živo še boljša od knjig.

Mene so sicer po pameti spševali, ker sem sicer tudi slikal stare bajte po Pragi, a tudi novejše in to ruski konstruktivizem.

Ka pa je spet to?

U, ta pa je.

Sicer so samo izpeljanke na temo, ker ta veliki (Konstantin Melnjikov, Vladimir Tatlin, Kazimir Maljevič) v Pragi niso delali. Ljubljanska Nama je bleda senca celo unih Praških izpeljank, kamoli kakšenga fokjenega Melnikova. Ta je moj lupček. Ne vse, nekaj pa najbolš možn fajn.

Pol pa še.

Ja ka pa to slikaš?

Fotkam kot odpilen, pd mano pa panoji polepleni z a4 listi, ene 300 po ta malem.

So bili plakati za fime. Sicer samo a4, ker je verjetno bilo takrat še predrago, a to ustvarjalcev plakatov sploh ni motilo, da ne bi delali izdelkov katerih se ne bi sramovalo večina današnjih jumbotov.

Sicer je bila pa takrat tudi v Ljubljani popularna praška akademija za umetnost.

Plakat pa še bolj.

TURNC

Ne vem če se ne bi življenje drugače zasukalo, če Matko takrat ne bi zamudil.

Na Turnc sem hodil celo leto, skoraj vsak dan. Zjutraj sem zajahal kolo, na delo v Trnovo. Popoldne nazaj za BŽ. Po kosilu pa pod Šmarno goro.

Ja s kolesom, koko pk?

In to enim 5 tonskim. Sem ga v dar dobil, je dedek šel z njim v Salzburg.

Ne moj. Ja dedek, luba duša.

Kolo pa.

Sem ga imal zelo rad. Res je bil težak, a ko si dobil brzino, ga je bilo pa težko ustaviti. Tako da statistično je bil enako hiter, kot moderna kolesa.

Itak sem pa nabiral kondicijo in je bilo ene vrste ogrevanje, preden sem se lotil plezanja v Turncu. Seveda prvo na vrh Grmade, za uvod, potem pa enkice, dvojkice, trojkice. Na 4ki sem pa telebnil.

Potem se je nekaj premaknilo, ker.

Saj veselja je bilo enako, ampak nakakšen rešpekt je bil in sem, kadar sem prišel do težjega dela, 3x premislil in probal, al bo al ne.

Tako da, Matko me je imel po hitrem postopku poln kufer in mi ni ostalo drugega, kakor naštudirati samovarovanje.

To je sicer teoretično izvedljivo, a je blazno enga štrikanja, in se je kar krat zgodilo, da sem čez težji del zlezel brez varovanja, potem pa še varovanje zrihtal.

Kakor rečeno.

Matko me je povabil v Hornovo v Jalovec.

Zamudil.

In je kar je.

ZAGREB

V resnici ni omembe vredno, razen ....

V naši dolini (Sloveniji) se v tistih časih, nič kaj velikega post modernističnega ni zgradilo, se je prej shladilo. Tistih nekaj, pa se sploh ni upalo, kaj veliko na post moderno. Bolj diši po.

So pa zato Zagrebčani. Ne vem če ne, ker so imeli evropsko mladinsko prvenstvo in so zatorej postavili, kaj vse ne, prerihtali center mesta, Jarun je pa kar sijal v novi slavi.

In to smo šli pogledat. Niso dosegli velikih imen, je bilo pa dosti bolj post kot vse skupaj v naši dolini. Ni debate, so nas spet, kar koli že, da ostanem na vljudni strani.

Tako da smo malo nejevolno gledali, če bi sami to postavili, sila ponosni, tako je pa povsod nekaj falilo, al je bilo narobe, al pa kr kaj.

Ma, je prav hecno (čudno) tole s post moderno. Začetni navdušilitis nas je premnoge pokonci vrgel. A je tudi precej hitro izpadlo, da je spet en cirkus, al pa muha, al pa kr neki in smo mnogi začeli tudi druge stvari občudovati in na lanterno magijo po malem pozabili.

Ma to lih ne, a je na primer Majer (Richar Mayer) postal bistveno bolj pomemben kot vsi Krijerji skupaj, pa je bil bolj modernist kot post.

Pa ne samo on. S časom so nam pa itak Korošči servirali dekonstruktivizem in je bilo samo še vprašanje časa kdaj bomo skrenili.

A kaj je hecno?

Hecno je pa to, da so potem, ko je voz prošo, začele nastajati grozote tudi v naši dolini.

Po moje je bilo tako.

Kar se Janezek (al pa Metka, nima veze s spolnostjo) nauči to pač zna.

Pol Janezek diplomira in leta riše post socislistične grozote za šefa, ki pač ne more iz svoje kože.

Ko Janezek po mnogih letih le tako daleč pripleza, da odpre svoj biro pa nariše kar zna in ga mladi kolegi ravno tako kot on prej, črtijo, kva serje tastar.

Po pa maš iz fimferja drobiž.

Ogledali smo si še becirk mestnih vil, super fino fajn. Predvojni konstruktivizem, premnogi kje tudi modernizem iz knjig, a brez svetovnih veseljakov.

Zato je bil pa podn britof.

Ne vem če so ga za univerzijado zrihtal, menda niso računali da bi kerga kap, ker ne bo prvi, a je bil glanc nov in grd k strela, kakor je pač post moderna lako, če jo kopira ker brezveznik.

TRIGLAVSKA

Ko macesni zažarijo je fajn menda povsod, a ekstra fajn je takrat korakati po dolini Triglavskih. Takrat tudi širokih ljudskih množic ni, samo kakšen podoben užitkar (ca), ki je tudi prišel gor, da se naužije širine neba, neskončnih perspektiv, dolgih jesenskih senc, zamolklih konstrastov, toplote zadnjih sončnih žarkov.

Ma, to se samo tako reče.

Veš da potem tudi še sije sonce, a toplote je pa res vse manj in kakšno super zimsko jutro ti da vetra v kosti, pa makar je brezvetrje, a je navkljub soncu, svinsko mraz.

To je tut tko.

Svinje so tople, to vsak ve, a je nekoč nekdo to izustil in se je prijelo. Sicer pa imajo lahko tudi svinje, šal in rokavice in jih zebe ko pesa.

Ok, no.

LITERATURA

Kaj mi je in kaj mi ni.

To je bilo pri meni vedno borba.

Razlogov 100 in več.

Večinoma ker so nekateri od mene nekaj hoteli.

Ok.

Začelo se ni tako.

Na začetku je bila beseda.

A ma res.

Ko še nisem znal brati, sem sila rad gledal slikanice.

Seveda je bilo usmerjeno izobraževanje, še preden je bilo oficielno. Mama mi je forsirala pač literaturo na liniji.

Zdej.

A je to kaj narobe?

Ma je, pa ni.

Se povsem strinjam, da je bolj zdravo, malo lagati kot nič.

Ka?

To je pa tko.

A verjameš v Božička?

A verjameš v Dedka Mraza?

A verjameš v Miklavža?

Ali verjameš v rojstni dan?

Ja v tega pa.

V kaj?

Ja v rojstni dan.

Kaj pa je to?

To je, to je, to, je tko kot kultura.

Če se pustiš smernicam, potem si kulturen.

? A dej, dej.

Ma, skor.

Dokler je mali otrok, je verjetno, menda še iz časov, ko so otroci več umirali, bil to potem dosežek.

A tli (3) si že?

Šteli (4).

Pravi korenjak.

Pol. Pol pa.

Pejmo jest častim.

Auš pir pa vinjak?

A je tu še kaj za praznovati.

Je. A ni nič drugače kot z zadnjim petkom v tednu. Če kdo ima denar potem časti. Če je pa rojstni dan, pa še na petek ni treba čakati.

Tako tudi. Dokler verjameš v dobre može v decembru, zakaj pa ne. Saj je luštno.

Pol, na stara leta.

Pol pa tudi. Saj je še vedno luštno.

A je to kulturno?

Prej, v mladosti, je verjetno običaj in kot tak narodno blago.

Potem, z razmahom potrošništva pa niti kulturno ni več, je pa samo še običaj.

Za božič pač nekaj kupiš.

Kaj?

Islandci menda samo knjige.

Ni slabo.

Al kaj ko pri nas ne znajo več knjig tiskat.

Ka?

Lej knjiga je lahko v mehkih platnicah, brez dragega papirja in brez nagraužno dragih reprodukcij.

Ali je še vedno knjiga?

Lih to je knjiga.

Tisto prepucavanje za 1000€ za Davinčija je čisto kozlanje po kulturi.

Eto je čist isto kot zapit se.

Čeprav se eni ravno za to skrivajo.

Pa to je bilo vedno.

V moji mladosti so se knjige kupovale na metre.

Ma res.

Meter zbranih del. Saj so bile cele zbirke. In to potem še od ene oblikovalke, tako da se je videlo na polici, če nisi prave knjige na pravo mesto dal, ker se je vzorec na hrbtu pokvaril.

Tis butast.

Ne rečem da ne.

A ene so mi mim, da ne rečem tu mač.

A to nima veze z literaturo.

Brez družbenih vzorcev ostane samo še tisto kar je not.

Not je pa tudi svašta.

Da nadaljujem tam, ko je bila beseda.

Tako so mi porinili v roke Martina Krpana. Hinko Smrekar mi je bil že takrat tata mata. Oj sem se čudil detajlom. Skor vsaki črti. Prav živo je bilo. Ja mal domišljije je tudi treba, a to meni ni nikoli bil problem.

Pol sem dobil pa še gramofon in ploščo. Sem jo znal na pamet pa še nisem znal brati. V novi izdaji so bile drugačne ilustracije a so bile tudi Kraljeve sila fajn. Predvsem pa v barvah. To je bil takrat napredek.

Tako da je bilo tja do šole super-fino-fajn se kotalikati po slikanicah.

Pol.

Pol je šlo pa samo še dol.

Ok, tudi sam sem prišel v taka leta, ko me je, a ma baš vse bolj zanimalo, kot knjige. A ti rečem, če bi takrat bile tršice, ki bi znale motivirati, bi bil rezultat sigurno veliko boljši.

Tako je pa izgledalo, kot katastrofa.

Če sem že kaj bral, kar ni bilo pod mus, in sem raje prepisal, so bili stripi. Zvitorepec pa konc.

Pa ne moreš otroku v drugem dati cveka.

Veš de lohk. Sam sem ga že v prvem. Sem tršico polil z vodo. Kva se pa nastavlja, saj ni bilo zanjo, a če že uleti takrat ko je ni nihče pričakoval, pa še smešno je bilo. Ej, sem dobil cvek pa mama v šolo.

Tako da, sem začel sam od sebe brati, šele po tem ko sem že kar v puberteto zajadral in ko ti pride v roko pubertetniška literatura.

Stepni volk, Tortila flet, Kozorogov povratnik, Bukovski pa take.

Pol me je mal metal in sem celo Gandija in sploh sem bil bil angažiran z reševanjem svetovnih krivic pa tak.

Fiu-fiu ti rečem.

Pol.

Ha, pol sem pa eno, tam v Konzorciju, najbolj razkuril, če sem rekel, da nič ne berem, da samo slike gledam.

Pa res.

Je bilo obdobje, ko sem samo strokovne knjige bral. In tam so komentarji čist brez veze. Važno je samo kaj je narisal. Kako je rešil cekret, pa take. In celo ni daleč trditev da nič ne berem.

Tule paše pojasniti, da je to bilo eno hecno obdobje. Gre pa takole.

Glede na truli kapitalizam, smo bili po svoje srečki. Ker je Građevinska knjiga iz Beograda izdajala, sicer na najcenejšem papirju, z obupnimi reprodukcijami, a glede na to da so večinoma črte, načrt je iz črt, pa niti ni bilo taka katastrofa, ponatise skor vsega pomembnega iz sveta arhitekture, urbanizma in gradbeništva.

Sem potem v trulom kapitalizmu videl, kako se nam je godilo, ker so bile knjige skoraj zastonj, tam, v trulom k. naj bi pa četrt plače dal za isto. Sicer vso svetlečo in dehtečo, a v resnici ista knjiga v novi izdaji.

Pa nisem hotel o tem, ker ta del je bil v redu.

Drugi del pa, oh kaj bi govoril.

Bilo je čisto premalo informacij in si sicer dobil klasike, lih kakršne si hotel, a najnovejših trendov je bilo pa samo za pokušino. Veš da smo požirali, kar koli je vsaj malo dišalo po trendih.

Ma lih vse.

In se je razvil en trend, ki je sicer samo kratko trajal, ga je le čas povozil, a nekaj časa je bilo sila hecno.

Torej.

Je kateri, sicer brihten, da je sploh tako daleč ciljal, izdal knjigo v smislu en velik in jaz.

Tako je bil, sicer ne bi smel tako direkt, a se mi zdi da je bil tako splošen, en izdal knjigo Fabjani in Slovenci. V uvodu je sicer bilo par Fabjanovih rešitev, pol pa on in njegovi.

Sem rekel da, ko se vrnem iz Finske izdam knjigo Alto in jaz. Ali celi Jaz in Alto. Tri fotke od Alta ostalo pa moje.

Skratka, če si hotel do dobrih rešitev priti si moral celo knjigo sranja kupiti, pa je bilo samo 3 slikce na začetku kar je bilo zanimivega.

Sam sem imel srečo in mi je una iz konzorcija prve tri skopirala. Kaj pa ostali?

Kot rečeno to obdobje ni dolgo trajalo, so raje privatizirali in poslali vse v maloro.

Ok, ipak so bila obdobja, predvsem, kakšne zaspane poletne počitnice, ko je sila pasalo kakšno pogrošno šund literaturo, zraven sila uživat, a nikoli priznat.

Jest pa tega že ne berem.

In tko za nazaj ne znam povedat katera knjiga je najboljša. Ali celo katera mi je všeč. Veliko jih je bilo fajnih. A so bile v kontekstu. Takrat sem se z njo fino imel. Al pa vsaj ...

Pri knjigi je najbolj pomembno, pa nima veze kaj čitaš, da je ne moreš odložiti. Al pa če jo že, moraš nekaj nujno, sila hitro, da lahko nadaljuješ.

To je edino pomembno.

Zdej.

Teh ni na ostajanje.

Še celo če je nisi v pravem času v roke dobil, se mimo odpelje, kot da je ni bilo.

Po drugi strani, imam pa sedaj nekaj njih skor stalno v bližini. A sedaj sem v obdobju ko me je ta otročja pošlatala, in druge težko prebavim.

Sicer od počutja odvisno pa vendar, še kar pogosto vzamem v roke skoraj vse od Roal Dahl-la.

Tove Jansson je stalno tu.

Potem pa občasno take kot:

Kako je pujsa Pepa postala velika gospa. Ta je trenutno velika inspiracija. Sem že nekaj naredil na to temo in sem bil potem sila vesel, ko sem jo v roko dobil in nisem povsem zgrešil pojante. Če bo pa vsaj približno tako fajn, pa niti ne pričakujem. Ipak ima tip kilometrino.

Saj so tudi sprotne. Aktualne. A je večinoma spet borba da se prebijem. Sploh ni da je ne bi mogel odložiti. Tako da jih je vsaj 5 na mizi, pa raje več. Nekatere celo dokončam.

Kakor si naročila, saj nisi, a to se tako reče, sem si sposodil, Veter v vrbah in Zvezdni prah.

To je tko.

Krtek je faca a...

Če bi jo dobil v roke preden ...

Kaj pa vem. To so svetovne klasike, tako kot Trije možje v čolnu, da o psu ne govorimo. Takrat, so bile sigurno pomembne. In če jo dobiš v roke v pravem trenutku špila. Če se pa ne počutim, pa magari je najbolj smešna knjiga vseh časov, potem celo knjigo čakam kdaj bo kaj smešnega in do konca ni.

Potem.

A sem fiu-fiu. Ne rečem da ne.

S krtkom je mal podobno.

Zvezdni prah je podobno.

Je knjižničarke rekla, ob izročanju,

"u ta je fajn.

A ste vse njegove pbrali, menda so vse fajn?

Ne sem pa filme gledala."

U napaka.

Čak. Ne. Ne sploh ni slaba.

Če kaj pa to ne. A glede na pričakovanja pa spet ni tako fajn.

Ne reče se kar tako: Ne sodi knjige po njenem filmu.

To je sicer hec, a je sila resničen.

Redko kateri film je boljši od originala.

Pa sploh nima veze z s tem. Gre za to, da si človek naredi svoj vtis, eni pa še svojo interptacijo.

To je mal podobno kot s fotografijo.

Je tok fajn sem 100 fotk posnel.

A sploh niso dobre. Ker je bilo samo počutje tako sila fajn. Za fotko je treba pa še kaj da je dobra.

Tako je potem tudi razočaranje nad filmom, ker si prej knjigo prebral.

In obratno.

Tako da je obrnjeno pri meni samo v dveh primerih.

Prvi je pesem.

Interptacija Janis Joplin, Me and Bobby McGee je neprimerno bolšja od originala Chrisa Christofersona.

Film, risanka Knjiga o džungli je veliko boljša od originala.

V resnici sem prav trpel ko je bilo pod mus knjigo.

U pa še bistveno bolj sem trpel ob Don Kihotu. Pa koko morjo reči, da je to dobro branje. Ne rečem, za razvoj evropske misli povsem mogoče. Al je fajn al pa ni, pa ni debate.